VSM Sodba II Kp 42395/2020

I. Pritožbi obdolženega A. A. in pritožbi njegovega zagovornika se delno ugodi ter sodba sodišča prve stopnje spremeni:

glede kaznivega dejanja pod točko II izreka sodbe tako,

da se obdolženi A. A. (z osebnim podatki kot v sodbi sodišča prve stopnje) po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je zasebnega tožilca B. B. žaljivo obdolžil na ta način, da je dne 27. 7. 2020 pod javno objavo na socialnem omrežju Facebook, na profilu E. E., ki ima odprt Facebook profil je tega dne objavila besedilo, ki se je začelo z: "Župan Občine C. ne jokcaj, ne zavajaj, ne laži! Delaj vsaj tisto, zaradi česar so te tvoji izvolili! To pa ni pisanje nove zgodovine na tvoj sporen način!/.../" zapisal svoj komentar: "Pa to ni res, no. Naj si ustaš omisli svoj časopis ali nekaj podobnega, ne pa v javnem, ki ga plačujejo vsi občani, joče in tarna, ko kakšna piškica, ker ni po njegovo. Vse si je pa sicer čisto sam skuhal, ker se na voljo ljudi požvižga in si misli, da je glavni šerif, zato je perverzno očitati drugim neke stroške z različnimi postopki;

s čimer bi naj storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena Kazenskega zakonika;

in tako,

da se zasebni tožilec in oškodovanec B. B. v tem delu s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku;

glede kaznivega dejanja pod točko I izreka tako, da se obdolženemu v izrečeni pogojni obsodbi določi kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja;

v odločbi o stroških kazenskega postopka pa tako, da je obdolženi dolžan plačati sodno takso v višini 56,00 EUR ter potrebne izdatke zasebnega tožilca ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca zasebnega tožilca v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje, medtem ko je v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II izreka sodbe zasebni tožilec B. B. po drugem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku dolžan povrniti potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke ter nagrado obdolženčevega zagovornika.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženi je dolžan plačati potrebne izdatke zasebnega tožilca in potrebne izdatke in nagrado njegove pooblaščenca v zvezi odgovorom na pritožbo glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 29. 3. 2021 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena in kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obdolženemu je po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od navedenih kaznivih dejanj določilo kazen tri mesece zapora, na kar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženi dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR, potrebne izdatke zasebnega tožilca, ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca. Vrnitve preostalih stroškov kazenskega postopka je bil obdolženi po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen, zasebni tožilec in oškodovanec B. B. pa je bil po tretjem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Navedeno je v odločilnem povzeta vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 42395/2020.

2Zoper sodbo sta se pritožila obdolženi in njegov zagovornik. Prvi se je pritožil, kot je zapisal iz vseh izpodbojnih razlogov ter zlasti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe za obe kaznivi dejanji ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Enako je predlagal tudi obdolženčev zagovornik, ki se je pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kot je zapisal, zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije. Zagovornik je še predlagal, da se ga o seji obvesti.

3Sodišče druge stopnje je po prvem odstavku 378. člena ZKP o seji, razen zagovornika, obvestilo še zasebnega tožilca, obdolženega in pooblaščenca zasebnega tožilca. Seje se nista udeležila v redu obveščeni zasebni tožilec in obdolženčev zagovornik, ki je sodišču druge stopnje sporočil, da je tega dne zadržan na obravnavah pri drugih sodiščih. Glede na to je bila seja opravljena po četrtem odstavku 378. člena ZKP.

4Pritožbeni preizkus, ki je seji sledil je najprej pokazal, da kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem in prvem odstavku 160. člena KZ-1 v točki II izreka napadene sodbe ni bilo nerazumljivo opisano, kot sta to v pritožbenih obrazložitvah vsak na svoj način zatrjevala pritožnika ter da so razlogi sodbe v zvezi s tem kaznivim dejanjem, kljub skromnemu obsegu zadostni, razumljivi ter brez nasprotij, ki bi utemeljevali posredno uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po drugi strani pa se je bilo strinjati s pritožnikoma, ki sta v pritožbenih obrazložitvah smiselno enotno zatrjevala, da navedeno kaznivo dejanje na opisani način v njegovi temeljni obliki, zaradi manjkajočih zakonskih znakov ni bilo storjeno. Gre za kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki je od sodišča druge stopnje zahtevala, da je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo (prvi odstavek 394. člena ZKP).

