UPRS Sodba in sklep I U 507/2020-15

I. Tožba zoper 2. in 3. točko izreka odločbe in sklepa Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33123-8/2010/93 z dne 18. 9. 2019, se zavrže.

II. Tožba zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33123-8/2010/101 z dne 12. 11. 2019, se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju toženka) je z odločbo in sklepom, št. 33123-8/2010/93 z dne 18. 9. 2019, (odločba in sklep z dne 18. 9. 2019) v 2. točki izreka odločila, da se zahtevku tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti od poteka 30 dnevnega roka od 3. 11. 2011 (tj. od izdaje prve odpravljene odločbe) dalje do plačila, delno ugodi tako, da se tožnici plačajo zakonske zamudne obresti od zneska 56.760,80 EUR, v obdobju od dne 14. 7. 2017 do dne 31. 7. 2017, v višini 224,01 EUR; v 3. točki izreka, da se zahtevek tožnice za povrnitev stroškov odvetniškega zastopanja v tem postopku zavrne. V obrazložitvi k 2. točki izreka odločbe in sklepa je toženka navedla, da je v zvezi s tem delom zahtevka ravnala v skladu z napotili Upravnega sodišča v sodbi, I U 1369/2017-15 z dne 4. 12. 2018. Tožnica zahteva zakonske zamudne obresti od izdaje prve odpravljene odločbe dalje (od 3. 11. 2011) do plačila. S to odločbo za toženko ni nastala obveznost plačila sredstev, zato ni bila v zamudi za izplačilo sredstev od 31. dne dalje od 3. 11. 2011 dalje. Ugotovljeno je še bilo, da je tožnica z odločbo z dne 8. 6. 2017, izdano na podlagi 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju Zkme-1), pridobila upravičenje do izplačila sredstev v višini 56.760,80 EUR. Rok za izpolnitev obveznosti je pričel teči naslednji dan od vročitve odločbe (100. člen ZUP), tožnica bi morala znesek glede na 32. člen Zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 2016 in 2017 (v nadaljevanju ZIPRS1617) prejeti 12. 7. 2017. Sredstva so tožnici bila izplačana dne 31. 7. 2017. Za nastalo zamudo - od 13. 7. 2017 do 31. 7. 2017 - tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti. V zvezi s 3. točko izreka odločbe in sklepa se je sklicevala na 113., 114. in 118. člen ZUP.

2Z odločbo, št. 33123-8/2010/101 z dne 12. 11. 2019, je toženka zavrnila predlog tožnice za izdajo dopolnilne odločbe v zvezi z zahtevkom tožnice za izplačilo zakonskih zamudnih obresti. Tožnica je vložila tak predlog, ker po njenem mnenju toženka z odločbo in sklepom z dne 18. 9. 2019 ni izrecno odločila o preostalem zahtevku stranke glede zakonskih zamudnih obresti, tj. ni izrecno zavrnila zahtevka tožnice v preostalem delu. Toženka je navedla, da je odločila o vseh zahtevkih tožnice, upoštevajoč 213. člen ZUP (izrek odločbe), tudi o njenem obrestnem zahtevku. Tako izhaja tudi iz izreka odločbe in sklepa z dne 18. 9. 2019. Že iz navedb o tem, za katero obdobje se tožnici obresti izplačajo, jasno izhaja, ali je bilo zahtevku v celoti ugodeno ali le deloma. Zato ni dvoma, da je bilo o zahtevku stranke v celoti odločeno. Sicer pa tožnica v tožbi zoper odločbo in sklep z dne 18. 9. 2019 tudi navaja, da je toženka zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti delno (le v manjšem delu) ugodila, v preostalem pa ne.

