52. člen ZSVarPre

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila odločitev Centra za socialno delo A. pri odločanju o tožničini pritožbi vloženi zoper odločbo v nasprotju z določbo 253. člena ZUP. Ta v drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom določa, da lahko organ II. stopnje z namenom, da bi se stvar rešila pravilno, ob reševanju pritožbe v mejah zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji, s svojo odločbo spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu tega zakona. V citirani določbi je urejena t. i. dopustna prekoračitev prepovedi reformatio in peius, kadar organ odloča v škodo pritožnika v tistem delu, ki presega meje preizkusa iz 274. člena ZUP in preizkuša odločbo tudi v delu, v katerem je pritožnik ne izpodbija, oziroma ko jo preizkuša iz razlogov, ki jih pritožnik v pritožbi ne uveljavlja. Poleg tega pogoja pa mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj, da je za spremembo odločbe v škodo pritožnika podan kateri izmed razlogov, ki so določeni v 274. členu, če gre za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ali v 278. členu, če gre za izredno razveljavitev ali v 279. členu ZUP, če gre za ničnost odločbe.

Revizija se dopusti glede vprašanja, kakšen vpliv ima postopek osebnega stečaja na uveljavljanje pravice iz javnih sredstev.

Ker je tožnik prejel denarno socialno pomoč in varstveni dodatek na podlagi odločbe CSD, ki je bila na podlagi zakona, ki ureja to pravico, razveljavljena, je dolžan neupravičeno prejeta sredstva v višini razlike med prejeto usklajeno višino varstvenega dodatka in višino varstvenega dodatka, do katerega je upravičen na podlagi odločbe z dne 13. 5. 2016, izdane v postopku razveljavitve, vrniti.

Med tožnico in njenim bivšim možem je obstaja zunajzakonska skupnost, zato je bil z izpodbijanima odločbama pri ugotavljanju materialnega položaja poleg tožnice kot vlagateljice pravilno upoštevan tudi zunajzakonski partner in njegovi dohodki. Zaradi preseganja zneska minimalnega dogodka za dodelitev obravnavane pravice iz javnih sredstev s skupnim dohodkom tožnice in zunajzakonskega partnerja je bila vloga za dodelitev varstvenega dodatka utemeljeno zavrnjena.

V predsodnem postopku je bila pravilno uporabljena diskrecijska pravica iz 31. člena v zvezi z 52. členom ZSVarPre, po katerih center za socialno delo lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku, kar velja tudi za varstveni dodatek, če ima oseba premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev.

Enkratno izplačilo skupnega zneska varstvenih dodatkov za nazaj predstavlja občasni, neperiodični dohodek, ki se mora povprečiti v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZSVarPre. Pri obravnavi revidentovega prejemka v relevantnem obdobju ne gre za pravno praznino. Niti v času odločanja veljavne določbe ZSVarPre niti kasnejše določbe ZUPJS ne predvidevajo izjeme pri upoštevanju enkratnega izplačila varstvenega dodatka za nazaj v okviru ugotavljanja dohodkovnega cenzusa. Na zakonski ravni so določeni dohodki oziroma premoženje izrecno izključeni iz upoštevanja v okviru ugotavljanja doseganja cenzusa. Odsotnost varstvenega dodatka oziroma enkratnega skupnega izplačila dohodka, ki bi bil sicer ob normalnem poteku stvari periodično plačan, med izjemami po sistemski razlagi ne pomeni pravne praznine, temveč nasprotno kaže na njegovo upoštevanje pri preverjanju pogojev za priznanje pravic.

Tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do trajnega varstvenega dodatka. Bistven v tej zadevi je bil odgovor na vprašanje, ali se tožnica šteje kot trajno nezmožna za delo. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno opozorilo na že izdano mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 17. 7. 1996, ki je ocenila, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti od 17. 7. 1996 dalje. Pri tožnici je bila tudi ugotovljena telesna okvara v višini 90 % in sicer od 8. 5. 1996 dalje. Prva kategorija invalidnosti pa skladno z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (63. člena ZPIZ-2 oziroma 60. člen ZPIZ-1) pomeni, da zavarovanec v tem primeru zaradi zdravstvenega stanja ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Tako tudi ZSVarPre v 54. členu izrecno določa, da trajno nezmožnost za delo v postopku ugotavljanja upravičenosti do varstvenega dodatka, ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pogoj trajne nezmožnosti za delo, kot je določen v 5. odstavku 36. člena ZSVarPre je tako izpolnjen.

V obravnavani zadevi je sporna višina varstvenega dodatka. Sporno je, ali je tožnik poleg invalidske pokojnine, kot periodičen dohodek v višini 411,14 EUR, letnega dodatka kot občasnega neperiodičnega dohodka v višini 367,95 EUR in dohodka iz preostalega pogodbenega razmerja v višini 1,40 EUR, v juliju prejel še 150,00 EUR, kolikor je znašal tožnikov polog na banki in torej, ali gre pri tem za sredstva, ki izvirajo iz julijske pokojnine ter letnega dodatka, kot je tožnik zatrjeval tekom postopka in enako zatrjuje v pritožbi, ali pa gre za dodaten vir dohodkov iz naslova darila, kot je navajala tožena stranka. Sodišče prve stopnje dejanskega stanje v tej smeri ni v zadostni smeri raziskalo. Potem, ko bo sodišče prve stopnje v novem sojenju izvedlo vse dokaze in se opredelilo do zneska 150,00 EUR, bo ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb in ugotovilo, v kakšni višini pripada tožniku varstveni dodatek.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pri ugotavljanju upravičenosti tožnika do varstvenega dodatka znesek na TRR štelo kot tožnikov prihranek. ZUPJS v 17. členu določa premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja oseb za upravičenost do varstvenega dodatka. V skladu s 6. točko prvega odstavka 17. člena ZUPJS se vštevajo v premoženje osebe denarna sredstva na TRR ali drugem računu, kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena tega zakona, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika. Tožnik razen prejemkov iz naslova invalidske pokojnine ter dveh nakazil s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje drugih prihodkov ni imel. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je tožniku določenega dne nakazal znesek, ki predstavlja skupni znesek invalidske pokojnine za nazaj za določeno obdobje in drugega dne znesek, ki predstavlja predstavlja vsoto varstvenih dodatkov za določeno obdobje. Navedena sredstva pa predstavljajo dohodek po prvem odstavku 12. člena ZUPJS, saj gre pri tem za varstveni dodatek, ki j

Tožnica je lastnica nepremičnine, vendar niti v predsodnem niti v sodnem postopku ni soglašala s prepovedjo odtujitve in obremenitve te nepremičnine v korist Republike Slovenije, kar predstavlja izključitveni razlog po 53. členu v zvezi z 52. in 27. členom ZSVarPre za priznanje pravice do varstvenega dodatka, četudi bi bili izpolnjeni preostali pogoji za njegovo priznanje. ZSVarPre v 53. členu namreč določa, da se z odločbo o upravičenosti do varstvenega dodatka osebi, ki bi do te dajatve bila sicer upravičena, v korist Republike Slovenije prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je. Zato tožnici zaradi nesoglašanja s prepovedjo ni mogoče priznati pravice do varstvenega dodatka.

Ker lastni dohodek, ki ga prejema tožnica (pokojnina), presega minimalni dohodek, tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči. V času odločanja prvostopnega organa je imela tožnica prihranke na bančnem računu. Prostemu preudarku CSD je prepuščeno, ali bo te prihranke upošteval pri določitvi minimalnega dohodka za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. Tožničini prihranki so presegali znesek 500,00 EUR, kar pomeni, da jih je tožena stranka utemeljeno upoštevala pri določitvi lastnega dohodka za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. V primeru, da je kasneje prišlo do spremembe na bančnem računu, torej do znižanja lastnega dohodka, pa ima tožnica možnost, da ponovno uveljavlja priznanje pravice do varstvenega dodatka.