VSRS Sodba I Ips 13176/2011

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojeni G. J. je dolžan plačati 400 EUR sodne takse, obsojeni A. Z. 800 EUR sodne takse, obsojena D. H. pa 400 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo X K 13176/20111 z dne 19. 6. 2019 G. J., A. Z. (prej K.) in D. H. spoznalo za krive:

(i) G. J. pomoči pri kaznivem dejanju nedovoljenega darila po prvem odstavku 242. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z 38. členom KZ-1; izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo 10 mesecev zapora, stransko denarno kaznijo v skupni višini 3000 EUR, ki naj se izvrši, in preizkusno dobo 3 let;

(ii) D. H. kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1; po spremembi sodbe v pritožbenem postopku ji je bila s pravnomočno sodbo izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo 1 leta zapora s preizkusno dobo 3 let in stranska denarna kazen v skupni višini 2000 EUR, ki naj se izvrši; in

(iii) A. Z. kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1; izrečena mu je bila kazen zapora 1 leta in 2 mesec ter stranska denarna kazen v skupni višini 9000 EUR.

2Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 13176/2011 z dne 20. 8. 2020 delno ugodilo pritožbi državnega tožilca in spremenilo sodbo v delu, ki se nanaša na izvršljivost določene stranske denarne kazni D. H. Pritožbe obsojenega G. J., obsojene D. H. in njenega zagovornika ter zagovornikov obsojenega A. Z. je zavrnilo. Obe sodišči sta odločili še o obveznosti plačila stroškov.

3Zoper pravnomočno sodbo zahteve za varstvo zakonitosti vlagajo zagovorniki A. Z., zagovornik D. H. in obsojeni G. J. osebno. Vložniki nadalje zatrjujejo kršitev določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), konkretneje zaradi kršitve pravice do nepristranskega sodnika (zagovornik A. Z. in G. J.), kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (zagovornik A. Z., zagovornik D. H. in G. J.), kršitve po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (zagovornik D. H.) ter kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (zagovornik D. H. in G. J.). Zagovorniki A. Z. in G. J. vlagajo zahtevo tudi zaradi kršitev kazenskega zakona po prvi točki prvega odstavka 420. člena ZKP, konkretneje zaradi kršitve po 1. točki 372. člena ZKP.

4Na zahteve za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. Predlaga, naj se zahteve zavrnejo kot neutemeljene. V svojem odgovoru soglaša s stališči v izpodbijani sodbi, da kršitev pravice do nepristranskega sodnika ni podana, ker se predsednica senata v sodbah, izdanih na podlagi sporazumov o priznanju krivde soobdolžencev, ni opredeljevala do krivde vložnikov. V navedbah G. J. o protispisnosti ugotovitev sodišča prepoznava ugotavljanje dejanskega stanja. Prav tako se strinja s stališčem v izpodbijani sodbi, da ni podana kršitev 38. člena Ustave zaradi uporabe gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, po preteku dvoletnega roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP; soglaša tudi s stališči sodišč o očitkih neobrazloženosti odredb preiskovalnega sodnika, ki jih zatrjuje G. J. Glede očitkov zaradi opustitve zaslišanja D. R. odgovarja, da kršitev pravic obrambe ni podana, ker ob zbranem dokaznem gradivu ne bi moglo prispevati k drugačni odločitvi. In končno, vrhovni državni tožilec ocenjuje, da so očitki kaznivih dejanj ustavnoskladno konkretizirani, pri čemer soglaša s presojo nižjih sodišč v pravnomočni sodbi.

5Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencem in njihovim zagovornikom. O odgovoru sta se izjavila zagovornik D. H. in G. J., ki vztrajata pri svojih navedbah.

B. - 1

Oris relevantnih dejstev o poteku (pred)kazenskega postopka

6V januarju 2011 je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru v zadevi Pp 1/2011 odredil prikrite preiskovalne ukrepe po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP zoper osumljence zaradi suma kaznivih dejanj v zvezi z gradnjo stavbe Medicinske fakultete Univerze v Mariboru. Izvajanje ukrepov je dne 13. 1. 2011 za en mesec razširil tudi na G. J. Dne 3.3. 2011 pa je preiskovalni sodnik, opirajoč se na anonimno obvestilo z dne 24. 1. 2011 in izsledke ukrepov v zadevi Pp 1/2011, odredil ukrepe po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP tudi v obravnavani zadevi, in sicer pod opravilno številko Pp 2/2011. Ti ukrepi so se izvajali vse do 3. 6. 2011, tajno opazovanje pa do 3. 7. 2011.

7Vsebinsko jedro očitkov zoper obsojence je izvršitev kaznivih dejanj po 241. in 242. členu KZ-1 v zvezi z javnim razpisom za gradnjo kablovoda ..., ki ga je objavila družba E., d. d. Predsednik uprave družbe je bil A. Z. (prej K.). I. P. je bil eden od izvršnih direktorjev družbe, M. K. pomočnik izvršnega direktorja (za drugo področje) in član strokovne komisije pri razpisu, D. H. pa kontaktna osebe strokovne komisije, zadolžena tudi za odpiranje ponudb, ki je izvrševala navodila prej naštetih obsojencev. S. P. je bila zaposlena v družbi Izkop in je izvrševala navodila G. J. in D. H., F. K. pa je obljubil nedovoljeno denarno nagrado za izvršitev opisanih ravnanj obsojencev.

8V obravnavani zadevi je bila dne 27. 8. 2012 vložena zahteva za uvedbo preiskave. V izvorni zadevi, Pp 1/2011 (kasneje X Kpr 45306/2015) je bila zahteva vložena šele v novembru 2015.

9Obsojeni I. P., F. K., S. P. in M. K. so z državnim tožilcem sklenili sporazume o priznanju krivde. Sodišče je postopke zoper njih izločilo in dokončalo posebej. Sojenje obsojencem, za katere so vložene zahteve za varstvo zakonitosti, je vodila predsednica senata, ki je izdala obsodilne sodbe na podlagi sporazumov o priznanju krivde.

10O zahtevah za izločitev nedovoljenih dokazov je senat odločal na glavni obravnavi in ne na predobravnavnem naroku. Razloge za takšno postopanje je prvostopenjsko sodišče obrazložilo v 15. točki obrazložitve sodbe in jih vložniki zahtev ne grajajo.

B. - 2

O kršitvah pravice do nepristranskega sodnika - zagovorniki A. Z. in G. J.

11Zagovorniki A. Z. in G. J. so zahtevo vložili zaradi kršitve pravice do nepristranskega sodnika. V senatu Okrožnega sodišča v Mariboru je namreč sodelovala predsednica senata, ki je na predobravnavnem naroku sprejela sporazume o priznanju krivde (takrat še) soobdolženih F. K., S. P., M. K. in I. P., nato pa postopek zoper njih izločila (list. št. 2283 - 2287, 2321 - 2324 in 2330 - 2333). Jedro zahtev je, da so dejanja tako tesno vsebinsko povezana, da je predsednica senata s tem (in izrekom obsodilnih sodb) že oblikovala tudi stališče o krivdi preostalih obdolžencev, ki so bili spoznani za krive v izpodbijani sodbi. Vložnika se sklicujeta na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-57/14 z dne 26. 1. 2017 in Up-709/15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019.

12Merila za presojo tako zatrjevanih kršitve pravice do nepristranskega sodnika so že ustaljena. Kot povzema ta merila Ustavno sodišče Republike Slovenije v Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, 6. točka obrazložitve, je treba (ne)pristranskost sodnika presojati "tudi po zunanjem izrazu, tj. po tem, kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti." Zato ni dovolj, da sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko; sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sodnikov. Za zagotavljanje objektivnega vidika nepristranskosti sodišča je poleg zagotavljanja jamstev v postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti.

