56. člen ZVoz-1

Prekrškovna procesna teorija in sodna praksa sledita kazenski in zahtevata, da je prekrškovni organ, kadar od določene osebe, za katero je podan razlog za sum, da je storila prekršek, dolžan to osebo poučiti o pravicah v postopku. Kdaj nastopi trenutek, ko je prekrškovni organ dolžan osumljenca poučiti, je dejansko vprašanje. Procesna teorija šteje, da se postopek o prekršku zoper določeno osebo začne tisti trenutek, ko je preiskovanje prekrška osredotočeno na to osebo. Kadar sum še ni osredotočen na določeno osebo, se njene prostovoljne izjave, ki niso dane na pobudo ali zahtevo organov odkrivanja prekrška, lahko uporabijo kot dokaz in so lahko podlaga za pridobivanje nadaljnjih dokazov. Obdolženčeva prostovoljna izjava je lahko bila podlaga, da so policisti z njim izvedli postopek kontrole in je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku lahko sodbo oprlo na izpovedbi policistov ter na podatke iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in na izsledke strokovnega pregleda ter je na tej dokazni podlagi sprejelo zaključek, da je obdolženec očitana prekrška storil, ker je vozil pod vplivom alkohola in v nasprotju z omejitvijo iz vozniškega dovoljenja, v katerem je imel zabelež

Zgolj v evidenco vozniških dovoljenj vpisana omejitev pravice do vožnje brez hkrati izdane upravne odločbe o omejitvi veljavnosti vozniškega dovoljenja s strani upravne enote, ne zadošča za zaključek, da je obdolženec v času prekrška vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz vozniškega dovoljenja obdolženca izhaja, da je to veljavno do 23. 10. 2027 (pravilno 3. 10. 2027), iz odgovora upravne enote pa ne izhaja, da bi ta vodila kakršenkoli postopek, s katerim bi obdolženca seznanila o krajši veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi kontrolnega zdravstvenega pregleda in da se obdolženec pri njih ni oglasil, da bi vozniško dovoljenje uskladil z izdanim zdravniškim spričevalom, obdolženec utemeljeno uveljavlja, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi mu bil s strani upravne enote izdan upravni akt, ki bi veljavnost njegovega vozniškega dovoljenja spreminjal. To pa pomeni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec kljub dejstvu, da omejitev ni bila vpisana v vozniško dovoljenje, v očitanem času vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja.

Glede na to, da se obdolžencu očita odklon strokovnega pregleda (ne pa vožnja pod vplivom prepovedanih substanc, kar napačno trdi zagovornik), je povsem nelevantno v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da hitri test DrugWipe, ki naj bi pokazal pozitiven rezultat, ni dovolj verodostojen dokaz za tovrstni očitek. Pravilno pa je sodišče zapisalo, da je v postopku obstajal sum, da je obdolženec vozil pod vplivom prepovedanih drog, saj je hitri test pokazal pozitiven rezultat za kokain, vsled česar mu je bil odrejen strokovni pregled, katerega je zavrnil. Ob tem, ko iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da iz zapisnika, ki ga je obdolženi podpisal brez pripomb, izhaja, da je odklonil strokovni pregled, so zaključki sodišča prve stopnje o odgovornosti tudi za ta prekršek, pravilni.

Ker so prekrški del kaznovalnega prava, morajo biti storilcu, glede na sodno prakso ESČP in številne judikate Vrhovnega sodišča RS, tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Ne glede na določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 (prekluzija) in čeprav je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je sodišče vezano na načelo materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, posledično mora izvesti vse tiste dokaze, ki se v konkretnem primeru izkažejo za materialnopravno relevantne. Cilj postopka o prekršku je namreč pravno pravilna in zakonita odločitev o obstoju ali neobstoju prekrška. Očitno sodišče je podvomilo v to, da je storilec storil prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj je pred izdajo izpodbijane sodbe preverilo, ali ima v Republiki Sloveniji izdano veljavno vozniško dovoljenje in ugotovilo, da ima storilec izdano zgolj dovoljenje za začasno prebivanje in čeprav je razpolagalo

