2. člen ZSVarPre

Drugi odstavek 14. člena ZBPP odkazuje le na uporabo določb ZSVarPre o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, in sicer le za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. ZBPP tako ne odkazuje na uporabo drugih določb ZSVarPre, ki se ne nanašajo na ugotavljanje materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči ter ki niso relevantne za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. Med slednje pa po presoji Vrhovnega sodišča spadajo tudi določbe 2. člena, tretjega odstavka 6. člena in 28. člena ZSVarPre, v skladu s katerimi do denarne socialne pomoči niso upravičene osebe, ki so se v takšnem (slabem) materialnem položaju znašle zaradi razlogov, ki so jih zakrivile same (t. i. krivdni razlogi).

Denarni znesek na tožničinem transakcijskem računu, ki predstavlja izplačilo za nazaj priznane denarne socialne pomoči se po ustavnoskladni razlagi ne more upoštevati niti kot premoženje niti kot dohodek pri ugotavljanju materialnega položaja posameznika. Razlaga po kateri se naknadno prejeto izplačilo denarne socialne pomoč v enkratnem znesku za nazaj upošteva med lastne dohodke ali premoženje pri presoji upravičenosti do iste socialnovarstvene pravice, bi pomenila, da v prihodnje posameznik do nje ne bi bili več upravičeni ali bi bil upravičen le v manjšem obsegu.

Zaključek sodišča prve stopnje, da se družinska pokojnina kot periodični dohodek šteje v lastni dohodek družine, ni pravilen. Dohodki, ki se upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do obravnavanih pravic iz javnih sredstev, so taksativno določeni v 12. členu ZUPJS. Pri razlagi in uporabi te določbe treba upoštevati tudi njeno vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema in hkrati z namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno stališče sodišča, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja materialnega položaja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ne ugotavlja t. i. krivdni kriterij oziroma ne uporablja določb Zakona o socialno varstvenih prejemkih (2. člen, tretji odstavek 6. člena in 28. člen ZSVarPre)?

Le preživnina je izrecno izključena iz ugotavljanja lastnega dohodka družine pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ustavnoskladna razlaga določbe 14. člena ZSVarPre mora biti takšna, da daje zakonu širšo vsebino s katero se varuje koristi otroka in je to določbo treba tolmačiti na način, da se njena uporaba razteza tudi na družinsko pokojnino namenjeno otrokom in ne samo na preživnino (t. i. sistemska razlaga).

Sodišče pravilno zaključuje, da oseba, ki nima statusa iz ZSVarPre, ne more biti upravičena do varstvenega dodatka. To velja tudi za začasno nezaposljive osebe, med katere je uvrščen pritožnik. Pravilno je stališče sodišča, da začasna nezaposljivost predstavlja status, ki je pri delovno aktivnih osebah primerljiv z začasno nezmožnostjo za delo. Pravilno je pritožnikovo stališče, da začasne nezaposljivosti, ki lahko po definiciji traja le krajši čas, ni mogoče brez posebne obravnave podaljševati v nedogled. Pomeni, da bi moral Zavod RS za zaposlovanje postopati po 117. členu ZUTD in pridobiti mnenje invalidske komisije o tožnikovi preostali delovni zmožnosti.

Denarna socialna pomoč je bila v skladu s 30. členom ZSVarPre pravilno odmerjena kot razlika med seštevkom minimalnih dohodkov, ki pripadajo družinskim članom in lastnih dohodkom družine. Gre za razliko med osnovnim zneskom minimalnega dohodka družine in lastnim dohodkom družine, pravilno izračunane in zakonito odmerjene z izpodbijanimi upravnimi akti.

Pravno relevantne predpostavke oz. pogoji za uveljavljani varstveni dodatek so v predsodnem upravnem postopku ostali nerazčiščeni izključno zaradi tožničinega nesodelovanja in zavrnitve pisne izjave, da bi CSD lahko kontaktiral njene polnoletne otroke.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da pravice do denarne pomoči na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 ne gre enačiti s pravico do denarne socialne pomoči, prav tako pa tudi ne s pravico do izredne denarne socialne pomoči. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je v primeru ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do denarne pomoči po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 potrebno uporabiti določbe ZSVarPre, ki urejajo pravico do denarne socialne pomoči in s tem kot eno od oblik tudi pravico do izredne denarne socialne pomoči.

Tožnik je samska oseba in je v treh koledarskih mesecih pred vložitvijo vloge prejemal 488,54 EUR pokojnine mesečno. Ker je ob vložitvi vloge dne 21. 9. 2021 osnovni znesek minimalnega dohodka znašal 402,18 EUR, je ob uporabi ponderja 0,47 za samsko osebo pravilno povečan za 189,02 EUR na 591,20 EUR. Upoštevaje dohodek 488,54 EUR znaša razlika in s tem varstveni dodatek za priznano obdobje 102,66 EUR mesečno, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka.

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na druge sodne postopke, zapisnik PP in predložene račune, saj z njimi dokazuje zgolj dejansko bivanje na sporni nepremičnini, kar za priznanje denarne socialne pomoči ni dovolj. Dokazati bo moral tudi, da ima na tej nepremičnini prijavljeno stalno prebivališče. Prav tako predložena odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ne more predstavljati podlage za odločitev o priznanju pravic iz javnih sredstev.

