397. člen ZDavP-2

Določba tretjega odstavka 37. člena ZDavP-2 je jasna in po tej določbi mora vsak poslovni subjekt imeti odprt transakcijski račun, pri čemer zakon ne loči med odprtjem računa v domicilni ali tuji državi, razlika je samo v tem, da pri odprtju računa pri domačem ponudniku plačilnih storitev poslovnemu subjektu ni potrebno obveščati FURS-a, saj FURS ta podatek pridobi po uradni dolžnosti iz registra transakcijskih računov, medtem ko pri odprtju transakcijekega računa v tujini mora poslovni subjekt ta podatek prijaviti na FURS skladno z določbo prvega odstavka 55. člena ZFU. Poslovna neaktivnost, mirovanje podjetja, zavrnitev odprtja računa ali enostransko zaprtje računa s strani ponudnika plačilnih storitev ne predstavlja zakonitega razloga za neizpolnitev zakonske obveznosti.

V konkretnem primeru sta bila storilca v prekršku že od 1.4.2023 dalje, pri čemer ju je prekrškovni organ na njuno obveznost dvakrat pisno opozoril, 12.4.2023 in 27.6.2023. Storilca sta bila torej najprej opozorjena na obveznost predložitve davčnega obračuna in sta imela več kot dovolj časa za izpolnitev te obveznosti. Ker opozorila nista upoštevala, tudi začetek postopka o prekršku zanju ni mogel biti nepričakovan. Do samoprijave so upravičeni davčni zavezanci, ki so zamudili rok za oddajo obračuna in ki so torej že izpolnili zakonske znake prekrška po 1. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2. Gre za ugodnost, ki pa ni neomejena. Omejitev možnosti vložitve samoprijave do začetka postopka o prekršku zato ni nerazumna. Omejitev je jasna in v položaju, ko prekrškovni organ že več mesecev pred formalnim začetkom postopka pozove zavezanca k izpolnitvi že zamujene obveznosti, tudi dovolj določena.

Med posle iz tretjega odstavka 783. člena OZ se uvršča tudi nadaljnje izvajanje storitev banke po njeni odpovedi okvirnih pogodb o plačilnih storitvah, in sicer vse dokler uporabniki nimajo možnosti skleniti takih pogodb z drugim ponudnikom plačilnih storitev (za kar si morajo z ustrezno skrbnostjo prizadevati). Naročitelj, ki nima drugega računa, namreč skrbi za takšne posle po naravi stvari ne more prevzeti na drugačen način. Dolžnost banke pa ni neomejena in lahko po določenem času zaradi neskrbnega ravnanja uporabnika tudi ugasne. Ali oziroma kdaj tak položaj nastopi, je odvisno od okoliščin posameznega primera. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo bistvenih okoliščin, na katerih temeljijo stališča iz sodne prakse, na katera se je sklicevalo, zato jih je napačno razumelo.

Če je namreč storilka račun imela in ji ga je banka zaprla brez pojasnila2, prav tako pa tudi pri drugih bankah brez njihovega ustreznega pojasnila ni uspela doseči odprtja novega, ji ni mogoče očitati malomarnosti glede prekrška po 14. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2.

Prekrškovna norma iz 14.a člena prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 je specifična v tem, da zavezanec za zadostitev njeni vsebini obvezno potrebuje sodelovanje tretje osebe (ponudnika plačilnih storitev) in njegova zmožnost zadostiti zavezujoči normi ni odvisna zgolj od njegove volje, ampak tudi od volje oziroma poslovne politike banke oziroma drugega ponudnika plačilnih storitev. Pritožbeno sodišče zato opozarja tudi na pravilno pravno razumevanje v ZSV in pritožbi zatrjevanega dejstva, da pravna oseba pri ponudnikih plačilnih storitev ni mogla odpreti novega transakcijskega računa. S tem, ko se pravni in odgovorni osebi izreče sankcija za prekršek, pravna oseba ne dobi pravnega ali drugačnega temelja, ki bi ponudnika plačilnih storitev zavezal, da z njo sklene krovno pogodbo o izvajanju plačilnih storitev oziroma ji odpre transakcijski račun. To pomeni, da kljub izreku prekrškovne sankcije vsa tveganja glede sive ekonomije in izogibanja davkom in prispevkom, ki jih navajata prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, ostajajo nespremenjena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru v okviru odločanja o odgovornosti ni vsebinsko presodilo navedbe iz zahteve za sodno varstvo, da je bil transakcijski račun podjetja enostransko zaprt s strani banke. Prekrškovni organ v plačilnem nalogu te okoliščine ni navedel. Tudi sodišče prve stopnje zavestno in voljno sestavino direktnega naklepa v šesti točki obrazložitve izpodbijane sodbe navezuje zgolj na okoliščine, da odgovorna oseba ni ponovno odprla transakcijskega računa po zaprtju dne 20. 10. 2022; ne opredeli pa se do vsebine teh sestavin ob upoštevanju v ZSV zatrjevanega dejstva, da ni bila odgovorna oseba pravne osebe tista, ki je TRR zaprla. Logična predpostavka odgovornosti za prekršek je dejstvo, da je posameznik objektivno zmožen zadostiti zavezujoči (zapovedni ali prepovedni) normi, katere kršitev je določena kot prekršek.

