VSL Sklep II Kp 22241/2010

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku posamezniku.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A., (iz razloga) po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oprostilo obtožbe za dve kaznivi dejanji goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

2Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka iz pritožbenega razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP – zaradi kršitve kazenskega zakona. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega obeh kaznivih dejanj po obtožbi, in mu za kaznivo dejanje pod točko I. obtožnice določi kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje pod točko II. obtožnice pa kazen eno leto in štiri mesece zapora ter mu nato izreče enotno kazen dveh let in dveh mesecev zapora; podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Pritožba je utemeljena.

4Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi obtoženec dve kaznivi dejanji goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ storil s tem, da je z namenom, da drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist, spravil nekoga z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ter ga s tem zapeljal, da je nekaj storil v škodo tujega premoženja, pri tem pa je povzročil veliko premoženjsko škodo, kar je v dejanskem opisu konkretizirano z očitkom, da je kot direktor družbe E. d.o.o., davčne zavezanke za davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), zavezane k predložitvam mesečnih obračunov DDV v smislu določb prvega odstavka 87. člena, prvega odstavka 88. člena in prvega odstavka 89. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/2006; v nadaljevanju ZDDV-1), v nasprotju z določbo prvega odstavka 10. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006; v nadaljevanju ZdavP-2) davčnemu organu preko računovodkinje posredoval obračuna DDV-O, in sicer dne 26. 4. 2007 za davčno obdobje marec 2007, v katerem je upošteval račun št. 372/07 z dne 12. 3. 2007 v znesku 645.560.00 EUR, ki ga je izstavila gospodarska družba F. d.o.o. in dne 24. 8. 2007 za davčno obdobje julij 2007, v katerem je upošteval račun št. 183-2007 z dne 30. 7. 2007 v znesku 973.713,60 EUR, izstavljen s strani gospodarske družbe G. d.o.o., čeprav je vedel, da blago s strani družb F. d.o.o. in G. d.o.o. v resnici ni bilo in tudi ne bo dobavljeno ter da so ti podatki lažni, saj navedeni družbi lesenih masivnih hiš, za katere sta bila izdana računa, nikoli nista dobavili, na ta način pa je v imenu družbe E. d.o.o. napačno prikazal podatek o vstopnem DDV za meseca marec 2007 in julij 2007 ter tako preslepil pristojne uslužbence davčnega organa, da so šteli, da so zahtevek za vračilo presežka vstopnega DDV nad izstopnim DDV, ki ga je v davčnem obdobju marec 2007 priglasil v višini 130.038,10 EUR, oziroma odbitek vstopnega DDV in zahtevek za vračilo presežka vstopnega DDV nad izstopnim DDV, ki ga je v davčnem obdobju julij 2007 priglasil v višini 162.285,60 EUR, upravičeni, zaradi česar je davčni organ družbi E. d.o.o. na škodo proračuna Republike Slovenije dne 18. 6. 2007 kot presežek vrnil DDV tudi po računu družbe F. d.o.o., in sicer v višini 107.593,33 EUR, s takšnim ravnanjem pa je družbi E. d.o.o. pridobil premoženjsko korist v tej višini ter Republiki Sloveniji povzročil premoženjsko škodo v tej višini, pri tem pa je bil njegov namen tudi usmerjen v pridobitev takšne premoženjske koristi (davčno obdobje marec 2007); dne 22. 10. 2007 pa je davčni organ kot presežek vrnil DDV po računu družbe G. d.o.o. v višini 109.859,28 EUR, pri tem pa bi davčna obveznost družbe E. d.o.o. za davčno obdobje julij 2007 iz naslova DDV, v kolikor navedenega računa ne bi upošteval, znašala 52.426,32 EUR in je tako s takšnim ravnanjem družbi E. d.o.o. pridobil premoženjsko korist v višini 162.285,60 EUR, kar predstavlja seštevek neupravičeno vrnjenega presežka vstopnega DDV in plačila DDV, ki se ga je s tem izognil, ter Republiki Sloveniji povzročil premoženjsko škodo v tej višini, pri tem pa je bil njegov namen tudi usmerjen v pridobitev takšne premoženjske koristi.

