18. člen ZVEtL-1

Postopek za določitev etažne lastnine ni namenjen reševanju spornih lastninskopravnih vprašanj, kot jih izpostavlja pritožba, ampak se odloči na podlagi pravnih domnev in dokaznih pravil o pravnih naslovih ter na podlagi verjetnosti kot standarda materialne resnice. Prav tako postopek vzpostavitve etažne lastnine ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine delov stavbe. Po pravnomočnosti odločbe pa lahko udeleženci svoje pravice uveljavljajo v pravdi ali drugih postopkih.

Temeljno pravilo je, da sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne odloča o pravicah na zemljiškoknjižno že vpisanih posameznih delih stavbe, ki v naravi dejansko obstajajo. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določila 32. člena ZVEtL-1 pravilno ohranilo zemljiškoknjižno stanje teh posameznih delov. Pri položaju vpisane nedokončane etažne lastnine je treba upoštevati, da so v zemljiški knjigi že vpisana stvarnopravna razmerja glede tistih posameznih delov v etažni lastnini, ki so že vpisani v zemljiški knjigi. Ta stvarnopravna razmerja med drugim vključujejo tudi vknjiženo lastninsko pravico. O tej pravici pa sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne sme odločati zato, ker za njihovo pridobitev, omejitev oziroma prenehanje, veljajo splošna pravila SPZ in ZZK-1. Če torej med zemljiškoknjižnim lastnikom vpisanega posameznega dela in dejanskim lastnikom ni spora o lastninski pravici na tem delu, lahko pravilno pravno stanje uskladita tudi zunaj postopka po ZVEtL-1, v rednem zemljiškoknjižnem postopku. Takšno postopanje navsezadnje zasleduje tudi samo načelo ekonomičnosti.

V obravnavani zadevi gre za nepravdni postopek po ZVEtL-1. Namen tega postopka je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih zgradbah uredi (vzpostavi) v skladu s konceptom etažne lastnine, pri čemer ta postopek ni namenjen razreševanju spornih lastninskih vprašanj. To pomeni, da jih ne rešuje niti nepravdno sodišče samo niti to sodišče postopka ne prekine, da bi stranke napotilo na pravdo (slednje je z določbo 24. člena ZVEtL-1 izrecno izključeno). Nepravdno sodišče zato o spornih dejstvih odloči v izrazito poenostavljenem postopku, in sicer v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz 18. člena ZVEtL-1 in na podlagi stopnje verjetnosti (24. člen ZVEtL-1). Takšna poenostavitev omogoča lažjo vzpostavitev etažne lastnine, vendar je pravna kakovost odločitve zato manjša do te mere, da sklep o vzpostavitvi etažne lastnine po ZVEtL-1 ni ovira, da udeleženci in druge osebe svojih zahtevkov, ki se nanašajo tako na skupne kot posamezne dele zgradbe, ne bi mogli kasneje uveljavljati v pravdi ali drugih postopkih (35. člen ZVEtL-1).

Dogovor o določitvi rabe dela stavbe ne pomeni spremembe pravne narave tega dela stavbe iz skupnega v več posameznih delov v izključni lasti posameznih etažnih lastnikov. Dejanska ureditev določenega dela kaže kvečjemu na ureditev načina rabe stanovanjske hiše v luči (sedanjega) 32. člena SZ-1. Sporazum o načinu rabe skupnih delov etažnim lastnikom ne preprečuje, da uporabljajo točno določen del podstrešja, ki je ohranil status skupnega dela stavbe najmanj od nacionalizacije dalje.

Glede na to, da so stroške sanacije terase, ki je hkrati nadstrešek nad vhodom v stavbo, sanirali vsi etažni lastniki, pritožnica pa pravnega naslova, da je ob nakupu prostorov v stavbi kupila tudi teraso in shrambo pod stopnicami, ni izkazala (položaj kupljenih delov je bil razviden iz zemljiške knjige), česar v pritožbi tudi ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sta dela 451 in 454 splošna skupna dela stavbe.

