VSC Sodba PRp 142/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 150,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1) in mu izreklo glavno sankcijo globo v višini 500,00 EUR ter stransko sankcijo odvzem osebnega avtomobila znamke Volkswagen, tip Passat, reg. št. .., ki je last obdolženca in se po pravnomočnosti sodbe proda. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka o prekršku – sodne takse v znesku 100,00 EUR ter do izdaje izpodbijane sodbe nastalih stroškov prevoza in hrambe zaseženega vozila v znesku 200,59 EUR, glede naknadno nastalih stroškov postopka pa odločilo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti znani.

2Zoper sodbo se pritožuje obdolženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločilo brez zaslišanja obdolženca, saj se kljub opozorilu, da bo sodišče izdalo sodbo brez zaslišanja, v kolikor se vabilu ne bo odzval in svojega izostanka opravičil, zaslišanja ni udeležil, niti se ni udeležil naroka za zaslišanje prič, na katere je bil pravilno in pravočasno vabljen. Sodišče je tako v okviru dokaznega postopka zaslišalo poslujoča policista N. R. ter S. K. ter prebralo seznam veljavnih listin, podatke o lastništvu vozila, seznam vodenih postopkov o prekršku za sodišče, izpis iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, izpis iz skupne evidence kazenskih točk, uradni zaznamek o POI PVVD, podrobnosti ukrepa, informativno cenitev vozila, potrdilo o zasegu predmetov in ostale listine v spisu.

5Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je ocenilo izvedene dokaze ter ugotovilo, da je obdolžencu v celoti dokazano, da je 19. 3. 2021 ob 14.55 uri v cestnem prometu vozil osebni avtomobil iz smeri ... proti... kljub temu, da ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja B kategorije, v katero spada vozilo, ki ga je vozil, saj nima veljavnega vozniškega dovoljenja nobene kategorije. Dejstvo, da obdolženec nima veljavnega vozniškega dovoljenja, izhaja že iz uradnih evidenc, sta tudi zaslišana policistka N. R. in policist S. K. potrdila, da jima je obdolženec ob ustavitvi sam povedal, da ne poseduje veljavnega vozniškega dovoljenja, da pa je bil v postopku povsem miren in sodeloval, na kraju pa storitev prekrška obžaloval in povedal, da je šel le v trgovino.

6Obdolženec je tekom postopka vložil več obrambnih vlog in sicer 22. 3. 2021, 20. 4. 2021 ter 21. 5. 2021, katerih vsebino je sodišče prve stopnje nazorno povzelo v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče zamolčalo obrambne vloge, ki jih je vlagal obdolženec, in da se do njih ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je namreč do bistvene vsebine teh vlog izrecno opredelilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je pravilno pojasnilo, da so navedbe obdolženca, da ima še vedno upravičenje za udeležbo v cestnem prometu, zmotne in neutemeljene.

7Obdolženec tudi v pritožbi vztraja pri svojem stališču, da je ne glede na izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja še vedno upravičen voziti motorno vozilo v cestnem prometu, ker je opravil vozniški izpit za vožnjo vozil B kategorije in da še noben organ ni odločil, da pridobljeni vozniški izpit za voznika motornih vozil B kategorije ni veljaven. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 56. člena Zvoz-1, ki določa, da sme voziti motorno vozilo oseba, ki je opravila vozniški izpit za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katere spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi, če ne vozi vozila ali skupine vozil v nasprotju z omejitvijo vpisano v zdravniškem spričevalu in je vključena v pridobivanje temeljnih kvalifikacij v skladu z zakonom, ki ureja prevoze v cestnem prometu ter jo pri vožnji spremlja učitelj vožnje, ki voznika usposablja za pridobitev temeljnih kvalifikacij. Sodišče prve stopnje je v zvezi s takimi navedbami pojasnilo, da je potrebno ločevati med vozniškim dovoljenjem kot upravičenjem posameznika za udeležbo v cestnem prometu in med vozniškim dovoljenjem kot upravno odločbo, s katero se izkazuje pravica do vožnje motornih vozil določene kategorije v cestnem prometu, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 50/2016 z dne 20. 12. 2016. V tej sodbi je Vrhovno sodišče sicer res poudarilo, da se upravičenje do udeležbe v cestnem prometu pridobi že s samo opravo vozniškega izpita, vendar če storilec po izrečenem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ponovno opravi vozniški izpit. V navedeni zadevi je namreč Vrhovno sodišče RS obravnavalo situacijo, ko je storilec, ki mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ponovno opravil vozniški izpit in še istega dne bil udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila, čeprav mu še ni bilo izdano vozniško dovoljenje kot listina. V obravnavani zadevi pa ne gre za tako situacijo.