5Sodišče prve stopnje je v uvodnem delu obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo davčne pojme in sistem DDV (davčni zavezanec, davčni plačnik, DDV in kreditna metoda (sistem odbitka DDV), obračun DDV-obrazec DDV-O). V zvezi z v opisu dejanja navedenimi določbami ZDDV-1 je ugotovilo, da kršitev prvega odstavka 87. člena in prvega odstavka 88. člena ZDDV-1 pomenita prekršek po 8. točki prvega odstavka 141. člena ZDDV-1, kršitev prvega odstavka 89. člena ZDDV-1 pa prekršek po 4. točki 140. člena ZDDV-1, nadalje je opredelilo težo davčnih prekrškov določenih v 140. členu (blažji davčni prekrški) in 141. členu (hujši davčni prekrški) ZDDV-1, predstavilo pa je tudi določbo 10. člena ZdavP-2 ter ugotovilo, da kršitev le-te pomeni davčni prekršek po 5. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2. Glede opisa dejanj v izreku obtožnice je presodilo, da se obtožencu očita, da je v obračuna DDV-O vnesel računa družb F. d.o.o. in G. d.o.o. ter da je na ta način „napačno prikazal podatek o vstopnem DDV“, kar se torej nanaša na vsebino obračuna DDV, iz česar posledično izhaja, da je zaradi vsebine predloženega obračuna DDV davčni organ štel, da je upravičen zahtevek za vračilo presežka vstopnega DDV nad izstopnim DDV. V nadaljevanju je zaključilo, da je torej bistvo obtožbenih očitkov neutemeljeno uveljavljanje odbitkov DDV in s tem zatrjevano neupravičeno vračilo DDV, da je odbitek DDV urejen v členih od 63 do 72 ZDDV-1; kršitev teh določb pa je davčni prekršek po 1. točki prvega odstavka 141. člena ZDDV-1 (če davčni zavezanec nepravilno obračuna znesek DDV, ki ga sme odbiti) v zvezi z določbo 142. člena ZDDV-1 po kateri lahko davčni organ, ko je narava prekrška iz 141. člena ZDDV-1 posebno huda zaradi višine povzročene škode oziroma višine pridobljene protipravne premoženjske koristi ali zaradi storilčevega naklepa oziroma njegovega namena koristoljubnosti, izreči globo, ki je trikrat višja od siceršnje globe. Po navedenem je zavzelo stališče, da glede na v opisu dejanj zatrjevane obveznosti družbe E. d.o.o. po določbah ZDDV-1 ter ravnanje obtoženca v nasprotju z 10. členom ZDavP-2, opis dejanja ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja, temveč zgolj posebno hudih naklepno storjenih prekrškov vezanih na vsebino obračuna DDV z odbitjem po navedenih določbah ZDDV-1 in po 397. členu ZDavP-2 (točka 25 sodbe).

6V nadaljevanju je takšno svojo presojo utemeljilo tudi s primerjavo zakonskih opisov kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po 254. členu KZ, ki je veljal v času, ko naj bi obtoženec storil očitani kaznivi dejanji, in kaznivega dejanja davčne zatajitve po 249. členu KZ-1 (v veljavi od 1. 11. 2008). Pojasnilo je, da je kaznivo dejanje po 254. členu KZ vsebovalo le zakonski znak „izognitev plačilu davka“, ne pa tudi „neupravičeno vrnitev davka“, kar naj bi bilo inkriminirano šele z določbo 249. člena KZ-1 (točka 30 sodbe) in zaključilo, da v izreku izpodbijane sodbe opisano ravnanje obtoženca, zaradi katerega naj bi družba E. d.o.o. neupravičeno dobila vrnjen DDV, v času veljavnosti KZ naj ne bi bilo inkriminirano kot kaznivo dejanje, temveč je bilo opredeljeno le kot davčni prekršek. Posledično je presodilo, da so v opisu dejanja glede očitka, da je obtoženec družbi E. d.o.o. pridobil protipravno premoženjsko korist, opisani zakonski znaki naklepnih hujših davčnih prekrškov, med njimi in zakonskim dejanskim stanom goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ pa ni nobenega zakonskega znaka, ki bi jih kvalitativno razmejevali in nobenega objektivnega pogoja, ki bi jih kvantitativno razmejevalo, zato ne gre za opis očitanih kaznivih dejanj (točke 37-39 sodbe).

