167. člen ZP-1

Izpodbijana sodba nima razlogov o spremembi sankcije.

Pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo sodišče ni presodilo oziroma v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo svojih zaključkov o tem, zakaj je utemeljen izrek globe namesto opomina, navkljub zatrjevani izpolnitvi predpisane obveznosti pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku. V konkretnem primeru zato ravnanje sodišča predstavlja kršitev določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, saj sodišče v obrazložitvi sodbe ni v celoti ocenilo bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar je po presoji Vrhovnega sodišča vplivalo na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1) in je bila storilcu v postopku o prekršku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Pri dokazovanju razbremenilnega razloga po tretjem odstavku 14. člena ZP-1 velja obrnjeno dokazno breme, ki je na pravni osebi, ki zatrjuje obstoj takšnega razloga. Dvoma tako v konkretnem primeru ni mogoče razlagati v korist storilca. V več odločbah Vrhovnega sodišča je bilo sprejeto stališče, da pravni osebi sicer ni potrebno prepričati sodišča, da je podan zatrjevan ekskulpacijski razlog, vendar pa mora s predloženimi dokazi izkazati določeno stopnjo verjetnosti obstoja tega razloga.

Sodišče se je v sodbi dolžno opredeliti do vseh bistvenih in pravno relevantnih navedb iz zahteve za sodno varstvo, sicer krši načelo poštenega postopka in s tem določbo drugega odstavka 167. člena ZP-1.

Odločanje o zahtevi za sodno varstvo (ZSV) ne pomeni samo pravnega sredstva zoper odločbo prekrškovnega organa, ampak praviloma predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku. Bistvo pravice do sodnega varstva ni v tem, da se storilcu omogoči formalna pravica do vložitve ZSV, temveč v tem, da sodišče njegovo vlogo vsebinsko obravnava in se opredeli do bistvenih navedb, prav tako pa je dolžnost sodišča, da izvede tiste dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva, katerih pravna relevantnost je izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti oziroma, ki so substancirani.

Kadar storilec zanika storitev prekrška, obremenilne dokaze pa tvorijo izjave prič, je zaradi zagotovitve poštenega postopka treba izvesti ustno obravnavo zaradi ponovitve ali dopolnitve dokaznega postopka.

Navedbe zahteve za sodno varstvo, s katerimi je storilka zatrjevala, da je bila kaznovana za isti prekršek dvakrat, so dovolj konkretizirane in hkrati bistvene, zato se je sodišče dolžno do njih konkretno opredeliti. Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o kateri izmed odločb, vsebovanih v izreku.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je storilec kljub invalidnosti I. kategorije sposoben opravljati naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti ter o zadevi ponovno odločiti.

Stališče, da bi morala kršiteljica kot direktorica pravne osebe, ki je lastnik vozila, v svojem podjetju ustrezno ukrepati in preveriti vse okoliščine z namenom ugotovitve, kdo dejansko je v času storitve prekrška vozil osebni avtomobil, sicer se sama odgovornosti ne more razbremeniti, je materialnopravno zmotno.

S stališčem, da storilec prekrška odgovornosti za pravočasno registracijo motornega vozila ne more prenesti na drugo osebo (zaposlenega), je sodišče dovolj določno pojasnilo, zakaj je dokazni predlog za zaslišanje storilca in pri njem zaposlenega voznika nerelevanten in ga sodišče ni bilo dolžno izvesti.

Prekrškovni organ se ni vsebinsko opredelil do trditev odgovorne osebe ter do predloženih dokazov, s katerimi je odgovorna oseba utemeljevala, da je izvajala konkretne ukrepe dolžnega nadzorstva. Odločba prekrškovnega organa ne vsebuje jasne utemeljitve, zakaj s strani odgovorne osebe zatrjevano izvajanje ukrepov ne zadošča oziroma ni dokazano.

Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o kateri izmed odločb, vsebovanih v izreku (v konkretnem primeru pa sodišče v obrazložitvi ni v celoti ocenilo bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar je vplivalo na zakonitost sodbe in predstavlja drugo kršitev).

Navedbe, da je inštruktor vožnje, kateremu je bilo dano ustno (niti ne pisno) navodilo (malomarno) pozabil urediti podaljšanje prometnega dovoljenja namreč ne izkazujejo, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja pravni osebi (1. alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1) ali zavestnim kršenjem njenih navodil (2. alineja tretjega odstavka 14. člena ZP1).

Kdo je v času storitve očitanega prekrška nastopal v funkciji predsednika uprave, predstavlja odločilno dejstvo za ugotovitev odgovornosti odgovorne osebe in tudi za ugotovitev odgovornosti pravne osebe, katere odgovornost za očitani prekršek temelji na opustitvi dolžnega nadzorstva njene odgovorne osebe.

Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da lahko stranka, pa čeprav njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. V izpodbijani sodbi pa se sodišče niti z eno samo navedbo ni konkretno opredelilo do razlogov, ki sta jih kršitelja izpostavila v svojih zahtevah za sodno varstvo.

Sodišče mora pred meritorno odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo preveriti, ali se v spisu nahajajo pravno relevantna dejstva in dokazi, glede katerih se storilec v postopku še ni mogel izjaviti.

Sodišče v obrazložitvi sodbe ni presodilo relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, ki se nanašajo na razbremenitev odgovornosti pravne osebe za očitane prekrške.

Sodišče v obrazložitvi sodbe ni presodilo bistvenih pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, ki se nanašajo na razbremenitev odgovornosti samostojnega podjetnika posameznika za očitani prekršek, zato ocena sodišča ni v skladu s standardom obrazloženosti sodbe, s katero sodišče odloča o zahtevi za sodno varstvo.

Če se prekrškovni organ v odločbi o prekršku sploh ni opredelil do navedb obdolžene pravne osebe, bi moralo sodišče, ki je očitno štelo, da zgolj izjava, ki jo je podala pravna oseba, ne zadostuje, skladno z načelom poštenega sojenja in načelom materialne resnice pravno osebo opozoriti, da je dolžna sodišču predložiti (ne zgolj navesti) vse dokaze, s katerimi razpolaga in jih lahko predloži, ter se nato o njih konkretizirano opredeliti.

Sodišče, ki pri odločanju ni vezano le na zakon, temveč tudi na Ustavo ter ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, bi moralo storilcu pravico, da je obveščen v primeru ponovitve oziroma dopolnitve dokaznega postopka, da je seznanjen, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, če bo to sodišču pisno predlagal, zagotoviti na podlagi določb 29. člena Ustave ter točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, čeprav Zakon o prekrških, ki je veljal v času izdaje sodbe te določbe še ni vseboval.