23. člen ZPrCP

Sodišče prve stopnje je prekršek, za katerega so bile storilcu izrečene tri kazenske točke, pravilno opredelilo kot hujši prekršek. Ne gre za minorni prekršek, kot napačno meni pritožnik, saj je prehitra vožnja načeloma nevarna, in omejitve hitrosti niso same sebi namen. Prav zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja prehitra vožnja, je zakonodajalec za kršitve po 46. členu ZPrCP tudi predvidel izrek stranske kazni kazenskih točk. Napačno je stališče pritožnika, da pojem hujšega prekrška v zakonu ni določen. Drži, da ZPrCP in ZP-1 nimata posebnega samostojnega člena, v katerem bi bil opredeljen pojem hujšega prekrška, je pa ta, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, opredeljen v četrtem odstavku 23. člena ZPrCP, oziroma v drugem odstavku 23. člena ZP-1. Pri tem ni pomembno, da gre za člena, v katerih je urejen zaseg vozila. Bistveno je, da je zaseg vozila, enako kot preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, mogoč le, če storilec stori hujši prekršek. Ob upoštevanju sistemske razlage predpisa, se določba, ki opredeljuje hujši prekršek, zato nanaša tudi na drugi odstavek 202.e člena.

Za zaseg motornega vozila morata biti kumulativno izpolnjena pogoja, da (1) je bil storilec zaloten pri storitvi hujšega prekrška in (2) je izpolnjen eden od alternativno naštetih pogojev, med drugim da gre za vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste kategorije oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi. Višje sodišče je sprejelo napačno stališče, da obdolženec ni bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška, to je vožnji brez veljavnega vozniškega dovoljenja, ker je bil ustavljen pri redni kontroli prometa.

Čeprav v izreku sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni izrecno navedeno, da s tem preneha veljati tudi potrdilo o opravljenem vozniškem izpitu za določeno kategorijo motornih vozil, ima izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za posledico tudi neveljavnost opravljenega vozniškega izpita, kar izhaja iz dejstva, da mora voznik, ki mu je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, za pridobitev novega vozniškega dovoljenja ponovno opraviti vozniški izpit za vozila tiste kategorije, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk za izrek prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storitev prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 tj. vožnja motornega vozila v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja že sama po sebi predstavlja ogrožanja splošne varnosti javnega prometa ter življenja in zdravja ljudi, in sicer v primeru voznikov, ki nikoli niso pridobili vozniškega dovoljenja oziroma opravili vozniškega izpita za določeno vrsto motornih vozil zato, ker niso opravili predpisanega usposabljanja in pridobili ustreznih vozniških izkušenj za obvladovanje motornih vozil določene kategorije, pri voznikih, ki jim je bilo

V sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje pogojno odložilo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni določno navedeno, kaj pomeni hujši prekršek, vendar pa je tako v drugem odstavku 23. člena ZP-1, kot tudi v četrtem odstavku 23. člena ZPrCP, za katerega pa velja domneva, da njegovo vsebino pozna vsak voznik z veljavnim vozniškim dovoljenjem, določeno, da je hujši prekršek tisti prekršek, za katerega je bila storilcu izrečena stranska sankcija najmanj 3 kazenskih točk v cestnem prometu. S pravnomočnostjo plačilnega naloga, odločbe o prekršku in sodbe nastopi stanje, v katerem nastalega pravnega razmerja ni več mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, zato se v vsebino oziroma pravilnost pravnomočne odločbe o prekršku ali plačilnega naloga sodišči prve in druge stopnje ne smeta spuščati. Prekinitev postopka o izreku prenehanja ni obvezna, odločitev je prepuščena sodišču prve stopnje, ki mora samo presoditi, ali je podana zadostna verjetnost, da bo izredno pravno sredstvo vloženo uspešno.

