264. člen ZKP

Posebnost kaznivega dejanja po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) je v tem, da huda telesna poškodba predstavlja le objektivni pogoj kaznivosti. Za presojo vzročnosti je tako bistvena le povezava med obsojenčevim ravnanjem in povzročitvijo prometne nesreče kot prepovedano posledico, v kateri se je udejanjila poškodbena posledica hude telesne poškodbe. Vzročno zvezo pa je na drugi strani treba presojati med ravnanjem obsojenca in hujšo posledico smrti po drugem odstavku 323. člena KZ-1, do katere mora biti obsojenec - drugače kot to velja za hudo telesno poškodbo - tudi v krivdnem odnosu. Vzročna zveza pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti ni podana: (a) kadar sploh ni obstajala dolžnost na določen način aktivno ravnati za preprečitev prepovedane posledice; (b) če se izkaže, da v danih razmerah sploh ni bilo mogoče preprečiti dane posledice in (c) če se izkaže, da je ne bi bilo mogoče preprečiti niti, če bi bila izpolnjena dolžnost določenega aktivnega ravnanja za preprečitev poškodbene posledice, in da je sploh ne bi bilo mogoče preprečiti. Glede na (neenotna) stališča, Vrhovno sodišče sledi novejši sodni praksi in z name

Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon ne uporabi ali pa ga uporabi napačno. Kršitev, kot jo uveljavlja pritožba, zato ni mogoča. Podana bi bila le v primeru, ko sodišče prve stopnje v ravnanju obdolženca ne bi ugotovilo elementov silobrana, pa bi njegovo ravnanje pravno opredelilo kot silobran. - Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil obdolženi proti svoji volji soočen s tremi osebami od katerih sta se dva (A. B. in M. T.) ukvarjala z borilnimi športi, neposredne pomoči v bližini ni bilo, tak položaj pa mu ni dopuščal posebnega preudarjanja in se je zatekel k uporabi pištole ter skušal s tem odvrniti napad od sebe, pa čemer pa ni bil uspešen, saj so ga napadalci razorožili in ga hudo pretepli (stran 15 obrazložitve prvostopne sodbe).

Prepoznava obtoženca na glavni obravnavi pomeni, da zaslišana priča le izjavi, da je obtoženec po njenih zaznavah kot storilec. Takšna prepoznava na glavni obravnava tako ni dokaz, ampak le del izpovedbe oškodovanca oziroma priče, na katere je sodišče povsem utemeljeno oprlo svojo odločitev. Z izvedencem se v kazenskem postopku ugotavljajo tista dejstva, za katera je potrebno neko strokovno znanje. Če se v postopku porodi dvom o vrsti in teži poškodbe ter načinu njihovega nastanka, mora sodišče postaviti izvedenca in je lahko le izvedeniško mnenje o vrsti in teži poškodb podlaga za sprejem pravne opredelitve kaznivega dejanja po določbah Kazenskega zakonika.

Izvedenec ocenjuje naravo in težo poškodb iz medicinskega vidika, sodišče pa ocenjuje ali takšna (takšne) poškodba(e) pomenijo katero od oblik lahke ali težke telesne poškodbe kot jih opredeljuje KZ.

Pri presoji, ali izvesti predlagani dokaz ali ne, mora sodišče pretehtati, ali je predlagani dokaz materialnopravno relevanten, ali je stranka pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, v dvomu pa šteti, da je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Obvestila o telesni poškodbi, kateremu je priložena tudi fotokopija medicinske dokumentacije, ki se nanaša na to poškodbo, v nobenem pogledu ni mogoče enačiti z izvedenskim mnenjem, podanim na podlagi 264. člena ZKP. Obsojenčeva mati v kazenskem postopku ni bila nikoli zaslišana in zato tudi ni bila poučena v skladu z 2. odstavkom 236. člena ZKP o pravni dobroti, da ni dolžna pričati. Take procesne situacije, četudi na zahtevo obrambe, ni mogoče obiti z zaslišanjem policistke o tem, kar ji je o obravnavanem življenjskem primeru med zbiranjem obvestil povedala v času sojenja že pokojna presumptivno privilegirana priča.

Obvestila o telesnih poškodbah imajo pomen le za državnega tožilca, da se odloči, kako bo postopal v posamezni zadevi, za sodišče pa ne predstavljajo primernega dokaza, to je takega, na katerega bi lahko oprlo svoje dejanske ugotovitve in pravne sklepe. To velja tudi v primeru, ko obvestilo o telesnih poškodbah podpiše zdravnik, ki je sicer stalni sodni izvedenec.

Samo zato, ker je oškodovančevo telesno poškodbo ugotovil izvedenec sodno medicinske stroke, in ne izvedenec travmatolog, dejansko stanje ne more biti zmotno ugotovljeno.