Omejitev vozniškega dovoljenja iz zdravstvenih razlogov ureja določba 63. člena ZVoz-1. Pri tem četrti in peti odstavek navedenega člena ZVoz-1, ki sta bila dodana z novelo ZVoz-1D, določata, da upravna enota, ki prejme zdravniško spričevalo iz prejšnjega odstavka, o tem obvesti imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja in mu hkrati določi rok, v katerem mora uskladiti veljavnost vozniškega dovoljenja z veljavnim dokončnim zdravniškim spričevalom. Uskladitev se izvede na način, da imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja upravni enoti odda veljavno vozniško dovoljenje, upravna enota pa mu izda novo vozniško dovoljenje. Imetniku veljavnega vozniškega dovoljenja iz prejšnjega odstavka, ki vozniškega dovoljenja do določenega roka ne uskladi z veljavnim dokončnim zdravniškim spričevalom, na podlagi katerega mu je pravica do vožnje motornih vozil omejena na določen čas ali le za posamezno ali posamezne kategorije, upravna enota z odločbo omeji veljavnost vozniškega dovoljenja na določen čas ali le za posamezno ali posamezne kategorije, kar izhaja iz veljavnega dokončnega zdravniškega spričevala. Ob navedeni veljavni zakonski ureditvi (naknadne) omejitve veljavnosti vozniš

Storilec ki ravna iz malomarnosti, ne deluje zaradi negativnega odnosa do poškodovane pravne dobrine, ne odloča se torej zoper to pravno dobrino, temveč ravna nepazljivo. Zveza med ravnanjem in posledico bo presegala golo naključje, ker je posledica potencialno vsebovana v ravnanju, ki nasprotuje dolžni pazljivosti. Zaključek, da storilec ravna lahkomiselno, je tako možen le ob ugotovitvi dolžne (objektivne in subjektivne) pazljivosti, pri čemer je kršitev objektivne dolžne pazljivosti del protipravnosti, kršitev subjektivne dolžne pazljivosti pa predmet ugotavljanja znotraj krivde. Sodišče prve stopnje storilcu očita kršitev dolžne pazljivosti, pri čemer pa iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, na katerih dejstvih sodišče prve stopnje temelji zaključek, da je storilec v konkretnem primeru to bil dolžan preveriti. Te dolžnosti starša namreč ne določa noben zakon, iz razlogov izpodbijane sodbe pa tudi ne izhajajo nobene ugotovljene okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bila ta nevarnost tako objektivno kot subjektivno predvidljiva.

Definicijo voznika določa ZVoz-1 v 12. točki prvega odstavka 2. člena, in sicer je voznik oseba, ki na cesti vozi vozilo. Ob tem ko ni sporno, da je bil obdolženec v času storitve prekrška udeležen v cestnem prometu kot voznik osebnega vozila, so neutemeljene pritožbene trditve, da v času storitve prekrška obdolženec ni bil voznik. Pri tem pa njegova pravica do svobode gibanja, ki jo v pritožbi izpostavlja, na zaključek o tem, da je bil voznik, ne more vplivati. Izvrševanje oziroma pogoje izvrševanja pravice do gibanja v primerih, ko so osebe v Republiki Sloveniji udeležene v cestnem prometu kot vozniki, določa ZVoz-1, obdolženi pa se je bil kot voznik osebnega vozila dolžan ravnati po določbah ZVoz-1.

