VSRS Sodba VIII Ips 11/2021

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 195,07 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, na račun Delovnega sodišča v Mariboru št. 01100-6960501589, sklic na št. 00 169-19.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odpravilo odločbo Centra za socialno delo Maribor z dne 19. 6. 2019 in odločbo tožene stranke z dne 6. 8. 2019 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Toženi stranki je naložilo, da mora izdati novo odločbo najkasneje v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka) in tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 257,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse na račun Delovnega sodišča v Mariboru (III. točka izreka).

2Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da stroški postopka in stroški odgovora na pritožbo bremenijo proračun Delovnega sodišča v Mariboru (II. točka izreka).

3Vrhovno sodišče je na predlog tožnice s sklepom VIII DoR 224/2020 z dne 13. 10. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna presoja, da tožnica ni upravičena do varstvenega dodatka.

4Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje upoštevati, da sta v dvostanovanjski hiši, glede katere je v zemljiški knjigi zavedeno, da je v solastnini tožnice in A. A., vsake do 1/2, dve ločeni stanovanji, vsako s svojim vhodom. V pritličnem stanovanju živi tožnica, v stanovanju v prvem nadstropju pa druga solastnica, A. A. Kljub formalnemu vpisu o solastnem deležu tožnice in druge solastnice tožnica na stanovanju, v katerem živi A. A., nima pravice razpolaganja, saj z njim v celoti razpolaga in ga ima v posesti A. A. Tožnica razpolaga le s stanovanjem, v katerem dejansko prebiva in v katerem ima tudi prijavljeno stalno prebivališče. Vse to je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje. To stanovanje je ocenjeno na 59.686,13 EUR. Tožnica tako izpolnjuje vse pogoje za pridobitev pravice do varstvenega dodatka, saj je trajno nezaposlena in ni prejemala denarne socialne pomoči. Prejema le mesečni dohodek v obliki nadomestila invalidskega zavarovanja v znesku 394,14 EUR in nima možnosti preseliti se v drugo stanovanje. V slabšem položaju pri priznanju varstvenega dodatka ne more biti zgolj zato, ker etažna lastnina (postopek vzpostavitve etažne lastnine se bliža zaključku) še ni vzpostavljena.

5Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija je utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8Tožnica v reviziji očita sodišču druge stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker v zvezi s tem revizijskim razlogom revizija ni bila dopuščena, se revizijsko sodišče do teh revizijskih očitkov ne opredeljuje.

9Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama dokončno ugotovila, da tožnica ni upravičena do varstvenega dodatka, ker je vrednost njenega nepremičnega premoženja glede na 1. točko prvega odstavka 17. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 in nadalj.; ZUPJS) znašala 33.643,23 EUR. Ugotovljeni znesek je namreč presegal znesek vrednosti premoženja 18.852,00 EUR, ki je glede na prvi odstavek 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 in nadalj.; ZSVarPre) določen kot meja za dodelitev denarne socialne pomoči, s tem pa glede na drugi odstavek 7. člena ZSVarPre tudi za upravičenost do varstvenega dodatka.

10V to nepremično premoženje je tožena stranka štela 1/2 stanovanja v samostoječi stavbi z dvema stanovanjema: del stavbe št. 223-1, 1/2 pozidanega zemljišča: parc.št.*156 in 1/2 pozidanega zemljišča: parc. št. 446/2, vse k. o. ... Tožena stranka pa v tožničino premoženje glede na 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS ni štela 1/2 stanovanja v samostoječi stavbi z dvema stanovanjema: del stavbe št. 223-2, k. o. ... Podatke o lastništvu teh nepremičnin je tožena stranka na podlagi 51. člena ZUPJS pridobila po uradni dolžnosti iz zbirk podatkov, ki jih vodijo za to pooblaščeni organi.

11Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnica postala solastnica sporne nepremičnine v letu 2004, ko sta jo skupaj z drugo solastnico A. A. kupili od prejšnje lastnice. Ta nepremičnina predstavlja v naravi dvostanovanjsko hišo z ločenima in samostojnima stanovanjima ter s pripadajočim zemljiščem, pri čemer tožnica živi in uporablja stanovanje v pritličju dvostanovanjske hiše, A. A. pa stanovanje v prvem nadstropju te hiše. Tožnica ima torej dejansko v uporabi in posesti le stanovanje v pritličju, A. A. pa stanovanje v prvem nadstropju. V zemljiški knjigi (in tudi v evidencah GURS) sta sicer na tej nepremičnini (torej na dvostanovanjski hiši in pripadajočem zemljišču) še vedno vpisana idealna solastniška deleža za obe solastnici (za vsako do 1/2), po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je v teku postopek za ureditev etažne lastnine na tej nepremičnini¹, ki je v zaključni fazi². Po ugotovitvi sodišča prve stopnje vsako od teh stanovanj predstavlja samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo, kar je pogoj za vzpostavitev etažne lastnine³.

