249. člen KZ-1

Omenjene okoliščine v opisu dejanja morajo torej biti takšne, da se na podlagi njih da izkustveno dovolj zanesljivo prepoznati povezavo med kaznivim dejanjem glavnega storilca in ravnanji pomagača. Brez takšne konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja pomagača, njegovega ravnanja ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem. Opis kaznivega dejanja pomagača pri kaznivem dejanju davčne zatajitve tako mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju, pri katerem glavni storilec zataji davke. Šele navedba tovrstnih okoliščin namreč vodi v konkretizacijo pomagačevega dvojnega naklepa, ki zajema pomagačevo zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem, kako s svojimi ravnanji prispeva k uspehu dejanja glavnega storilca. Iz povzetega opisa dejanja B.B. po 2. točki obtožnice pa ni razvidno, da mu je znano protipravno ravnanje A.A. v smislu izogibanja plačevanja DDV in da s svojim ravnanjem (gotovinski pologi) kakorkoli naklepno pomaga pri tem, opisano ni niti na kak način naj bi pologi gotovine sploh prispevali k zatajitvi davka, ki naj bi ga izvajala A.A.. Iz opisa dejanja izhaja zgolj, da je <

V opisu dejanja namreč ni navedenih nobenih konkretnih okoliščin, ki bi omenjene obdolžence, torej A. A., B. B. in C. C. povezovale z obdolženim Č. Č. oziroma njegovim (prepovedanim) dejanjem, kaj šele okoliščin, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da se zavedajo prepovedanosti dejanja glavnega storilca Č. Č. in svojega sodelovanja pri njem, torej okoliščin o dvojnem naklepu. Glede na to, da je bil kazenski postopek zoper AD. AD. izločen iz predmetne zadeve in se je dokončal posebej, v drugem kazenskem postopku o zakonitosti odločitve v zvezi z AD. AD. v tej zadevi ni mogoče odločati.

Vsebina opisanega obsojenčevega ravnanja tako ni bila samo v tem, da je kot dejanski poslovodja poskrbel, da je gospodarska družba C. d. o. o. poslovala le preko poslovnega računa v Avstriji, ampak zlasti, da v vloženem obrazcu DDV-O za določeno obdobje, v nasprotju z 2. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) ni prikazal obveznosti plačila DDV z naslova pridobitve rabljenih avtomobilov iz drugih držav članic EU, s čemer se je navedena gospodarska družba izognila plačilu DDV. Pomeni, da je obsojenec ravnal s storitvijo, ki ji je sledila (neprava) opustitev dolžnosti, kot eden od izvršitvenih načinov dajanja lažnih podatkov o prometu blaga iz prvega odstavka 249. člena KZ-1.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku poseglo v tožilski obtožni akt, ki je obema obtoženima (B. B. in A. A.) očital navedeni očitek kot sostorilcema, tako, da ga je pripisalo (le) obtoženemu A. A., kar pa je po oceni pritožbenega sodišče v skladu z določili ZKP, ki dajejo tudi sodišču možnost, kolikor na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje tožilec, spremeniti obtožnico tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku in da ima le-ta spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja. Abstrakten in konkreten del obtožnice sicer predstavlja celoto, a je sodišče vezano na dejstveni, torej konkreten opis zakonskih znakov kaznivega dejanja in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov. Povedano drugače, obtožnica bi bila sestavljena v skladu z zakonom (269. člen ZKP) tudi, kolikor bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal, zato napačen zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. V sodni praksi je sprejeto stališče, da je za uresničevanje

Sodišče prve stopnje je, upoštevaje določbo 18. člena KZ-1, ki predpisuje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica, ter dejstvo, da gre za pravo opustitveno kaznivo dejanje, zavzelo pravilno stališče, da je navedeno kaznivo dejanje trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem izvršitveno ravnanje preneha s prenehanjem protipravnega stanja, ko je tudi materialno dokončano; utemeljeno je štelo, da je obveznost obdolženih, da sodelujeta z davčnim organom, prenehala z dnem izdaje davčne odločbe 26. 9. 2014 in na ta datum vezalo določbe kazenske materialne zakonodaje o zastaranju. Do vsega navedenega se je opredelilo prvostopenjsko sodišče in pravilno ugotovilo, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnega inšpekcijskega postopka zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s predmetno gospodarsko družbo in v skladu z zakonsko obveznostjo po 145. členu ZKP o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo, in sicer dne 29. 7. 2014, pri čemer je bila ovadba na strani policiji prejeta dne 5. 8. 2014, nato pa, upoštevaje listin

