iuris
§ zakonZakon o davku na dodano vrednost · ZDDV-1 · velja od 17. 11. 2006

141. člen ZDDV-1

(hujši davčni prekrški)

Sodna praksa: 8 odločb navaja ta člen · zadnja 18. 5. 2021Vse odločbe ↓
  • VSRS Sodba IV Ips 12/2021Vrhovno sodišče RS · 2021

    Sodišče prve sopnje je vse storilčeve navedbe presojalo zgolj v luči objektivnih znakov prekrška, ni pa ugotavljalo in obrazloženo presojalo njegove subjektivne odgovornosti.

  • VSL Sklep II Kp 22241/2010Višje sodišče v Ljubljani · 2020

    Zakonski znaki obtožencu očitanih kaznivih dejanj goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, ki zahtevajo kumulativno izpolnitev naklepnega, preslepitvenega ravnanja storilca z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in povzročitev velike premoženjske škode, presegajo zakonske znake t. i. posebno hudih davčnih prekrškov, ki so storjeni že samo zaradi obstoja kršiteljevega naklepnega ravnanja ali pa samo zaradi višine povzročene škode. Zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ se ne prekrivajo s prekrški po 398. členu ali 397. členu ZDavP-2, ki jih stori, kdor z navajanjem neresničnih ali nepravilnih ali nepopolnih podatkov v davčnem obračunu spravi davčni organ v zmoto (kršitev 10. člena ZDavP-2), saj v teh določbah ni vsebovan kakršenkoli subjektivni odnos storilca do same kršitve ali prepovedane posledice, ampak prekršek predstavlja že gola kršitev predpisa. Izostanek zakonskih znakov specialnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti) ne pomeni, da storilec ne bi smel biti spoznan za krivega storitve splošnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznive

  • VDSS Sodba Pdp 249/2019Višje delovno in socialno sodišče · 2019

    Pri tožniku gre za delavca na delovnem mestu prodajalca, ki je bil ves čas v stiku z denarjem in za katerega se je ugotovilo, da prav pri poslovanju s strankami in pri tem z denarjem ni ravnal tako, kot se je od njega zahtevalo. Zaupanje v zakonito delo prodajalca je neobhodno za opravljanje takega dela. Z ugotovljenimi kršitvami je bilo zaupanje v tožnika utemeljeno porušeno.

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 12. 12. 2024
Različice besedila: 13Pokaži ▾
Povezano: sklici 4 · EU 5Pokaži ▾

Sodna praksa

8 odločb navaja ta člen · zadnja 18. 5. 2021
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–8 od 8
  • VSRS Sodba IV Ips 12/2021
    Vrhovno sodišče RS · 18. 5. 2021besedilo 2019–2022

    Sodišče prve sopnje je vse storilčeve navedbe presojalo zgolj v luči objektivnih znakov prekrška, ni pa ugotavljalo in obrazloženo presojalo njegove subjektivne odgovornosti.

  • VSL Sklep II Kp 22241/2010
    Višje sodišče v Ljubljani · 12. 11. 2020besedilo 2019–2022

    Zakonski znaki obtožencu očitanih kaznivih dejanj goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, ki zahtevajo kumulativno izpolnitev naklepnega, preslepitvenega ravnanja storilca z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in povzročitev velike premoženjske škode, presegajo zakonske znake t. i. posebno hudih davčnih prekrškov, ki so storjeni že samo zaradi obstoja kršiteljevega naklepnega ravnanja ali pa samo zaradi višine povzročene škode. Zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ se ne prekrivajo s prekrški po 398. členu ali 397. členu ZDavP-2, ki jih stori, kdor z navajanjem neresničnih ali nepravilnih ali nepopolnih podatkov v davčnem obračunu spravi davčni organ v zmoto (kršitev 10. člena ZDavP-2), saj v teh določbah ni vsebovan kakršenkoli subjektivni odnos storilca do same kršitve ali prepovedane posledice, ampak prekršek predstavlja že gola kršitev predpisa. Izostanek zakonskih znakov specialnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti) ne pomeni, da storilec ne bi smel biti spoznan za krivega storitve splošnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznive

  • VDSS Sodba Pdp 249/2019
    Višje delovno in socialno sodišče · 10. 10. 2019besedilo 2014–2019

    Pri tožniku gre za delavca na delovnem mestu prodajalca, ki je bil ves čas v stiku z denarjem in za katerega se je ugotovilo, da prav pri poslovanju s strankami in pri tem z denarjem ni ravnal tako, kot se je od njega zahtevalo. Zaupanje v zakonito delo prodajalca je neobhodno za opravljanje takega dela. Z ugotovljenimi kršitvami je bilo zaupanje v tožnika utemeljeno porušeno.

  • VDSS Sodba Pdp 251/2019
    Višje delovno in socialno sodišče · 10. 10. 2019besedilo 2014–2019

    Pri tožniku gre za delavca na delovnem mestu prodajalca, ki je bil ves čas v stiku z denarjem in za katerega se je ugotovilo, da prav pri poslovanju s strankami in pri tem z denarjem ni ravnal tako, kot se je od njega zahtevalo. Zaupanje v zakonito delo prodajalca je neobhodno za opravljanje takega dela. Z ugotovljenimi kršitvami je bilo zaupanje v tožnika utemeljeno porušeno in ni mogoče s tožnikom nadaljevati delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

  • VSM sklep PRp 125/2015
    Višje sodišče v Mariboru · 17. 7. 2015besedilo 2014–2019

    Okoliščina, da iz opisa dejanja izhaja tudi, da je V. K. kot odgovorna oseba prekršek storil kot direktor pravne osebe, je dejanska okoliščina in ne konkretni izvršitveni znak tega prekrška. Kdo je storilec prekrška, je namreč odvisno od tega, kdo je v konkretni pravni osebi zadolžen za oddajo davčnih obračunov, kar je dejansko vprašanje, ki ga bo moralo sodišče prve stopnje dodatno razjasniti v ponovljenem postopku.

  • UPRS sodba III U 398/2012
    Upravno sodišče RS · 8. 10. 2013besedilo 2012–2014

    Tožnica, ki je opravljala dejavnost samostojne podjetnice, je imela na dan 15. 3. 2012 davčni dolg v višini 35.398,45 EUR in davčnemu organu skoraj tri leta ni oddajala obračunov za prispevke za socialno varnost za zasebnika in za zaposlene pri zasebniku, čeprav je bila k temu večkrat pozvana. Poleg tega pa je bila direktorica družbe, ki je imela na dan 4. 5. 2012 davčni dolg v višini 123.690,36 EUR. Tožena stranka je zato utemeljeno zaključila, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS.

  • UPRS sodba I U 243/2012
    Upravno sodišče RS · 13. 2. 2013besedilo 2012–2014

    Obveznost izdajanja računov je določena v 81. členu ZDDV-1. Po navedeni določbi mora vsak davčni zavezanec zagotoviti, da je izdan račun, med drugim za druge dobave blaga in storitev, ki jih je opravil na ozemlju Slovenije. Davčni predpis glede izdajanja računov za opravljeno storitev je torej jasen in nedvoumen, tako da lahko zavezanci tudi predvidijo posledice svojega ravnanja. Pri tem tudi ne gre prezreti 5. točke prvega odstavka 141. člena ZDDV-1, da gre za hujši davčni prekršek, če pravna oseba oziroma samostojni podjetnik posameznik ne zagotovi, da je izdan račun iz 81. člena ZDDV-1.

  • VSK sodba PRp 155/2012
    Višje sodišče v Kopru · 4. 7. 2012besedilo 2012–2012

    Neutemeljeno je sklicevanje prekrškovnega organa na določbe ZP-1G, ki na novo urejajo odgovornost pravnih oseb, brez napotitve na smiselno uporabo določb ZOPOKD. Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZP-1 uporabilo zakon veljaven v času storitve prekrška, ta pa je v 14. členu določal, da se za odgovornost pravne osebe smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, ob pogojih, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje.