VSL Sklep I Cp 609/2021

I. Pritožba predlagatelja in prve nasprotne udeleženke se zavrne in se izpodbijani sklep s 24. 6. 2020 v izpodbijanih točkah (V. In VII. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbi skrbnice za posebni primer se ugodi in se izpodbijani sklep z 12. 10. 2020 razveljavi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških skrbnice za posebni primer se pridrži za končno stroškovno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom s 24. 6. 2020 zavrglo vlogi druge nasprotne udeleženke z 8. 11. 2018 in 15. 4. 2019 (I. točka izreka), na stavbi z identifikacijsko številko 000-1076 na naslovu K. vzpostavilo etažno lastnino (II. točka izreka), ugotovilo, da je pri tej stavbi v zemljiški knjigi vpisana nedokončana etažna lastnina (III. točka izreka), ugotovilo, da stavba z identifikacijsko številko 000-9009 ne obstaja in odredilo njen izbris iz zemljiške knjige (IV. točka izreka), ugotovilo obstoj stavbe z identifikacijsko številko 000-1076, njene posamezne dele in splošne skupne dele (V. točka izreka), ugotovilo solastnino na zemljiški parceli št. ..., k.o. ... (VI. točka izreka), ugotovilo posamezne dele stavbe in pri njih lastninsko pravico v korist tam določenih oseb (VII. točka izreka) in odredilo vpis sklepa v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti (VIII. točka izreka).

2S sklepom z 12. 10. 2020 je zavrglo predlog skrbnice za posebni primer za povrnitev stroškov.

3Zoper V. in VII. točko sklepa s 24. 6. 2020 vlagata predlagatelj in prva nasprotna udeleženka pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, predlagata razveljavitev sklepa in njegovo vrnitev v novo odločanje, podredno, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep ustrezno spremeni. Sodišču prve stopnje očitata kršitev določb 1., 18. in 23. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). Ne strinjata se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da deli stavbe z identifikacijsko številko 000-1076-6, 000-1076-7 in 000-1076-9 predstavljajo splošne skupne dele stavbe. Dela 000-1076-6 in 000-1076-7 sta v katastru stavb evidentirana kot posamezna dela stavbe (stanovanjski enoti), del stavbe 000-1076-9, ki v naravi predstavlja hodnik in vodi do teh stanovanjskih enot, pa kot posebni skupni del. Zaradi zmotnega zaključka, da je med udeleženci spor o posameznih delih 000-1076-6, 000-1076-7 in 000-1076-, sodišče ni uporabilo določbe 23. člena ZVEtL-1 glede domneve o skupnih delih stavbe. Iz vsebine navedb A. A. in B. B. namreč ni mogoče zaključiti, da je med udeleženci obstajal spor o drugačnem dejanskem stanju. Ko je sodišče deloma stavbe 000-1076-6 in 000-1076-7 odvzelo položaj posameznih delov, delu stavbe 000-1076-9 pa položaj posebnega skupnega dela, je odločalo mimo določb ZVEtL-1 in volje strank v postopku. Pridobitvi podstrešnega dela ni nihče nasprotoval. Napačen je tudi zaključek sodišča, da so vse prodajne pogodbe, ki so bile sklenjene za nakup podstrešnega dela obravnavane stavbe, nične, ker nasprotujejo načelu akcesornosti. Etažna lastnina na zadevni stavbi še ni bila vzpostavljena, zato ni mogoče govoriti o načelu akcesornosti. Poleg tega je bil predmet pogodbe delež na celotni površini, pritožnika sta solastninske deleže na podstrehi odkupila od vseh dejanskih solastnikov, v že pridobljene solastninske deleže na stavbi pa sodišče v skladu z določili ZVEtL-1 ne more posegati. Pravni posli so bili zemljiškoknjižno izvedeni, zato se sprašujeta, ali je kupoprodajna pogodba, sklenjena v obliki notarskega zapisa, res lahko nična. Ker so dediči po pok. C. C (solastniki posameznega dela 000-1076-3) skupaj z A. A. v zameno za prodajo solastniškega deleža na podstrešju pridobili dodatno sobo v kleti, nekdaj skupno shrambo, predlagata, naj jim sodišče na delu stavbe 000-1076-7 prizna največ 1/20.

