4. člen ZSVarPre

Ker je osnovni znesek minimalnega dohodka v pravno relevantnem obdobju znašal pri tožniku 484,88 EUR, njegov mesečni dohodek pa ta znesek presega, ni mogoče šteti, da se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti, ob čemer je bila tožniku že večkrat predhodno priznana tudi izredna denarna socialna pomoč. Tožnik izredne denarne socialne pomoči ne uveljavlja iz naslova izrednih stroškov, vezanih na preživljanje, ki jih ne bi mogel pokriti z lastnim dohodkom.

Odločanje po prostem preudarku je na podlagi 31. člena ZSVarPre utemeljeno le, če je pravilno ugotovljena vrednost premoženja. Ta pa v tej zadevi ni bila pravilno ugotovljena. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči v 6. a členu natančno določa, kako se ugotovi vrednost lastniških deležev gospodarskih družb. Toženka te vrednosti ni ugotovila, temveč se je sklicevala zgolj na osnovni kapital v višini 7.500,00 EUR, kar pa glede na 6. a člen Pravilnika ne predstavlja vrednosti lastniškega deleža v relevantnem obdobju.

Pri odločanju o priznanju pravice je potrebno izhajati iz 2. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre v zvezi s tretjim odstavkom navedenega člena, kjer je določeno, da v primeru odločanja o nedodelitvi ali dodelitvi denarne socialne pomoči v nižjem znesku, CSD upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi ali družini, odšteje mesečno vrednost osnovne oskrbe, ugotovljeno v skladu z metodologijo iz tretjega odstavka tega člena, ki jo ima upravičenec zagotovljeno.

Zaključek sodišča prve stopnje, da se družinska pokojnina kot periodični dohodek šteje v lastni dohodek družine, ni pravilen. Dohodki, ki se upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do obravnavanih pravic iz javnih sredstev, so taksativno določeni v 12. členu ZUPJS. Pri razlagi in uporabi te določbe treba upoštevati tudi njeno vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema in hkrati z namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.

Le preživnina je izrecno izključena iz ugotavljanja lastnega dohodka družine pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ustavnoskladna razlaga določbe 14. člena ZSVarPre mora biti takšna, da daje zakonu širšo vsebino s katero se varuje koristi otroka in je to določbo treba tolmačiti na način, da se njena uporaba razteza tudi na družinsko pokojnino namenjeno otrokom in ne samo na preživnino (t. i. sistemska razlaga).

Glede na naravo denarne socialne pomoči ne more biti upošteven pritožbeni ugovor, da je moral tožnik po realizaciji premoženja v vzajemnih skladih primarno poravnati dolgove, ki so mu nastali na podlagi pravnega posla za nakup kmetijskega zemljišča, saj obstoječi dolgovi ne predstavljajo razloga, da se dohodki in premoženje, ki se po zakonu upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca za denarno socialno pomoč, ne bi upoštevali.

Sodišče pravilno zaključuje, da oseba, ki nima statusa iz ZSVarPre, ne more biti upravičena do varstvenega dodatka. To velja tudi za začasno nezaposljive osebe, med katere je uvrščen pritožnik. Pravilno je stališče sodišča, da začasna nezaposljivost predstavlja status, ki je pri delovno aktivnih osebah primerljiv z začasno nezmožnostjo za delo. Pravilno je pritožnikovo stališče, da začasne nezaposljivosti, ki lahko po definiciji traja le krajši čas, ni mogoče brez posebne obravnave podaljševati v nedogled. Pomeni, da bi moral Zavod RS za zaposlovanje postopati po 117. členu ZUTD in pridobiti mnenje invalidske komisije o tožnikovi preostali delovni zmožnosti.

Utemeljene so pritožbene navedbe, da v okoliščinah konkretnega primera dejanski stan iz 33. člena ZSVarPre ni izpolnjen, zato tožnik ne more biti upravičen do izredne denarne socialne pomoči za nakup kurilnega olja. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da tožnik v postopku ni prerekal višine dohodkov v relevantnem obdobju. Kot sporno se ni izpostavilo niti vprašanje, ali bi bilo treba bivšo ženo (kot zunajzakonsko partnerko) šteti za družinskega člana. Sodišče prve stopnje bi moralo neprerekana dejstva šteti za priznana (214. člen ZPP), ne pa iz teh razlogov zadevo vračati v ponovno upravno reševanje. Tožnik je vložil vlogo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči in ne varstvenega dodatka. Zato upravni organ v predsodnem postopku ni bil dolžan ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev pravice do varstvenega dodatka, kot napotuje sodišče prve stopnje. Tudi dejstvo, da je bil tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči, za predmetni postopek ni bistveno. Upravičenost do brezplačne pravne pomoči namreč ne odraža materialne ogroženosti, ki je podlaga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči.

