42. člen ZDSS-1

Dodatek k plači (dodatki za posebne obremenitve, dodatek za delo v rizičnih razmerah) je ("čista") denarna terjatev. Denarne terjatve se skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljajo neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da bo celotna bilanca prejetih in na podlagi sodbe pripadajočih izplačil tožencu v zvezi z vzpostavitvijo delovnega razmerja v celoti jasna šele po tem, ko bo tožeča stranka obračunala in odvedla javnopravne dajatve od pripadajočih bruto plač (in regresov za letni dopust) in bo torej višino morebitnega preplačila mogoče ugotoviti šele po tem, ko bo znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Ugotovitvena tožba se lahko vloži zaradi ugotovitve obstoja nekega pravnega razmerja ali pravice, ki obstaja, ne pa zaradi ugotovitve o tem, da je neka pravica ali pravno razmerje obstajalo v preteklosti oziroma prenehalo z določenim dnem v preteklosti, zlasti še, kadar tožeča stranka iz takega razmerja s tožbo že uveljavlja dajatveni zahtevek, kot v obravnavanem primeru.

Pravilnik sicer izrecno ne predvideva sprejema odločitve, kot je bila 19. 10. 2021 izdana tožnici, vendar pa ta okoliščina po oceni pritožbenega sodišča še ne zagotavlja uveljavljanja sodnega varstva zoper izpodbijano odločitev. Pritožba namreč zmotno navaja, da je predmet izpodbijanega akta odločitev toženke o pravici oziroma obveznosti tožnice. Z njim ni bilo tožnici v delovnem razmerju podeljeno nobeno upravičenje niti ji ni bila naložena nobena obveznost. Odločitev z dne 19. 10. 2021, ki je bila izdana v okviru obravnave prijave trpinčenja, ni tako za tožnico ustvarila nobenih pravnih učinkov. Drugačno pravno naravo ima pisno opozorilo, ki je bilo izdano v nadaljevanju, vendar tudi zoper njega po pravilnem prvostopenjskem stališču glede na ustaljeno sodno prakso tožnica nima samostojnega sodnega varstva.

Neupoštevno je pritožbeno zatrjevanje, da je toženka pošti naročila, naj se ji pisanja vročajo na drug naslov. Nad takšnim naslovnikovim naročilom oziroma kakršnim koli drugim dogovorom med uporabnikom in izvajalcem poštnih storitev prevladajo določbe ZPP o vročanju, kot je določeno v drugem odstavku 42. člena ZPSto-2. Sodišče prve stopnje je tožbo v odgovor toženki na podlagi tretjega odstavka 139. člena ZPP pravilno vročalo na naslov, vpisan v registru, pri čemer je, kot določa prvi odstavek 133. člena ZPP, vročitev izvedlo na način, da je pisanje izročilo delavcu v pisani oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Kdaj je ta delavec pošto posredoval naprej v okviru toženke, za ugotavljanje datuma vročitve ni bistveno. Vročitev je bila opravljena, kot je bila delavcu poštna pošiljka vročena.

Četudi ZJU vsebuje določbe o sodnem varstvu, to ni odločilno za presojo narave roka za vložitev tožbe v postopku, ki poteka po pravilih ZPP oziroma ZDSS-1. Če bi bi bil npr. v 42. členu ZDSS-1, ki se nanaša na spore javnih uslužbencev, rok za vložitev tožbe predpisan na takšen način kot v 72. členu ZDSS-1, potem bi lahko šlo za procesni rok, sicer pa ne.

Sodišče je del zahtevka (glede katerega tožnik tožbe ni umaknil) v posledici izpolnitve pravilno zavrnilo, kar pa ne daje podlage za priznanje stroškov postopka v zvezi s tem.

Tožnica je s tožbo zahtevala, da se ocena kot nezakonita razveljavi in da se jo za sporno ocenjevalno obdobje oceni z oceno zelo dobro. Sodišče prve stopnje je tožbo s takšnim zahtevkom zavrglo. Pri tem je ne le napačno štelo navedeni rok 8 delovnih dni, ampak se je tudi napačno oprlo na 23. člen ZDSS-1 (ki se nanaša na obvezen postopek za mirno rešitev spora, kar nima nobene zveze s predmetno zadevo) ter še na 42. člen ZDSS-1, ki pa prav tako ni relevanten. Po tej določbi se tožba zavrže, če je zoper odločbo, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa je bila ta vložena prepozno. Izpodbijane ocene namreč ni mogoče šteti za odločbo, prav tako zahteve za preizkus ocene ni mogoče šteti za pritožbo, kot je to napačno razlogovalo sodišče prve stopnje. Tožnica v pritožbenih navedbah potrjuje dejstvo iz izpodbijanega sklepa, da je imela po pogodbi o zaposlitvi določen delovni čas 40 ur na teden oziroma 6 delovnih dni na teden. Vendar pa za štetje roka po prvem odstavku 17.a člena ZSPJS ni pomembno, kako se to šteje z vidika tožnice oziroma posameznega delavca pri toženi stranki, pač pa z vidika možnega uveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu.

Tožnik po izteku zakonskega roka za odpravo kršitve (odjave iz zavarovanja) v roku nadaljnjih osmih dni ni vložil pritožbe na Komisijo za pritožbe, zato procesna predpostavka za vložitev tožbe ni izpolnjena.

Tožnik je na toženo stranko naslovil zahtevo za odpravo kršitev, ker ga je tožena stranka odjavila iz delovnega razmerja in vseh socialnih zavarovanj, ne da bi ga obvestila o kakšnem ukrepu oziroma odločitvi, ki bi lahko bila podlaga za takšno odjavo. Takšna zahteva za odpravo kršitev javnemu uslužbencu ne daje podlage, da lahko vloži tožbo neposredno na sodišče, temveč mora v skladu s prvim odstavkom 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) v roku osmih dni po preteku petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 24. člena ZJU najprej vložiti pritožbo na Komisijo za pritožbe pri Vladi RS. Šele zoper njen sklep ali pa njen molk lahko javni uslužbenec uveljavlja sodno varstvo pred sodiščem.

Določba 5. odstavka 24. člena ZJU in določba 42. člena ZDSS-1 ne določata, da mora javni uslužbenec z izrecnim tožbenim zahtevkom izpodbijati tudi sklep komisije za pritožbe. Zadostuje tožnikov zahtevek, s katerim zahteva razveljavitev izredne odpovedi, ki pa ga je sicer dopolnil še z zahtevkom po razveljavitvi sklepa komisije za pritožbe. Tožena stranka bi morala tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (2. odstavek 85. člena ZDR-1). Tožnik pred zagovorom ni bil seznanjen z očitanimi kršitvami, saj potnih nalogov za obdobje od 23. 7. 2015 do 4. 11. 2015, za katero mu je bil očitano, da je kot javni uslužbenec 94 krat uporabil službeno vozilo v neslužbene namene, ker vozila ni imel odrejenega z razporedom dela ali ustreznim potnim nalogom, skupaj z obvestilom in vabilom na zagovor ni prejel. Očitanih kršitev tožena stranka ni niti časovno niti krajevno in vsebinsko opredelila. Ker ni spoštovala zakonskih določb v postopku izredne odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo oba sklepa tožena stranke in ugodilo tožnikovemu reintegracijske

Tožniku je bil dopis toženke z dne 17. 3. 2016 preko pooblaščene odvetniške družbe vročen 2. 4. 2016, zato je 15-dnevni rok za vročitev in seznanitev s sklepom pričel teči 4. 4. 2016, ta rok pa se je iztekel 19. 4. 2016. Ker se tožnik ali njegov pooblaščenec nista ravnala po napotilih iz dopisa z dne 17. 3. 2016, je 19. 4. 2016 nastopila fikcija vročitve sklepa o izredni odpovedi. S tem dnem je začel teči tudi 8-dnevni rok za vložitev pritožbe, kot je določeno v 1. odst. 25. čl. ZJU. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval (še manj dokazal), da je zoper sklep toženke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil pritožbo. Zato skladno s 5. odst. 24. čl. ZJU nima pravice do sodnega varstva in je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odst. 42. čl. ZDSS-1 zakonito izdalo izpodbijani sklep, s katerim je tožbo zavrglo.

Tožniku je bil dopis toženke z dne 17. 3. 2016 preko pooblaščene odvetniške družbe vročen 2. 4. 2016, zato je 15-dnevni rok za vročitev in seznanitev s sklepom pričel teči 4. 4. 2016, ta rok pa se je iztekel 19. 4. 2016. Ker se tožnik ali njegov pooblaščenec nista ravnala po napotilih iz dopisa z dne 17. 3. 2016, je 19. 4. 2016 nastopila fikcija vročitve sklepa o izredni odpovedi. S tem dnem je začel teči tudi 8-dnevni rok za vložitev pritožbe, kot je določeno v 1. odst. 25. člena ZJU. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da je zoper sklep toženke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil pritožbo. Kaj takega ni zatrjeval niti v pritožbi in tudi ne v njeni dopolnitvi. Zaradi tega skladno s 5. odst. 24. člena ZJU nima pravice do sodnega varstva in je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odst. 42. člena ZDSS-1 zakonito izdalo izpodbijani sklep, s katerim je tožbo zavrglo.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke bistvenega pomena, da se sklene za enako delovno mesto, kot ga je zasedala začasno odsotna delavka. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto svetovalec v pravni službi, torej za drugo delovno mesto, kot je delovno mesto javnih uslužbenk, ki jih je nadomeščala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito in se šteje, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožba vložena prepozno, ker je tožnica šele s pripravljalno vlogo dne 13. 6. 2014 razširila (spremenila) tožbo na ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Tožba, ki jo je tožnica vložila dne 29. 11. 2013, v roku 30 dni od prejema dokončnega sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, je namreč pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, s katerim je komisija zahtevo tožnice za odpravo kršitev zavrnila. Tožba je kljub temu sposobna za vsebinsko obravnavo, saj je tožnica od delodajalca najprej zahtevala odpravo kršitve oziroma izpolnitve obveznosti po 2. odstavku 24. člena ZJU. Tožba je vložena v skladu z določbo 1. odstavka 42. člena ZDSS-1. Ta določa, da mora tožba obsegati navedbo odločbe, zoper katero je vložena, če je tožba vložena zoper odločbo delodajalca, s katero je odločil o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja ter, da je tožbi potrebno

Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.

Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.

Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.

Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.

V tožbi postavljeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke o podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ob jasnih trditvah o nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ob predložitvi obeh sklepov, zadostuje za vsebinsko obravnavo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nasprotno stališče, da izostanek pravočasno postavljenega izrecnega tožbenega zahtevka, s katerim se izpodbija tudi sklep komisije za pritožbe, onemogoča vsebinsko presojo zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi v preveliki meri poseglo v tožničino pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno postavljene tožbene zahtevke zavrniti že iz razloga, ker tožnica ni pravočasno uveljavljala tudi razveljavitve sklepa komisije za pritožbe. Posledično je zmotno tudi stališče, da je potrebno tožbo v delu tožbenega zahtevka, s katerim zahteva razveljavitev sklepa komisije za pritožbe, zavreči, ker je bil tožbeni zahtevek postavljen prepozno.