Pojem skupni prostori, opredeljen v 5. členu SZ-1, opredeljuje tudi dovoze, klančine in podobno, kamor sodi tudi nakladalna rampa v poslovni stavbi, katere namen je dovoz tovornega materiala (prim. četrti odstavek 23. člena ZVEtL-1). Tako je lahko namenjena le skupni rabi vseh etažnih lastnikov (prim. tretji odstavek 105. člena SPZ). Navedeno potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da rampa ne more biti v samostojnem prometu, saj je akcesorna lastninski pravici etažnih lastnikov in tako njihova solastnina.

Predlagateljica v postopku pred sodiščem prve stopnje res ni bila opozorjena, da v pritožbi ne bo več smela neomejeno navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, vendar v zgoraj opisani procesni situaciji prepozne podaje navedb in predložitve dokazov ni pripisati njeni nevednosti in pravni neukosti. Nenazadnje je pritožnica oseba javnega prava, ves čas postopka jo zastopa kvalificirani pooblaščenec.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vprašanje obstoja izključne lastninske pravice nasprotnih udeležencev na nepremičninah 2798 in 2800 predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 13. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Sodišče lahko namreč razmerja med etažnimi lastniki ureja le na nepremičninah, ki so v njihovi solastnini, obseg zemljišča v solastnini pa bo vplival tudi na vsebinsko ureditev razmerja. Predhodni naravi vprašanja lastninskega položaja nepremičnin 2798 in 2800 pritožnika ne ugovarjata. Bojazen o obstoju litispendence je odveč tudi zato, ker v postopku za vzpostavitev etažne lastnine sodišče ne odloča z učinkom materialnopravne pravnomočnosti (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1).

Sodišče v postopkih pridobitve in vzpostavitve etažne lastnine odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali če je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega organa (18. člen ZVEtL-1). To določbo pa je sodišče očitno spregledalo in se ni podrobneje ukvarjalo z vprašanjem, ali med udeleženci sploh obstaja spor glede lastninske pravice pritožnic na obravnavanem posameznem delu stavbe. Dejstvo, da predlagateljici nista predložili izvirnikov pravnih poslov, ampak le fotokopije, ni razlog, da se ne bi upoštevala (tudi) priposestvovalna doba njune pravne prednice.

Iz drugega odstavka 214. člena ZPP izhaja, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, pri čemer se za neprerekana dejstva štejejo tudi dejstva, ki jih nasprotna stranka ni obrazloženo prerekala. Zgolj pavšalna navedba, da so toženkine navedbe v celoti neutemeljene in da toženka ni uspela dokazati, da ni dejanska lastnica nepremičnin ne pomenijo obrazloženega prerekanja toženkinih trditev o tem, da toženka ni bila investitor gradnje večstanovanjske stavbe, da niti ob izgradnji stavbe niti kasneje posameznih delov večstanovanjske stavbe ni prodajala, prav tako jih ni nikoli kupila, uporabljala, posedovala ali oddajala v najem. O vseh dejanskih okoliščinah v zvezi z izgradnjo večstanovanjske stavbe ter glede preteklega razpolaganja s posameznimi deli te stavbe se torej tožnica ni izrekla. Zato je prvostopenjsko sodišče te toženkine navedbe pravilno štelo za priznane. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen. Pravnomočen sklep o vzpostavitvi etažne lastnine, s katerim je nepravdno sodišče ugotovilo, da je toženka lastnica posameznih delov, ne preprečuje toženki, da v tej pravdi dokazuje neobstoj svoje

Predlagateljica s predloženimi listinami ni izkazala pravnega naslova za omenjena prostora. V dokaznem postopku je bilo s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da sta nastala naknadno, po nezakoniti rekonstrukciji stanovanja, ki ga je z dednim dogovorom v letu 1999 v posest dobil njen pravni prednik. Prostora tako nista bila del ateljeja, za katerega je sodišče predlagateljičin pravni naslov (vključno z odločbo Ministrstva za kulturo iz leta 1995) pravilno upoštevalo, temveč se nahajata na prej skupnem pokritem dvorišču, ki je povezovalo glavno in stransko dvorišče in so ga lahko uporabljali vsi najemniki oz. lastniki. Ker sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, izjema je zgolj, če med udeleženci ni spora ali če je drugače izkazano s pravnomočno sodbo, je pravilna tudi odločitev, da predlagateljica ni izkazala pogojev za priposestvovanje. To je v skladu z 20. členom ZVEtL-1 mogoče upoštevati le, če predlagatelj izkaže vsaj deset let trajajočo lastniško posest na posameznem delu stavbe, pri čemer je posest lastniška, če temelji na pravnem naslovu. Predlagateljica glede na navedeno v tem postopku ne more uspeti z relativizacijo

Čeprav so se med postopkom vzpostavitve etažne lastnine večkrat pojavili različni podatki o izmerah površin posameznih oziroma posebnih skupnih delov stavbe, to od sodišča ni terjalo odprave neskladij med podatki in zagotovitve sprememb vpisov v katastru stavb. Postopek vzpostavitve etažne lastnine ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine delov stavbe. Spori o obsegu in površini delov se lahko rešujejo v pravdi. Terasa na vrhu stavbe predstavlja splošni skupni del. Kot odprt prostor brez strehe in nekaterih stranic ni primerna za samostojno rabo. Poleg tega ni videti, da bi bila funkcionalno ali pravno vezana izključno na posamezne dele, temveč je dostop nanjo omogočen s skupnega stopnišča.

Ohranitev že vpisanih izvedenih pravic ZVEtL-1 ureja v 31. členu. Pri tem od splošnega pravila prenosa hipotek, zemljiškega dolga in stvarnega bremena, ki so v času učinkovanja zaznambe postopka v zemljiški knjigi vpisani na nepremičnini kot celoti, na vse predhodno še ne vpisane posamezne dele stavbe, določa izjemo glede izvedenih pravic, vpisanih v zemljiški knjigi na podlagi sklepa o izvršbi in zavarovanju. Za te velja, da se ne ugotovijo na tistem posameznem delu stavbe, za katerega pridobitelj izkaže, da je bil prvi pravni naslov pridobljen pred dnevom, od katerega učinkuje zemljiškoknjižni vpis izvedene nepremičnine na nepremičnini kot celoti. To pa je takrat, ko je bila listina o pravnem poslu po zakonu overjena, če je pravni naslov odločba sodišča ali drugega državnega organa, pa glede na dan izdaje odločbe, ki je pravni naslov.

V postopkih za vzpostavitev in pridobitev etažne lastine, sodišče odloči na podlagi dokaznih pravil in domnev.

Ko je nova sodnica prevzela zadevo, ni obvestila strank o tem in jim tako ni dala možnosti, da bi v primeru, da bi bili podani razlogi za izločitev, predlagali njeno izločitev. Zato, ker niso vedeli, kdo je razpravljajoča sodnica, te možnosti niso imeli v roku, ki ga sicer določa drugi odstavek 72. člena ZPP. Nobeno vabilo, obvestilo ali kakšno drugo pisanje sodišča, kjer bi bila podpisana sodnica, ni bilo strankam vročeno pred izdajo odločbe. Tako so stranke šele iz odločbe lahko izvedele, kdo je razpravljajoča sodnica. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba uporabiti pravila in odločati na podlagi pravil in domneve, ki jih določa ZVEtL-1. Pravilno je tudi, da je pridobitelj posameznega dela stavbe oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe in da pri tem upoštevamo tudi listino o pravnem poslu. Pravilno je tudi, da obstoji domneva o skupnih delih stavbe (člen 23) in da sodišče lahko odloči na podlagi verjetnosti, ko bi moralo stranke napotiti na pravdo in prekiniti glede rešitve predhodnega vprašanja nepravdni postopek. Vendar citirani členi ne pomenijo, da sodišče v situaci

ZPP, ki se smiselno uporablja v pritožbenem postopku tudi v drugih vrstah postopkov (kot je predmetni nepravdni postopek, po določbah katerega teče postopek vzpostavitve etažne lastnine, in v katerem je bil izdan izpodbijani sklep), v katerih sodišče odloča s sklepi, ne predvideva, da bi moralo pritožbeno sodišče v takšnih primerih, ko dopolni razloge o odločilnih dejstvih opraviti pritožbeno obravnavo. Prav tako se v postopku vzpostavitve etažne lastnine praviloma odloča na podlagi stanja spisa, narok pa se opravi izjemoma, saj 29. člen ZVEtL-1 določa, da sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Pritožbeno sodišče zato ob tem, ko iz podatkov spisa izhaja, da so se v zvezi s spornim dejstvom aktivne legitimacije predlagatelja oz. njegove pravne prednice, tako predlagatelj, kot tudi nasprotni udeleženci in priglasitelji imeli možnost izjaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni odločilo na pritožbeni obravnavi, pač pa na seji. Sodišča prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o vzpostavitvi etažne lastnine v položaju t.i. nedokončane etažne lastnine, kot enega od oblik dejanske etažne lastnine po 3. točki tretjega odstavka 17. člena ZVEtl-

ZVEtL-1 pridobiteljem posameznih delov stavbe olajšuje ugotovitev in vknjižbo lastninske pravice, saj za to določa milejše pogoje, kot jih predpisuje ZZK. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine ni namenjen in ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Zato pravnomočna odločba v postopku vzpostavitve etažne lastnine ni materialno, temveč le formalno pravnomočna. Skupni hodnik ne more biti predmet samostojne (so)lastinske pravice.

Zaradi številnih ugotovljenih pomanjkljivosti je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Po šestem odstavku 23. člena ZVEtL-1 se šteje, da je idealni delež solastnine vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na skupnih delih stavbe enak razmerju med površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe. Zmotno je zato upoštevanje skupnih delov 11 in 12 pri izračunu solastninskih deležev etažnih lastnikov glede skupnih delov.

Udeleženci so bili v dolgotrajnem denacionalizacijskem postopku ves čas v sporu z nasprotnim udeležencem, kaj predstavljajo v njegovi kupoprodajni pogodbi drugi prostori, ki so bili poleg stanovanja izvzeti iz denacionalizacije, zato je sodišče svojo odločitev pravilno kot bolj verjetno oprlo na listine. Ob tem pa se je ustrezno opredelilo tudi do mnenj sodnih izvedencev geodetov iz denacionalizacijskega postopka.

Postopek za vzpostavitev etažne lastnine sicer ni namenjen reševanju spornih lastninskih položajev, vendar to ne pomeni, da sodišče ne ugotavlja za odločitev o etažiranju določene stavbe relevantnih dejstev oziroma ne presoja dokazov v zvezi s temi dejstvi. Raziskati jih mora, o lastninsko pravnih položajih pa nato odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, ki so določeni v ZVEtL-1. S tem, ko niso odgovorili na poziv sodišča za podajo pripomb na izvedensko mnenje, namreč predlagatelji niso priznavali navedb nasprotnih udeležencev, saj so že ob podaji predloga za vzpostavitev etažne lastnine vnaprej zanikali trditve nasprotnih udeležencev, ki so jih ti podali v odgovoru na predlog. In ker iz poročila izvedenke izhaja, da gre za sporne dele, so predlagatelji s tem, ko niso podali pripomb na ugotovitve izvedenke, priznavali le spornost razmerij in ne trditev nasprotnih udeležencev, kot smiselno izhaja iz izpodbijanega sklepa.