5Obratno kot pri kaznivem dejanju razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, pri katerem so v ospredju negativne vrednostne sodbe o posamezniku kot predmetu napada, ki se lahko med drugim izražajo tudi skozi trditve o dejstvih (Šorli M. in Čeferin R. v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) Ur. Korošec D., Filipčič K. in Zdolšek S., prva knjiga, 100. - 176. člen, Ur. l., Ljubljana 2018, str. 848 do 849) so pri obravnavanem kaznivem dejanju žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 v ospredju trditve o dejstvih, ki lahko prikrito (implicitno) vsebujejo tudi vrednostne sodbe (prav tam, stran 875). Če drži, da je v ospredju opisanega kaznivega dejanja pod točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje "očitek o zlorabi občinskega časopisa in občinskih proračunskih sredstev", kot to izhaja iz odgovora na pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca, potem to ni trditev o dejstvih, temveč vrednostna sodba o ravnanju zasebnega tožilca in ne vrednostna sodba, ki bi bila kakorkoli povezana z njegovo osebo. Pomeni, da tako opisano kaznivo dejanje glede na opredeljeni izvršitveni način ne more biti kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, glede na zgrešeni predmet napada pa ne kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1.

6Drugače je v primeru, ko bi bilo v ospredju objavljanje zasebnega tožilca v občinskem glasilu, kar je nedvomno trditev o dejstvu, ki pa sama zase časti ali dobremu imenu zasebnega tožilca ne more škodovati. Še zlasti, ker je zasebni tožilec v občinskem glasniku očitno objavljal kot voljeni predstavnik ljudstva (župan občine), kar sme vsak po zagotovljeni svobodi izražanja v prvem odstavku 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) prosto in skladno z lastno vestjo ocenjevati. V obravnavanem primeru je bila takšna ocena z opisano trditvijo o objektivnem dejstvu negativna. Trditev so spremljale označba zasebnega tožilca za ustaša, primerjava s piškico in pripisana lastna predstava, da je glavni šerif. Navedena označba je lahko samostojna trditev o dejstvu, zaradi splošno znanega zgodovinskega madeža, s katerim so ustaštvo in ustaši zaznamovani pa tudi vrednostna sodba, ki je odločilno prispevala k protipravnosti spremljane trditve. V prvem primeru označba zasebnega tožilca za ustaša, kot samostojna trditev po nobeni drugi okoliščini iz opisa dejanja ni razvidna, medtem ko v drugem primeru po opisu dejanja ni jasno, v čem ali s čim konkretno sta objavljanje v občinskem glasilu ter ustaštvo in ustaši vsebinsko tako povezana, da je trditev o objavljanju zasebnega tožilca v občinskem glasilu zaradi spremljajoče vrednostne sodbe, da je ustaš, protipravna. Možno je še, da je obravnavana označba povsem samostojna vrednostna sodba, vendar tedaj niti v smislu izvršitvenega ravnanja kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 ni bila opisana. Podobno velja za primerjavo zasebnega tožilca s piškico in pripisano lastno predstavo, da je glavni šerif. Razlika je le, da sta s trditvijo o objavljanju zasebnega tožilca v občinskem glasilu vsebinsko povezani, vendar na način, ki ne kaže, da bi k morebitni protipravnosti trditve odločilno prispevali oziroma, da bi zaradi njiju ustavno dopustno negativna ocena ravnanja zasebnega tožilca kot župana prešla v negativno oceno njegove osebe, ki je po 35. členu Ustave v časti in dobremu imenu varovana enako kot pri vsakem drugem posamezniku.