Ker je sodišče vezano na opis dejanja v izreku odločbe o prekršku, mora presoditi, ali opis dejanja, takšen kakršen je, ustreza zakonskim znakom kršitve, za katero je storilka z odločbo o prekršku spoznana za odgovorno. Če sodišče ugotovi, da opis dejanja ustreza drugačni pravni kvalifikaciji za drugo kršitev ali prekršek, potem lahko pravno kvalifikacijo spremeni, saj na njo ni vezano, vendar je, ko odloča o pravnem sredstvu, ki je vloženo v korist storilke, ne sme spremeniti v njeno škodo.

Sodišči sta na (za vložnika sporno) razlago prekrškovne določbe oprli stališče, da sta bili pravna oseba in njena odgovorna oseba za isti prekršek že kaznovani. Odločilno vprašanje je torej, katera razlaga v največji meri zagotavlja učinkovito uporabo pravila ne bis in idem. Časovna razsežnost prekrška, ki je osrednji problem te zadeve, je ključna za presojo, ali gre za isti prekršek (idem) ali ne. Kaznovalnopravna določba le navidez zadosti merilom predvidljivosti, če je zgolj od (ne)aktivnosti prekrškovnega organa odvisno, ali in kdaj bo nad posamezno storilko prekrška zaradi neodprtja transakcijskega računa (ponovno) uveden prekrškovni postopek in ali oziroma kdaj bo takšna oseba (ponovno) spoznana za odgovorno storitve vsebinsko enakega prekrška, za katerega je bila že pravnomočno spoznana za odgovorno. Materialnopravno stališče, da gre za prekršek stanja, odraža stališče o časovni in izkustveni povezanosti ravnanja storilca, ki se kaže v dlje časa trajajoči opustitvi odprtja transakcijskega računa. V odsotnosti vsakršne opore v zakonski določbi, ki bi omogočala drugačno določitev časovnih razsežnosti prekrška, je to tisto stališče, ki omogoča učinkovito uporabo

Zakonski znaki obtožencu očitanih kaznivih dejanj goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, ki zahtevajo kumulativno izpolnitev naklepnega, preslepitvenega ravnanja storilca z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in povzročitev velike premoženjske škode, presegajo zakonske znake t. i. posebno hudih davčnih prekrškov, ki so storjeni že samo zaradi obstoja kršiteljevega naklepnega ravnanja ali pa samo zaradi višine povzročene škode. Zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ se ne prekrivajo s prekrški po 398. členu ali 397. členu ZDavP-2, ki jih stori, kdor z navajanjem neresničnih ali nepravilnih ali nepopolnih podatkov v davčnem obračunu spravi davčni organ v zmoto (kršitev 10. člena ZDavP-2), saj v teh določbah ni vsebovan kakršenkoli subjektivni odnos storilca do same kršitve ali prepovedane posledice, ampak prekršek predstavlja že gola kršitev predpisa. Izostanek zakonskih znakov specialnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti) ne pomeni, da storilec ne bi smel biti spoznan za krivega storitve splošnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznive

Pri uporabi določb o zastaranju je treba spoštovati prepoved retroaktivne veljavnosti strožjega zakona. Če je zakonodajalec zastaralne roke po storitvi prekrška uredil na novo, se ti, skladno z določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1, lahko uporabijo le, če storilca postavijo v ugodnejši položaj.

Dejstvo, da pravna oseba nima odprtega transakcijskega računa pri ponudniku plačilnih storitev, ne vpliva na nastanek ali izpolnitev njene taksne obveznosti. Transakcijski račun je zgolj eden izmed zunanjih izrazov njene dejavnosti in poslovanja, ki na nastanek in izpolnitev taksne obveznosti nima pravnorelevantnega vpliva. Očitno je, da toženka kljub dejstvu, da transakcijskega računa nima, posluje in ustvarja promet ter dobiček, kar je razvidno iz poslovnih poročil za leto 2017. Poleg tega obstoj transakcijskega računa sam po sebi niti ne vpliva na zmožnost toženkinega poplačila sodne takse, saj bi jo lahko toženka poravnala tudi kako drugače, npr. gotovinsko na blagajni sodišča.

Je pa pritrditi prvostopnemu sodišču, da bi iz opisa dejanskega stanja, torej pod rubriko "Opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov" morale izhajati navedbe o tem, kateri računi so v konkretnem primeru iz nepotrjene vezane knjige računov bili izdani, torej zaporedne številke računov z navedbo datuma, taki podatki pa bi po oceni pritožbenega sodišča tudi zadostno konkretizirali ravnanje obeh storilk kot dokazljiv dogodek. Zato pritožba nima prav, da zgolj dejstvo, da je v konkretnem primeru bil prekršek predočen na kraju samem, v PN rubriko "Opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov" ni potrebno izpolniti. Slednje ni potrebno le takrat, če se opis dejanskega stanja nanaša na prilogo izdanega PN, kot je na primer zapisnik o inšpekcijskem pregledu oziroma uradni zaznamek o zaznavi prekrška, kar pa v konkretnem primeru obema storilkama na kraju samem tudi ni bilo vročeno. Ker torej v konkretnem primeru prekrškovni organ z izdajo PN, v katerem v opisu dejanskega stanja le splošno navaja izdajo računa (ne pa računov!) iz nepotrjene VKR, ni zadostil standardom konkretizacije pri izdaji PN, ima prvo sodišče prav, da takšen opis dejanskega stanja prekrška, ko

Iz izdanega PN z dne 29. 7. 2015 se zavezanki, torej pravni osebi in obema odgovornima osebama očita opustitev ravnanja, ki je za zavezance kot zapovedna norma predpisano v določbi prvega odstavka člena 17 ZFU in iz katere izhaja, da uradna oseba lahko zahteva od zavezanca in osebe, ki je dolžna sporočiti podatke in predložiti listine, dokumente in druge zapise, da v določenem roku in na določenem kraju sporoči kateri koli podatek ali predloži dokument, potreben za opravljanje nalog finančne uprave, ne glede na obliko, v kateri se nahaja, oseba pa na zahtevo uradne osebe sporoči tudi podatke o osebi, pooblaščeni za opravljanje poslov, pri opravljanju katerih naj bi bila storjena kršitev predpisov. Ta norma torej zapoveduje določeno aktivnost davčnih zavezancev, torej predložitev ustreznih podatkov, opustitev takega ravnanja pa je sankcionirana po 2. točki prvega odstavka člena 95 ZFU z izrekom tam predpisane globe za pravno osebo oziroma v tretjem odstavku člena 95 ZFU za odgovorno osebo. Strinjati se je s pritožbo, da takšne pasivnosti davčnega zavezanca, ki pomeni kršitev zapovedne norme iz prvega odstavka člena 17 ZFU in je sankcionirana v določbah člena 95 istega zakona ni m

V obravnavanem primeru torej ni nobenega dvoma o tem, da je storilka kot davčna zavezanka v skladu z določbo tretjega odstavka člena 353 ZDavP-2, ki jo prvo sodišče tudi povzema v obrazložitev izpodbijane sodbe, dolžna zase kot samostojno podjetnico najkasneje do 15. dne v mesecu predložiti obračun prispevkov za socialno varnost, slednje pa poravnati do 20. dne v mesecu. Pritrditi je pritožbi, da v konkretnem primeru gre za tipično opustitev ravnanja, ki je sankcionirana v 36. točki prvega odstavka člena 397. ZDavP-2 z izrekom globe. Kratek opis dejanskega stanja pa zajema tudi podatek o tem, da gre za opustitev predložitve obračuna prispevkov za varnost za zasebnike (op. SVZ), kar pritožba še dodatno utemeljuje s tem, da gre za predložitev obračuna za storilko kot samostojno podjetnico, zaradi česar se je posledično strinjati s pritožbo tudi v delu, da kratek opis dejanskega stanja, ki izhaja tudi iz izdanega PN zajema vsa relevantna dejstva, ki se nanašajo na opustitev storilke kot samostojne podjetnice v zvezi z nepredložitvijo OPSVZ do 15. 12. 2015.