Po določbi 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa policist lahko zaseže vozniku motorno vozilo, s katerim je bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška in je izpolnjen eden od v nadaljevanju določenih pogojev, med ostalim, če se izvršuje ukrep odvzema vozniškega dovoljenja. Oba pogoja morata biti podana kumulativno. Iz obdolžilnega predloga je razvidno, da je bil obdolženi zaustavljen pri redni kontroli in da torej ni bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška, zato pogoji za zaseg vozila niso bili izpolnjeni. To ne izhaja niti iz odredbe sodišča, ki se (napačno) sklicuje na 23. člen ZPrCP. Pogoji za odvzem vozila so bili v predmetni zadevi izpolnjeni šele z izdajo izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje avtomobil odvzelo zaradi ogrožanja varnosti. To pa pomeni, da je odločitev, da mora obdolženi nositi stroške hrambe do izdaje sodbe, napačna.

Res je v petem odstavku 23. člena ZPrCP določeno, da za hujši prekršek šteje tudi vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki ga vozi voznik v času prekrška, vendar je po mnenju pritožbenega sodišča treba razlikovati med položajem, ko kršitelj nima vozniškega dovoljenja in položajem, ko ga sicer ima, mu je pa zgolj administrativno prenehalo. Namen ukrepa začasnega zasega avtomobila je, da se prepreči uporabo avtomobila vozniku, ki s svojim ravnanjem predstavlja nevarnost za udeležence v cestnem prometu. Voznica, kateri je vozniško dovoljenje zgolj administrativno poteklo in ni bila zalotena pri nobenem drugem prekršku (ampak se je dejstvo, da je vozniško dovoljenje poteklo, ugotovilo ob redni kontroli prometa), nevarnosti za druge udeležence v prometu ne predstavlja. Pritožbeno sodišče se zato strinja, da je v takem primeru ukrep zasega avtomobila nesorazmeren in nepotreben.

Zaseg vozila je namreč ukrep, s katerim se obdolžencu preprečuje nadaljnja uporaba tega vozila v primeru, ko je izkazano, da bi z udeležbo v cestnem prometu hudo ogrožal varnost cestnega prometa. Te nevarnosti ni mogoče odpraviti tako, da se avtomobil zaupa drugi osebi oziroma se ji dovoli, da vozilo odpelje, saj to v ničemer ne preprečuje obdolžencu, da ne bi vozilo tudi v nadalje uporabljal. Obdolženec bi ob zavedanju, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja, v vsakem primeru moral odkloniti prošnjo Š., da jo pelje na policijsko postajo, ne glede na to, ali se je zavedal oziroma sumil, da bo ovaden zaradi domnevnega kaznivega dejanja tatvine ali ne. Upravičen razlog za odklon preizkusa z elektronskim alkotestom je lahko le zdravstveno stanje ali drug s tem povezan objektivni vzrok, zaradi katerega udeleženec cestnega prometa ne more opraviti preizkusa in v takem primeru policist odredi strokovni pregled. Občutek, da se mu dogaja krivica zaradi neutemeljenih očitkov o storitvi kaznivega dejanja, tako ne predstavlja upravičenega razloga za odklon preizkusa z elektronskim alkotestom.

Nobenega dvoma ni, da je preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe ustrezen in primeren ukrep za dosego ustavno dopustnega cilja izločitve udeležencev cestnega prometa iz same udeležbe v cestnem prometu, zaradi zlorabe zaupanja, da bodo pri udeležbi v cestnem prometu z motornimi vozili spoštovali cestno prometna pravila, ki jim je bilo izkazano že z izdajo vozniškega dovoljenja, nato pa ponovno zlorabiti to zaupanje z nespoštovanjem pogojev odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Glede na to, da je storilcu že bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, storilec pa pogojev odložitve ni spoštoval, tudi ni nobenih pomislekov o tem, da je to sorazmeren ukrep glede na vse prekrške, ki jih je obdolženec storil. Tako jezikovna, kot tudi sistemska in namenska (teleološka) razlaga drugega odstavka 202.e člena ZP-1 nakazujejo zgolj na tako uporabo drugega odstavka 202.e člena ZP-1, kot jo je v predmetni zadevi uporabilo sodišče prve stopnje, ki je pri odločanju o preklicu zaradi storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe upoštevalo čas sto

Pogoji za zaseg motornega vozila so odpadli šele naknadno z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, ki je s sodbo IV Ips 50/2016 spremenilo odločitev sodišč prve in druge stopnje glede odgovornosti za prekršek po 3. točki prvega odstavka 50. člena ZVoz in glede tega prekrška postopek o prekršku ustavilo. To pa ne pomeni, da je s tem odpadla tudi vsakršna pravna podlaga za izrek odvzema predmetov, na kar je smiselno nakazalo tudi Vrhovno sodišče v svoji sodbi. Zgoraj citirana določba drugega odstavka 137. člena ZP-1 namreč omogoča odvzem predmetov tudi, če je postopek o prekršku zoper obdolženca ustavljen.