12Sporno vprašanje v tem socialnem sporu je torej, ali je treba pri načinu ugotavljanja materialnega položaja tožnice kot podlage za uveljavljanje varstvenega dodatka upoštevati podatke, ki izhajajo iz zemljiške knjige oziroma evidence GURS (iz katerih (še vedno) izhaja, da je tožnica solastnica obeh stanovanj do 1/2), ali pa je treba glede na dejanske ugotovitve šteti, da ima tožnica dejansko v uporabi le stanovanje v pritličju dvostanovanjske hiše, v katerem prebiva in kjer ima prijavljeno tudi stalno prebivališče.

13Po 2. členu ZSVarPre je tudi varstveni dodatek (poleg denarne socialne pomoči) socialno varstveni prejemek, ki je namenjen tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo imeti vpliva. Namen varstvenega dodatka je v tem, da se upravičencu do njega za čas prebivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju (stroški z vzdrževanjem stanovanja, nadomeščanjem trajnih potrošnih dobrin ipd.) in niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb (tretji odstavek 4. člena ZSVarPre)⁴.

14Pogoji, pod katerimi so osebe upravičene do varstvenega dodatka, so opredeljeni v 7. členu ZSVarPre. Pri presoji upravičenosti do varstvenega dodatka se med drugim tudi v zvezi z upoštevanjem premoženja smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po ZSVarPre (52. člen ZSVarPre). Glede na prvi odstavek 27. člena ZSVarPre se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (kar je v času, ko je tožnica podala vlogo za dodelitev varstvenega dodatka, znašalo 18.852,00 EUR). Izjemo od pravila iz prvega odstavka 27. člena ZSVarPre določata drugi in sedmi odstavek 27. člena ZSVarPre.

15Po 1. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS se v premoženje osebe⁵ šteje nepremično premoženje, glede na 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS pa se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša (v nadaljevanju stanovanje), v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja⁶. Iz tretjega odstavka 17. člena ZUPJS med drugim izhaja, da se tudi podatki o lastnikih nepremičnega premoženja pridobivajo iz javnih zbirk podatkov in dokazil, ki jih predloži oseba. Podobno tudi prvi odstavek 51. člena ZUPJS med drugim določa, da se podatki po tem zakonu zbirajo neposredno od osebe oziroma njenega zakonitega zastopnika ter po uradni dolžnosti, iz zbirk podatkov, ki jih v Republiki Sloveniji vodijo za to pooblaščeni organi in organizacije. Po citirani določbi je dolžna oseba oziroma njen zakoniti zastopnik centru za socialno delo dati vse podatke, o katerih pooblaščeni organi in organizacije ne vodijo zbirke podatkov.

16Cilj takšne ureditve je ugotovitev vseh relevantnih dejstev za presojo, ali je vlagatelj dejansko upravičen do socialno varstvenega prejemka zato, ker si materialne varnosti ne more zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sam ne more vplivati. Glede na to je razumljivo, da niti ZUPJS niti ZSVarPre ne določata, da so organi, ki odločajo o socialno varstvenih prejemkih, glede dejanskih okoliščin (ki so podlaga za odločitev o utemeljenosti uveljavljanja pravice iz javnih sredstev) vezani le na podatke, pridobljene iz javnih zbirk podatkov, temveč da o obstoju teh okoliščin sklepajo tudi na podlagi podatkov, pridobljenih s strani oseb.

17Kot je bilo že omenjeno, se v premoženje, ki bi vplivalo na pridobitev pravice do varstvenega dodatka, ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče (pod pogojem, da vrednost tega stanovanja ne dosega z zakonom določene vrednosti). Tožnica dejansko prebiva v stanovanju v pritličju dvostanovanjske hiše (kjer ima prijavljeno tudi stalno prebivališče), A. A. pa v stanovanju, ki je v prvem nadstropju te nepremičnine, čeprav se njuno solastništvo, vpisano v zemljiški knjigi, formalno razteza na vso hišo.