Utemeljen sum kot pogoj za odreditev pripora ne more biti podan, če dejanje, ki se očita obtožencu, ni kaznivo dejanje. Za presojo kaznivega dejanja davčne zatajitve v kazenskem postopku ni odločilo kakšen je bil izid davčnega postopka. Presoja obtoženčevega skrivanja na različnih lokacijah v ZDA v luči pripornega razloga begosumnosti.

V določenih primerih kaznivih dejanj davčne zatajitve, ko niti v abstraktnem niti v konkretnem delu opisa ni izrecno navedeno, da je storilec želel pridobiti veliko premoženjsko korist, po stališču Vrhovnega sodišča opis kaznivega dejanja zadostuje zahtevi po konkretizaciji, če je obravnavani zakonski znak jasno prepoznati v dejanskih očitkih, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja, zato izostanek dobesednega zapisa tega subjektivnega zakonskega znaka sam po sebi ne zadostuje za zaključek, da opis ni konkretiziran. Upoštevajoč okoliščine, zakonsko določene davčne stopnje in naravo davka je jasno, kakšen je bil znesek neupravičene premoženjske koristi in tudi to, da je pridobitev koristi v točno tej višini tista posledica, ki jo je obtožena zasledovala.

Prav pa ima okrožna državna tožilka tudi, ko poudarja, da za obstoj obdolžencu očitanih kaznivih dejanj sploh ni merodajno, kdo je inkriminirane račune fizično posredoval na računovodstvo, saj obravnavana kazniva dejanja (davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 in ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1) ne spadajo med t.i. „lastnoročna dejanja“, ki jih je moč izvršiti le z lastno telesno dejavnostjo. Posledično obrambno izpostavljena okoliščina, da obdolženi računovodstvu in davčnemu organu ni neposredno predložil računovodskih listin in obračuna davka na dodano vrednost, v predmetni kazenski zadevi ne more biti odločujoča.

Objektivne zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 izpolni tisti, ki dejansko razpolaga z zahtevanimi podatki in listinami in ga je davčni organ pozval k sodelovanju v davčnem postopku, vendar na njegovo zahtevo zahtevanih podatkov ni predložil. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ni potrebno, da bi bile dopolnilne norme izrecno označene v dejanskem opisu, saj sodišče ni vezano na pravno opredelitev, ki jo ponudi tožilec, sodišče druge stopnje pa lahko pravno oceno sodišča prve stopnje tudi spremeni. Za obstoj kaznivega dejanja je odločilno, da so v dejanskem opisu konkretizirani zakonski znaki iz obeh norm, dopolnilno normo pa je treba v izreku navesti le v primeru, ko nadomešča del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti. Res je, da stranki v primeru, ko se glavna obravnava začne znova, ni potrebno ponavljati dokaznih predlogov, vendar pa to velja le v primeru, ko se glavna obravnava znova začne v okviru istega sojenja. V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazl

V primeru, ko je višina škode zajeta v opisu kaznivega dejanja, kot je to v konkretni zadevi, je že zaradi tega vprašljiva odločitev sodišča prve stopnje, da se oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Na to utemeljeno opozarja pritožnik v pritožbenih izvajanjih, pri čemer še razumno poudarja nevzdržnost situacije, da obdolženec kljub priznanju odgovornosti za naklepno kaznivo dejanje in povzročeno škodo v breme A. A. te ne bi bil dolžan povrniti.

Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Zakonski znak, da sta obdolženca želela pridobiti veliko premoženjsko korist, je mogoče prepoznati v očitku, da sta sodelovala pri izdaji računa, kjer je obračunan DDV v višini velike premoženjske koristi, obdolženka pa je na tej podlagi uveljavljala odbitek DDV. Glede na naravo davka je bila višina zasledovane koristi vnaprej predvidljiva.

Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje grajanim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Zlasti zaradi pravilno postavljenega materialno pravnega izhodišča pri zatrjevanih kaznivih dejanjih v obtožnici, ki po drugem odstavku 249. člena KZ-1 ni v opustitvi prijave katerih koli dohodkov, ampak dohodkov, ki so bili v določenem obdobju in na določen način ali z določeno dejavnostjo pridobljeni. Glede na tako določeno časovno in funkcionalno ciljnost storilčevega ravnanja se ključni ugotovitvi sodišča prve stopnje o tem, da po opravljeni preiskavi ni dokazov, da je obdolžena ravno v obdobju 2011 do 2013 pridobila dohodke, ki jih nato ni prijavila in da so bili ti dohodki pridobljeni od drugih virov oziroma dejavnosti od tistih, ki jih je obdolžena navajala v svojem zagovoru, izkažeta za pravilni.

Prvostopno sodišče je, kot na to pravilno opozarja tudi pritožba, v izpodbijanem sklepu torej ocenjevalo vsebino dokazov in to kljub temu, da se pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico ne ocenjuje, ali dajejo dejstva in okoliščine, na katerih temelji obtožnica, zanesljiv dokaz, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico se namreč ocenjuje le, ali zbrano dokazno gradivo daje podlago za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, katerega je obtožen, kot sicer to v izpodbijanem sklepu (točka 8) izpostavlja tudi prvostopno sodišče. Vendar kljub navedenemu, ko je torej prvostopno sodišče še posebej izpostavilo, da senat v ugovornem postopku ni pristojen za presojo nasprotujočih si dokazov, je prvostopno sodišče storilo ravno to. Ocenilo je, "da obtožnica temelji zgolj na tem, da je FURS pri tujih finančnih organih preverjal dobave in prejel odgovor, da v evidencah tujih držav ni zaznamovano, da bi bilo blago dobavljeno tujim kupcem v državah EU, ker te družbe transakcij niso prijavile, čeprav lahko (očitno po oceni prvostopnega sodišča) to pomeni zgolj to, da kupci teh dobav niso evidentirali iz razlogov, da bi se izognili da

Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se opira na prakso Sodišča Evropske unije, je za nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV odločilno, da je zavezanec ob pridobitvi nepremičnine deloval z namenom opravljanja ekonomske dejavnosti. Zato je potrebno ugotoviti, ali so podane okoliščine, ki izključujejo takšen namen in torej kažejo, da zavezanec v zvezi s spornim poslom ni deloval kot davčni zavezanec. Relevanten pa je le položaj oziroma status davčnega zavezanca v trenutku pridobitve blaga in ne morebitna njegova kasnejša (drugačna) uporaba, na katero so vezani kasnejši popravki davka. Tudi v obravnavani kazenski zadevi je moralo sodišče presojati, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin izhaja oziroma ali te (z gotovostjo) potrjujejo očitek obsojencema, da s predmetnima nepremičninama nista imela namena pridobivati obdavčljivih prihodkov, pa sta kljub temu računa za nakup teh nepremičnin navedla v seznamih prejetih računov, ki sta bila podlaga za obračun DDV na obrazcu DDV-O, ki ju je računovodkinja I. K. posredovala davčnemu organu preko portala e-Davki. Za presojo utemeljenosti tega očitka v kazenskem postopku (drugače kot v davčnem postopku) ni zad

Eden konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 je neupravičena vrnitev davka. Ker pri prometu blaga med državami članicami EU velja ničelna stopnja DDV, ni mogoče prepoznati vzročne zveze med očitkom zahteve za preiskavo, da blago ni bilo izvoženo v Italijo preko Cipra, temveč neposredno, in zatrjevano neupravičeno vrnitvijo vstopnega DDV. Jasna substanciranost obrazca DDV-O za konkretna meseca v opisu kaznivega dejanja zadošča za zaključek o perfektnosti opisa, saj ni treba, da bi bili domnevno fiktivni računi, ki so docela določljivi v obrazcih DDV-O, v opisu dejanja še izrecno navedeni. Storilec kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 je lahko vsaka fizična oseba, ki jo davčni organ na podlagi ZDavP-2 pozove k sodelovanju v inšpekcijskem postopku. Pravno napačno je stališče, da je storilec lahko le (sedanja) odgovorna oseba oziroma zakoniti zastopnik inšpekcijskega davčnega zavezanca.

V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZOPOKD je pravna oseba, ki je v stečaju, lahko kazensko odgovorna ne glede na to, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno pred uvedbo stečajnega postopka ali med njim, vendar se ji ne izreče kazen, temveč le odvzem premoženjske koristi in varnostni ukrep odvzema predmetov. Trditev, da dejanje ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu ni vključena označba dopolnilne norme, ni skladna z ustaljeno sodno prakso. Drugače je le v primeru, ko dopolnilna norma nadomešča tudi del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti, ko mora biti jasno označeno, katera je ta dopolnilna norma, saj spreminjanje njene označbe lahko že pomeni spreminjanje opisa konkretnega dejanja iz obtožbe. Prvostopno sodišče do konca glavne obravnave ni odločilo o dokaznih predlogih in tudi ni ne v zapisniku o glavni obravnavi ne v sodbi obrazložilo svoje odločitve o tem, da jih ne bo izvedlo. Na tak način je sodišče kršilo določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, po kateri mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti tudi, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Res je bil dokazni predlog podan še preden se je glavna obravnava znova pričela, ko se sicer

Ravnanje obsojenca, da je bil kot dejanski poslovodja zadolžen za prijavo obračunanega DDV, pa tega ni storil in je tako obema gospodarskima družbama pridobil veliko premoženjsko korist, izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem odstavku 249. člena KZ-1.

Okrožna državna tožilka se pritožbeno zavzema, da se obtoženemu M. K. za pomoč pri storitvi kaznivega dejanja davčne zatajitve izreče zaporna kazen v trajanju enega leta in štirih mesecev. Zahteva torej, da se obtoženega M. K. kot pomagača pri storitvi kaznivega dejanja kaznuje strožje kot samega storilca. Poglavitni argument pri tem je, da obtoženi M. K. krivde ni priznal in zato naj bi bila storilec kaznivega dejanja S. B. in že pravnomočno obsojena A. B., katere udeležba je bila prav tako opredeljena kot pomoč, v neenakopravnem položaju. Sodišča druge stopnje argument pritožnice ne prepriča.

Predmet bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je obtožba, podana po osebi (tožilcu), ki za to ni upravičena. Kdaj je to, je ob nekaterih modalitetah odvisno od vrste kaznivega dejanja in ne od vrste ali pravilnosti procesnega dejanja katerega od udeležencev v kazenskem postopku, kot to izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve.

Obrambno izpostavljanje abstraktnega opisa očitanih kaznivih dejanj temelji na nerazumevanju dejstva, da je sodišče prve stopnje ta del očitka, za razliko od tožilstva, le oblikovalo na način, da se iste karakteristike izvršitvenih ravnanj obtoženih ne ponavljajo, pač pa jih je združilo v enoten povzetek, nakar je v konkretnem opisu, sledeč tožilskemu očitku za vsakogar od obtoženih, določno navedlo razlikovalne elemente sicer enakega načina delovanja vsakega od njiju. Prvostopenjsko sodišče na ta način ni izreklo sodbe v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 354 ZKP; sodba se nanaša na obtoženi osebi in na dejanji, ki sta bili obseženi v vloženi obtožnici, kar pomeni, da je podana objektivna in subjektivna identiteta obtožnega akta in sodbe ter ustavno zagotovljena jamstva iz člena 29 Ustave RS, zlasti pravica do učinkovite obrambe, ter pravica do prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari iz člena 31 Ustave RS, obtoženim v ničemer niso mogla biti okrnjena. Sprememba naziva omenjene gospodarske družbe s strani sodišča prve stopnje v ničemer ne vpliva na določnost opredelitve subjekta, kateremu je bil vstopni davek na dodano vrednost neopravičeno vrnjen; sprememba naziv