Natančno branje celotne odločbe prekrškovnega organa (tudi celotne obrazložitve) pa v nasprotju z zaključki prvega sodišča pokaže, da je nepravilnost zavedenih računov za opravljene storitve, ki so jih pravni osebi izstavili dobavitelji, ki naj bi bile povezane osebe z obdolženo pravno osebo (to je tudi glavni očitek obeh storilk v vloženih ZSV), ob natančno razdelanem tabelarnem prikazu posebej dodatno pojasnjena za vsak račun posebej v obrazložitvi odločbe prekrškovnega organa. Zato se tudi pritožbeno sodišče ne strinja s tem, da bi moral izrek odločbe prekrškovnega organa vsebovati še dodatno konkretizacijo o tem, zakaj posamezni račun predstavlja nepravilen podatek, pri čemer pritožba pravilno opozarja, da se obema storilkama očita zgolj upoštevanje posameznih računov, ki so predstavljali nepravilne podatke, ne pa neresnične oziroma nepopolne. Izrek odločbe prekrškovnega organa, ki se očitno navezuje na predhodni inšpekcijski nadzor davčnega inšpekcijskega organa z dne 3. 4. 2015, je že sedaj glede očitka obema storilkama dokaj obsežen. V kolikor pa bi iz izreka tako, kot nepravilno zaključuje prvostopno sodišče izhajala še obrazložitev za vsak posamezni račun o tem, zakaj j

Predmet tega postopka je izdana odločba o ugotovitvi nepravilnosti, ne pa ugotovitev storjenega prekrška in izrečena sankcija v zvezi z njim, za kar je pristojen prekrškovni organ in v nadaljevanju sodnik za prekrške ne pa davčni organ in v nadaljevanju to sodišče.

Tožeča stranka je v obdobju pred izdajo izpodbijane odločbe storila več prekrškov zoper javni red in mir, kot samostojni podjetnik posameznik pa tudi ni imela poravnanih davčnih obveznosti, zato je tožena stranka utemeljeno zaključila, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS.

Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je izbira metode valorizacije materialnopravno vprašanje, zato z ugovorom o uporabi metode valorizacije tožnik ne more biti prekludiran. Ni utemeljen očitek tožnika, da bi sodišči morali rento valorizirati upoštevajoč rast plač. Rentni zahtevki se namreč ne valorizirajo avtomatično glede na porast življenjskih stroškov, tako kot na primer zakonite preživnine. Renta nima narave preživninske, pač pa naravo odškodninske obveznosti. Res je, da 196. člen ZOR določa, da sodišče lahko na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. Tožniku torej ni mogoče odreči možnosti, da v primeru dolgotrajne pravde enako utemelji povečanje rente, kot bi jo lahko po 196. členu ZOR. Vendar pa mora pri novi odmeri rente sodišče upoštevati vse okoliščine nikakor pa ne opraviti le valorizacije, za kar se zavzema tožnik. Obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovanec zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku od zavarovalnice ne more

DURSu plačana akontacija dohodnine od dohodkov iz življenjskega zavarovanja je delna izpolnitev, ki se upošteva, kot da bi bilo izpolnjeno upniku.

Tožeča stranka ugovarja opredelitvi prostorov društva kot gostinskega lokala oziroma zaključku, da se je v njenih prostorih opravljala gostinska dejavnost, in s tem svojemu položaju zavezanca, ki se je dolžan ravnati po določbah 138. člena ZDavP-2. Omenjeni zaključek je pravilen, saj je ne le oprema prostorov, temveč zlasti ravnanje zastopnika tožeče stranke ob prihodu inšpektorjev, več kot zgolj kazalo na to, da se v prostorih tožeče stranke opravlja gostinska dejavnost. Zato je bil utemeljeno izdan sklep o začetku nadzora blagajniškega poslovanja in zato se je utemeljeno in skladno z določbami 76. člena ZDavP-2 od tožeče stranke zahtevalo, da svoje (nasprotne) trditve v postopku nadzora dokaže, česar pa ni uspela storiti. Uspeti tudi ne more z ugovorom, da inšpektorji niso imeli podlage za vstop, saj je bilo v postopku kot nesporno ugotovljeno, da je na naslovu dejansko registriran sedež društva in da torej ne gre za zasebne prostore zastopnika tožeče stranke. Ker tožeča stranka do izdaje odločbe ni zahtevala povrnitve stroškov, je v skladu s 116. členom ZUP pravico do povrnitve stroškov izgubila.