8V zvezi s samo veljavnostjo opravljenega vozniškega izpita pa pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da kljub temu, da v izreku sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni izrecno navedeno, da s tem preneha veljati tudi potrdilo o opravljenem vozniškem izpitu za določeno kategorijo motornih vozil, ima izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za posledico tudi neveljavnost opravljenega vozniškega izpita, kar izhaja iz dejstva, da mora voznik, ki mu je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, za pridobitev novega vozniškega dovoljenja ponovno opraviti vozniški izpit za vozila tiste kategorije, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk za izrek prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (drugi odstavek 64. člena ZVoz-1). Obdolženec se zato ne more uspešno sklicevati na obstoj izjem iz drugega odstavka 56. člena ZVoz-1, zaradi česar so pritožbeno smiselno uveljavljeni očitki o zmotni uporabi predpisa, ki določa prekršek, neutemeljeni.

9Prav tako je neutemeljeno navajanje, da izrek izpodbijane sodbe ni zadosti konkretiziran in da iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 36/2016 izhaja, da bi prvostopno sodišče obdolžencu moralo dokazati, da je v kritičnem času ogrožal splošno varnost javnega prometa na podlagi izvršitvenega dejanja in opisu konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljuje kot historični in dokazljiv dogodek. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč izhajajo vsa odločilna dejstva, ki opredeljujejo obdolženčevo dejanje kot prostorsko in časovno opredeljen historični dogodek, ki izpolnjuje zakonske znake prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj je jasno navedeno, kje, kdaj in s kakšnim vozilom je storilec bil udeležen v cestnem prometu, ne da bi imel veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo motornega vozila, ki ga je vozil v cestnem prometu. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa sodišču ni potrebno posebej ugotavljati in se opredeljevati do dejstev in okoliščin, ki kažejo na hujše ogrožanje varnosti cestnega prometa ali nevarnost poškodovanja zavarovane pravne dobrine drugemu udeležencu, kot neutemeljeno navaja obdolženec v pritožbi. Storitev prekrška po osmem odstavku 56. člena Zvoz-1 tj. vožnja motornega vozila v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja že sama po sebi predstavlja ogrožanja splošne varnosti javnega prometa ter življenja in zdravja ljudi, in sicer v primeru voznikov, ki nikoli niso pridobili vozniškega dovoljenja oziroma opravili vozniškega izpita za določeno vrsto motornih vozil zato, ker niso opravili predpisanega usposabljanja in pridobili ustreznih vozniških izkušenj za obvladovanje motornih vozil določene kategorije, pri voznikih, ki jim je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja pa zato, ker so s storitvijo prekrškov, s katerimi so dosegli predpisano število kazenskih točk, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, izkazali, da niso vredni zaupanja, da bodo pri udeležbi v cestnem prometu upoštevali pravila cestnega prometa, ki zagotavljajo varnost vseh udeležencev v cestnem prometu, zaradi česar bi morali za ponovno pridobitev zaupanja ponovno opraviti vozniški izpit. Zmotno je zato pritožbeno stališče obdolženca, da sama kršitev zakonitega predpisa ne sodi v hujše ogrožanje varnosti cestnega prometa, in dar bi moralo biti ogrožanje drugih cestnih udeležencev izkazano z navedbo imena in priimka udeleženca, katerega varnost je bila ogrožena zaradi obdolženčevega ravnanja.

10Na samo nevarnost tovrstnega prekrška kaže tudi dejstvo, da je v skladu s 5. točko prvega odstavka 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) predpisan obvezen zaseg motornega vozila vozniku, ki vozi vozilo v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste kategorije oziroma kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi. V takih primerih, ko je vozniku zaseženo vozilo, s katerim je storil prekršek, predlagatelj rednega sodnega postopka predlaga tudi izrek stranske sankcije odvzema vozila po 25. členu ZP-1, kar pomeni, da v takih primerih hitri postopek o prekršku glede na 1. alinejo drugega odstavka 52. člena ZP-1 ni dovoljen. Res je, da mora predlagatelj v obdolžilnem predlogu tudi obrazložiti stališče, da obstajajo razlogi za izrek stranske sankcije po ZP-1, kar obdolžilni predlog v predmetni zadevi tudi vsebuje, saj je predlagatelj v obdolžilnem predlogu navedel, da predlaga, da se zaradi zagotovitve varnosti cestnega prometa obdolžencu izreče tudi stranska sankcija odvzema zaseženega vozila, ker obstaja ponovitvena nevarnost in je mogoče le z odvzemom vozila preprečiti posest osebnega avtomobila in ponavljanje prekrškov. Ob upoštevanju navedenega je v konkretni zadevi zoper obdolženca v celoti bil pravilno uveden redni sodni postopek o prekršku, saj so izpolnjeni pogoji iz 1. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1.

11Sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da so v obravnavani zadevi podane tudi okoliščine, ki opravičujejo oziroma narekujejo tudi izrek stranske sankcije odvzema predmetov po prvem odstavku 25. člena ZP-1. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah je zaseženo motorno vozilo obdolženčeva last, zato je sodišče svojo odločitev o izreku te stranske sankcije oprlo na prvi odstavek 25. člena ZP-1, ki določa, da se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali so nastali s prekrškom, odvzeti, če so storilčeva last, ali če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje je izrek stranske sankcije odvzema predmetov, v konkretnem primeru motornega vozila, namenjen preprečitvi ponavljanja prekrškov, zaradi česar je pomembna presoja, ali gre za nevarnega voznika, ki s svojimi dejanji resno ogroža ne samo svojo, temveč tudi varnost ostalih udeležencev cestnega prometa in je to stransko sankcijo upravičeno mogoče izreči le glede tistih predmetov, za katere obstaja realna nevarnost, da bi storilec z njimi še naprej razpolagal in ponavljal prekrške.

12V okviru te presoje je sodišče prve stopnje z vpogledom v izpis iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških ter pregledom spisa Okrajnega sodišča v Celju PR 1595/2017 ugotovilo, da je storilec specialni povratnik, saj je bil že s sodbo Okrajnega sodišča v Celju PR 1595/2017 z dne 21. 2 2018, ki je postala pravnomočna 17. 4. 2018, spoznan za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, pri čemer je mogoče iz obdolžilnega predloga v zadevi PR 1595/2017 ter obdolžilnega predloga v predmetni zadevi ugotoviti, da je oba prekrška storil z istim vozilom. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da mu sodišče zaradi storitve prekrška 14. 11. 2017 ni izreklo stranske sankcije odvzema predmetov, ni imelo vpliva na to, da obdolženec prekrška ne bi ponovil. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Celju PR 1595/2017 z dne 21. 2. 2018 pa tudi izhaja, da je storilcu oziroma obdolžencu bila s sklepom EPVD 84/2016 z dne 16. 3. 2016 izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, da je s sklepom z dne 23. 5. 2016 bila odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odložena s preizkusno dobo 20 mesecev, ker pa je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek zoper varnost cestnega prometa, pa mu je s sklepom EPVD 84/2016 z dne 14. 12. 2016 odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bila preklicana. Obdolženec tako že več kot štiri leta ne poseduje veljavnega vozniškega dovoljenja, tekom postopka pa ni niti navedel, niti izkazal nobenega objektivnega razloga, zakaj še ni pridobil vozniškega dovoljenja, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje. Ker torej obdolženca predhodni zaseg istega vozila ni prepričal niti v pridobitev vozniškega dovoljenja oziroma ponovno opravo vozniškega izpita, niti v spoštovanje cestnoprometnih predpisov in izrečenega ukrepa prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da gre za nevarnega voznika, ki mu je nadaljnjo udeležbo v cestnem prometu z motornimi vozili mogoče prepričati le z izrekom stranske sankcije odvzema predmetov.

13Ob presoji sorazmernosti takega ukrepa pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da glede na informativno ocenjeno vrednost zaseženega vozila, ki znaša 500,00 EUR, in izkazano nevarnost za življenje in zdravje ljudi, ki jo predstavlja udeležba obdolženca z motornim vozilom v cestnem prometu, izkazana nevarnost nedvomno upravičuje poseg v njegovo lastninsko pravico. Pavšalne pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba preveč posegla v obdolženčevo lastninsko pravico so tako neutemeljene. Glede na prepričljive razloge, ki jih je sodišče navedlo za izrek stranske sankcije odvzema predmetov, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da v okoliščinah konkretne zadeve zaseg in odvzem vozila nista dovoljena, ker nista bila nujna za zagotovitev varnosti cestnega prometa. Prav tako pa je sodišče določbo 25.člena ZP-1 razlagalo skladno z Ustavo in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in se tako ni pojavil nikakršen dvom, v primeru katerega naj bi po mnenju dr. Jurija Toplaka, katerega obdolženec citira v pritožbi, bilo sodišče dolžno zakon razlagati v korist lastnika vozila.

14Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

15Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) obdolžencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 150,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.