Pravno relevantne predpostavke oz. pogoji za uveljavljani varstveni dodatek so v predsodnem upravnem postopku ostali nerazčiščeni izključno zaradi tožničinega nesodelovanja in zavrnitve pisne izjave, da bi CSD lahko kontaktiral njene polnoletne otroke.

Glede na to, da ima tožnik v Zavodu za prestajanje kazni zapora C. zagotovljeno 100 % oskrbo, razen tega pa iz evidenc zavoda ne izhaja, da bi tožnik kot pripornik kadarkoli zaprosil za paket s higienskim pripomočki, ali da bi kadarkoli zaprosil za oblačila oziroma obutev, je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 81. člena ZDSS-1 odločbi o nedodelitvi denarne socialne pomoči, štelo za pravilni in zakoniti in skladni z določbo 31. člena ZSVarPre. Ker tožnik na stalnem naslovu živi skupaj z mamo, očetom in bratom, ga tudi v času pripora redni stroški bivanja ne bremenijo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnik pa z ničemer ni dokazal nasprotnega. V obravnavanem primeru iz registra Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ga je pridobilo sodišče, izhaja, da je bil tožnik od 1. 2. 2020 do 30. 4. 2020 zavarovan na zavarovalni podlagi 99 (brezposelne osebe, ki jim prispevke za zdravstveno zavarovanje plačuje center za socialno delo), od 1. 5. 2020 dalje pa na podlagi 057 kot pripornik, kar izhaja iz dopisa uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij z 9. 4. 2021. Navedeno pomeni, da je tožnik v osnovno zdravstveno zavarovanje vključen iz druge

Ob ugotovitvi, da je v konkretnem primeru podan izključitveni razlog določen v 6. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 27. 2. 2020 in odločbe Centra za socialno delo A. z dne 6. 12. 2019 v prvem in tretjem odstavku izreka in priznanje denarne socialne pomoči, pravilno zavrnilo. Glede na to, da tožnici ni bila priznana denarna socialna pomoč, ji posledično v skladu z določbo 29. člena ZUPJS ne pripada niti pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

Za odločitev v sporni zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali B.B. plačuje preživnino za otroka. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, tožnica ni dokazala, da B.B. ne plačuje preživnine. V primeru neplačevanja preživnine bi namreč tožnica glede na tretji odstavek 6. člena ZSVarPre morala uveljavljati nadomestilo preživnine iz javnega jamstvenega in preživninskega sklada. Iz pritožbenih navedb izhaja, da izvršba zoper B.B. naj ne bi bila uspešna, ker ni možno določiti predmeta in sredstva izvršbe in da bi bila lahko tožnica deležna ponovnega nasilja in groženj. Navedeno pa nikakor ni utemeljen razlog, zaradi katerega tožnica v primeru, da B.B. ne plačuje preživnine, ne bi postopala po določbah ZJSRS, torej predlagala izvršbe. Kot je bilo že omenjeno, je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Pri tem je bistveno, da morajo upravičene osebe uveljavljati pravice do denarnih prejemkov tudi po drugih predpisih, saj si s tem same zagotovijo sredstva za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Šele, če si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila odločitev Centra za socialno delo A. pri odločanju o tožničini pritožbi vloženi zoper odločbo v nasprotju z določbo 253. člena ZUP. Ta v drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom določa, da lahko organ II. stopnje z namenom, da bi se stvar rešila pravilno, ob reševanju pritožbe v mejah zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji, s svojo odločbo spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu tega zakona. V citirani določbi je urejena t. i. dopustna prekoračitev prepovedi reformatio in peius, kadar organ odloča v škodo pritožnika v tistem delu, ki presega meje preizkusa iz 274. člena ZUP in preizkuša odločbo tudi v delu, v katerem je pritožnik ne izpodbija, oziroma ko jo preizkuša iz razlogov, ki jih pritožnik v pritožbi ne uveljavlja. Poleg tega pogoja pa mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj, da je za spremembo odločbe v škodo pritožnika podan kateri izmed razlogov, ki so določeni v 274. členu, če gre za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ali v 278. členu, če gre za izredno razveljavitev ali v 279. členu ZUP, če gre za ničnost odločbe.

