VSRS Sklep VIII Ips 326/2008

Reviziji se ugodi, izpodbijani sklep (točke I/a, I/b in III izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke o premestitvi tožnika na delovno mesto vodje točilnice v D. S. brez datuma in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2006 ter ugotovilo, da tožniku na podlagi izredne odpovedi delovno razmerje ni prenehalo in še traja. Nadalje je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi tožnika z dne 1. 7. 2005 še vedno v veljavi in da je sklenjena za nedoločen čas, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodje gostinstva in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, za čas od 6. 4. 2006 do prenehanja delovnega razmerja pa razliko med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejel, če bi delal kot vodja gostinstva, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožena stranka izdala nezakonit sklep o premestitvi tožnika na drugo delovno mesto, in ker tožnik ni bil dolžan nastopiti dela na tem delovnem mestu, mu tudi kršitev delovnih obveznosti v zvezi s tem ni mogoče očitati. Presodilo je tudi, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, saj tožena stranka ni dokazala obstoja enega od razlogov iz 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu razveljavitve (ugotovitve nezakonitosti) izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2006, v delu ugotovitve, da tožniku na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni prenehalo in mu še traja, v delu ugotovitve, da je pogodba o zaposlitvi tožnika s toženo stranko z dne 1. 7. 2005 še vedno v veljavi in glede poziva nazaj na delo ter priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom razlike v plači (razen za čas od 6. 4. 2006 do prenehanja delovnega razmerja) in v tem obsegu tožbo zavrglo. Spremenilo je odločitev o stroških postopka tako, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (glede razveljavitve sklepa o premestitvi in priznanja pravic iz delovnega razmerja za čas od 6. 4. 2006 do prenehanja delovnega razmerja). Revizije v zvezi s tem delom ni dopustilo. Ugotovilo je, da tožnik varstva pravic v zvezi z zahtevkom za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas in v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljal v skladu s 24. in 25. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), na katerega napotuje Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Ur. l. RS, št. 96/2002), saj je tožena stranka javni zavod, ki ima status kulturnega spomenika.

3Zoper „sodbo in sklep“, vsebinsko in dejansko pa le zoper sklep, je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče druge stopnje odločilo preko pritožbenega zahtevka, zato je podana bistvena kršitev. Tožena stranka se je zoper odločitev v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pritožila le posredno in ugovora pomanjkanja procesne predpostavke ni uveljavljala. To je logično, saj tudi sama meni, da je zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dopustna neposredna sodna pot. Tak pravni pouk je v odpovedi zapisala sama. Katero od kršitev določb pravdnega postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, izpodbijana sodba ne navaja, zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Revident meni, da bistvena kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena, zato ni bilo podlage, da bi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk sodbo sodišča prve stopnje zavrglo. Poleg tega v spornem obdobju tožena stranka niti ni imela pristojnega organa za pritožbe iz delovnega razmerja, vlaganje pritožbe na drugostopni organ pa bi imelo smisel le, če bi ta organ obstajal in bi lahko odločal o vloženi pritožbi. Ker takega organa ni, opustitev pritožbe ne more pomeniti pomanjkanja procesne predpostavke. Da ima pristojnost pritožbenega organa svet zavoda, je ZUJIK določil šele z novelo, objavljeno v Uradnem listu 15. 6. 2007 (Ur. l. RS, št. 53/2007). V zvezi z zahtevkom za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas pa revizija meni, da so procesne predpostavke izpolnjene. V smislu tretjega odstavka 24. člena ZJU kršitev pravic iz delovnega razmerja predstavlja sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas, v zvezi s katero je tožnik sicer podal zahtevo za varstvo pravic, vsebinsko pa gre za pritožbo po ZJU, zato je tožba, vložena po izteku 30-dnevnega roka, v katerem odgovora ni dobil, pravočasna. Predlaga ugoditev reviziji ter spremembo sodbe in sklepa sodišča druge stopnje tako, da se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in se v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je odločitev o dovoljenosti sodnega varstva v tem primeru vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, konkretno določb ZJU, ki postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi ureja specialno glede na določbe ZDR. Predlaga zavrnitev revizije.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). V postopku z revizijo zoper sklep se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o reviziji zoper sodbo (četrti odstavek 384. člena ZPP).