13Pri položajih, ko v kazenskem postopku sodi isti sodnik kot zoper druge soudeležence v že končanem kazenskem postopku, je treba upoštevati naslednja izhodišča:

(i) Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobdolženim iz prej enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne pomeni zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku.¹

(ii) Okoliščina, da je bilo ravnanje kasneje obravnavanih obdolžencev vključeno tudi v opis predhodno izrečenih pravnomočnih sodb, sama po sebi še ne vzbuja pomislekov o nepristranskosti sodnika, kolikor je vključitev njihovih ravnanj neogibna za odločitev o krivdi v predhodnih postopkih, upoštevajoč, da morajo sodišča pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje.² Sodišče se mora v sodbi (opisu in obrazložitvi) izogibati stališčem o krivdi (ločeno obravnavanih) soudeležencev, ki niso neizogibna za odločanje o krivdi obdolžencev.³

(iii) Kadar sodišče na podlagi priznanj krivde ločeno odloča o obtožbah zoper priznavajoče udeležence in v besedilo opisa dejanja ali obrazložitve sodbe vključi tudi ugotovitve o ravnanju kasneje obravnavanih udeležencev kaznivih dejanj, mora biti pozorno na izrazje, ki ga pri tem uporabi, tako da ne prejudicira krivde kasneje obravnavanih udeležencev.⁴

Dvom v nepristranskost sodišča krepijo, na primer:

- nepotrebno podrobnejše opisovanje ravnanj kasneje obravnavanih udeležencev;⁵

- kategorične izjave o krivdi kasneje obravnavanih udeležencev;⁶

- uporaba izrazov, ki bi kazali na to, da so bili predhodni postopki namenjeni tudi ugotavljanju krivde kasneje obravnavanih;⁷

- pravno opredeljevanje ravnanj kasneje obravnavanih obdolžencev, na primer z izrazi "(so)storilec", "napeljevalec," "pomočnik," "član" ali "vodja hudodelske združbe");

- podrobna (nepotrebna) dokazna ocena njihove vloge pri kaznivih dejanjih;⁸

- pravna kvalifikacija njihovega ravnanja ali (implicitna) stališča, da je kasneje obravnavani udeleženec izpolnil vse znake kaznivega dejanja;

- nekritična uporaba povednega (namesto pogojnega) glagolskega naklona, in izražanje o ravnanju ločeno obravnavanih oseb na ravni ugotovljenega dejanskega stanja;⁹ pomembno je jasno sporočilo sodišča, da v sodbah ne odloča o krivdi kasneje obravnavanih udeležencev;¹⁰

(v) Tudi v kasnejši sodbi zoper posebej obravnavane obdolžence se mora sodišče izogibati izrazju, ki omogoča sklepanje, da je že v predhodnih sodbah oblikovalo stališče o njihovi krivdi, npr. s sklicevanjem na predhodno pravnomočno obsodbo priznavajočih udeležencev, zaradi dokazovanja krivde kasneje obravnavanih udeležencev kaznivega dejanja.¹¹

(vi) Kasnejša sodba mora temeljiti na celoviti, samostojni presoji očitkov, ki jo sodišče napravi v kasnejšem postopku (fresh consideration of the subsequent case),¹² pri čemer (ob spoštovanju pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče) ni izključena uporaba priznanja krivde (po obtožbi) predhodno pravnomočno obsojenega udeleženca, a le kot dokaza o ravnanju priznavajočega,¹³ ki torej sam zase ne dokazuje hkrati tudi krivde kasneje obravnavanega obdolženca.

14Tem merilom, ki terjajo celovito presojo okoliščin konkretnega primera, mora slediti tudi trditveno breme vložnikov zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

15Vložniki se v tem delu opirajo na dve okoliščini. Prva okoliščina je prepletenost opisov dejanj predhodno obravnavanih soudeležencev in opisov dejanj obsojencev. Vendar pa je pri presoji tega merila treba upoštevati, ali je sodišče pri tem ravnalo dovolj skrbno in zadržano. Kot pojasnjeno, vključenost ravnanj kasneje obravnavanih obdolžencev v opis predhodno izrečenih pravnomočnih sodb sama po sebi še ne vzbuja pomislekov o nepristranskosti sodnika, kolikor je vključitev njihovih ravnanj neogibna za odločitev o krivdi v predhodnih postopkih, upoštevajoč, da morajo sodišča pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje. Vložniki o tem, da bi opisi dejanj predhodno obravnavanih udeležencev presegli to mejo, molčijo (2. - 3. str. zahteve obsojenega G. J.; 10. - 11. str. zahteve zagovornikov obsojenega A. Z.).

16Druga okoliščina, ki jo zatrjujejo, pa je časovna umestitev priznanj krivde in izrečenih obsodilnih sodb pred začetek dokaznega postopka zoper obsojenega A. Z. Nobenega dvoma ni, da so v takšnem primeru tveganja za uresničevanje pravice do nepristranskega sodnika večja. Vendar pa je bila časovna umeščenost priznanja krivde še vedno le eden od dejavnikov, ki jih je Ustavno sodišče upoštevalo v odločbi Up-709/15-29, Up-710/15-34 z dne 9. 10. 2019 pri presoji, ali je bila kršena pravica do nepristranskega sodnika (glej 32. točko obrazložitve). Ob tem merilu je Ustavno sodišče presojalo tudi, ali je v predhodnih sodbah (četudi brez obrazložitve) mogoče zaznati sled prejudiciranja krivde kasneje obravnavanih in ali se je sodišče sklicevalo na predhodne obsodbe oziroma priznanja krivde.

17Vložnika sicer (smiselno) navajata, da naj bi bilo življenjsko nemogoče, da si sodnica ne bi ustvarila slike o krivdi drugih obdolžencev, torej tudi vložnika. V takšnih navedbah je na prvi pogled mogoče prepoznati stališče, da je treba v teh primerih pristopiti s ti. subjektivnim testom nepristranskosti sodišča (v presoji Ustavnega sodišča Republike Slovenije povzet po odločbah Evropskega sodišča za človekove pravice, na primer v odločbi Up-185/14-19, U-I-51/16-9 z dne 28. 9. 2016). Takšen pristop izhaja iz domneve nepristranskosti in zahteva ugotavljanje dejanskega osebnega prepričanja ali interesa sodnika. Vendar pa vložnika tega niti ne zatrjujeta. Omejita se na opisovanje prepletenosti opisov ravnanja predhodno obsojenih in opisov ravnanja obeh obsojencev, ki naj bi bila tako močna, da se je zrcalila tudi v kasnejšem dokaznem postopku in s tem prejudicirala odločitev o njuni krivdi. S tem vložnika ne presegata zgoraj povzetih meril, ki so se oblikovala v okviru ti. objektivnega testa, pri katerem se morajo sodišča osredotočiti na okoliščine, ki bi pri obdolžencu ali javnosti vzbudile dvom v nepristranskost sojenja.

18Upoštevajoč skopo trditveno podlago, ki jo ponudita vložnika, njunima zahtevama ni mogoče slediti. Glede na zgoraj povzeta ustaljena merila presoje zatrjevanih kršitev pravic do nepristranskega sodišča je mogoče ugotoviti le, da vložnika v svojih zahtevah ne zatrjujeta, da bi sodišči v predhodnih ali izpodbijani sodbi, v opisu ali v obrazložitvi izpodbijane sodbe, z opiranjem na predhodne sodbe ali z ubeseditvijo stališč o krivdi obsojencev, presegla uveljavljena merila pravice do nepristranskega sodnika v podobnih primerih. Glede na to, da so to tudi merila, ki sta jima sledila okrožno sodišče (10. - 12. točka obrazložitve sodbe) in višje sodišče (23. - 27. točka obrazložitve sodbe), je zahteva v tem delu neutemeljena.

O kršitvah po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP - gradivo, pridobljeno s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - zagovorniki A. Z. in D. H. ter G. J.

19Zagovorniki A. Z. in D. H. zatrjujejo kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato, ker naj bi se pravnomočna sodba opirala na gradivo, pridobljeno s prikritimi preiskovalnimi ukrepi (oziroma gradivo, pridobljeno na njihovi podlagi), odrejenimi v drugi kazenski zadevi (vodeni pri Okrožnem sodišču v Mariboru pod opravilno številko Pp 1/2011, kasneje X Kpr 45306/2015), ki je potekala zoper druge osumljence in v kateri državni tožilec v roku dveh let po koncu prikritih preiskovalnih ukrepov ni zahteval kazenskega pregona.