Začasni odvzem vozniškega dovoljenja je inštitut v rednem sodnem postopku o prekršku, ki ga izreče sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 113.a člena ZP-1 in ga ni mogoče enačiti z odvzemom vozniškega dovoljenja z odločbo upravne enote, ker imetnik vozniškega dovoljenja ne opravi kontrolnega zdravstvenega pregleda, na katerega je bil napoten (napotitev na kontrolni zdravstveni pregled opravi upravna enota, skladno z drugim odstavkom 84. člena ZVoz-1), v določenem roku ali ga ne opravi v celoti, dokler se s kontrolnim zdravstvenim pregledom ne ugotovi telesna in duševna zmožnost za vožnjo motornih vozil. Sankcija za vožnjo z vozniškim dovoljenjem, ki je bilo vozniku na podlagi takšne odločbe upravne enote odvzeto, je določena v sedmem odstavku 84. člena ZVoz-1, dejanje pa je kvalificirano kot prekršek po sedmem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 84. člena ZVoz-1, zato obdolženki ni mogoče očitati storitve prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1.

V situaciji, ko je bilo vozniško dovoljenje obdolžencu začasno odvzeto s sklepom z dne 29. 3. 2022, nato je bila izdana sodba in mu je bilo pravnomočno izrečenih 18 kazenskih točk, zaradi česar je sodišče izdalo sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, nato pa je v sklepu, izdanem 21. 3. 2023, hkrati z odločitvijo o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odločilo o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja storilcu, tako ni dvoma, da je obdolženec kot voznik imel 24. 3. 2023 že upravičenje do vožnje motornega vozila.

Prometna površina, ki se nahaja v urbanem mestnem naselju, v katerem je razumno pričakovati večje število udeležencev v prometu (med drugim otrok, gibalno oviranih oseb, raznih udeležencev v cestnem prometu itd.), predstavlja nekategorizirano cesto, ki se uporablja za javni cestni promet. Četudi je parkiranje na njej dovoljeno le stanovalcem stanovanjskega bloka, sta dostop in gibanje po njej omogočeni nedoločljivemu številu udeležencev v prometu, tako pešcem kot tudi voznikom vozil in drugih udeležencev cestnega prometa (npr. kolesarjem, voznikom lahkih motornih vozil in posebnih prevoznih sredstev), ki bi lahko zapeljali oziroma stopili na parkirišče, ne da bi imeli namen tam parkirati ali ustaviti. Kot je razumno obrazložilo sodišče prve stopnje, dostop do te prometne površine ni bil nikomur preprečen ali prepovedan in bi po njej lahko pripeljal na primer kolesar, za katerega je voznik, ki vozi brez vozniškega dovoljenja, nedvomno nevaren.

Pogoji za skrajno silo niso podani, ker bi nevarnost, ki je grozila (zamuda na zdravniški pregled) obdolženec lahko odvrnil kako drugače, npr. s klicem v zdravstveni dom, da bo zamudil ali tako, da si naroči prevoz s taksijem.

V točki 3.) je izrecno pojasnilo, da obdolženec naslovov predlaganih prič sodišču ni nikoli posredoval, ker pa je ocenilo, da priči ne bi izpovedovali o pravno relevantnih dejstvih, pomembnih za razsojo v tej prekrškovni zadevi, saj naj bi potrdili le, da obdolženec ni vozil pod vplivom alkohola in da gre za zaroto, kar pa se obdolžencu sploh ne očita, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča taka zavrnitev dokaznega predloga prepričljiva in zadostna, zato ne gre za bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz prvega odstavka člena 90 ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 155 ZP-1, saj obdolžencu s tako zavrnitvijo dokaznega predloga ni bila kršena njegova pravica do obrambe, kot to neutemeljeno navaja pritožba.

Povedano pomeni, da ne drži pritožbeni očitek, da imetniku tujega vozniškega dovoljenja ni mogoče izrekati KT za prekršek, storjen v cestnem prometu. Te stranske sankcije ni mogoče izreči takemu vozniku le v primeru, ko se mu izvršuje sankcija prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju RS in le v takem primeru se takemu vozniku izreče le globa, ne pa tudi stranska sankcija 18 KT

Navedeno pomeni, da ima pritožba prav, da je ta odlok veljal tudi za obdolženca, ki mu je veljavnost vozniškega dovoljenja potekla 8. 4. 2021 za vozniško dovoljenje kategorije ″B‶, ne pa, kot je nepravilno zaključilo prvo sodišče, da se je citirani odlok nanašal samo na zavezo usposabljanja voznikov začetnikov za kategoriji A2 ali A.