7V reviziji je sicer navedeno, da se vlaga zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje, vendar pa iz njene vsebine izhaja, da je vložena le zoper sklep (saj je bil s sodbo potrjen del sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je tožnik z zahtevkom uspel). Zato jo je revizijsko sodišče obravnavalo kot revizijo zoper sklep.

8Revizija zoper sklep je utemeljena. V tem delu je bilo pritožbi tožene stranke delno ugodeno, del izpodbijane sodbe razveljavljen in tožba zavržena, odločitev o stroških postopka (ki je tudi sklep) pa spremenjena. Odločitev se nanaša na:

- zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z izredno odpovedjo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje in

- na zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2005 še vedno v veljavi (transformacija), da delovno razmerje še traja in za vrnitev nazaj na delo ter priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2005.

9Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da morajo delavci tožene stranke, ki je javni zavod s področja kulture, pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja ravnati po določbah ZJU na podlagi 45. člena ZUJIK. Glede vprašanja, ali je tožnik lahko zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2006 neposredno pred sodiščem na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR, je zavzelo pravilno stališče, da bi moral zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najprej vložiti pritožbo pri delodajalcu (1). V zvezi s tem se je oprlo na Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD, Ur. l. RS, št. 7/99) in Zakon o Kobilarni Lipica (ZKL, Ur. l. RS, št. 29/96 in naslednji), iz katerih izhaja status tožene stranke kot javnega zavoda na področju kulture. Po prvem odstavku 45. člena ZUJIK se v javnih zavodih na področju kulture glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi delavcev uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, kolikor ta zakon ne določa drugače. Delovna razmerja javnih uslužbencev ureja ZJU, ki je specialni predpis in ZDR kot splošni predpis, v kolikor posameznega vprašanja ne ureja ZJU. Po tretjem odstavku 24. člena ZJU je zoper odločitev o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitve pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Ta pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Po petem odstavku 24. člena ZJU je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja sodno varstvo dovoljeno pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Po obrazložitvi Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-35/04-11 z dne 11. 1. 2007 iz določbe 45. člena ZUJIK izhaja, da se za postopek odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja uporabljajo določbe ZJU, med temi tudi določba 24. člena tega zakona, ki kljub kasnejšim spremembam velja tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Predhodno notranje varstvo pri delodajalcu torej predstavlja procesno predpostavko za sodno varstvo. Če ta ni izpolnjena, sodišče prve stopnje tožbo zavrže (42. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 oziroma 274. člen ZPP).

10Vendar pa v primeru, če sodišče prve stopnje to procesno predpostavko spregleda, oziroma o njej napačno presodi, kršitev ne predstavlja ene od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, temveč lahko predstavlja le bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev pa pritožbeno sodišče upošteva le na izrecni pritožbeni ugovor pritožnika, ki ga v tem primeru v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bilo.

11Glede na navedeno je utemeljen revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka v zvezi s pravilno uporabo določbe drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je namreč v razlogih sklepa navedlo, da na podlagi te določbe po uradni dolžnosti pazi na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so v njej naštete, ter na pravilno uporabo materialnega prava, pri tem pa ugotovilo, da v tej zadevi sodno varstvo ni dovoljeno. Podrobneje se kasneje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do tega, katera od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP naj bi bila podana, pač pa je zgolj pavšalno obrazložilo, da je tožbo v tem delu zavrglo na podlagi drugega odstavka 354. člena v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP. Po drugem odstavku 354. člena ZPP sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrže, če so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršene določbe 3. in 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločilno za presojo je tako vprašanje, ali je sodišče druge stopnje kljub temu, da je sodno varstvo pred delovnim sodiščem po ZJU dovoljeno le v primeru, če bi tožnik izkoristil možnost pritožbe, to procesno predpostavko lahko upoštevalo iz razlogov po uradni dolžnosti in če je s tem v zvezi pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 354. člena ZPP. Tretja točka drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na kršitev postopka v primeru odločitve o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost, dvanajsta točka pa na kršitev v primeru odločitve o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali v katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. V tej zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, saj izostanek procesne predpostavke predhodnega postopka ne pomeni okoliščine, ki bi predstavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka po 3. in 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Tožena stranka je v pritožbi izrecno izpodbijala le odločitev v zvezi s tožnikovo premestitvijo in v zvezi s transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Ugovora pomanjkanja procesne predpostavke v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pritožba ne vsebuje. Zato sodišče druge stopnje po prvem odstavku 339. člena ZPP (v tem primeru prvenstveno v zvezi z 42. členom ZDSS-1) ni smelo samo poseči v sodbo sodišča prve stopnje, te v navedenem delu razveljaviti in tožbe zavreči. Ker je to storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in drugim odstavkom 354. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in iz tega izvirajoče pravice, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