20S zahtevama vložniki grajajo odločitev sodišč o zavrnitvi njunih zahtev za izločitev dokazov. Zagovorniki A. Z. (ki se jim je pridružil zagovornik D. H.) so dne 4. 7. 2018 (z dopolnitvijo 20. 8. 2018; list. št. 2794 in sl. ter 2801 in sl.) in 4. 11. 2018 (z dopolnitvijo 5. 11. in 28. 11. 2018) na glavni obravnavi zahtevali izločitev:

(i) gradiva, pridobljenega z ukrepi v zadevi Pp 1/2011, ki jih je sodišče v dokaznem postopku obravnavalo na glavni obravnavi dne 6. 2. 2018 (posnetki GAJS-1, kot zabeleženo v zapisniku o glavni obravnavni, list. št. 2648);

(ii) listin v spisu Pp 1/2011, ki so bile prebrane na glavni obravnavi dne 25. 4. 2018, in ki so določno naštete v zahtevah za izločitev dokazov;

(iii) listin v spisu Pp 2/2011, ki so bile prebrane na glavni obravnavi dne 25. 4.2018, in ki so določno naštete v zahtevah za izločitev dokazov.

V zahtevah za izločitev sta zagovornika navajala, da je gradivo, pridobljeno v zadevi Pp 1/2011, nedovoljen dokaz zaradi izteka dvoletnega roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP, gradivo, pridobljeno z ukrepi pod št. Pp 2/2011, pa se na to gradivo opira in ga je zato treba izločiti v skladu s ti. doktrino sadežev zastrupljenega drevesa.

21V zahtevah za varstvo zakonitosti zagovorniki A. Z. navajajo še:

(i) da je okrožno sodišče v dokaznem postopku prebralo odredbe iz spisa Pp 1/2011, ki so navedene v prvem odstavku 13. točke obrazložitve sodbe; in

(ii) da se prvostopenjska sodba na posnetke, pridobljene z ukrepi, odrejenimi pod številko Pp 1/2011, opira v 20. točki obrazložitve.

22G. J. zatrjuje kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato, ker naj bi odredbe v zadevi Pp 1/2011 (konkretno odredba z dne 13. 1. 2011) in v zadevi Pp 2/2011 (konkretno, odredba z dne 3. 3. 2011) ne izpolnjevale meril obrazloženosti (kot jih je vzpostavilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016) in ne meril presoje dokaznega standarda, tj. utemeljenih razlogov za sum.

23V obravnavani zadevi je sodišče zahteve za izločitev dokazov zavrnilo na naroku dne 27. 9. 2018 (list. št. 2817) in na naroku dne 30. 1. 2019 (list. št. 2905). Pri tem se je oprlo na dejstvo, da je bila dne 16. 1. 2012 v obravnavani zadevi vložena zahteva za preiskavo. Zahteva je bila torej vložena pred iztekom dvoletnega roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP, tako v zadevi Pp 1/2011 (X Kpr 45306/2015) kot tudi v obravnavani zadevi. Zato kasnejši potek dvoletnega roka v zadevi Pp 1/2011 (X Kpr 45306/2015) na zakonitost dokazov v obravnavani zadevi ne more vplivati. Po presoji senata se zato tudi obveznost pečatenja (2. točka izreka sklepa Ustavnega sodišča U-I-462/18-22 z dne 13. 12. 2018) ne nanaša na gradivo, pridruženo spisu v obravnavani zadevi. Višje sodišče je stališču prvostopenjskega sodišča pritrdilo (8. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča).

24Očitke G. J. glede presoje dokaznega standarda in vsebine razlogov spornih odredb preiskovalnega sodnika je prvostopenjsko sodišče zavrnilo z razlogi, navedenimi v 16. - 23. točki prvostopenjske sodbe. Pri tem je opravilo kontrolo presoje utemeljenih razlogov za sum v spornih odredbah in se opredelilo do kvalitete njihove obrazložitve. Višje sodišče je stališču prvostopenjskega sodišča pritrdilo v 9. - 14. točki obrazložitve sodbe.

25Dejstva, pomembna za presojo zatrjevanih kršitev, so:

(i) od 3. 1. 2011 do 3. 4. 2011 so se v zadevi Pp 1/2011 izvajali prikriti preiskovalni ukrepi na podlagi 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP;

(ii) od 13. 1. 2011 do 2. 3. 2011 so se v zadevi Pp 1/2011 ukrepi izvajali tudi zoper G. J.; preiskovalni sodnik se je v odredbi Pp 1/2011 z dne 13. 1. 2011, s katero je nanj razširil ukrep, skliceval na gradivo, pridobljeno z ukrepi od 3. 1. 2011 dalje (kar je podrobneje obrazloženo v 19. in 20. točki sodbe sodišča prve stopnje);

(iii) od 3. 3. 2011 do 3. 6. 2011 so se v zadevi Pp 2/2011 (torej v obravnavani zadevi) izvajali prikriti preiskovalni ukrepi po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, sprva zoper G. J., kasneje pa tudi zoper druge obdolžence; tožilski ukrepi (po 149.a členu ZKP) so se končali 3. 7. 2011.

(iv) dne 27. 8. 2012 je bila v obravnavani zadevi vložena zahteva za uvedbo preiskave, torej pred iztekom roka dveh let "po koncu izvajanja ukrepov" iz 149.a in 150. člena ZKP, kot je to določal drugi odstavek 154. člena ZKP, v besedilu, veljavnem v času vložitve zahteve za uvedbo preiskavo;

(v) dne 24. 11. 2015 je bila zahteva za preiskavo vložena tudi v zadevi X Kpr 45306/2015, torej v zadevi, v kateri so bili odrejeni ukrepi pod, št. Pp 1/2011; zahteva je bila vložena po izteku dvoletnega roka, kot ga je v času vložitve določalo besedilo drugega odstavka 154. člena ZKP;

(vi) na različnih narokih v letu 2018 je sodišče v obravnavani zadevi obravnavalo listine iz spisa Pp 1/2011 in gradivo, pridobljeno z ukrepi v tej zadevi;

(vii) dne 2. 10. 2018 je preiskovalni sodnik v zadevi X Kpr 45306/2015 sprejel sklep, da se v izreku sklepa navedeno gradivo v spisu Pp 1/2011 "izloči oziroma uniči";

(viii) dne 18. 9. 2018 je sodišče po vloženem predlogu državnega tožilca predlagalo, da se spisu v obravnavani zadevi pridruži spis Pp 1/2011, zaradi verjetnosti, da bo preiskovalni sodnik v zadevi X Kpr 45306/2015 gradivo uničil in da bo s tem onemogočeno izvajanje pravic obrambe, ker ne bo mogoče preveriti zakonitosti ukrepov (list. št. 2814);

(ix) dne 13. 12. 2018 je Ustavno sodišče Republike Slovenije s sklepom U-I-462/18-22 začasno zadržalo izvrševanje prve, druge in tretje povedi drugega odstavka 154. člena ter odločilo, da se gradivo iz četrtega odstavka 153. člena in prvega odstavka 154. člena ZKP po poteku dveh let po koncu izvajanja ukrepov zapečati in vanj do končne odločitve Ustavnega sodišča ni dovoljeno vpogledati ali ga uporabiti;

(x) dne 9. 1. 2019 je Višje sodišče v Mariboru spremenilo sklep preiskovalnega sodnika z dne 2. 10. 2018 tako, da se zahteva za izločitev dokazov zavrne;

(xi) dne 19. 6. 2019 je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi izreklo sodbo; višje sodišče je o pritožbah odločilo dne 20. 8. 2020;

(xii) dne 3. 6. 2021 je Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo odločbo U-I-462/18-45 in ugotovilo, da je bil prvi odstavek 154. člena ZKP (v besedilu, objavljenem v: Uradni list Republike Slovenije, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) v neskladju z Ustavo.

Vpliv poteka roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP na dovoljenost gradiva, zbranega z ukrepi v zadevi Pp 2/2011

26Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 15930/2017 z dne 31. 5. 2017 sprejelo stališče (na katerega se sicer sklicujejo zagovorniki A. Z.), da gre v primeru izsledkov ukrepov "za nedovoljene dokaze (po poteku rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP), čeprav so bili v času odreditve ukrepov pridobljeni zakonito, in da tudi vsi ostali podatki in dokazi, ki izvirajo iz izsledkov PPU po doktrini sadežev zastrupljenega drevesa predstavljajo nedovoljen dokaz." Ključno za presojo učinkov zamude roka v zadevi X Kpr 45306/2015 na dovoljenost gradiva, pridobljenega v zadevi Pp 2/2011, je časovna opredelitev prepovedi opiranja sodne odločbe na izsledke ukrepov po izteku dvoletnega roka: po navedenem stališču pravna posledica prepovedi opiranja na takšno gradivo nastopi po poteku dvoletnega roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP.