Tožnici ni mogoče očitati, da ni naredila vsega, da bi si izboljšala materialni in finančni položaj in si zagotovila preživetje. Ravno nasprotno. Z doseganjem minimalnega dohodka po delnem prestrukturiranju B. d. o. o. je iskala načine, kako izboljšati svoj socialni položaj. Po razglasitvi epidemije COVID-19 meseca marca 2020 brez lastne krivde več ni uspela ustvariti niti minimalnega dohodka, kot je prepričljivo utemeljeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe. V obravnavanem primeru pritožba nadalje ne more uspešno zatrjevati, da bi si morala tožnica materialno eksistenčni položaj najprej zagotoviti z uveljavitvijo pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Ker že pred nastankom obravnavanega socialnega primera ni imela poravnanih prispevkov in davkov, pravice do nadomestila za brezposelnost ne bi mogla uspešno uveljaviti.

Za pritožnikovo stališče, da bi bilo potrebno uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljaven ob njegovi vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje leta 1972, ali v nasprotnem vrniti plačane prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ni nobene zakonske niti ustavne podlage. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po ZPIZ-2 temelji na medgeneracijski solidarnosti in dokladnem principu financiranja. Iz ekonomskih in demografskih razlogov ter finančne vzdržnosti pokojninske blagajne bi zagotavljanje starostne pokojnine v višini minimalne plače, ne glede na pokojninsko dobo in plačane prispevke, bilo lahko le predmet sprememb veljavne sistemske ureditve v zakonodajnem postopku in ne sojenja v predmetni zadevi. Čeprav neplačevanje ali plačevanje nizkih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje nemalokrat povzroči, da je starostna pokojnina nižja od socialnih transferjev po ZSVarPre, to na razsojo obravnavane zadeve nima niti ne sme imeti nobenega vpliva. Za pravilno presojo odmerjene starostne pokojnine so edino upoštevne relevantne določbe ZPIZ-2, četudi je, tako kot v okoliščinah konkretnega primera, pokojnina nižja

Ni podlage za stališče, da zaradi formalno nevzpostavljene etažne lastnine, ki bi bila vpisana v zemljiško knjigo, tožnici ni mogoče priznati varstvenega dodatka, čeprav bi bila v primeru, kolikor bi bila etažna lastnina vzopstavljena, do tega dodatka upravičena. Tožnici ne more biti v škodo dejstvo, da do formalne ureditve etažne lastnine še ni prišlo.

Ob ugotovitvi, da je v konkretnem primeru podan izključitveni razlog določen v 6. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 27. 2. 2020 in odločbe Centra za socialno delo A. z dne 6. 12. 2019 v prvem in tretjem odstavku izreka in priznanje denarne socialne pomoči, pravilno zavrnilo. Glede na to, da tožnici ni bila priznana denarna socialna pomoč, ji posledično v skladu z določbo 29. člena ZUPJS ne pripada niti pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

Za odločitev v sporni zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali B.B. plačuje preživnino za otroka. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, tožnica ni dokazala, da B.B. ne plačuje preživnine. V primeru neplačevanja preživnine bi namreč tožnica glede na tretji odstavek 6. člena ZSVarPre morala uveljavljati nadomestilo preživnine iz javnega jamstvenega in preživninskega sklada. Iz pritožbenih navedb izhaja, da izvršba zoper B.B. naj ne bi bila uspešna, ker ni možno določiti predmeta in sredstva izvršbe in da bi bila lahko tožnica deležna ponovnega nasilja in groženj. Navedeno pa nikakor ni utemeljen razlog, zaradi katerega tožnica v primeru, da B.B. ne plačuje preživnine, ne bi postopala po določbah ZJSRS, torej predlagala izvršbe. Kot je bilo že omenjeno, je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Pri tem je bistveno, da morajo upravičene osebe uveljavljati pravice do denarnih prejemkov tudi po drugih predpisih, saj si s tem same zagotovijo sredstva za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Šele, če si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo

Zmotno je materialnopravno stališče, da se upoštevajo zgolj podatki iz odločb o odmeri dohodnine. Namreč, če katastrski dohodek znaša manj kot 200,00 EUR, niti ni obdavčljiv in odločba o dohodnini ni izdana, pač pa zgolj obvestilo, ki ga FURS posreduje toženi stranki o dohodkih, ki jih oseba prejema.

Ker je izključitveni razlog iz 28. člena ZSVarPre šteti dejstvo, da je bil tožnik na podlagi pravnomočne odločbe izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ker ni dal resničnih podatkov o izpolnjevanju pogojev za pridobitev statusa brezposelne osebe, je Center za socialno delo pravilno ugotovil, da je pri tožniku zaradi prenehanja vodenja v evidenco brezposelnih oseb z dnem dokončnosti odločbe prišlo do nastanka okoliščin, zaradi katerih do pravic iz javnih sredstev ni bil upravičen in pravilno odločil, da tožnik iz krivdnih razlogov ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravic iz javnih sredstev.

Zatrjevano škodo, ki naj bi jo tožnici povzročila tožena stranka z opustitvijo izrecnega opozorila na možnost uveljavitve varstvenega dodatka tudi za zunajzakonskega partnerja, bi morala tožeča stranka uveljavljati v obliki odškodninskega zahtevka z izkazanim obstojem kumulativnim podanih elementov odškodninske odgovornosti, kar pa ni storila.