13Tožnik je v zvezi s transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas postavil zahtevek za ugotovitev, da je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje gostinstva za nedoločen čas (tak zahtevek je postavljen v tožbi z dne 4. 5. 2006, kasneje modificiran v pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2006 in nazadnje v vlogi z dne 12. 6. 2006). O zahtevku je sodišče prve stopnje odločilo in mu ugodilo (drugi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje), sodišče druge stopnje pa je na pritožbo tožene stranke tudi v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo (tretja in četrta alineja - v kolikor se nanašata na obdobje po 1. 7. 2006 - točke I/a izreka).

14Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki naj bi se iztekel 1. 7. 2006. Tožba je bila vložena pred iztekom tega roka, prav tako zadnja modifikacija tožbenega zahtevka z dne 12. 6. 2006. Dne 4. 5. 2006 je tožnik na toženo stranko naslovil zahtevek za varstvo pravic in zahteval ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Na zahtevo tožena stranka ni reagirala, zato je uveljavljal varstvo pravic s tožbo pred sodiščem.

15Sodišče druge stopnje je na pritožbeni ugovor razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo v tem delu zavrglo z obrazložitvijo, da bi moral tožnik uveljavljati nadaljnje varstvo pravic v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZJU, kar pomeni, da bi moral pred vložitvijo tožbe po tem, ko tožena stranka na njegovo zahtevo za odpravo kršitve ni reagirala, pri pristojnem organu delodajalca vložiti pritožbo. V spornem primeru je tožnik vložil tožbo pred potekom časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, vendar pa že po prenehanju delovnega razmerja zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnikova pogodba o zaposlitvi za določen čas je namreč prenehala veljati na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

16ZJU v 24. in 25. členu ureja postopke uveljavljanja oziroma varstva pravic. Kot izhaja iz prvega odstavka 24. člena ZJU, mora delodajalec tudi v primeru delavčeve zahteve za odpravo kršitve odločiti s pisnim sklepom. Takšna zahteva pa je lahko upravičena le v času trajanja delovnega razmerja. Po tem, ko delovno razmerje že preneha, vlaganje zahtev za odpravo kršitev in odločanje s pisnimi sklepi ni niti smiselno niti predvideno. Zato je vrhovno sodišče v zvezi z uveljavljanjem pravice do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zavzelo stališče, da je predhodna pritožba pri delodajalcu v smislu 25. člena ZJU procesna predpostavka za vložitev tožbe le v tistih primerih, ko delavec uveljavlja transformacijo v času trajanja delovnega razmerja (2). Od tožnika po tem, ko mu je delovno razmerje že prenehalo in je bil torej že bivši delavec tožene stranke, ni bilo smiselno pričakovati, da bo zahteval odpravo kršitve in čakal na sklep bivšega delodajalca, vlagal pritožbo in šele nato uveljavljal sodno varstvo. Tožniku pogodba o zaposlitvi za določen čas ni prenehala na podlagi sklepa oziroma odločitve delodajalca, zato je lahko po prenehanju delovnega razmerja transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas uveljavljal v skladu s 5. členom ZJU neposredno na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR (3).

17Glede na navedeno sodišče druge stopnje ni imelo podlage za razveljavitev dela prvostopenjske sodbe in zavrženje tožbe tudi glede tistega dela zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2005 še traja, na vrnitev na delo in na priznanje vseh pravic iz te pogodbe. Zato je revizijsko sodišče izpodbijani sklep tudi v tem delu in posledično odločitev o stroških v točki I/b in III razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno obravnavo sodišču druge stopnje.

18Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Enako je Vrhovno sodišče odločilo npr. v sklepih VIII Ips 462/2007 in VIII Ips 491/2004 z dne 9. 9. 2008 ter VIII Ips 244/2008 z dne 30. 11. 2009

Op. št. (2): Prim. sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 532/2008 z dne 25. 5. 2010.

Op. št. (3): Prim. sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 515/2007 z dne 11. 5. 2009.