27To pomeni, da je lahko ti. doktrina sadežev zastrupljenega drevesa uporabljena le za dokazno gradivo, pridobljeno po poteku roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP. Ni mogoče trditi, da je gradivo v zadevi Pp 2/2011 pridobljeno na podlagi nedovoljenih dokazov. Še manj je mogoče trditi, da je gradivo (pridobljeno v letu 2011) v vzročni zvezi z dokaznim gradivom, pridobljenim po izteku roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP v zadevi X Kpr 45306/2015. Zato zahtevam v tem delu ni mogoče slediti.

Vpliv poteka roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP na dovoljenost uporabe gradiva, zbranega z ukrepi v zadevi Pp 1/2011

28Procesni dejanski stan, na katerega se navezujeta zahtevi zagovornikov A. Z. in D. H., se odločilno razlikuje od procesnih situacij, na katere se nanašajo prejšnje sodbe Vrhovnega sodišča ali odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Vložniki se opirajo na stališča Ustavnega sodišče v odločbi U-I-246/14 z dne 24. 3. 2017, zlasti 41. točko obrazložitve, in na stališča Vrhovnega sodišča v sodbah I Ips 55384/2011 in I Ips 15930/2017 z dne 31. 5. 2018. Skupni imenovalec vseh teh odločb je, da obravnavajo vprašanje uporabe gradiva, zbranega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, za namen uvedbe in dokončanja kazenskega postopka, bodisi zaradi dejanj, ki so se z ukrepi preiskovala, bodisi zaradi drugih dejanj. V sodbi I Ips 55384/2011 Vrhovno sodišče v 28. in 29. točki pojasnjuje, da začetek pregona v nepovezani kazenski zadevi, četudi na podlagi zbranega gradiva, ne vpliva na potek dvoletnega roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP glede kaznivih dejanj, zaradi katerih so bili ukrepi izvedeni. V sodbi I Ips 15930/2017 se Vrhovno sodišče ukvarja izključno z vprašanjem učinkov poteka navedenega roka v kazenski zadevi, zaradi katere so bili ukrepi odrejeni. In končno, tudi Ustavno sodišče v 41. točki obrazložitve navedene odločbe pojasnjuje le, ali je dopustno gradivo, ki je v hrambi pri sodišču in je državni tožilec pravočasno začel kazenski pregon, uporabiti za kazenski pregon drugih kaznivih dejanj. Tudi v odločbi U-I-462/18 z dne 3. 6. 2021 je Ustavno sodišče obravnavalo vprašanje dovoljenosti uporabe izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov za potrebe kazenskega pregona. To je, nenazadnje, tudi namen hrambe izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, ki ga je bilo (do spremembe besedila z novelo ZKP-N v letu 2019) mogoče razbrati iz drugega odstavka 154. člena ZKP: dolžnost uničiti gradivo je nastopila šele, če državni tožilec prav tega namena ne uresniči z vložitvijo zahteve za začetek kazenskega postopka.

29Stališče prvostopenjskega sodišča, ki je odločitev o zahtevah za izločitev listin iz spisa Pp 1/2011 oprlo na okoliščino, da je v obravnavani zadevi bila vložena zahteva za preiskavo, zato ni v nasprotju z navedenimi stališči. Izpodbijano stališče v pravnomočni sodbi (14. točka obrazložitve prvostopenjskega sodišča) namreč nima nobenega učinka na vprašanje dovoljenosti spornega gradiva v matični zadevi X Kpr 45306/2015. Prav tako ni v nasprotju z navedenimi stališči ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je spis Pp 1/2011 pridružilo spisu obravnavane zadeve. Iz odredbe o pridružitvi spisa Pp 1/2011 z dne 18. 9. 2011 in kasneje iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (13. in 20. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) je namreč očitno, da so se podatki iz spisa Pp 1/2011 v obravnavani zadevi hranili in obdelovali izključno zaradi zavarovanja pravic obrambe G. J. Na zahtevo obrambe G. J. za izločitev dokazov je namreč mogoče odgovoriti le opiranjem na gradivo iz spisa Pp 1/2011, kar je sodišče tudi naredilo.

30Ta okoliščina je tudi ključna za presojo Vrhovnega sodišča. Zagovorniki A. Z. in D. H. namreč zatrjujejo, da je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato, ker je sodišče sporno gradivo uporabilo pri odločitvi o ekskluzijskem zahtevku soobsojenca. Pri tem smiselno zagovarjajo stališče, da je uporaba spornega gradiva iz spisa Pp 1/2011 (zaradi zamude roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP) prepovedana, ne glede na to, kakšen je namen uporabe spornega gradiva. Zagovornik D. H. gre pri tem tudi dlje in opozarja, da je ZKP v 153. in 154. člen neustaven prav zato, ker ne ureja določno namena obdelovanja osebnih podatkov, zbranih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi.

31Takšnim stališčem ni mogoče slediti. Prvostopenjsko sodišče je bilo po sprejemu odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-246/14-20 soočeno s položajem, v katerem je moralo o zahtevah za izločitev dokazov odločiti ob upoštevanju ugotovitvene odločbe o neustavnosti prvega odstavka 154. člena ZKP in napotkov Ustavnega sodišča v navedeni odločbi:

- da je po ugotovitvi protiustavnosti treba takšno določbo uporabljati tako, da njena uporaba ne bo v nasprotju z razlogi, ki so Ustavnemu sodišču narekovali ugotovitev njene neskladnosti z Ustavo (56. točka obrazložitve);

- da namen(i) hrambe osebnih podatkov – ki odločilno določa(jo) tudi najdaljši ustavno mogoči rok hrambe kot tisti, ki je nujen za dosego namena – ne more(jo) biti isti za tako različne dejanske in pravne položaje (54. točka obrazložitve);

- in da so nameni hrambe, na katere se je sklicevala Vlada Republike Slovenije (namen uspešne uvedbe in dokončanja kazenskih postopkov, zavarovanja pravice obdolžencev do obrambe iz 29. člena Ustave ter zavarovanja interesa oseb, ki so v gradivu zajete, da se z njim seznanijo), v temelju dopustni in tudi da so vsi v določeni vsebinski zvezi s hrambo izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov na sodišču (53. in 54. točka obrazložitve).

32Ustavnoskladna uporaba prvega in drugega odstavka 154. člena ZKP je zato zahtevala (i) določno opredelitev ustavnoskladnih namenov hrambe izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov in (ii) ustavnoskladno diferencirano uporabo izsledkov ukrepov. S takšnim pristopom je bilo po presoji Vrhovnega sodišča mogoče zadostiti tako zakonski ureditvi hrambe gradiva kot tudi ustavnopravnim jamstvom 38. člen Ustave.

33Izpodbijano stališče o zahtevah za izločitev dokazov obrambe A. Z. in D. H. po presoji Vrhovnega sodišča tem merilom zadosti. Prvič, prvostopenjsko sodišče je prepoznalo različne ustavnoskladne namene obdelovanja podatkov, pridobljenih v zadevi Pp 1/2011. Stališču vložnikov, da velja prepoved uporabe po poteku roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP brez izjem in ne glede na namen uporabe izsledkov ukrepov, ni mogoče slediti, ker bi s tem odrekli G. J. uresničevanje pravice do sodnega varstva in odprave posledic kršitev človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave). Z drugimi besedami, v okoliščinah konkretnega primera je prvostopenjsko sodišče zaradi varstva človekovih pravic G. J. prepoznalo položaj, v katerem do sankcij zaradi poteka dvoletnega roka iz 154. člena ZKP ne more priti. Razlaga, s katero bi se sodišče odreklo dokaznemu gradivu, brez katerega je zahtevek za izločitev dokazov vnaprej obsojen na neuspeh, bi bila nesprejemljiva.

