16. člen ZVEtL-1

Po drugem odstavku 12. člena ZVEtL-1 namreč sodišče izvedenca ustrezne stroke postavi po uradni dolžnosti, če je to potrebno za vpis stavbe ali njenih delov v kataster stavb, za evidentiranje potrebnih sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb ali za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča. V predmetnem primeru je obstoj in obseg pripadajočega zemljišča sporen, saj predlogu predlagateljice nasprotni udeleženci skozi celoten postopek jasno in izrecno nasprotujejo. Opredelitev nalog izvedenca je namreč v pristojnosti sodišča, ki je odmero zemljišča pod stavbo, ki naj dobi svojo parcelno številko, izvedenki odredilo ob sklicevanju na pravni položaj povezanih nepremičnin. Pripadajoče zemljišče je mogoče vknjižiti le pri stavbi, ki je v etažni lastnini in je predmet samostojnega zemljiškoknjižnega vpisa (11. člen ZZK-1), medtem ko se stavba, ki ni v etažni lastnini, kot samostojna stavba ne vpisuje v zemljiško knjigo in pri takšni stavbi tudi ni mogoče vknjižiti pripadajočega zemljišča. SPZ-B je zato uvedel institut povezanih nepremičnin, ki ureja tiste primere, ko ima določena nepremičnina (t. i. pomožna nepremičnina) enako funkcijo kot skupni del zgradbe v eta

V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZVEtL-1 sodišče, če v postopku po tem zakonu nastopata dve ali več skupnosti etažnih lastnikov, ki imajo istega upravnika, in so njihove koristi v navzkrižju, vsaki od takih skupnosti postavi skrbnika za poseben primer. Utemeljeno pa pritožba opozarja na neekonomičnost postavitve skrbnikov za posebni primer SVEL stavb na naslovih A. ulica 12, 14 in 16, ker so si pooblaščenca izbrali že sami. Glede na vsebino vlog in glede na vsebino naknadno predloženih zapisnikov zborov etažnih lastnikov pritožbeno sodišče šteje, da koristi skupnosti etažnih lastnikov stavb na naslovih A. ulica 12, 14 in 16 niso v medsebojnem navzkrižju. Zato je nesmotrno in neekonomično, da se vsaki izmed teh postavi svojega skrbnika za posebni primer.

V 35. členu ZNP ni urejen položaj, ko sodišče v zadevi ne odloči meritorno, temveč postopek ustavi. V takih primerih je treba na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporabiti določbe ZPP. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (tu predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti pravdne (nepravdne) stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da po določbi 15. člena ZVEtL-1 stroški, potrebni za izvedbo in dokončanje postopka po ZVEtL-1, so stroški rednega upravljanja stavbe, na kateri se vzpostavlja etažna lastnina oziroma pripadajoče zemljišče in se lahko izplačajo iz rezervnega sklada, če je ta izoblikovan. Za stroške štejejo sodne takse, stroški zastopnika, stroški izvedenca in osebe, ki je pripravila strokovno podlago za katastrski vpis ter drugi stroški, če jih oceni sodišče kot potrebne. Če gre za več stavb, se delijo po enakih delih na vse stavbe, razen, če bi bilo to glede na očitno nesorazmerje med velikostjo stavb in potrebnimi opravili v postopku očitno neupravičeno. V tem primeru sodišče o delitvi stroškov odloči med več stavb po pravični oceni. Po 16. členu ZVEtL-1 gre torej za skupne stroške etažnih lastnikov, ki so dolžni plačati predujem sorazmerno glede na svoj idealni delež solastnine na skupnih delih stavbe in tako se bo poračunal tudi preveč plačani predujem.

Če je udeleženec založil predujem za potrebne stroške postopka, ki so skupni stroški etažnih lastnikov stavbe v etažni lastnini, sodišče odloči, da mu vsakokratni etažni lastniki oziroma pridobitelji posameznih delov v stavbi vsak sorazmerno svojemu idealnemu deležu solastnine na skupnih delih stavbe povrnejo plačani predujem v treh mesecih.

Tudi če je pritožnica med postopkom nasprotovala vzpostavitvi etažne lastnine, ker je bila stavba predvidena za rušenje, to še ne pomeni, da je bil postopek voden izključno v interesu predlagatelja. Ureditev razmerij med etažnimi lastniki je v interesu vseh udeležencev, saj se v tem postopku pri stavbah z več posameznimi deli v skladu s konceptom etažne lastnine usklajuje zemljiškoknjižno stanje z dejanskim stanjem.

Po sedanji ureditvi določba petega odstavka 17. člena ZOdv velja za vse primere zastopanja po uradni dolžnosti (ni omejena na primer, ko je odvetnik postavljen po uradni dolžnosti in je hkrati plačilo za njegovo delo zagotovljeno v državnem proračunu). Stališče sodišča prve stopnje, da ob tako jasni jezikovni formulaciji zakonodajalčevi cilji, pojasnjeni v obrazložitvi predloga zakona (ne pa udejanjeni v besedilu člena), ne morejo dopolnjevati pravne norme, je pravilno.

Zmotno je stališče, da bi bilo za stroške izvedenca pri vzpostavitvi etažne lastnine potrebno obremeniti zgolj predlagatelja, ker je v celoti založil predujem za stroške sodnega izvedenca.

Ker med udeleženci postopka ni bilo soglasja o določitvi pripadajočega zemljišča na način, kot izhaja iz predloga predlagateljic, je sodišče prve stopnje utemeljeno postopalo po rednem teku stvari in za odločitev o pravnem položaju pripadajočega zemljišča postavilo sodno izvedenko urbanistične stroke. Sodišče prve stopnje je zaradi domneve umika predloga postopek pravilno ustavilo, ker predujem za delo sodne izvedenke urbanistične stroke s strani predlagateljice, kot tudi ostalih udeležencev, ni bil poravnan (prvi odstavek 16. člena ZVEtL-1). Drugi odstavek 50. člena ZVEtL-1, ki določa, da se nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja oz. neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, ustavi in nadaljuje po pravilih pravdnega postopka, v konkretnem primeru ni uporabljiv. Med udeleženci ni bilo spora o obstoju stvarne služnosti na pripadajočem zemljišču.

Nasprotna udeleženka nima v lasti nobene od obravnavanih parcel, zato v postopku ne uveljavlja svojih pravic in ne varuje svojih pravnih koristi, temveč nastopa kot varuhinja javnega interesa (peti odstavek 48. člena ZVEtL-1). Njena pravica do izjavljanja in sodelovanja v postopku je zato začrtana z mejami tega interesa. Glede na navedeno nasprotna udeleženka nima pravnega interesa za uveljavljanje ugovora originarno pridobljene lastninske pravice na parcelah št. 007, 008, 009 in 010 v stečajnem postopku, saj ne gre za parcele v njeni lasti, niti za varovanje javnega interesa. Drugačne, zanjo (ali za javni interes) ugodnejše odločitve ne more doseči, zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo v tem delu zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1). Po ustaljeni sodni praksi so pravni posli, katerih predmet je razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem, absolutno nični, česar morebitna dobra vera kupca ne more sanirati. Nakup zemljišča na javni dražbi ne pomeni, da je zaradi načina prodaje in njenih učinkov mogoče preseči kogentne prepovedi (samostojnega) prometa s funkcionalnimi zemljišči. Pogodbo z nedopustnim predmetom izpolnitve zade

Pridobitelj posameznega dela je oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Pravni naslov je po ZVEtL-1 listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe.

Neutemeljeno peta nasprotna udeleženka ponavlja pritožbene razloge, ki so že bili vsebinsko obravnavani v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče ji je v odločbi II Cp 781/2018 glede vseh osmih izpodbijanih posameznih delov stavbe obrazložilo, da je sodišče prve stopnje 31. člen ZVEtL-1 pravilno uporabilo, ko je ugotovilo lastninsko pravico pete nasprotne udeleženke na podlagi vpisa njene solastninske pravice v zemljiški knjigi. Zato se pritožbeno sodišče na obrazložitev v tem sklepu v celoti sklicuje in ponovno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in so neutemeljene vse pritožbene navedbe pete nasprotne udeleženke, s katerimi utemeljuje, da ni oziroma noče biti lastnica zgoraj navedenih posameznih delov.

Neustrezno ravnanje tretjih ne more predstavljati obnovitvenega razloga po 2. točki 394. člena ZPP. Peti odstavek 26. člena ZVEtL med drugim določa, da ugotovitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču k stavbi ne vpliva na druge stvarne in obligacijske pravice oseb, ki niso sodelovale in niso bile obveščene o postopku. Določba je nejasna, saj bi se po oceni pritožbenega sodišča moralo besedilo "ki niso sodelovale in niso bile obveščene o postopku" šteti povezano, torej je določilo, "da niso bile obveščene v postopku" nepotrebno.

Za priposestvovanje posameznega dela (drugi in tretji odstavek 20. člena ZVEtL-1) bi morala predlagatelja izkazati, da sta na posameznem delu stavbe izvrševala deset let trajajočo lastniško posest. Pravni naslov, na katerega sta predlagatelja oprla svoj predlog, jima ne daje podlage za odločitev, da opredeljeni deli stavbe predstavljajo splošni skupni del stavbe.