7Pritožnica se z navedenimi stališči prvostopenjskega sodišča utemeljeno ne strinja. Pravilno izpostavlja, da se v določbah 140. in 141. člena ZDDV-1 kot prekršek zatrjujejo gola dejstva, da nekdo v davčnem obračunu ne izkaže predpisanih podatkov oziroma ne obračuna ali nepravilno obračuna DDV za predpisano davčno obdobje, določba 142. člena ZDDV-1, ki opisuje zakonske znake posebno hudih prekrškov iz 141. člena ZDDV-1, pa le povsem splošno in tudi alternativno navaja višino povzročene škode oziroma višino pridobljene protipravne premoženjske koristi ali storilčev naklep oziroma motiv koristoljubnosti. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenemu stališču, da zakonski znaki obtožencu očitanih kaznivih dejanj goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, ki zahtevajo kumulativno izpolnitev naklepnega, preslepitvenega ravnanja storilca z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in povzročitev velike premoženjske škode, presegajo zakonske znake t. i. posebno hudih davčnih prekrškov, ki so storjeni že samo zaradi obstoja kršiteljevega naklepnega ravnanja ali pa samo zaradi višine povzročene škode. Utemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da se zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ prav tako ne prekrivajo s prekrški po 398. členu ali 397. členu ZDavP-2, ki jih stori, kdor z navajanjem neresničnih ali nepravilnih ali nepopolnih podatkov v davčnem obračunu spravi davčni organ v zmoto (kršitev 10. člena ZDavP-2), saj v teh določbah ni vsebovan kakršenkoli subjektivni odnos storilca do same kršitve ali prepovedane posledice, ampak prekršek predstavlja že gola kršitev predpisa.

8Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe neutemeljeno zatrjuje, da naj bi očitek obtožnice, da je obtoženec v obračuna DDV vnesel računa družb F. d.o.o. in G. d.o.o. in na ta način „napačno prikazal podatek o vstopnem DDV“, izkazoval zgolj storitev posebno hudega davčnega prekrška po 1. točki prvega odstavka 141. člena ZDDV-1 v zvezi s 142. členom ZDDV-1, oziroma s kršitvijo 10. člena ZDavP-2 storitev davčnega prekrška po 397. členu ZDavP-2. Presoja, ali je v obtožnici opisano ravnanje storilca kaznivo dejanje, namreč ne more in ne sme temeljiti zgolj na posamičnih izvzetih delih dejstvenega opisa dejanja, temveč je treba upoštevati opis dejanja v celoti, skupaj z njegovim abstraktnim delom, pri čemer so po oceni pritožbenega sodišča v konkretni zadevi v obtožbenih očitkih določno navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ.

9Poleg navedenega ni mogoče spregledati, da 1. točka prvega odstavka 141. člena kot davčni prekršek določa ravnanje zavezanca, da nepravilno obračuna znesek DDV, ki ga sme odbiti, obtoženec, ki je vračilo vstopnega DDV uveljavljal z lažnima računoma, pa te pravice ni imel. Pojasnjevanje sodišča prve stopnje, katere davčne prekrške po 140. členu in 141. členu ZDDV-1 pomenijo kršitve določb prvega odstavka 87. člena ZDDV-1, prvega odstavka 88. člena ZDDV-1 in prvega odstavka 89. člena ZDDV-1 pa je po oceni pritožbenega sodišča nepotrebno. V opisu dejanj se namreč kršitev teh določb niti ne zatrjuje, temveč so navedene le v povezavi (...“v smislu določb“...) z obveznostmi, ki jih je imela družba E. d.o.o. kot davčna zavezanka za DDV v zvezi s predložitvijo mesečnih obračunov DDV, (obveznost predložitve obračuna DDV, rok za predložitev obračuna DDV, davčno obdobje). Prav tako je povsem irelevantno, da je v opisu dejanj zatrjevano, da je obtoženec ravnal v nasprotju z določbo 10. člena ZDavP-2, saj, kot je bilo že pojasnjeno, opis dejanja vsebuje vse zakonske znake obtožencu očitanih kaznivih dejanj goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ-1.

10Državna tožilka v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da je kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po 254. členu KZ (kot tudi kaznivo dejanje davčne zatajitve po 249. členu KZ-1) predstavljalo posebno obliko goljufije in je bilo nasproti kaznivemu dejanju goljufije, ki je bilo inkriminirano v 217. členu KZ (sedaj 211. členu KZ-1), specialno kaznivo dejanje. Po stališču sodne prakse izostanek zakonskih znakov specialnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti) ne pomeni, da storilec ne bi smel biti spoznan za krivega storitve splošnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznivega dejanja goljufije)¹, seveda ob predpostavki, da iz opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki splošnega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je zakonski opis kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po 254. členu KZ vseboval le namen izognitve davčnim obveznostim, zmotni pa so, kot pravilno navaja pritožnica, nadaljnji zaključki izpodbijane sodbe, da preslepitveno ravnanje storilca usmerjeno v neupravičeno vračilo davka, v času, ko naj bi obtoženec storil očitani kaznivi dejanji, naj sploh ne bi bilo inkriminirano, saj je predstavljalo kaznivo dejanje (splošne) goljufije, s tem pa je tudi spoštovano v obrazložitvi sodbe (točka 32) izpostavljeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave). Sodišče druge stopnje se nadalje strinja s pritožnico, da je bila z uveljavitvijo KZ-1, ker gre v temelju za davčno goljufijo, preslepitev z navajanjem različnih lažnih podatkov v zvezi z neupravičeno vrnitvijo davka le ustrezneje izrecno umeščena v zakonski opis kaznivega dejanja davčne zatajitve po 249. členu KZ-1.