3Tožnica je v tožbi uvodoma pojasnila, da je vložila že pravočasno tožbo zoper 2. in 3. točko izreka odločbe in sklepa z dne 18. 9. 2019, ki jo sodišče vodi pod I U 1666/2019. Zaradi ekonomičnosti postopka je predlagala združitev s to zadevo. Ker po mnenju tožnice zaradi potencialno pomanjkljivega izreka odločbe in sklepa z dne 18. 9. 2019 ni bilo odločeno o zavrnitvi njenega zahtevka glede zakonskih obresti v presežnem delu, je vložila zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe glede tega dela njenega zahtevka. O tem je bilo odločeno z odločbo z dne 12. 11. 2019. Tožnica je tožbo vložila zaradi tožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotno ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede utemeljitve obrestnega dela zahtevka je tožnica opozorila na sodbo Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019. V zadevi ni sporno, da je toženka tožnici z odločbo z dne 8. 6. 2017 priznala sredstva, medtem ko je z odločbo z dne 3. 11. 2011 njen zahtevek zavrnila. Tako ni dvoma, da bi morala toženka tožnici priznati in izplačati zakonske zamudne obresti vsaj v delu, kolikor je po večkratnih ponovitvah postopka do sedaj sama odobrila zahtevek stranke za izplačilo, tj. obresti od 56.760,80 EUR od dne 3. 11. 2011 do dne 31. 7. 2017, ko je tožnici plačala ta del glavnice. V tem času se je po aplikaciji Vrhovnega sodišča RS nateklo obresti v višini 26.822,08 EUR. Od tega zneska od dne 31. 7. 2017 do dne 18. 9. 2019 pa se je nateklo še dodatnih 4.579,59 EUR obresti. Tožnica torej zahteva še 31.401,67 EUR obresti. Toženka je rok za začetek teka zamudnih obresti postavila šele v trenutek, ko je tožnici končno enkrat - šele po štirih ponovitvah odločanja in celo potrebni intervenciji pred SEU - delno v skladu z zakonom končno odmerila del zahtevane glavnice. Tako ravnanje je nevzdržno že z vidika padanja vrednosti nominalnih zneskov denarja. Zato je tožnica postavljena v neenakopraven položaj. S tem sta kršena 14. in 22. člen Ustave RS. Nezakonito je tudi stališče, da se ji ne priznajo stroški zastopanja. Tudi konkretni poziv po 220. členu ZUP ter napačen pravni pouk, s katerim je bila tožnica zavedena o možnosti vložitve pritožbe, sta bili potreben procesni strošek. Nesporno je bil postopek uveden na podlagi zahtevka tožnice, vendar se postavlja vprašanje narave in usode stroškov postopka, ki so nastali po prvotni nepravilni in nezakoniti zavrnitvi zahtevka tožnice. Stroški postopka, ki so nastali po prvi odpravljeni odločbi, so stroški, ki jih je povzročil organ s svojim nepravilnim ravnanjem. Če sodišče meni tako kot toženka, tožnica predlaga, da sodišče prekine postopek in sproži postopek presoje ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem na podlagi 156. člena Ustave RS glede 113. člena ZUP. Tožnica je zato predlagala, da sodišče ugodi (tudi) tej tožbi in odloči, da se odločba in sklep z dne 18. 9. 2019 spremeni oziroma dopolni tako, da se tožnici v celoti priznajo zakonske zamudne obresti na zahtevano glavnico (110.291,03 EUR) od poteka 30-dnevnega roka od dne 3. 11. 2011 dalje do plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, ter da se tožnici priznajo vsi priglašeni stroški v upravnem postopku, do vključno te tožbe, podredno, da (tudi) v tem delu vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

4V odgovoru na tožbo je toženka opozorila na obstoj pravde o istem zahtevku med istima strankama (I U 1666/2019) in predlagala zavrženje tožbe (189. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP - v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Sicer je vztrajala pri svoji odločitvi. Sodba Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 187/2018 se nanaša na drugo situacijo. Tožnica tudi ni navedla konkretne utemeljitve glede stroškov postopka po 113. členu ZUP. Glede na povedano je predlagala, da sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne.

5Sodišče je po pregledu vsebine tožbe in ob upoštevanju navedbe v odgovoru na tožbo tožnico pozvalo na odpravo nejasnosti tožbe. V odgovoru je tožnica pojasnila, da vlaga tožbo primarno zoper odločbo in sklep z dne 18. 9. 2019 ter predlaga, da sodišče odloči kot navedeno zgoraj, podredno zoper odločbo z dne 12. 11. 2019 ter predlaga, da sodišče odloči tako, da odločbo z dne 12. 11. 2019 dopolni tako, da se tožnici priznajo zakonske zamudne obresti v celoti na zahtevano glavnico (110.291,03 EUR) od poteka 30-dnevnega roka od dne 3. 11. 2011 dalje do plačila, skupaj z zakonskimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, da se toženki naloži v plačilo tudi celokupne priglašene procesne stroške, podredno, da se vrne zadevo organu v ponovno odločanje.

6Sodišče je po vpogledu v vpisnik ugotovilo, da je bilo v zadevi, I U 1666/2019, odločeno s sodbo z dne 1. 2. 2021. Tožnico je zato pozvalo, da se izjasni, ali vztraja pri tej tožbi. V odgovoru na poziv je tožnica pojasnila, da vztraja pri tožbi, da je zoper sodbo, U I 1666/2019 z dne 1. 2. 2021, vložila predlog za dopustitev revizije, o katerem še ni bilo odločeno.

7Sodišče ni sledilo predlogu tožnice za združitev obravnavanja te zadeve z zadevo, I U 1666/2019, ker po njegovi oceni za to niso bili podani pogoji po 42. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

K I. točki izreka:

8Sodišče je tožbo zoper 2. in 3. točko odločbe in sklepa z dne 18. 9. 2019 zavrglo iz naslednjih razlogov:

9V prvem odstavku 36. člena ZUS-1 so predpisane procesne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da sodišče lahko pristopi k vsebinskemu reševanju upravnega spora. Na izpolnjenost teh procesnih predpostavk sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek). Tako je v 8. točki prvega odstavka citiranega člena določeno, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba.

