17. člen ZUPJS

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede vrednotenja tožnikovega lastniškega deleža gospodarske družbe.

Tožničina denarna sredstva na računu, ki jih je prejela iz naslova za nazaj izplačane denarne socialne pomoči v skupnem znesku, in sicer osem mesecev pred vložitvijo nove vloge za denarno socialno pomoč, se pri ugotavljanju njenega materialnega položaja upoštevajo kot dohodek.

Glede na zakonsko podlago za priznanje preživnine razvezanemu zakoncu oziroma pogoje, na podlagi katerih lahko pravica do preživnine preneha, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je med dohodke toženke štelo varstveni dodatek, slednje pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo. Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v 2. členu določa, da sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek socialno varstvena prejemka, namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati.

Odločanje po prostem preudarku je na podlagi 31. člena ZSVarPre utemeljeno le, če je pravilno ugotovljena vrednost premoženja. Ta pa v tej zadevi ni bila pravilno ugotovljena. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči v 6. a členu natančno določa, kako se ugotovi vrednost lastniških deležev gospodarskih družb. Toženka te vrednosti ni ugotovila, temveč se je sklicevala zgolj na osnovni kapital v višini 7.500,00 EUR, kar pa glede na 6. a člen Pravilnika ne predstavlja vrednosti lastniškega deleža v relevantnem obdobju.

Sporni traktor je sicer registriran na prvega toženca in je ta lahko njegov formalni lastnik, vendar pa toženec utemeljeno opozarja, da ni njegov dejanski lastnik in da z njim zato ne more razpolagati. V takem primeru se takšno premoženje ne upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se tožničina denarna sredstva na računu, prejeta iz naslova za nazaj izplačane denarne socialne pomoči, upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja za upravičenost do denarne socialne pomoči.

Ne glede na dohodkovni kriterij stranka ni upravičena do taksne oprostitve, če ima oseba ali družina premoženje, ki presega z zakonom določen premoženjski cenzus.

Toženka je po uradni dolžnosti iz zbirke podatkov pri AJPES-u pridobila podatke iz evidence Javna objava letnih poročil in na zbrane podatke oprla svojo odločitev. Sodišče pritrjuje očitku tožnika, da mu toženka ni omogočila, da se pred izdajo odločbe izjavi o pridobljenih podatkih, ki so podlaga za izračun vrednosti poslovnega deleža tožnikove žene. Tožbena graja kršitve pravice do izjave je utemeljena. Organ za BPP mora izvajati ugotovitveni postopek v skladu z njegovim namenom, ta pa je med drugim namenjen tudi izvrševanju pravice stranke, da zavaruje svoje koristi in pravne koristi. To pa lahko učinkovito stori le, če je seznanjen z zbranimi dokazi in ugotovitvami organa in ima možnost, da se o njih izjavi in po potrebi predlaga nasprotne dokaze. Če stranka zatrjuje, da je vrednost lastniškega deleža gospodarske družbe ali zadruge različna od vrednosti ugotovljene na podlagi podatkov iz zbirke podatkov pri AJPES-u, lahko to dokazuje z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca. Stranko je treba seznaniti z ugotovitvami in dokazi, iz katerih izhaja vrednost premoženja, in ji omogočiti, da dokazuje nasprotno.

Po 1. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša (v nadaljevanju stanovanje), v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Navedena določba je bila dopolnjena s 5. členom ZSVarPre-E, ki velja od 1. 2. 2017 in pravi, da se ne glede na 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS kot premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče ter katerega vrednost ne presega ali dosega višino 120.000,00 EUR. Sodišče načeloma pritrjuje toženi stranki, da zaznamba izbrisne tožbe za izbris vknjižbe prenosa lastninske pravice ne predstavlja ovire, da prosilec ne more razpolagati z nepremičninami, vendar se tožena stranka ni opredelila do ugovorov, ki jih je tožnik podal v prošnji, da tožnik v nepremičninah, ki jih ima v lasti, prebiva in jih uporablja za osnovno bivanje, v tožbi pa je še bolj utemeljeno opozarjal, da so vse nepremičnine (razen gozda in njive, ki ju tožena stranka ni upoštevala) neposredno povezane z njegovim domom, da gre dejansko za "bivalno hišo z dvoriščem in pomožnimi objekti", da je zazidljivo stavbno z