18Takšno dejansko stanje je posledica dejstva, da sta od prejšnje lastnice celotno nepremično kupili skupaj, vsaka do ½, pri čemer pa sta se že ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe dogovorili za uporabo obeh stanovanj na način, kot ju uporabljata še danes⁷. Sodna praksa tovrstnim dogovorom priznava značaj dogovora o vzpostavitvi dejanske etažne lastnine in jim tudi nudi takšno pravno varstvo, kot če je etažna lastnina tudi že formalno ustanovljena⁸, upravičencem (formalno še idealnim solastnikom) pa v zvezi s takšnimi nepremičninami omogoča klasično lastninsko varstvo (npr. reivindikacijska tožba, negatorna tožba, ugotovitvena tožba). Glede na to ni podlage za stališče, da zaradi formalno nevzpostavljene etažne lastnine, ki bi bila vpisana v zemljiški knjigi, tožnici ni mogoče priznati varstvenega dodatka, čeprav bi bila v primeru, kolikor bi bila etažna lastnina formalno vzpostavljena, do tega dodatka upravičena. Tožnici ne more biti v škodo dejstvo, da do formalne ureditve etažne lastnine še ni prišlo. Odločilna za presojo upravičenosti tožnice do varstvenega dodatka so dejstva, da je tožnica dejanska etažna lastnica stanovanja v pritličju sporne nepremičnine, da v njem dejansko prebiva in ima tu prijavljeno stalno prebivališče in da je stanovanje v prvem nadstropju te nepremičnine v posesti, uporabi in razpolaganju dejanske etažne lastnice tega stanovanja A. A.

19Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke nezakoniti⁹, zato ju je utemeljeno odpravilo ter vrnilo zadevo v ponovno odločanje toženi stranki. Ob upoštevanju tega je revizijsko sodišče reviziji tožnice ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20Zaradi spremembe sodbe sodišča druge stopnje je bilo treba ponovno odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.

21Tožena stranka mora tožnici povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo 375 točk po tar. št. 15/4 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj,; OT) in 2% materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 229, 50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

22Ker je tožnica z revizijo uspela, ji mora tožena stranka povrniti tudi njene stroške v zvezi z revizijskim postopkom. Stroški revizijskega postopka so stroški predloga za dopustitev revizije 187,5 točke (tar. št. 15/7 OT v povezavi s tar. št. 15/8 OT), stroški revizije 450 točk (tar. št. 15/6 OT) in materialni stroški (2%), kar znaša skupaj 390.15 EUR. Ker je bila tožnici z odločbo Delovnega sodišča v Mariboru z BPP 116/2020 z dne 8. 9. 2020 dodeljena brezplačna pravna pomoč v zvezi z revizijskim postopkom, ji mora tožena stranka glede na peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 in nadalj.) povrniti revizijske stroške v znesku 195,07 EUR, in sicer na račun Delovnega sodišča v Mariboru. V primeru zamude bo morala tožena stranka plačati tudi zakonske zamudne obresti.

23Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ Ta postopek se je sicer začel šele po tem, ko je bila že izdana odločba organa prve stopnje o tem, da tožnica ni upravičenega do varstvenega dodatka.
² Dejstva v zvezi z dejansko rabo oziroma posestjo sporne nepremičnine, njeno vrednostjo in začetim postopkom za vzpostavitev etažne lastnine je tožnica navajala (in za potrditev teh navedb predlagala tudi določene dokaze) že v pritožbi zoper odločbo centra za socialno delo.
³ Po prvem odstavku 105. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 in nadalj.; SPZ) je etažna lastnina lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov. Iz drugega odstavka citiranega člena pa med drugim izhaja, da mora posamezni del zgradbe predstavljati samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo, kot so zlasti stanovanje, poslovni prostor ali drug samostojni prostor.
⁴ Sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, se glede na prvi odstavek 4. člena ZSVarPre upravičencu za čas prebivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo z denarno socialno pomočjo.
⁵ ZUPJS uporablja pojem oseba za osebo, katere materialni položaj se upošteva po ZUPJS in je stranka v postopku (4. točka 3. člena ZUPJS). Osebe, ki se upoštevajo poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja, določa 10. člen ZUPJS. Vlagatelj je oseba, ki vloži vlogo za uveljavljanje pravice iz javnih sredstev, do katere je upravičena sama ali skupaj z drugimi osebami, oziroma je na vlogi navedena kot vlagatelj (5. točka 3. člena ZUPJS).
⁶ Glede na 5. člen ZSVarPre-E (Ur. l. RS, št. 88/2016) se ne glede na 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči oziroma varstvenega dodatka kot premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče ter katerega vrednost ne presega ali dosega višino 120.000 EUR.
⁷ Sporno nepremično uporabljata, kot da bi bila etažna lastnina tudi formalno vzpostavljena.
⁸ Primerjaj npr. s sklepoma Vrhovnega sodišča RS II Ips 20/2018 z dne 18. 4. 2018 in II Ips 137/2019 z dne 24. 7. 2020.
⁹ Nepravilno sta kot tožničino premoženje po 1. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS upoštevali tudi del stanovanja v prvem nadstropju.