Pojem hujšega prekrška ureja (od 14. 6. 2013 dalje, ko je stopila v uporabo novela ZP-1H) drugi odstavek 23. člena ZP-1 kot sistemski zakon, čeprav je ta pojem povsem enako urejen v določbi četrtega odstavka 23. člena ZPrCP.

Sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec ne izvrši enega od pogojev, ki so mu bili naloženi v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Ker ZP-1 pojem hujšega prekrška povsem samostojno opredeljuje in ne gre več za blanketno normo, ki bi odkazovala na uporabo določil ZPrCP, ni razloga, da se sodišče pri pojmu hujšega prekrška sklicuje na določbo četrtega odstavka 23. člena ZPrCP. Vendar ta okoliščina ne spremeni dejstva, da je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek, kar je zakonski razlog za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja po drugem odstavku 202.e člena ZP-1.

ZP-1 je sistemski zakon, ki določa pojem hujšega prekrška samostojno.

Sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja mora vsebovati pravnorelevantna dejstva in pravno podlago, ki je pomembna za presojo, ali je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek.

Po noveli ZP-1H je pojem hujšega prekrška samostojno opredeljen v drugem odstavku 23. členu ZP-1. Hujši prekršek je prekršek, za katerega je bila izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila ne glede na to, s katero kategorijo je bil storjen.

Če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek, sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Obvestila o prispeli pošiljki so bila v treh poskusih osebnega vročanja puščena na naslovu, ki ga je na tisti dan storilec imel določenega kot naslov za vročanje. Dejstvo, da pisma nato v petnajstdnevnem roku na pošti ni dvignil, na pravilnost vročitve ne vpliva, saj po določbi 4. odstavka 87. člena ZUP velja v takem primeru vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, na kar je bil storilec v vsakem sporočilu o prispelem pismu tudi opozorjen. Na iztek tega roka in s tem na pravilnost vročitve tudi ne vpliva dejstvo, da je storilec že po puščenem obvestilu o pošiljki spremenil naslov prebivališča (v obravnavani zadevi je to storil trikrat, vsakokrat po puščenem sporočilu).

S 5. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1H), ki je pričel veljati 14. 6. 2013, je prišlo do spremembe drugega odstavka 23. člena ZP-1 tako, da je za hujši prekršek šteti tisti prekršek, za katerega je bila storilcu izrečena stranska sankcija najmanj tri kazenske točke v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila in je to skladno z določbo 4. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZprCP-B), ki je spremenil med drugim določbo četrtega odstavka 23. člena ZPrCP in na tak način uskladil pojem „hujši prekršek“ s prej navedeno določbo ZP-1 in sicer z veljavnostjo od 1. 9. 2013 dalje. Pri tem je sodna praksa kot ključen datum štela izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Sodišče prve stopnje izdalo sklep s katerim je ugodilo predlogu storilca za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja dne 10.7.2013 (storilcu je bil vročen 11.7.2013). Glede na točko III izreka izpodbijanega sklepa storilec v času preizkusne dobe ne sme storiti prekrška, ki je po Zakonu o pravilih cestnega prometa opredeljen kot hujši prekršek (četrti odstavek 23. člena). Glede na takšen izrek sklepa s katerim je bilo predlogu storilca za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ugodeno, so bile za storilca v času preizkusne dobe 12 mesecev torej zavezujoče določbe, ki so hujši prekršek opredeljevale v četrtem odstavku 23. člena ZPrCP v času izdaje sklepa.

Če je bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan pred 14.6.2013, se za hujši prekršek šteje tisti prekršek, za katerega je predpisana globa najmanj 700 EUR in stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila.