6. člen ZVEtL-1

Tar. št. 24 OT ureja odmero stroškov v postopku za sodno ureditev meje in določitev najemnika, dovolitev nujne poti, ustanavljanje služnosti, obenem pa se uporablja tudi za druge nepravdne postopke, ki niso zajeti v ostalih tarifnih številkah. Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 je specialen nepravdni postopek, ki ga v tar. št. 23 OT ni najti. Zato ga je treba uvrstiti med t. i. druge nepravdne postopke po tar. št. 24. Tar. št. 23 OT vsebuje zaprt seznam postopkov, na katere se nanaša. V tar. št. 24 OT pa je moč prepoznati subsidiarno naravo, zato učinkuje kot splošno pravilo za vse ostale nepravdne postopke, ki niso posebej urejeni in kamor sodi tudi postopek za določitev pripadajočega zemljišča.

V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZVEtL-1 sodišče, če v postopku po tem zakonu nastopata dve ali več skupnosti etažnih lastnikov, ki imajo istega upravnika, in so njihove koristi v navzkrižju, vsaki od takih skupnosti postavi skrbnika za poseben primer. Utemeljeno pa pritožba opozarja na neekonomičnost postavitve skrbnikov za posebni primer SVEL stavb na naslovih A. ulica 12, 14 in 16, ker so si pooblaščenca izbrali že sami. Glede na vsebino vlog in glede na vsebino naknadno predloženih zapisnikov zborov etažnih lastnikov pritožbeno sodišče šteje, da koristi skupnosti etažnih lastnikov stavb na naslovih A. ulica 12, 14 in 16 niso v medsebojnem navzkrižju. Zato je nesmotrno in neekonomično, da se vsaki izmed teh postavi svojega skrbnika za posebni primer.

Prokuristu je dano splošno pooblastilo za opravljanje vseh materialnopravnih in procesnopravnih dejanj (razen v zvezi z odsvojitvijo in obremenitvijo nepremičnin), ki se razteza tudi na sedaj zakonsko izrecno urejeno upravičenje za opravljanje procesnih dejanj v postopkih pred sodišči in drugimi organ in - kar je v obravnavani zadevi odločilno - tudi na vlaganje pritožb. Prokuristu je torej dano zakonsko pooblastilo za zastopanje družbe pred sodišči. Ker obseg upravičenj ni omejen s pogojem opravljenega pravniškega izpita ali z odobritvijo direktorja družbe, tudi navedenega zakonskega pooblastila ni mogoče pogojevati s tem (tako kot se tudi od zakonitega zastopnika (direktorja družbe), ali upravnika kot zastopnika etažnih lastnikov) ne zahteva posedovanje pravniškega državnega izpita za zastopanje pred pritožbenim sodiščem. Z izpodbijanima sklepoma je ugotovljeno, kdo je v procesnem smislu zakoniti udeleženec postopka, kar ne pomeni prejudica glede vprašanja, ali ima ta zakoniti udeleženec tudi kakšno materialnopravno pravico na spornih nepremičninah.

Po sedanji ureditvi določba petega odstavka 17. člena ZOdv velja za vse primere zastopanja po uradni dolžnosti (ni omejena na primer, ko je odvetnik postavljen po uradni dolžnosti in je hkrati plačilo za njegovo delo zagotovljeno v državnem proračunu). Stališče sodišča prve stopnje, da ob tako jasni jezikovni formulaciji zakonodajalčevi cilji, pojasnjeni v obrazložitvi predloga zakona (ne pa udejanjeni v besedilu člena), ne morejo dopolnjevati pravne norme, je pravilno.

Določba petega odstavka 17. člena ZOdv se nanaša na vse odvetnike, ki so v sodnih postopkih postavljeni po uradni dolžnosti, torej tudi za odvetnika, ki je v postopku po ZVEtL-1 po uradni dolžnosti postavljen za skrbnika za poseben primer neznanim naslednikom osebe, ki je umrla ali prenehala. Ker OT ne določa posebne tarife za nepravdni postopek po ZVEtL-1 niti ta ni izrecno zajet v tar. št. 22, 24 in 25, je sodišče prve stopnje pri odmeri odvetniške nagrade pravilno uporabilo tar. št. 23. Pojasnil in obveznih razlag odvetniške tarife, ki jih sprejme le Odvetniška zbornica brez soglasja ministra in ki niso objavljena v Uradnem listu, sodišče niti drugi državni organi niso dolžni upoštevati.

ZVEtL-1 odstopa od splošnega procesnega pravila, da oseba, ki ne obstaja (več), ne more biti stranka postopka. Za primere smrti ali prenehanja udeleženca med postopkom ali v primeru neznanih pravnih naslednikov osebe, ki bi morala biti udeleženec postopka, a je umrla oziroma prenehala obstajati pred začetkom postopka, mora sodišče naslednikom take osebe po uradni dolžnosti postaviti skrbnika za poseben primer.

Vendar pa je prvostopenjsko sodišče pri tem spregledalo, da je skladno z dikcijo zgoraj citiranih členov postavitev skrbnika za poseben primer predvidena zgolj v slučaju prenehanja pravne (enako tudi fizične) osebe kot udeleženca postopka na način, ki bi privedel do pravnega nasledstva. Skladno z določbo 80. člena ZPP, ki se v nepravdnem postopku smiselno uporabi na podlagi 37. člena ZNP, mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti tudi, ali je tisti, ki nastopa kot stranka oziroma udeleženec, lahko pravdna stranka oziroma udeleženec postopka. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) pa vsebuje posebne določbe (380. člen ZFPPIPP), po katerih se nad pozneje najdenim premoženjem, to je premoženjem, ki je pripadalo stečajnemu dolžniku, pa se je našlo po tem, ko je sodišče izdalo sklep o končanju stečajnega postopka, izvede stečajni postopek.

Če ni znan pravni naslednik zemljiškoknjižnega lastnika, ki je udeleženec postopka za vzpostavitev etažne lastnine, je za take primere v ZVEtL in ZVEtL-1 izrecno predvidena postavitev skrbnika za poseben primer. Ta po eni strani varuje pravice in koristi pravnih naslednikov zemljiškoknjižnega lastnika, po drugi strani pa drugim udeležencem postopka mogoča hitrejšo izvedbo postopka vzpostavitve etažne lastnine, kar je bil osnovni cilj in namen zakona.