11Kljub zavzetemu stališču, da v izreku izpodbijane sodbe opisano ravnanje obtoženca izpolnjuje zgolj zakonske znake posebno hudega davčnega prekrška, je sodišče prve stopnje presojalo tudi obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja in zaključilo, da opis obtožencu očitanih dejanj ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ.

12Izrek sodbe mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje. V primeru, ko izrek vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in ni treba, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu, in če se nanašajo na subjektivni element kaznivega dejanja. Pri namenu, naklepu, ipd. gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, kakor to velja za način storitve kaznivega dejanja. Gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe.²

13Državna tožilka s prepričljivimi razlogi izpodbija oceno prvostopenjskega sodišča, da naj bi iz opisa dejanja izhajalo, da je obtoženec za lažnost podatkov vedel zgolj zato, ker družba lesenih masivnih hiš „ni in ne bo“ in „ni nikoli dobavila“. Navaja, da obtožni akt obtožencu očita, da je v obračunu DDV-O za vsako od obravnavanih davčnih obdobij upošteval račun družb F. d.o.o. oziroma G. d.o.o., čeprav je vedel, da blago v resnici ni bilo in tudi ne bo dobavljeno ter da so bili ti podatki lažni; da so bili podatki v resnici lažni, pa izhaja (tudi) iz okoliščine, da družbi, ki sta izdali računa, tega blaga nikoli nista dobavili. Posledično sodišče druge stopnje sprejema pritožbeno pojasnilo, da se v opisu dejanj navedeni odvisni veznik „saj“ nanaša na podkrepitev očitka o lažnosti podatkov na računih, ki jih je uveljavil obtoženec, in ne na pojasnjevanje razlogov za sklepanje, da je obtoženec vedel za lažnost teh računov.

14Sodišče druge stopnje se ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da v opisu dejanj zatrjevan napačni prikaz podatka o vstopnem DDV lahko pomeni lažno vsebino, lahko pa gre tudi za pomoto, napako (točka 44 sodbe). Kot je bilo že pojasnjeno, je potrebno pri presoji ali opis dejanja obsega vse zakonske znake kaznivega dejanja upoštevati opis dejanja v celoti. V opisih obravnavanih kaznivih dejanj se (tudi) izrecno zatrjuje, da je obtoženec vedel, da so podatki, ki jih je na podlagi lažnih računov prikazal v obračunih DDV, lažni, kar pa izključuje presojo sodišča prve stopnje, da opis dejanja omogoča tudi sklepanje, da gre lahko za pomoto oziroma napako.

15Nadalje sodišče prve stopnje ocenjuje, da bi morale biti v opisu dejanj konkretizirane tudi okoliščine v zvezi z obtoženčevim vedenjem o lažnosti podatkov, o udeležbi pri goljufiji zaradi morebitne simuliranosti pravnih poslov, kot tudi okoliščine, ki bi opredeljevale to simuliranost. Po prepričanju prvostopenjskega sodišča bi morala biti, sicer s strani državne tožilke zatrjevana dejstva v besedi strank (npr. vloga drugih udeležencev pri zlorabi sistema DDV, da družbi, ki sta izdali računa teh storitev sploh ne bi mogli opraviti, zaporedje pravnih poslov, da sta bili družbi tipa „missing trader“ idr.), konkretizirana v opisu obravnavanih dejanj, oziroma bi morale biti v opisu navedene okoliščine, ki bi konkretizirale, da je obtoženec vedel, da sodeluje pri goljufivih transakcijah v sistemu DDV, katerih namen je pridobitev vračila DDV ter da družbi E. d.o.o. ne gre odbitek vstopnega DDV (točka 46 sodbe).

16Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da obtoženčevo zavedanje glede lažnosti uveljavljenih računov predstavlja subjektivni element kaznivega dejanja, ki se v obtožbi (le) zatrjuje, tekom postopka pa se dokazuje z relevantnimi okoliščinami in dejstvi ter da sodišče o obstoju subjektivnega elementa odloči na podlagi ocene vseh med postopkom izvedenih dokazov. Pri tem se pravilno sklicuje na stališče sodne prakse, da navajanje podlage za sklepanje o obtoženčevem naklepu in obstoju obtoženčeve zavesti glede drugih (objektivnih) znakov kaznivega dejanja, kot je to v konkretnem primeru lažnosti računov, ne sodi v izrek sodbe, temveč v njeno obrazložitev.³ Sodišče druge stopnje se tudi strinja s pritožbenimi navedbami, da v opisu dejanja zatrjevana obtoženčeva zavest o lažnosti uveljavljenih računov izkazuje nadaljnji očitek, da je s kaznivima dejanjema zasledoval pridobitev protipravne premoženjske koristi in tudi proračunu Republike Slovenije povzročil veliko premoženjsko škodo oziroma, da naj bi obtoženec že s samo uveljavitvijo lažnih računov vedel, da vrnitev presežka vstopnega DDV, ki je temeljil ravno na teh (lažnih) računih, ni upravičena. Pritožnica v nadaljevanju pravilno izpostavlja stališče sodne prakse, da ob presoji, da je obsojenec vedel, da so računi, ki jih je predložil davčnemu organu, lažni, ni bilo treba še dodatno ugotavljati, ali je vedel za celotno verigo nezakonitih transakcij, in s tem tudi za družbo E. d.o.o., kot missing trader družbo na vrhu te verige, ki je (najprej) izdala fiktivne račune družbi F. d.o.o., obračunanega DDV pa v proračun nikdar ni vplačala. Na podlagi lažnih računov namreč odbitka vstopnega DDV ni mogoče uveljavljati, enako pa velja tudi glede vračila vstopnega DDV.⁴ Po pojasnjenem tudi po oceni pritožbenega sodišča (domnevno) vedenje obtoženca o sodelovanju pri goljufivih transakcijah ne sodi v opis očitanih mu kaznivih dejanj goljufije ter nasprotno stališče prvostopenjskega sodišča ni pravilno. Utemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da zaradi umika obtožbe zoper prej soobtožena B. B. in C. C. ni prišlo do izpada (glede očitka) ključnih okoliščin (obtoženčevega) vedenja o lažnosti (izdanih računov), kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Navsezadnje pa se pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da je simuliranost pravnega posla v obtožnici zatrjevana z navedbo, da blago po uveljavljanih računih v resnici ni bilo in tudi ne bo dobavljeno ter da so ti podatki lažni, kar pomeni, da so se računi glasili na poslovni dogodek, ki ni imel nobene podlage v stvarnosti in ki torej ni obstaja.

17Sodišče prve stopnje, ob smiselnem sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča Up-911/15 z dne 14. 9. 2017, izpostavlja, da se za izvršitev kaznivega dejanja goljufije poleg naklepa zahteva še poseben namen storilca, ki mora imeti za izvršitev obarvani naklep (dolus coloratus) že ob izvršitvi kaznivega dejanja, da mora biti iz opisa dejanja v obtožbi razvidno, katere okoliščine je obtoženec lažno prikazoval in s tem preslepil davčni organ ter v čem je bil njegov preslepitveni namen. Posledično zaključuje, da so zakonski znaki izvršitvenega ravnanja „prikaz napačnega podatka o vstopnem DDV“, spravljanja v zmoto „preslepil davčni organ“ in goljufivi namen v trenutku storitve kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej v trenutku vložitve davčnih obračunov DDV-O, različni samostojni elementi, katerih izpolnitev mora sodišče ugotoviti, to pa le na podlagi okoliščin konkretiziranih v opisu kaznivega dejanja. Glede na navedeno ocenjuje, da bi moral biti v opisu dejanja konkretiziran tudi obstoj goljufivega namena v trenutku vložitve obračuna DDV-O (točka 46 sodbe)