7Glede na ugotovljeno je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in v odločbi o stroških kazenskega postopka. V primeru oprostilne sodbe je podlaga za napotitev oškodovanca na pravdo v tretjem odstavku 105. člena ZKP, zasebni tožilec pa mora po prvem odstavku 96. člena ZKP povrniti potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke ter nagrado obdolženčevega zagovornika. Odločba o kazenski sankciji je bila spremenjena v posledici spremenjene odločbe o krivdi in po obdolženčevi pritožbi. Ta v pritožbeni obrazložitvi utemeljeno opozarja na odsotnost obteževalnih okoliščin, ki bi pri kaznivem dejanju pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje opravičevale odmero določene kazni v pogojni obsodbi v višini, ki se je tudi po oceni sodišča druge stopnje izkazala za čezmerno in jo je zato ustrezno znižalo.

8V ostalem se sodišče druge stopnje s pritožnikoma ni strinjalo. Obdolženi posredno uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni obrazložil, posredno uveljavljano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pa je sodišče druge stopnje prepoznalo v delu pritožbene obrazložitve, v katerem je pritožnik nakazoval na možno opredelitev opisanega ravnanja v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje, kot prekrška po 6. in 7. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) in ne kot obravnavano kaznivo dejanje razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1. Sploh pa besednjak, ki ga je pri tem uporabil, kljub primitivnim, vulgarnim in prostaškim izrazom, še vedno ne presega običajnega besednjaka v danem kulturnem okolju in zasebnega tožilca kot politika objektivno ni mogel prizadeti.

9Kršitev ni podana. Res je, da je lahko posameznikovo ustno in pisno izjavljanje kot izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 sestavni del njegovega vedenja, ki je v sami srži opredelitve nasilnega in drznega vedenja ter nedostojnega vedenja po 6. in 7. členu ZJRM-1. Res je tudi to, da je lahko družbeno omrežje razumljeno širše oziroma, da javnega kraja, kot je opredeljen v 2. točki prvega odstavka 2. člena ZJRM-1 ne gre vedno razumeti teritorialno. Toda po drugi strani sta pri navedenem kaznivem dejanju razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 objekta varstva čast in dobro ime, ki sta po vsebini specifično ožja od dostojanstva in duševne celovitosti kot primerljivih objektov varstva po drugem odstavku 1. člena ZJRM-1. Podobno velja za prepovedano posledico, ki je pri tem kaznivem dejanju v posameznikovi razžaljenosti, kar po vsebini in obsegu znova ni isto kot povzročeni občutek ponižanosti iz prvega odstavka 6. člena ZJRM-1, ali škodovanje posameznikovemu ugledu iz prvega odstavka 7. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 2. člena ZJRM-1. Kočno, ko pritožnik v pritožbeni obrazložitvi podaja primere uporabe izrazov z negativnim vrednostnim predznakom, s čemer zatrjuje njihovo splošno prisotnost v danem kulturnem okolju, prezre, da v konkretnem primeru ni šlo za preklinjanje ali podobno izražanje nezadovoljstva, usmerjeno v prostor brez končnega naslovnika, ampak da je uporabljene izraze iz opisa dejanja uperil v točno določenega posameznika in da so bili ti izrazi v zvezi z njegovo osebo. V takšnem primeru pa je zaradi povzročene razžaljenosti naslovnika protipravnost opisanega kaznivega dejanja zanesljivo podana.

10Odločilnih dejstev, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ni navedel, zmotno pa so bila ta dejstva po sodišču prve stopnje ugotovljena zato, ker uporabljeni izrazi po sebi niso bili žaljivi in ker se je z dejanjem zgolj odzval na dejanje zasebnega tožilca kot političnega nasprotnika. Pri tem ga je vodil odklonilni odnos do dejanj in ne zaničevanje osebnosti zasebnega tožilca, s katerim zaradi političnih razlik ostreje komunicirata in ko mu tedaj niti zasebni tožilec ne prizanaša.