34In drugič, v izpodbijani sodbi je sodišče ustrezno diferencirano obravnavalo sporno gradivo. Ker z zavrnitvijo zahteve o izločitvi dokazov (opirajoč se na izdan sklep o uvedbi preiskave) ni moglo vplivati na uporabo spornega gradiva za potrebe kazenskega pregona v matični zadevi X Kpr 45306/2015, je ravnalo skladno z zgoraj navedenimi stališči Vrhovnega in Ustavnega sodišča. Hkrati je sporno gradivo uporabilo izključno za potrebe presoje ekskluzijskega zahtevka G. J. (že navedeni 13. in 20. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

35Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da z zavrnitvijo zahtev za izločitev dokazov obrambe A. Z. in D. H. sodišče z izpodbijano sodbo v okoliščinah danega primera ni kršilo ne drugega odstavka 154. člena ZKP (kolikor narekuje prepoved uporabe izsledkov ukrepov po izteku roka za potrebe kazenskega pregona) in ne 38. člena Ustave, upoštevajoč stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi U-I-246/14. S svojo odločitvijo je udejanjilo pravilno ravnovesje med različnimi ustavnoskladnimi nameni hrambe in uporabe spornega gradiva v konkretnem postopku in s tem zagotovilo polno sodno varstvo tako A. Z. in D. H. kot tudi G. J.

O kršitvah 22. in 27. člena Ustave - odredbe preiskovalnega sodnika

36G. J. v svoji zahtevi določneje graja le dve odredbi: prvo, ki jo je preiskovalni sodnik izdal v zadevi Pp 1/2011 dne 13. 1. 2011 (s katero je razširil ukrepe tudi nanj), in drugo, ki je bila izdana dne 3. 3. 2011 v zadevi Pp 2/2011 (v obravnavani zadevi). V preostalem delu so navedbe pavšalne - tudi kolikor zatrjuje, da je treba zaradi domnevne prvotne nezakonitosti izločiti "popolnoma vse dokaze, na katerih sodba temelji." Takega očitka, ki sicer temelji na ti. doktrini sadežev zastrupljenega drevesa, Vrhovno sodišče ne more preizkusiti in z njim vložnik ne more uspeti.

37V zvezi z odredbo Pp 1/2011 z dne 13. 1. 2011. Vložnik zatrjuje: (i) da odredba ni obrazložena skladno z merili 22. člena Ustave, ker pravzaprav pomeni prepis pobude policije državnemu tožilcu, in (ii) da "niso bili podani utemeljeni razlogi za sum."

Glede prvega očitka je Vrhovno sodišče, sledeč merilom Ustavnega sodišča v odločbi Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016, že poudarilo, da je namen zahtev 22. člena Ustave, "da se sploh lahko preizkusi sodnikova presoja o obstoju pogojev za poseg v pravico ... in s tem omogoči naknadna kontrola, vključno z vidika pravice do pritožbe." (med zadnjimi, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 56957/2018 z dne 14. 4. 2021, 12. in 13. točka obrazložitve). Nobenega dvoma ni, da je moral preiskovalni sodnik opraviti samostojno presojo predpostavk ukrepa po takrat veljavnem 150. členu ZKP. Vendar pa iz načina ubeseditve odredb ni mogoče sklepati, da je preiskovalni sodnik takšno samostojno presojo opustil. Primerjava med predlogom državnega tožilca (list. št. 77 in sledeče pridruženega spisa Pp 1/2011) in odredbo preiskovalnega sodnika (list. št. 105 in sledeče pridruženega spisa) pokaže, da preiskovalni sodnik samostojno presodil in ovrednotil okoliščine, ki konkretizirajo ravnanje G. J. (tj. posredovanje telefonske številke D. R. osumljenemu K. G., zoper katerega so se izvajali ukrepi zaradi suma kaznivega dejanja po prvem odstavku 264. člena ZKP). Iz obrazložitve odredbe, zlasti od 8. strani dalje, je razvidno, da je preiskovalni sodnik samostojno opravil presojo tožilčevih navedb in predloženega gradiva za razširitev ukrepov na G. J. Preiskovalni sodnik je določno opredelil tisto gradivo (plod predhodnih ukrepov zoper osumljenega K. G.), iz katerega je bilo mogoče konkretizirano opredeliti ravnanja osumljenega G. J., zlasti uskladitev "zgodbe" za skupen nastop pri D. R. in posredovanje telefonske številke. Okoliščina, da je preiskovalni sodnik, tako kot državni tožilec, (ponovno) navedel vsebino pogovorov, na katero je oprl svojo presojo, ni pomembna. Pomembni so sodnikovi sklepi, ki jih je na tej podlagi oblikoval. Tak primer je sklep na podlagi posnetkov pogovora med K. G. in D. R., da naj bi osumljeni G. J. pri D. R. že posredoval (10. str. odredbe). Očitki, da iz odredbe ni mogoče prepoznati samostojne sodnikove presoje, ali da ni mogoče preizkusiti sodne odredbe, so zato neutemeljeni. K temu velja dodati še, da kasnejša opustitev preiskovalnih aktivnosti zoper G. J. v zadevi Pp 1/2011 za presojo teh očitkov ni pomembna; za presojo veljavnosti procesnih dejanj (v tem primeru odredbe preiskovalnega sodnika) je namreč merodajna pravna in dejanska podlaga, na katero se procesno dejanje opira. Prav tako je za presojo ustreznosti sodne odredbe nepomembno, ali je predlog državnega tožilca prepis policijske pobude ali ne. In končno, z očitki, da so dejstva, ugotovljena v odredbi, zmotno ugotovljena, pritožnik ne more uspeti; tega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede drugega očitka, tj. vprašanja utemeljenih razlogov za sum, lahko Vrhovno sodišče presoja le, ali so bile upoštevana dokaznopravna merila pri presoji dokaznega standarda. O obsegu preizkusa pravilnosti ocene utemeljenih razlogov za sum sta Vrhovno in Ustavno sodišče Republike Slovenije zavzeli več stališč (povzeta po sodbi I Ips 49375/2010-136 z dne 5. 6. 2014):

- da utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu;

- da morajo biti razlogi, ki utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, da je določeni storilec(ka) storil(a) kaznivo dejanje, da ga izvršuje ali pripravlja ali organizira njegovo izvršitev, podani v času odreditve ukrepa (antecedenčno), izkazani pa morajo biti tako, da je pozneje v postopku mogoče preizkusiti obstoj pogojev za izdajo odredbe in jih ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, ki so bili pridobljeni z izvajanjem odrejenega ukrepa ali z dokazi in podatki, ki so sicer že obstajali v času izdaje odredbe, vendar odredbodajalcu v času odločanja niso bili znani ali razkriti;

- da mora iz odredbe predvsem izhajati, na kakšni podlagi je odredbodajalec prišel do zaključkov, da so izpolnjeni pogoji za poseg v posameznikovo pravico, ki jo preiskovalni ukrepi predstavljajo;

- da mora presoja dokaznega standarda jasno izhajati tudi iz obrazložitve tožilčeve odredbe, saj prav slednja predstavlja temelj in dejanski okvir morebitnega kasnejšega izpodbijanja in (ex post) presoje zakonitosti odrejenih ukrepov.

Bistvo dokaznega standarda "utemeljenih razlogov za sum" je torej preverljivost stopnje verjetnosti o kaznivem dejanju (glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997, 54. točka obrazložitve). Tako odredba preiskovalnega sodnika kot tudi presoja, ki sta jo opravili prvo- in drugo- stopenjsko sodišče (16. - 20. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 10. ter sledeče točke obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča), sta tudi po presoji Vrhovnega sodišča tem merilom zadostili in se nanjo Vrhovno sodišče brez nepotrebnega ponavljanja tudi sklicuje.

38V zvezi z odredbo Pp 2/2011 z dne 3.3. 2011. Glede te odredbe vložnik v bistvu zatrjuje, da se opira izključno na anonimno obvestilo, posredovano dne 24. 1. 2011 na elektronski naslov e-uprava@gov.si (list. št. 22 - 24 v spisu Pp 2/2011), ne da bi bile navedbe v obvestilu preverjene. Vrhovno sodišče pri tem ponovno poudarja, da je mogoče veljavnost procesnih dejanj presojati izključno na podlagi pravne in dejanske podlage, na katero se opira procesno dejanje. Navedb vložnika, kolikor se sklicuje na kasnejšo izpovedbo D. M., zato ni mogoče upoštevati.

Po ustaljeni presoji Vrhovnega sodišča (glej zlasti sodbo I Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005, pa tudi številne druge) je anonimna naznanitev kaznivega dejanja lahko zadostna podlaga za razloge za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in s tem za nadaljnja dejanja na podlagi 148. člena ZKP. Vendar pa na (za sodišče) anonimno izjavo načeloma, razen v okoliščinah, ki jih je Vrhovno sodišče opredelilo v sodbi I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008 in kasnejših, ni mogoče opreti sklepa, da so podani utemeljeni razlogi za sum izvršitve kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru anonimno obvestilo z dne 24. 1. 2011 tudi po presoji Vrhovnega sodišča tega ne omogoča.