10Med strankama ni sporno, da je tožnica zoper odločitev, sprejeto tudi z 2. in 3. točko izreka odločbe in sklepa z dne 18. 9. 2019, vložila tožbo, ki jo je sodišče reševalo pod I U 1666/2019. V tem upravnem sporu je sodišče že odločilo s sodbo z dne 1. 2. 2021, s katero je tožbi delno ugodilo, odpravilo 1. točko izreka odločbe in sklepa ter delno ugodilo zahtevku tožnice za izplačilo sredstev z dne 31. 5. 2011 in dne 2. 9. 2011 tako, da se ji poleg 56.760,80 EUR, priznanih z odločbo, št. 33123-8/2010 z dne 8. 6. 2017, prizna še 17.572,01 EUR, ki jih je toženka dolžna nakazati tožnici na način in v roku, določenim v I. točki izreka sodbe, v preostalem (2. in 3. točka izreka odločbe in sklepa) je tožbo zavrnilo.

11Ker tožnica izpodbija 2. in 3. točko izreka odločbe in sklepa z dne 18. 9. 2019, o katerima je bilo s sodbo, I U 1666/2019 z dne 1. 2. 2021, že pravnomočno razsojeno (res iudicata), tožba zoper 2. in 3. točko izreka odločbe in sklepa z dne 18. 9. 2019 ni dopustna in jo je sodišče zavrglo (8. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

12Tožba zoper odločbo z dne 12. 11. 2019 ni utemeljena.

13S to odločbo je toženka zavrnila tožničino zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe v zvezi z zahtevkom tožnice za izplačilo zakonskih zamudnih obresti.

14Toženka je svojo odločitev oprla na prvi odstavek 220. člena ZUP, po katerem lahko pristojni organ, če ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba). Če se predlog stranke za dopolnilno odločbo zavrne, je zoper tako odločbo dovoljena pritožba.

15Toženka je v tem primeru presodila, da za izdajo dopolnilne odločbe pogoji niso izpolnjeni, ker je bilo z odločbo in sklepom z dne 18. 9. 2019 odločeno o vseh zahtevkih tožnice, vključno z zahtevkom glede izplačila zakonskih zamudnih obresti v 2. točki izreka odločbe in sklepa z dne 18. 9. 2019. S to točko je toženka zahtevku tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti od poteka 30 dnevnega roka od 3. 11. 2011 (tj. od izdaje prve odpravljene odločbe) dalje do plačila delno ugodila, tako, da se tožnici plačajo zakonske zamudne obresti od sneska 56.760,80 EUR, v obdobju od 14. 7. 2017 do dne 31. 7. 2017, v višini 224,01 EUR. Po mnenju toženke je že iz navedb, za katero obdobje se zakonske zamudne obresti izplačajo, jasno razvidno, ali je bilo zahtevku v celoti ali delno ugodeno, poleg tega je navedeno še, da se zahtevku ''delno ugodi'', torej ni dvoma, da je bilo o zahtevku v celoti odločeno, tako, da mu je bilo (le – op. sod.) delno ugodeno.

16Tudi po oceni sodišča je toženka podala pravilno razlago citirane 2. točke izreka odločbe in sklepa z dne 18. 9. 2019. Že po logiki stvari iz tako povzetega izreka ne more izhajati drugačna odločitev, kot da je bilo zahtevku delno ugodeno (in so bile obresti tožnici za tam opredeljeno obdobje priznane), torej v delu, v katerem zahtevku ni bilo ugodeno, pa je bil zahtevek zavrnjen. Ob tem sodišče še dodaja – in na kar se sklicuje tudi toženka v svoji obrazložitvi -, da je tožnica očitno tudi sama razumela 2. točko izreka na ta način, saj je v tožbi zoper odločbo in sklep z dne 18. 9. 2019 (obravnavano in odločeno s sodbo in sklepom, I U 1666/2021 z dne 1. 2. 2021) izrecno izpodbijala tudi odločitev v 2. točki izreka, ker je toženka njenemu zahtevku glede obresti le delno ugodila, v preostalem pa ne.

17Glede na povedano in ker tožnica ne navaja nobenih drugih razlogov za izpodbijanje odločbe z dne 12. 11. 2019, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), je sodišče tožbo tožnice zoper odločbo toženke z dne 12. 11. 2019 na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker tožnica njene izvedbe ni izrecno predlagala, tožbo zoper 2. in 3. točko izreka odločbe in sklepa z dne 18. 9. 2019 je sodišče zavrglo že ob predhodnem preizkusu tožbe, pri obravnavi tožbe zoper odločbo z dne 12. 11. 2019 pa je šlo za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

19Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.