4Zoper sklep z dne 12. 10. 2020 vlaga skrbnica za posebni primer pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni, podredno, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje. Navaja, da je kot začasna zastopnica z vlogo z dne 14. 7. 2020, po izteku 15 dni od prejema končne sodne odločbe v tej zadevi, predlagala odmero stroškov zastopanja. Ne drži, da je njena vloga za povrnitev stroškov prepozna. Določba 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se ne uporablja za odločitev o zahtevi začasne zastopnice, ki je v razmerju s sodiščem in ne strankami. Če bi sodišče želelo, da stroške priglasi prej, bi jo moralo sodišče na pravico do priglasitve stroškov opozoriti, česar ni storilo. Zaradi opustitve opozorila je podana kršitev določb postopka.

5Na pritožbo predlagatelja in prve nasprotne udeleženke sta odgovorila druga nasprotna udeleženka in šesti nasprotni udeleženec ter predlagala njeno zavrnitev.

6Pritožba zoper sklep z dne 24. 6. 2020 ni utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 12. 10. 2020 pa je utemeljena.

O pritožbi zoper sklep z dne 24. 6. 2020

7Namen ZVEtL-1 (pred njim pa Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi¹) je v urejanju zatečenih razmerij in njihovem postopnem urejanju v skladu z veljavnim stvarnopravnim režimom. Zakon je zato omogočil vložitev predloga za vzpostavitev etažne lastnine tudi tistim osebam, ki s pravnim naslovom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, četudi niso izpolnjeni pogoji za vpis lastninske pravice na posameznem delu. Ko vzpostavlja etažno lastnino in ugotavlja pripadajoče zemljišče k stavbi, sodišče odloča na podlagi zakonskih dokaznih pravil in domnev, če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega državnega organa (18. člen ZVEtL-1).

8Pridobitelj posameznega dela je oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Pravni naslov je po ZVEtL-1 listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe (prvi in drugi odstavek 19. člena ZVEtL-1).

9Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da med udeleženci ni bilo spora o drugačnem dejanskem stanju, kot ga je v predlogu zatrjeval predlagatelj. Nasprotni udeleženki B. B. in A. A. sta nasprotovanje predlogu za vzpostavitev etažne lastnine izrazili že z vlogama s 26. 11. 2015 in 5. 1. 2016,² nenazadnje pa tudi leta 2019 z vložitvijo (novega) predloga za vzpostavitev etažne lastnine na sporni stavbi, katerega vsebino je sodišče obravnavalo kot vlogo v tem postopku. Navedba nasprotnih udeleženk v njunem predlogu, da enoti 000-1076-6 in 000-1076-7 (v nadaljevanju: dela št. 6 in 7) ne predstavljata stanovanjskih temveč podstrešne prostore, tudi po presoji pritožbenega sodišča zadošča za zaključek o tem, da med udeleženci obstoji spor o drugačnem dejanskem stanju in je odločanje na podlagi zakonskih dokaznih pravil in domnev na podlagi 18. člena ZVEtL-1 izključeno. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

10Predlagatelj in prva nasprotna udeleženka sta v postopku zatrjevala, da sta na podlagi sklenjenih kupoprodajnih pogodb pridobitelja posameznih delov št. 6 in 7 v 4. etaži stavbe, katerima pripada hodnik v mansardi (3. etaži) z identifikacijsko številko 000-1076-9 (v nadaljevanju: del št. 9). Lastninsko pravico na delih št. 6 in 7 sta predlagatelj in prva nasprotna udeleženka utemeljevala s kupoprodajnima pogodbama s 24. 9. 2003 in 17. 3. 2010 (predlagatelj) oziroma s 15. 2. 2002 in 12. 4. 2010 (prva nasprotna udeleženka). Iz pritožbeno nespornih ugotovitev izpodbijanega sklepa izhaja, da sta s pogodbama s 24. 9. 2003 in 17. 3. 2010 prodajalca predlagatelju prodala solastniška deleža do 1/5 (18 m²) in do 1/80 (8 m²) na podstrešnem prostoru. Iz prodajnih pogodb izhaja tudi, da na pohodnem podstrešju pripada skupna pravica vsem lastnikom posameznih delov stavbe.

11Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dela št. 6 in 7 ne predstavljata njunega posebnega dela temveč splošni skupni del. Glede na tedanje stanje hiše³ je bilo očitno (brez spornih podstrešnih prostorov v 4. etaži) v stavbi pet stanovanj. Navedeno pomeni, da v stavbi ni več obstajalo nobeno stanovanje. Prodajalka, ki je predlagatelju na spornih prostorih prodala solastniški delež do 1/5, je torej v celoti razpolagala s svojim solastniškim deležem na podstrešnih prostorih. Če je temu tako in je na podstrešnih prostorih obstajala solastnina vseh (dejanskih) etažnih lastnikov, izmera prodanih solastniških deležev v m² v kupoprodajnih pogodbah pa je bila med pogodbenimi strankami določena „na pamet“ (upoštevaje velikost celotnega podstrešnega prostora in ustrezne idealne deleže) in brez sodelovanja ostalih (dejanskih) etažnih lastnikov, je izključeno, da se je z zadevnimi kupoprodajnimi pogodbami prenašala lastninska pravica na posameznem delu stavbe. Le posamezni del stavbe pa je lahko – skupaj s solastnino na skupnih delih - samostojni objekt lastninske pravice. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu,⁴ zaključek v izpodbijanem sklepu, da so pravni naslovi, na katerih sta predlagatelj in prva nasprotna udeleženka utemeljevala lastninsko pravico na delih št. 6 in 7, nični in zato ne ustvarjajo želenih stvarnopravnih učinkov, pa materialnopravno pravilen. Ker imata dela stavbe št. 6 in 7 status splošnega skupnega dela, pa se izkaže kot pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da del št. 9 predstavlja splošni skupni del stavbe (zagotovitev dostopa do splošnega skupnega dela v 4. etaži).

12Zmotno je tudi pritožbeno razumevanje, da je zaradi nedokončane etažne lastnine za sporni podstrešni del stavbe veljal režim solastnine in je šlo torej za odkup „klasičnih solastninskih deležev“. Etažna lastnina in solastnina na stavbi ne moreta obstajati hkrati, ker se medsebojno izključujeta, solastnina na skupnih delih v pravnem svetu in prometu pa ne obstaja ločeno od lastnine na posameznem delu. Posledično so pravno irelevantne tudi pritožbene navedbe o tem, da sta pritožnika s kupoprodajnimi pogodbami na podstrešju kupila solastniške deleže od vseh dejanskih solastnikov.

13Dvoma v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča tudi ne vnaša (sicer posplošeno) pritožbeno poudarjanje preteklega stvarnopravnega režima in z njim povezanega razumevanja instituta etažne lastnine in neurejenih zemljiškoknjižnih stanj. Prvič zato, ker so bile kupoprodajne pogodbe s 24. 9. 2003, 17. 3. 2010 in 12. 4. 2010 sklenjene po uveljavitvi SPZ, in drugič (glede kupoprodajne pogodbe z dne 15. 2. 2002) zato, ker je lahko etažna lastnina nastala in obstajala že pred uveljavitvijo SPZ, kljub temu, da tovrstna razmerja niso bila urejena in zemljiškoknjižno evidentirana. Stališče o tem je bilo v sodni praksi že sprejeto.⁵

14Zaključek sodišča prve stopnje o ničnosti sklenjenih pravnih poslov je v zvezi s sklenjenimi zavezovalnimi pravnimi posli in ne notarskim zapisom, zato ni jasno, kam meri pritožba z navedbami o morebitni neveljavnosti notarskega zapisa. Zatrjevana trditev je poleg tega povsem pavšalna, zato podrobnejši odgovor nanjo ni potreben niti mogoč.

15Končno je pravilna tudi določitev solastniških deležev na splošnih in posebnih skupnih delih stavbe. Ti se določajo glede na površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe, oziroma, povedano drugače, glede na uporabno vrednost posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne uporabne vrednosti nepremičnine (razen če zakon ali pravni posel določa drugače).⁶ Pritožnika površini posameznega dela stavbe 000-1076-3 (del. št. 3) in skupni uporabni površini stavbe v postopku pred prvostopenjskim sodiščem nista nasprotovala,⁷ z izpodbijanim sklepom ugotovljenim površinam pa ne nasprotujeta niti v pritožbi, zato z navedbami o drugačnih solastniških deležih - ob hkratnem umanjkanju trditev o obstoju drugačnega pogodbenega dogovora - ne moreta uspeti. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se solastnini na skupnih delih (niti delno) ni mogoče odpovedati, z lastnino na posameznem delu zgradbe pa je neločljivo povezana solastnina etažnih lastnikov na (vseh in ne le nekaterih) skupnih delih.⁸

16Pritožba je glede na zgoraj obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (V. In VII. točka izreka) potrdilo. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev pritožbenih stroškov.

O pritožbi zoper sklep z dne 12. 10. 2020

17Sodišče prve stopnje je v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po uradni dolžnosti in na podlagi 6. člena ZVEtL-1 neznanim pravnim naslednikom več udeležencev postavilo skrbnico za poseben primer, pritožnico. Z izpodbijanim sklepom je zavrglo njen predlog za povrnitev odvetniških stroškov. Drži pritožbeni očitek, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na določbi 163. člena ZPP, napačna.

18Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pritožnica kot skrbnica za posebni primer po preteku 15 dni od vročitve odločbe, ki jo je sodišče v konkretnem primeru izdalo brez poprejšnjega obravnavanja, ne more več priglasiti stroškov, ki so ji nastali v zvezi z opravljanjem dela začasne zastopnice. Po ustaljeni sodni praksi⁹ se za vložitev zahteve za povrnitev nagrade in stroškov začasnega zastopnika ne uporablja določba 163. člena ZPP. Začasni zastopnik nima položaja stranke in plačilo za svoje delo dobi v vsakem primeru. Poleg tega pritožba utemeljeno navaja, da mora sodišče tistega, ki ima pravico do povrnitve stroškov, opozoriti na to pravico, kot tudi na to, da jo izgubi, če zahtevka ne uveljavi v roku, določenem z zakonom,¹⁰ prvostopenjsko sodišče pa v tej zadevi skrbnice za posebni primer na pravico do priglasitve stroškov še ni opozorilo.

19Sodišče prve stopnje bi poleg tega moralo pri odločanju o zahtevi pritožnice uporabiti določbe ZVEtL-1 in stroškovno odločitev sprejeti na podlagi 16. člena ZVEtL-1 o povrnitvi stroškov upravičenca. Ta v drugem odstavku določa, da mora biti zahteva upravičenca vložena v 15 dneh po vročitvi pravnomočne odločbe, s katero se je končal postopek po tem zakonu. Ker pa je pritožbeno sodišče s tem sklepom odločalo tudi o utemeljenosti pritožbe zoper končno odločbo, ne more biti dvoma o tem, da trenutek pravnomočnosti končne odločbe še ni mogel nastopiti. Ob pojasnjenem se odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju stroškovne zahteve pritožnice izkaže za preuranjeno.

20Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. točke 354. člena ZPP v povezavi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku¹¹ in 3. členom ZVEtL-1 pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep z 12. 10. 2020 razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju na pravilni pravni podlagi pritožnici priznati stroške, ki jih je imela v postopku pred sodiščem prve stopnje in hkrati upoštevati morebitne potrebne stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku.

21Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Uradni list RS, št. 45/08 in 59/11; v nadaljevanju ZVEtL.
² List. št. 22 in 24 sodnega spisa. Pritožbeno ni sporno, da ti dve vlogi s sklepom sodišča v postopku nista bili zavrženi.
³ Na kateri je bila vzpostavljena nedokončana oziroma dejanska etažna lastnina.
⁴ Četrti odstavek 105. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).
⁵ Sodba VSRS II Ips 390/2009 z dne 14. 3. 2013.
⁶ Prim. šesti odstavek 23. člena ZVEtL-1 in 106. člen SPZ.
⁷ Predlagatelj je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem celo navajal, da je bila dodatno pridobljena površina posameznega dela št. 3 upoštevana že pri izdelavi etažnega načrta.
⁸ 105. člen SPZ.
⁹ Prim. VSL sklep I Cp 1062/2010 z dne 17. 6. 2010, VSL sklep Ip 2201/2016 z dne 16. 8. 2016, VSC sklep Cp 727/2014 z dne 11. 6. 2015, VSL sklep II Cp 1854/2017 z dne 20. 12. 2017, VSL sklep II Cp 760/2019 z dne 4. 9. 2019 idr.
¹⁰ Glej 3. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku.
¹¹ Uradni list RS, št. 16/19.