Vendar pa vložnik spregleda, da se odredba Pp 2/2011 z dne 3. 3. 2011 ne opira le na anonimno izjavo, ampak - poleg analize stikov G. J. z drugimi osebami, takratnimi osumljenci (list. št. 31 spisa Pp 2/2011) - tudi na presojo izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, izvedenih v zadevi Pp 1/2011 (list. št. 32 in kasnejše). To je položaj, ki v spoznavnem smislu povsem zadosti zahtevi po preverjanju anonimnih obvestil. To je tudi podlaga, na katero je preiskovalni sodnik oprl svojo odredbo, nižji sodišči (21. in sledeče točke obrazložitve prvostopenjske sodbe, 10. in sledeče točke sodbe pritožbenega sodišča). Njihovo presojo sprejema tudi Vrhovno sodišče.

O kršitvah kazenskega zakona - A. Z. - konkretizacija kaznivega dejanja

39Zagovorniki A. Z. zatrjujejo, da je podana kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave), ker dejanje, ki se očita A. Z., ni ustrezno konkretizirano. Podrobneje, očitki se nanašajo na tisti del opisa, v katerem se A. Z. očita, da je sprejel obljubo nedovoljene nagrade.

40Ustavnopravna merila, ki jih mora izpolnjevati opis kaznivega dejanja, je Ustavno sodišče Republike Slovenije oblikovalo, med drugim, v odločbi Up-879/14 z dne 20. 4. 2015. Sprejelo je naslednja stališča:

- da vprašanje, ali so ravnanja, ki po svoji naravi in vsebini lahko zanesljivo pripeljejo do uresničitve zakonskega znaka, zapisana v samem izreku sodbe ali v njeni obrazložitvi, ni ustavnopravno vprašanje (22. točka obrazložitve);

- da je treba na ravni konkretnega dejanskega stanu opredeliti, katera so tista ravnanja storilca, zaznavna v zunanjem svetu, s katerimi storilec izvršuje prav ta zakonski znak kaznivega dejanja, konkretno sprejem obljube nagrade, pri čemer je izključeno je, da bi to zahtevo lahko nadomestila konkretizacija drugih zakonskih znakov (30. točka obrazložitve); in

- da je mogoče zakonski znak sprejema obljube nagrade konkretizirati bodisi z opisom ravnanj, ki sámo po sebi pomeni sprejem (obljube nagrade), bodisi z opisom ravnanj, ali z opisom "zunanjega izraza ravnanja storilca," ki lahko logično in izkustveno zanesljivo utemelji, da je (bila) izražena volja za sprejem (obljube nagrade), kar so "lahko samo ravnanja storilca, iz katerih je glede na njihovo naravo in vsebino v okoliščinah danega primera mogoče zanesljivo sklepati, da je storilec obljubo nagrade sprejel."

41V obravnavanem primeru ravnanje A. Z. ni konkretizirano z navedbo "ravnanja, ki samo po sebi pomeni" sprejem obljube ravnanja. Namesto tega je njegovo ravnanje v izpodbijani sodbi navedeno tako, da je prevzeto zakonsko besedilo ("zase sprejeli obljubo nedovoljene nagrade"), v izreku in razlogih sodbe pa so navedena ravnanja, ki po oceni nižjih sodišč omogočajo "zanesljivo sklepanje", da je A. Z. obljubo nagrade sprejel. Presoja nižjih sodišč se na tej točki pravilno opira na merila, ki jih je oblikovalo Ustavno sodišče v navedeni odločbi (81. str. prvostopenjske sodbe, 41. in sledeče točke obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča).

42Naloga Vrhovnega sodišča ni presoditi pravilnost dokazne ocene, iz katere črpa pravnomočna sodba, ampak presoditi pravilnost presoje, da so v pravnomočni sodbi navedena ravnanja A. Z., ki "glede na njihovo naravo in vsebino v okoliščinah danega primera" omogočajo zanesljiv sklep, da je A. Z. sprejel s strani F. K. dano obljubo, da mu bo izročil neugotovljene zneske denarja. Izhajajoč iz ustavnopravnih meril, na katera se opira vložnik, je treba presojati tudi ravnanja A. Z., ki so jih sodišča navedla v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

43Prvi sklop ravnanj A. Z., na katere se opira pravnomočna sodba, je naveden v izreku sodbe (8. stran prvostopenjske sodbe). Grobo povzeto je v tem delu opisan (i) dogovor obsojenca o spremembi razpisnih pogojev (z G. J.), (ii) dogovor obsojenca o načinu izvedbe javnega naročila in naknadnem zviševanju ponujene cene, da bo izbran določen ponudnik (s F. K.) in (iii) obsojenčevo ravnanje, s katerim je izpolnil svoje obveznosti iz zatrjevanega dogovora (podpis dopisa s prošnjo za soglasje k popravi ponudbe z dne 20. 4. 2011, podpis odločitve o oddaji javnega naročila z dne 21. 4. 2021, parafiranje osnutka pogodbe z dne 10. 5. 2011 in podpis dopisa nadzornemu svetu za soglasje k podpisu pogodbe z dne 3. 6. 2011).

44Drugi sklop ravnanj A. Z. navaja sodišče v obrazložitvi prvostopenjske sodbe. V tem delu izstopajo navedbe, da je A. Z. na sestanku s F. K. lastnoročno zapisal podatke, ključne za način izvedbe javnega naročila (41. točka in 81. stran prvostopenjske sodbe), vključno z nepojasnjenimi zneski "800 000 plus 400 000."

45Tretji sklop ravnanj obsojenega A. Z. pa se nanaša na opis vsebine njegove komunikacije s F. K., ki mu je obljubil "nedovoljeno denarno nagrado v neugotovljenem znesku" za izvedbo opisanih ravnanj v obravnavanem postopku javnih naročil (3. in 6. str. prvostopenjske sodbe).

46Ravnanja A. Z., iz katerih je glede na njihovo naravo in vsebino v okoliščinah danega primera mogoče zanesljivo sklepati o izpolnjevanju zakonskega znaka sprejema obljube nedovoljene nagrade, in ki jih je že ugotovilo prvostopenjsko sodišče, so:

(i) sestanek A. Z. s F. K. dne 16. 4. 2011, ki ga je sodišče ocenilo v luči naslednjih okoliščin:

- izjave F. K. dne 18. 4. 2011, dva dni po sestanku: "v soboto se meniš vse kak treba, danes pa so spremenili???" (37. točka prvostopenjske sodbe);

- izjave F. K. S. P. dne 18. 4. 2011, da "čaka ona dva, prvega in drugega človeka" in da si je drugi nekaj premislil (prav tam), pri čemer je po ugotovitvah sodišča "prvi človek" prav A. Z., drugi pa I. P., s katerim se je F. K. srečal še istega dne;

- izjave F. K. 19. 4. 2011 G. J.: "bom jaz to uredil, drugač pa bom malo spremenil, drugač še danes bom pogajanje, pa ti bom jutri povedal," in srečanja F. K. z M. K. istega dne (39. točka na 67. str. obrazložitve prvostopenjske sodbe);

(ii) in sporočilo A. Z. F. K. naslednjega dne 20. 4. 2011 zjutraj, "Vse ok, lp a" (40. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe);

pri čemer je celotno dogajanje prvostopenjsko sodišče ovrednotilo ob upoštevanju izjav G. J. v pogovoru z A. R. dne 24. in 30. 5. 2011 (42. točka in 86. stran prvostopenjske sodbe), ki - povzeto - govorijo o tem, da mu "K. ne dviguje telefona", o tem, koliko mu je "F." denarja (že) prinesel, in o tem, da to "ni več po pet jurjev, po deset jurjev, oni bi že imeli po stotaužentke," (42. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

47Tezi obrambe, da iz ugotovljenih ravnanj A. Z. in spremljajočih okoliščin ravnanja ne izhaja dovolj konkretno, da bi opisana ravnanja izvršil v zameno za obljubljeno denarno, sicer po višini neugotovljeno nagrado, ni mogoče pritrditi. V pravnomočni sodbi ugotovljene okoliščine (srečanje A. Z. in F. K. dne 16. 4. 2011, "pogajanja" v sledečih dneh in končno sporočilo A. Z. z dne 20. 4. 2011) omogočajo zanesljivo sklepanje, da je A. Z. (tako kot drugi) sprejel obljubo denarne nagrade. Opisano dogajanje med 16. 4. 2021 in 20. 4. 2021 ter opisan obsojenčev osebni prispevek zanesljivo izključujeta možnost, da se je obsojenec za svoje ravnanje v okviru spornega javnega razpisa odločil neodplačno, tj. ne da bi pred tem sprejel obljube nagrade s strani F. K. Iz opisa dejanja izhaja, da je dopis s prošnjo za soglasje k popravi ponudbe obsojenec podpisal 20. 4. 2021, torej še istega dne, ko je F. K. potrdil, da je vse "ok."