Način ugotavljanja materialnega položaja predlagatelja taksne oprostitve je predpisan v Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Po 6. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS se v premoženje taksnega zavezanca štejejo tudi denarna sredstva na transakcijskem ali drugem računu kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena ZUPJS, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika.

V primeru odloga plačila sodne takse sta plačilni nalog in sklep o odlogu vsebinsko povezana celota, višina sodne takse je namreč prehodno vprašanje za odločitev o odlogu plačila takse (od višine taksne obveznosti je tudi odvisno, ali in za koliko časa se taksnemu zavezancu dovoli odlog plačila). Sodišče mora zato določeno višino sodne takse obrazložiti, zanjo navesti pravno podlago, in tako stranki omogočiti, da jo preizkusi in jo v primeru nestrinjanja v okviru pravnih sredstev, predvidenih v ZST-1, tudi obrazloženo izpodbija.

Obstoj solastnine na obravnavani nepremičnini in spor s tem v zvezi (začet postopek delitve te nepremičnine) po presoji sodišča v konkretni zadevi ne predstavljajo okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da tožnica z njej solastnim deležem te nepremičnine dejansko ne more razpolagati (v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP).

Le če je stranki dodeljena brezplačna pomoč za tisti sodni postopek, v katerem predlaga taksno oprostitev, je posledično v tem istem postopku že po samem zakonu oproščena tudi plačila sodnih taks (prim. tretji odstavek 10. člena ZST-1). Obremenjenost nepremičnin s hipotekami, kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, ni (pravna) ovira za njihovo odsvojitev ali obremenitev (prim. 170. člen ZIZ in 142. člen SPZ), kar bi tožniku lahko omogočilo pridobitev sredstev za plačilo takse. Vendar je po drugi strani treba upoštevati dejstvo, da s hipotekami obremenjenega premoženja pogosto dejansko ni mogoče unovčiti, čeprav pravnega zadržka za to res ni.

Tožnik po pooblaščencu se je na poziv toženke odzval z e-poštnim sporočilom dne 27. 12. 2023. Navedenega toženka pri sprejemu odločitve ni upoštevala, do tožnikovih navedb se niti ni opredelila. Odsotnost navedenega procesnega dejanja pa vpliva na popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, s tem pa tudi na zakonitost odločitve.

Toženka je ugotavljala premoženjsko stanje tožnice in se pri tem oprla na uradne podatke zemljiške knjige in GURS o lastništvu nepremičnin in njihovi vrednosti. Tožnico je z ugotovljenimi dejstvi tj. vrednostjo nepremičnega premoženja tudi seznanila in ji dala možnost, da se o njih izjavi. Tožnica ni predložila dokazov, da bi se lasninsko stanje glede nepremičnin, ki jih je toženka upoštevala, spremenilo in tudi ni uspela dokazati, da bi bila vrednost njenega deleža nepremičnine drugačna, kot izhaja iz javno dostopnih podatkov, ki jih je toženka pridobila po uradni dolžnosti. Pri tem je potrebno upoštevati, da pristojni organ za BPP sam po uradni dolžnosti ni dolžan ugotavljati vseh okoliščin glede možnosti razpolaganja s premoženjem in dohodkom, ki sta predmet ugotavljanja v postopku. To dolžnost (glede navajanja in dokazovanja) ima lahko po naravi stvari zgolj prosilec.