V prvem odstavku 6. člena ZSVarPre je določeno, da je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Do denarne socialne pomoči so tako upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitve in olajšave po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu. Glede na takšno pravno ureditev gre pri denarni socialni pomoči za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele potem, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi in aktivnostmi. V skladu s 4. členom ZSVarPre se šteje, da se oseba oziroma družina lahko preživlja, če ima na razpolago dohodke v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom.

Do celotne oprostitve plačila sodne takse je upravičen le prosilec, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca in njegovih družinskih članov, pri tem se uporabljajo določbe ZSVarPre in ZUPJS.

Do denarne socialne pomoči oziroma do varstvenega dodatka so upravičene osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz 6. oziroma 7. člena ZSVarPre in če ne obstaja kateri izmed izključitvenih razlogov določenih v 27. ali 28. členu tega zakona. Med drugim se šteje za izključitveni razlog iz 28. člena nepripravljenost za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju iz 19. člena tega zakona določeno v 8. točki in pa tudi izguba sredstev za preživljanje oziroma kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je sama vplivala. Nobenega od navedenih izključitvenih razlogov pa sodišče prve stopnje in ne toženec nista pri tožnici ugotovila.

Že je bilo navedeno, da zakonska dolžnost preživljanja bivšega zakonca posega v ustavno pravico do zasebne lastnine. Njeno jedro je v jamstvu svobode ravnanja na premoženjskem področju kot predpostavke in bistvene sestavine svobodnega in odgovornega oblikovanja posameznikovega življenja. Zgoraj opisani razlog, zaradi katerega zakon določa obveznost preživljanja nepreskrbljenega zakonca po prenehanju zakonske zveze, je šibek, kadar je zakonska zveza kratkotrajna in se premoženjski položaj zakonca, ki ne zmore sam poskrbeti za lastno preživljanje, z njeno sklenitvijo in prenehanjem ni bistveno spremenil. Obstoj preživninske obveznosti drugega zakonca je v takem primeru odvisen od presoje, ali bi bilo tako breme glede na njegov premoženjski položaj zanj znosno in s plačevanjem preživnine ne bi bil pomembno prikrajšan v svobodi odločanja o svojih dohodkih in o razpolaganju s svojim premoženjem.

V skladu s 4. členom ZSVarPre se šteje, da se oseba lahko preživlja, če ima na razpolago dohodke v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom. Ker je osnovni znesek minimalnega dohodka v pravno relevantnem obdobju znašal 292,56 EUR, mesečni dohodki tožnika pa 481,14 EUR, ni mogoče šteti, da bi se tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti. Hkrati je potrebno pritrditi zaključku sodišča, da tožnik izredne denarne socialne pomoči ne uveljavlja iz naslova izrednih stroškov, vezanih na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne bi mogel pokriti. Glede slednjega je bistven odgovor na vprašanje, ali tožnik uveljavlja izredne stroške, ki so drugačni od tistih, za katere je namenjen varstveni dodatek. Pri varstvenem dodatku gre namreč za socialni korektiv, namenjen za kritje življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju, kot so stroški za vzdrževanje stanovanja, nadomeščanje trajnih potrošnih dobrin in podobno in niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da drva enako kot kurilno olje sodijo med dobrine, ki so zajete v varstveni dodatek.

V predsodnem postopku je bila pravilno uporabljena diskrecijska pravica iz 31. člena v zvezi z 52. členom ZSVarPre, po katerih center za socialno delo lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku, kar velja tudi za varstveni dodatek, če ima oseba premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev.

Enkratno izplačilo skupnega zneska varstvenih dodatkov za nazaj predstavlja občasni, neperiodični dohodek, ki se mora povprečiti v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZSVarPre. Pri obravnavi revidentovega prejemka v relevantnem obdobju ne gre za pravno praznino. Niti v času odločanja veljavne določbe ZSVarPre niti kasnejše določbe ZUPJS ne predvidevajo izjeme pri upoštevanju enkratnega izplačila varstvenega dodatka za nazaj v okviru ugotavljanja dohodkovnega cenzusa. Na zakonski ravni so določeni dohodki oziroma premoženje izrecno izključeni iz upoštevanja v okviru ugotavljanja doseganja cenzusa. Odsotnost varstvenega dodatka oziroma enkratnega skupnega izplačila dohodka, ki bi bil sicer ob normalnem poteku stvari periodično plačan, med izjemami po sistemski razlagi ne pomeni pravne praznine, temveč nasprotno kaže na njegovo upoštevanje pri preverjanju pogojev za priznanje pravic.