48Vrhovno sodišče se zato tudi v tem delu pridružuje presoji prvo- in drugostopenjskega sodišča (glej tudi 65. točko obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča).

O kršitvah kazenskega zakona - A. Z. - nedoločnost opisa prvega odstavka 241. člena KZ-1

49Vložniki zatrjujejo, da iz prvega odstavka 241. člena KZ-1 ne izhaja, da bi se "sprejem obljube" nanašal na nedovoljeno nagrado ali darilo, ampak le na "drugo korist."

50Besedilo prvega odstavka 241. člena KZ-1 je alternativna dispozicija. V prvem sklopu je inkriminirana zahteva ali sprejem "nedovoljene nagrade, darila ali kakšne druge koristi." V tem delu je zakonodajalec dopustil sklepanje po analogiji intra legem, pri čemer izraz "korist" po presoji Vrhovnega sodišča kot nadpomenka vključuje tudi nagrade in darila. Ta dva izraza sta tudi izhodišči za vsebinsko napolnitev izraza "korist", kadar bi bilo to potrebno za odločitev v kazenski zadevi.

51Drugi sklop dispozicije se nanaša na zahtevo ali sprejem "obljube oziroma ponudbe take koristi." Glede na to, da je predhodno uporabljen pojem "korist" treba razumeti kot nadpomenko nagradi ali darilu, je inkriminiran tudi sprejem obljube nagrade. To je tudi očitek A. Z. Zahtevi za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ni mogoče slediti.

O kršitvah kazenskega zakona - konkretizacija sostorilstva - A. Z.

52Vložnik navajajo, da je sostorilstvo pri izvrševanju kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ-1, kadar se očita sprejem obljube nedovoljene nagrade, izključeno. Navajajo, da je sprejem obljube lahko le "intimna odločitev" storilca, zato je očitek A. Z. in D. H., skupaj z I. P. in M. K., da so "zase sprejeli obljubo nedovoljene nagrade" nezakonit in nerazumljiv.

53Sostorilec je tisti, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi (drugi odstavek 20. člena KZ-1). Sostorilstvo je torej možno tako s sodelovanjem pri izvršitvi enega ali več znakov kaznivega dejanja (formalno razumevanje sostorilstva) kot tudi z drugačnim, a odločilnim prispevkom k njegovi izvršitvi (materialno razumevanje sostorilstva).

54Zakonski znak "zase sprejeti obljubo nedovoljene nagrade" sporoča, da je inkriminirana izjava volje storilca, s katero soglaša z obljubo nagrade, katere prejemnik bo storilec in do katere ni upravičen, v zameno za zanemarjanje koristi drugih ali za povzročitev škode drugemu. Z drugimi besedami, besedilo prvega odstavka 241. člena KZ-1 inkriminira tip dvostranskih, vzajemno obvezujočih pravnih poslov, katerih predmet pa je protipraven in zato nedopusten. Tako kot ni mogoče izključiti, da bi pri zakonitih pravnih poslih na upniški ali dolžniški strani z izjavo volje hkrati nastopalo več oseb, tega ni mogoče izključiti pri ravnanjih, ki izpolnjujejo zakonske znake dejanja sprejema obljube nedovoljene nagrade. Ključno je, da je prispevek vsakega od udeležencev določno naveden v pravnomočni sodbi. To je prvostopenjsko sodišče tudi naredilo, ko je opredelilo ravnanje obsojenca (skupaj s prispevki ostalih) v kritičnih dneh med 16. in 20. 4. 2011. Enako stališče je zavzelo tudi pritožbeno sodišče v 46. - 48. točki sodbe.

O kršitvah kazenskega zakona - G. J.

55G. J. kršitev kazenskega zakona zatrjuje: (i) zaradi pomanjkljive konkretizacije opisa dejanja F. K., kot glavnega storilca, zaradi česar naj tudi dejanje, ki se očita obsojencu kot pomočniku, ne bi bilo ustrezno opisano, in (ii) zaradi pomanjkljive konkretizacije v delu, v katerem se obsojencu očita "ustvarjanje okoliščin", da je lahko F. K. ostalim obsojencem dal obljubo nedovoljene nagrade.

56Kot že pojasnjeno, je temeljna zahteva načela zakonitosti v kazenskem pravu, da je iz sodbe mogoče prepoznati ravnanja storilca, s katerimi ta izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja. V tem primeru so to ravnanja, ki jih iz opisa prepoznati v navedbah (i) o da je obsojeni G. J. prepričal A. Z. in I. P. v ravnanje, opisano v nadaljevanju izreka, tj. usmerjanje ravnanja (zlasti) M. K. in D. H. v podaljšanje razpisnega roka in umik strožjih pogojev za vodjo gradbenih del, da so se lahko prijavila tudi podjetja F. K., R. U. in podjetje Izkop (z opisom vloge G. J. kot ekonomskega lastnika in dejanskega poslovodje podjetja), (ii) da je D. M. in A. F. naročil, naj s S. P. pripravita ponudbo za podjetje R. U., (iii) da je dne 12. 4. 2011 telefoniral D. H., naj poskrbi, da bo na razpisu izbran dogovorjen ponudnik, t.j. podjetje M. R. U. (iv) pri čemer je vedel, da bo F. K. ostalim obsojencem dal nedovoljeno nagrado.

57Pomočnik je tisti, ki podpira tuje kaznivo dejanje, tudi olajša in pospeši (npr. Ambrož, v Šepec, ur.: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Ljubljana, 2021, str. 609 in 612). Točno to je očitek G. J., ubeseden kot "ustvarjanje okoliščin, zaradi katerih je F. K. obljubil nedovoljeno denarno nagrado," in konkretiziran na način, povzet v prejšnji točki te sodbe. To sta pravilno presodili obe sodišči (glej 38. in 39. točko sodbe pritožbenega sodišča). Ravnanje, ki se očita F. K., je enostranska izjava volje, sporočena v izreku imenovanim osebam, v pričakovanju izvršitve določenih ravnanj v zvezi z javnim razpisom. V opisu je določno opisano, kako je s svojim ravnanjem G. J. olajšal izvršitev dejanja F. K. (tj. podati opisano enostransko izjavo). To so ravnanja, ki so v vzročni zvezi s pričakovano koristjo (izidom javnega razpisa), zaradi katere je F. K. nagrado obljubil. Takšen opis ravnanja G. J. je v zadostni meri konkretiziran.

58Tudi očitek, da naj bi dejanje ne bilo zadosti konkretizirano, ker naj bi bil pomanjkljivo konkretiziran opis ravnanja F. K., ni utemeljen. Opis ravnanja F. K. kot storilca kaznivega dejanja po prvem odstavku 242. člena ZKP je pomemben zato, ker mora naklep pomagača zajemati tudi naklep do izvršitve dejanja glavnega storilca. Vendar pa so merila konkretizacije pomagačevega naklepa glede dejanja storilca manj zahtevna: zadošča že, da se pomagač zaveda svojega prispevka k dejanju storilca, ne da bi imel v naklepu podrobno izvedbo kaznivega dejanja (Ambrož, prav tam). V opisu je določno navedeno, da je G. J. vedel, da bo F. K. drugim dal nedovoljeno nagrado (in da je to tudi sicer že počel). Če k temu - ob merilih, ki jih je vzpostavilo Ustavno sodišče v Up-879/14 (gl. zgoraj, 29. točka obrazložitve) - dodamo še pogovor G. J. s F. K. dne 19. 4. 2011 (39. točka, 67. stran obrazložitve prvostopenjske sodbe) in z A. R. dne 24. in 30. 5. (42. točka obrazložitve), so v pravnomočni sodbi navedena prav vsa ravnanja G. J., ki zanesljivo konkretizirajo ne le dajanje obljub F. K., ampak tudi naklep G. J., da prispeva k odločitvi glavnega storilca dati obljubo nagrade drugim obsojencem.