11Če pustimo ob strani, da je pritožnik sam uporabljene izraze ocenil za primitivne, vulgarne in prostaške, je treba pri njihovi presoji po ugotovitvah sodišča prve stopnje izhajati iz vsebine posameznega izraza, vsebine, ki jo dobimo po njihovi medsebojni povezavi (konteksta) ter iz povzročenih učinkov pri tistemu, na katerega so se nanašale. Po razumljivih razlogih na 6. strani sodbe so bili uporabljeni izrazi najprej vsak zase ocenjeni kot objektivno žaljivi ter zmožni škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. Oceni sodišče druge stopnje pritrjuje, saj je vsak od uporabljenih izrazov, vključno z označbo zasebnega tožilca za ustaša, ki po prej obrazloženem ni vedno le trditev o dejstvu, vsebinsko grob ali vsaj posredno uperjen v osebo zasebnega tožilca. Jasno potem tudi je, da uporabljeni izrazi niti po medsebojni povezavi ne morejo biti drugačni kot objektivno žaljivi ter kot takšni zmožni škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. Pritožnikovo relativiziranje uporabljenih izrazov v pritožbeni obrazložitvi s sklicevanjem na značilnosti pogovornega jezika, na očitno nizke kulturne standarde spletnih portalov, na privrženost zasebnega tožilca ustaštvu ipd. je subjektivno pogojeno ter zlasti nepopolno, ker uporabljeni izrazi v pritožbeni obrazložitvi niso bili upoštevani v njihovi medsebojni povezavi in sploh ne v njihovem učinku na čast in dobro ime zasebnega tožilca, ki zaradi vsebine uporabljenih izrazov nista ničesar pridobila, temveč sta bila po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje prizadeta.

12V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje strinjalo še z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede pogojev iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki morajo biti hkrati (kumulativno) izpolnjeni, da bi bila storilčeva kaznivost iz prvega odstavka tega člena izključena. Pravilno je namreč izhajalo iz kroga pozitivno določenih objektivnih pogojev oziroma dejavnosti in ugotovilo, da pritožnikova objava na Facebook profilu ne sodi k nobeni od naštetih dejavnosti ter da v posledici objektivni pogoj za izključitev pritožnikove kaznivosti ni izpolnjen. Pri tem ni prezrlo širšega ozadja objave, ki je sicer povezana s predmetom, ki je v očitnem interesu širše skupnosti v Občini C. ter posledično z delom zasebnega tožilca kot njenega župana. Vendar le to v celotni objavi ni bilo niti posredno omenjeno prav vsi uporabljeni izrazi pa so bili po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje uperjeni v osebo zasebnega tožilca, kar je tedaj objektivno kaznivo. Ker objektivni pogoji zaradi katerih je storilčeva kaznivost izključena hkrati pogojujejo ugotavljanje zaničevalnega namena, kar je negativno določen subjektivni pogoj za izključitev storilčeve kaznivosti je jasno, da se sodišče prve stopnje, po tem ko prvega pogoja ni ugotovilo, z drugim ni bilo dolžno posebej ukvarjati. Pritožnikovo sklicevanje na ostrejšo medsebojno komunikacijo z zasebnim tožilcem kot posledico političnih razlik je po ugotovljeni uperjenosti uporabljenih izrazov v osebo zasebnega tožilca neuspešno, medtem ko je glede smiselno zatrjevanih okoliščin iz četrtega odstavka 158. člena KZ-1 sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri pritožnikovem ravnanju že zaradi velike časovne razlike ne gre za odziv na predhodno "razžalitveno" ravnanje zasebnega tožilca, ki bi nato opravičevalo morebitno odpustitev kazni.

13Obdolženčev zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, vendar zgolj z njeno splošno opredelitvijo in brez, da bi manjkajoče zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 ter razloge za izključitev protipravnosti konkretiziral. Po drugi strani pa v pritožbeni obrazložitvi nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom v zvezi z znaki tega kaznivega dejanja in še ugotovljenim odločilnim dejstvom v zvezi z razlogi za izključitev obdolženčeve kaznivosti po tretjem odstavku 158. člena KZ-1. Pomeni, da navedeno kršitev uveljavlja v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni možno, glede na posebej uveljavljani in obrazloženi izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je protislovno. Kot je znano, in kot to nenazadnje izhaja iz same pritožbene obrazložitve morajo biti za katerokoli kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP odločilna dejstva pravilno ugotovljena. To je pogoj, sicer do pravilne ali nepravilne uporabe kazenskega zakona kot ravnanja v naslednjem koraku ne more priti, saj je treba v takšnem primeru sodbo že prej po prvem odstavku 392. člena ZKP razveljaviti.