Obdolženi je storil enaka prekrška že v letu 2021, pri čemer je šlo za isto vozilo. Očitno torej takrat izrečena kazen na obdolženca ni vplivala tako, da ne bi več ponavljal istovrstnih prekrškov, prav tako pa je očitno tudi, da je lahko ponovno vozil isto vozilo, čeprav lastnica, ki je njegova žena, ve, da nima vozniškega dovoljenja. Ob povedanem je nevarnost, da bi istovrstne prekrške ponavljal, tudi po mnenju pritožbenega sodišča realna. Vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja, kombinirana še s prekrškom po 107. členu ZPrCP, predstavlja resno nevarnost za ostale udeležence v cestnem prometu. Na ta zaključek ne vpliva dejstvo, da doslej obdolženi k sreči še ni povzročil prometne nesreče. Na drugi strani tehtnice pa je zgolj dejstvo, da odvzem avtomobila osebi, ki ni storilec prekrška, že na splošno pomeni poseg v njeno lastninsko pravico. Niti obdolženi niti lastnica nista v postopku (čeprav sta oba to možnost imela) navajala nobenih drugih okoliščin, ki bi terjale dodatno presojo sodišča prve stopnje glede teže posega v lastninsko pravico. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zato odvzem avtomobila ni pretiran poseg v lastninsko pravico lastnice avtomobila glede na nevarn

Ob upoštevanju, da določenega vozila, ki sicer ima karakteristike določene kategorije motornih vozil, a ne izpolnjuje vseh tehničnih zahtev, da bi ga bilo mogoče registrirati za uporabo v cestnem prometu, po naravi stvari neživljenjsko zahtevati, da ima voznik, ki je udeležen v cestnem prometu s takim vozilom, vozniški izpit za kategorijo motornih vozil, v katero sicer spada to vozilo glede na njegove karakteristike. Dejstvo, da bi voznik za vožnjo take vrste motornega vozila, ki bi ga bilo mogoče registrirati, moral imeti vozniško dovoljenje določene kategorije, po oceni pritožbenega sodišča pomeni zgolj kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oz. obsega protipravnosti in je življenjsko gledano del enotne dejavnosti, ki predstavlja en sam prekršek.

Obdolženec je namreč voznik, ki je vozil motorno vozilo v cestnem prometu, ko se mu je izvrševala sankcija prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, zato ne gre za prekršek po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1, ki sankcionira voznike, ki vozijo motorno vozilo v cestnem prometu v času, ko se jim izvršuje sankcija prepovedi vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije ali jim je začasno odvzeto vozniško dovoljenje.

Ob dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, da se je storilec dne 5. 12. 2019 vrnil v Republiko Slovenijo z začasnega bivanja v ZDA, v katere sedaj pritožbeno sodišče tudi več ne more posegati, je smel, kot to pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, tuje vozniško dovoljenje na ozemlju Republike Slovenije uporabljati 2 leti od prijave prebivališča, zaradi česar storilec dne 6. 8. 2020 ni vozil v cestnem prometu osebnega avtomobila brez veljavnega vozniške dovoljenja.

Da bi sodišče namesto globe lahko izreklo opomin, mora biti celota okoliščin, v katerih je bil prekršek storjen, take narave, da je zaradi njih prekršek mogoče, kljub drugačni oceni zakonodajalca (ki je očitani prekršek ocenil kot hujši prekršek, saj je zanj predpisal stransko kazen 5 kazenskih točk), oceniti za lahkega.

Zmotno je stališče pritožnika, da z izrekom prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni prenehala veljati tudi veljavnost potrdila o opravljenem vozniškem izpitu z dne 18. 3. 1983. V primeru izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi doseženega števila kazenskih točk namreč zakon predpisuje, da mora voznik za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja ponovno opraviti vozniški izpit.