Tožena stranka tožnici ni dala možnosti, da se izjavi o vrednosti nepremičnin, ki jo je tožena stranka ugotovila na podlagi podatkov Geodetske uprave RS, torej o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Ne drži namreč navedba tožene stranke, da je tožnico z dopisom z dne 19. 9. 2023 seznanila o vseh dejanskih ugotovitvah v postopku in ji o njih omogočila izjavo. Kot izhaja iz navedenega dopisa, je ni seznanila s svojimi ugotovitvami glede uporabne površine prve nepremičnine in posledično, kakšno vrednost in na podlagi katerih podatkov bo upoštevala pri ugotavljanju njenega materialnega položaja. Prav tako je ni seznanila s svojimi ugotovitvami glede vrednosti druge nepremičnine. Organ je dolžan pravico do izjave zagotavljati glede vseh dejstev, na katera bo oprl svojo odločbo, pri čemer ni pomembno, ali je narava teh dejstev javna ali ne. Le tako se namreč stranka lahko konkretizirano in učinkovito izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah v zadevi. Dejstvo, da na nepremičnini obstajajo stvarne pravice tretjih oseb, tudi po presoji sodišča, ne predstavlja okoliščine, ki bi takšno nepremičnino izključevalo iz obsega premoženja, ki se upošteva pri

Dejstvo, da sta tožnika samostojna podjetnika z normiranimi odhodki pomeni, da se jima odhodki v pavšalni, normirani višini 80 % od prihodkov upoštevajo v okviru poenostavljenega ugotavljanja davčne osnove. Tak režim ugotavljanja davčne osnove pa ne pomeni, da sta tudi dejansko imela odhodke iz naslova dejavnosti v priznani normirani višini, kot zmotno meni pritožba, oziroma da jima je tudi dejansko ostal le znesek, znižan za normirane odhodke. Ravno dejansko nastali odhodki v zvezi s poslovanjem pa so pravno odločilni za presojo premoženjskega in finančnega stanja v postopku odločanja o obveznosti plačila sodnih taks. Tako četrti odstavek 23. člena ZSVarPre kot 3. točka drugega odstavka 12. člena ZUPJS odškodnino izrecno določata kot občasen, neperiodični dohodek, ki se upošteva pri izračunu lastnega dohodka in s tem pri ugotavljanju materialnega položaja.

Organ BPP je pravilno presodil konkretne okoliščine in pravilno zavrnil tožnikov predlog za dodelitev BPP, ne da bi ugotavljal še objektivne okoliščine tožnika za dodelitev BPP. Tožnik s svojo družino namreč dejansko ne živi v hiši, kjer ima prijavljeno tudi stalno prebivališče (tako je razvidno iz podatkov GURS, ki jim tožnik sicer pritrjuje, meni pa, da se je dejansko naslov prenesel na novo hišo, česar pa ni izkazal). Skladno s sodno prakso se nadomestna gradnja lahko zgradi le v istih gabaritih in na isti parceli kot stara gradnja, nikakor pa ne na (pretežno) sosednji nepremičnini, kot je zgrajena nova hiša na parc. št. 643/9 (namesto stare na parc. št. *142).

Pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca se ne upošteva premoženje, s katerim prosilec in njegova družina ne morejo razpolagati, če izkažejo, da te nezmožnosti niso zakrivili po lastni volji, kar pa se lahko uporabi tudi za primere nezmožnosti razpolaganja z določenim delom dohodka. Tožnik ni pravočasno, torej že tekom upravnega postopka prerekal višino izračuna, prav tako ni navajal, da je v postopku osebnega stečaja zaradi prezadolženosti in ni zatrjeval razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da stečaja in s tem nezmožnosti razpolaganja z delom dohodka ni zakrivil po lastni volji, zato tudi po presoji sodišča okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo tretjega odstavka 14. člena ZBPP, niso izkazane.

Premoženje, ki se upošteva v okviru presoje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predstavlja vrednost stanovanja v presežku nad primerno kvadraturo in ne sam presežek kvadrature stanovanja nad primerno kvadraturo. Za osebo, ki ima v lasti nepremičnino v vrednosti nad 120.000,00 EUR, pa se šteje, da ima dovolj lastnih sredstev za preživljanje.