14Ko pritožnik nasprotuje odločilnim dejstvom v zvezi z znaki obravnavanega kaznivega dejanja in v zvezi z razlogi za izključitev obdolženčeve kaznivosti v pritožbeni obrazložitvi pravi, da označba zasebnega tožilca za ustaša ne more biti žaljiva, ker gre po predloženih in izvedenih dokazih za privrženca ustaštva. Tega se zasebni tožilec po fotografiji ob doprsnem kipu vodje ustašev ter fotografiji z zborovanja ustašev v D. ne brani, medtem ko je v knjigi o zloglasnem ustaškem taborišču sprevračal splošno znana dejstva, ki jih ni treba znova dokazovati. Razen privrženosti zasebnega tožilca ustaštvu sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je zasebni tožilec župan občine, ki je tedaj poskušal preprečiti oziroma ni hotel razpisati referenduma glede preimenovanja ene od cest v občini, kar vse je po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice predmet dopustne ocene s temeljem v svobodi izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in iz prvega odstavka 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).

15Pritožnik v prvem delu pritožbene obrazložitve prezre, da obdolženi zasebnega tožilca ni označil le za ustaša, ampak je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje uporabljal še druge, vse po vrsti grobe izraze, ki so bili vključno z navedeno označbo ter medsebojno povezani uperjeni v osebo zasebnega tožilca. Ne torej v dejstvo, da je bil zasebni tožilec fotografiran ob doprsnem kipu vodje ustašev, da se je po fotografijah udeležil zborovanja, ki ga pritožnik vidi le kot shod privržencev ustaštva in ne v zatrjevano revizionistično dejavnost zasebnega tožilca, kar vse bi njegovo označbo za ustaša pretvorilo iz protipravne vrednostne sodbe v dopustno trditev o dejstvu, ki je obdolženec, še zlasti ob ostalih uporabljenih izrazih v komentarju zanesljivo ni zapisal.

16Glede pritožbenih zatrjevanj, da je bil zasebni tožilec v času zapisanega komentarja in uporabljenih izrazov župan občine in da je bil komentar zapisan po tem, ko je zasebni tožilec v tej funkciji poskušal preprečiti razpis referenduma je sodišče druge stopnje najprej ugotovilo, da pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo ni točna. Se je, in to na 7. in 8. strani sodbe razumljivo obrazložilo. Sodišče druge stopnje obrazložitvi v tem delu pritrjuje in hkrati ponavlja, da sta po 35. členu Ustave čast in dobro ime voljenih predstavnikov ljudstva izven njihove dejavnosti, varovana enako kot pri vsakem drugem posamezniku. Ponoviti je še, da kljub širšemu ozadju objave, ki je sicer v zvezi z interesi širše skupnosti, delo zasebnega tožilca kot župana ni bilo niti posredno omenjeno. Pomeni, da se obdolženi z uporabljenimi izrazi ni neposredno obregnil ob konkretno (provokativno) ravnanje zasebnega tožilca kot je to bilo po ugotovljenih kršitvah 10. člena EKČP v primerih Oberschlick proti Avstriji ter Mladina proti Sloveniji in ni uporabil predhodnih ravnanj zasebnega tožilca za podlago uporabljenim izrazom, kot je to bilo po ugotovljeni kršitvi 19. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah v primeru Bodrožić proti Srbiji in Črni gori. To vse so namreč primeri, na katere se je pritožnik v pritožbeni obrazložitvi izrecno skliceval, kar pa je v danem primeru zaradi navedenih razlik v odločilnih dejstvih neutemeljeno ter je bilo pritožnika še v zvezi s smiselno zatrjevano kršitvijo prvega odstavka 39. člena Ustave zavrniti.

17Sodišče druge stopnje je po pritožbenem preizkusu za ta del sodbe opravilo še preizkus kršitev po 1. in 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP. Kršitev ni zasledilo in je sodbo sodišča prve stopnje po obeh preizkusih potrdilo (391. člen ZKP).

18Ker je bilo s to sodbo delno odločeno obdolžencu v korist sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP), medtem ko je obdolženi dolžan plačati potrebne izdatke zasebnega tožilca in nagrade ter potrebne izdatke njegovega pooblaščenca za del odgovora na pritožbo v zvezi s kaznivim dejanjem iz sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje potrdilo (prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 95. člena ZKP).