O drugih kršitvah v zahtevi zagovornika D. H.

59Zagovornik D. H. uveljavlja tudi naslednje kršitve:

- (smiselno) prekoračitev obtožbe (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) zaradi spremembe uvodnega stavka 2. točke izreka;

- kršitev po 11. točki 371. člena ZKP zaradi nerazumljivosti izreka; in

- domnevne kršitve glede višine škode, povzročene E., d.d.

60Tudi v tem delu navedbam v zahtevi ni mogoče slediti. Prekoračitev obtožbe je podana, če se sodba ne nanaša na dejanje, ki je predmet obtožbe, ali na osebe, ki so dejanja obtožene (prvi odstavek 354. člena ZKP). V obravnavanem primeru je sprememba uvodnega stavka posledica pravnomočnosti sodb zoper I. P. in M. K., katerih vključitev v opis je neizogibna zaradi celovite presoje očitkov sostorilstva preostalih obsojencev pri očitanih dejanjih. Ker je v opisu jasno izražen očitek sostorilstva ("z zavestnim sodelovanjem pri storitvi"), ni mogoče pritrditi zahtevi, da je sodišče z opisano spremembo prekoračilo obtožbo. Vrhovno sodišče sprejema stališče pritožbenega sodišča v 21. točki obrazložitve sodbe.

61Tudi očitek nerazumljivosti izreka ni utemeljen. Ker se obsojencem očita izvršitev kaznivega dejanja v sostorilstvu, je ključno, da so v izreku prepoznavni, tj. individualizirani in konkretizirani prispevki sostorilcev. Temu je (tudi) v primeru D. H. zadoščeno in Vrhovno sodišče se brez nepotrebnega ponavljanja pridružuje stališču pritožbenega sodišča v 28. točki obrazložitve sodbe.

62In končno, očitki glede presoje škode, ki jo je utrpela družba E., d. d., za odločitev o vloženi zahtevi niso pomembni. Kolikor vložnik zatrjuje, da za ugotovitve o povzročeni škodi ni podlage v dokaznem gradivu, zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje; kolikor izpostavlja pomen oškodovanja E., pa so njegove navedbe nepomembne. Za pravilnost sodbe, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 242. člena ZKP dokončano, zadošča že opis, da so s svojim ravnanjem zanemarili koristi družbe E. d. d.. Z opisanim ravnanjem so si D. H. in drugi obsojenci prizadevali za sklenitev pogodbe po nezakonito popravljeni ponudbi, v kateri je bila nova cena izbranega ponudnika za 448.422,98 EUR višja od prvotne - a še vedno ugodnejša od drugih ponudnikov. Zato je pravilno stališče pritožbenega sodišča (30. - 31. točka obrazložitve sodbe), da te navedbe vložnika niso relevantne, ker se ne sklenitev pogodbe ne nastanek škode za dokončanje kaznivega dejanja ne zahtevata.

O drugih kršitvah v zahtevi G. J.

63Vložnik nazadnje zatrjuje tudi kršitve po 11. točki 371. člena ZKP (6. str. zahteve). Pri tem navaja:

- da v spisu ni dokaza o tem, ali je obsojenec vedel, da bo F. K. dal obljubo nagrade (o čemer ima prvostopenjska sodba razloge v 42. točki obrazložitve); hkrati trdi, da so ti zaključki v nasprotju s podatki v spisu in ponuja lastno videnje dejanskega stanja (s čimer v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uspeti; drugi odstavek 420. člena ZKP);

- da naj bi bile v nasprotju s podatki v spisu ugotovitve, da je ustvarjal okoliščine za obljubo nagrade s strani F. K., pri čemer se opira na argument, da se je F. K. srečeval z drugimi brez njegovega sodelovanja (s čimer ponovno ponuja drugačno dejansko verzijo, kot jo sprejema pravnomočna sodba);

- da sodba nima razlogov o njegovem položaju ekonomskega lastnika in dejanskega poslovodje družbe I., d. o. o., (o čemer prvostopenjska sodba razumljivo in podrobno v 28. točki obrazložitve in kasnejših, npr. 29. in 31. točki); in

- da do podaljšanja roka ni prišlo zaradi njegovega ravnanja (o čemer ima prvostopenjska sodba obsežne razloge v 29. točki obrazložitve, sodba pritožbenega sodišča pa v 51. in 52. točki obrazložitve).

64Zatrjuje še, da so mu bile kršene pravice obrambe z zavrnitvijo zaslišanja neimenovane priče o nepravilni objavi spornega razpisa kot povodu za prošnjo za podaljšanje razpisnega roka. Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev predloga v 7. točki sodbe obrazložilo skladno z zahtevami 29. člena Ustave (glej, na primer, stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi Up-203/97 z dne 16. 3. 2000). Sodišče sme, med drugim, zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov brez pomena za zadevo. Prvostopenjsko sodišče je pri tem izhajalo iz celovite dokazne ocene ravnanj obsojencev in drugih okoliščin, ki so vodile k zahtevi za podaljšanje razpisnega roka (29. točka obrazložitve).

65Vrhovno sodišče zato zahtevi G. J. tudi v teh delih ne more slediti.

C.

66Ker zahteve niso utemeljene, jih je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo. Odločbo o stroških je sprejelo na podlagi 98.a člena ZKP in Zakona o sodnih taksah (ZST-1), in sicer tarifnih številk 7112, 7119, 71113, 7152 (za D. H. in G. J.) ter tarifnih številk 7113, 7119, 7152 (za A. Z.), upoštevajoč razpoložljive podatke o premoženju obsojencev.

67Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ Sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice Poppe proti Nizozemski, 32771/04 z dne 24. 3. 2009, 26. točka obrazložitve, Schwarzenberger proti Nemčiji, št. 75737/01 z dne 10. 8. 2006, 42. točka obrazložitve; Ferrantelli in Santangelo proti Italiji, št. 19874/92 z dne 7. 8. 1996, 59. točka obrazložitve, in, med zadnjimi, Meng proti Nemčiji, št. 1128/17 z dne 16. 2. 2021, 47. točka obrazložitve. To stališče sprejemata tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-57/14 z dne 26. 1. 2017 in Vrhovno sodišče Republike Slovenije, npr. v sodbi I Ips 11881/2014 z dne 20. 12. 2018, 12. točka obrazložitve.
² Gl. med zadnjimi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Meng proti Nemčiji, 47. točka obrazložitve, in tudi Karaman proti Nemčiji, št. 17103/10 z dne 27. 2. 2014, 64. točka obrazložitve. Enako tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-57/14, 9. točka obrazložitve.
³ Prim. konkretizirano presojo nepotrebnega obsežnega opisa v 14. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-57/14.
⁴ Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-57/14, 15. točka; sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020, 13. točka obrazložitve.
⁵ Npr. sodba Evropskega sodišča za človekove pravice Karaman proti Nemčiji, 64. točka obrazložitve.
⁶ Npr. sodba Evropskega sodišča za človekove pravice Ferrantelli in Santangelo, 59. točka obrazložitve.
⁷ Npr. izraz "obdolženec"; sodba Evropskega sodišča za človekove pravice Meng proti Nemčiji, 58. točka obrazložitve.
⁸ Sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice Ferrantelli in Santangelo proti Italiji, 59. točka obrazložitve; Rojas Morales proti Italiji, 39676/98 z dne 16. 11. 2000, 33. točka obrazložitve; Rudnichenko proti Ukrajini, št. 2775/07 z dne 11. 7. 2013, 116. točka obrazložitve.
⁹ Sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice Poppe proti Nizozemski, 28. točka obrazložitve, in Meng proti Nemčiji, 60. točka obrazložitve; odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-57/14, 15. točka obrazložitve;
¹⁰ Npr. sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice Schwarzenberger proti Nemčiji, 43. točka obrazložitve; Karaman proti Nemčiji, 69. točka obrazložitve.
¹¹ Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice Schwarzenberger proti Nemčiji, 43. točka obrazložitve; sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 11881/2014.
¹² Npr. sodba Evropskega sodišča za človekove pravice Schwarzenberger proti Nemčiji, 43. točka obrazložitve.
¹³ Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice Vladimir Romanov proti Rusiji, št. 41461/02 z dne 24. 7. 2008, 102. točka obrazložitve.