18Navedeno stališče prvostopenjskega sodišča nima podlage v citirani odločbi Ustavnega sodišča, saj je v točki 9 njene obrazložitve izrecno navedeno, da bi morala sodišča v sodbi konkretizirati oziroma obrazložiti tudi obstoj goljufivega namena pri pritožniku v trenutku sklenitve dogovora z najemodajalcem, in v nadaljevanju, da so zakonski znaki izvršitvenega ravnanja spravljanje v zmoto in goljufivi namen v trenutku sklenitve dogovora različni in samostojni elementi goljufije, katerih izpolnitev mora sodišče ugotoviti. Sklenitev dogovora in spravljanje v zmoto sta zakonska znaka, ki sta del opredelitve kaznivega dejanja glede na zakonsko opredelitev kaznivega dejanja iz prvega odstavka 211. člena KZ-1. Goljufivi namen pa pomeni obliko krivde in je samostojni znak kaznivega dejanja. Goljufivega namena zato ni dopustno razlagati tako, da bi se zlil z drugimi (samostojnimi) zakonskimi znaki in bi izpolnitev slednjih avtomatično pomenila tudi izpolnitev prvega. S konkretizacijo izvršitvenega ravnanja in s prepisom zakonskega znaka „spravljanja v zmoto“ pa ni mogoče utemeljevati, da je imel pritožnik (tudi) goljufiv namen (11. točka obrazložitve). Nobeno od sodišč torej s svojo razlago goljufivega namena ni izpolnilo dolžnosti konkretizacije zakonskega znaka (12. točka obrazložitve). Iz povzetih stališč odločbe Ustavnega sodišča torej ni mogoče razbrati zahteve, da mora biti v opisu dejanja goljufiv namen ne le zatrjevan, ampak izrecno konkretiziran, saj so se očitki v odločbi nanašali na obrazložitev sodb, ki so bile predmet ustavno sodne presoje.

19Pritožnica pravilno izpostavlja, da obtožnica ravno z zatrjevanjem obtoženčeve zavesti o lažnosti računov, ki jih je uveljavljal, ob dostavku, da je bil pri tem njegov namen usmerjen v pridobitev premoženjske koristi, hkrati zatrjuje tudi obstoj obtoženčevega (obarvanega) naklepa ves čas njegovega ravnanja, torej tudi že ob samem uveljavljanju takšnih računov. Utemeljeno se sklicuje na stališče sodne prakse, da izrecna navedba, da je obarvani naklep obstajal od samega začetka ni potrebna, v kolikor je „glede na celoten kontekst opisa dejanja, kot izhaja iz krivdoreka prvostopenjske sodbe, mogoče razumeti le tako, da obsojenec namena vrnitve denarja oškodovancu nikoli ni imel, torej po logiki stvari tudi ne ob sklenitvi pravnega razmerja“.⁵ Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da obtožbeni očitki obtožencu, da je odgovorne osebe davčnega organa preslepil z uveljavljanjem računov, za katere je vedel, da so lažni, in mu je pri tem šlo za to, da pridobi protipravno premoženjsko korist, povsem jasno določajo in zatrjujejo časovni okvir obstoja obtoženčevega obarvanega naklepa in sicer, da naj bi obstajal že od vsega začetka.

20Sodišče prve stopnje je v nadaljnji obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo obširne razloge v zvezi s pridobitvijo premoženjske koristi in povzročitvijo premoženjske škode, ki sta v opisu dejanja določno zatrjevani, pri tem pa je svojo presojo oprlo tudi na dokazno gradivo, zato je po oceni pritožbenega sodišča v tem delu izpodbijane sodbe že preseglo razlog za izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP, torej da dejanje za katero je obtoženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje (točka 55 sodbe). Glede na navedeno se sodišče druge stopnje opredeljuje zgolj do stališča izpodbijane sodbe, da bi moralo biti v opisu dejanja navedeno tudi vedenje obtoženca, da družbi F. d.o.o. in G. d.o.o. ne bosta plačali z računoma zaračunanega DDV, s katerim se ne strinja in se pri tem sklicuje na že pojasnjena stališča v zvezi s subjektivnim elementom kaznivega dejanja, do preostalih razlogov v tem delu sodbe in do ustreznih pritožbenih navedb pa se ni opredelilo.

21Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku posamezniku.

22V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno opraviti glavno obravnavo, ponovno izvesti vse že izvedene dokaze in po potrebi tudi dodatne dokaze ter na podlagi vsebinske in vrednostne ocene dokaznega gradiva presoditi, ali je obtoženec storil v obtožnici očitani kaznivi dejanji goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ.

¹ Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 5964/2013 z dne 7. 9. 2017
² Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 8024/2013 z dne 16. 11. 2016
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 50278/2013 z dne 15. 12. 2016
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 7238/2016 z dne 31. 1. 2019