VSM Sodba IV Kp 37440/2014

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. in zagovornika obdolženega B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, in sicer obdolženi A. A. v znesku 288,00 EUR, obdolženi B. B. pa v znesku 144,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 37440/2014 z dne 21. 10. 2020 spoznalo obdolžena A. A. in B. B. za kriva storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter jima po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obdolženemu A. A. določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, obdolženemu B. B. pa kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obdolženca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka v skupni višini 3.274,61 EUR ter sodno takso, in sicer obdolženi A. A. v višini 192,00 EUR, obdolženi B. B. pa v višini 96,00 EUR.

2Zoper takšno sodbo sta se pritožila zagovornica obdolženega A. A. in zagovornik obdolženega B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornica obdolženega A. A. pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) ter obdolženca oprosti vseh obtožb, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi zagovornik obdolženega B. B. prvotno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Zagovornik obdolženega B. B. smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje v novem sojenju izdalo obsodilno sodbo oziroma kaj je sodišče prve stopnje v primerjavi s prvim sojenjem, v katerem je bila izdana oprostilna sodba, prepričalo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Po mnenju zagovornika se dejansko stanje ni spremenilo, razpravljajoča sodnica pa bi naj izpodbijano sodbo izdala zgolj zaradi strahu, da bi pritožbeno sodišče ponovno razveljavilo oprostilno sodbo.

5Uveljavljana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo jasne, natančne in določne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na predmet obtožbe, ter razumljivo in argumentirano pojasnilo krivdo obdolžencev. Razlogi niso v ničemer pomanjkljivi, pač pa so podrobni in konkretni, medtem ko zgolj posplošeno sklicevanje pritožnika na odločitev v prvem sojenju ni na mestu, saj sodišče ni z ničemer vezano na zavzeta stališča o ugotovljenih dejstvih iz prvega sojenja. Razen tega pa je bila oprostilna sodba razveljavljena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar zgolj dodatno potrjuje neutemeljenost obravnavanega izpodbojnega razloga, zaradi česar na ravni špekulacij ostajajo tudi pomisleki o strahu razpravljajoče sodnice pred morebitno ponovno razveljavitvijo sodbe. Sicer pa je iz vsebine nadaljnjih pritožbenih navedb v tej smeri razbrati, da se zagovornik ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, s čimer nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in tako po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog iz prvega odstavka 373. člena ZKP.

6Po mnenju zagovornika obdolženega B. B. je bilo z izdajo izpodbijane sodbe, ki je sodba presenečenja, obdolžencu onemogočeno učinkovito izvrševanje ustavne pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Navaja, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) neutemeljeno in nerelevantno, ker se navedeni predpis ne more uporabiti kot dopolnitev blanketne norme v smislu 196. člena KZ-1, saj ne gre za predpis o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Če bi se obdolžencu očitala kršitev ZFPPIPP, bi obramba predlagala povsem druge dokaze, obdolženec pa bi tudi podal drugačen zagovor.

7Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Iz izreka izpodbijane sodbe popolnoma jasno izhaja, kršitev katerih določb se očita obdolženemu B. B. Slednji je, kot je razvidno iz opisa kaznivega dejanja, ravnal v nasprotju s 44. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) v zvezi z 2. in 3. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) in drugim odstavkom 352. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZdavP-2). Navedene določbe je sodišče prve stopnje v točki 21 razlogov izpodbijane sodbe citiralo, nato pa pojasnilo, da je obdolženi B. B., s tem, ko kot direktor družbe C d.o.o. v času od novembra 2013 do 18. 2. 2014 delavcem ob izplačilu neto plač ni plačal z zakonom predpisanih obveznih prispevkov za socialno varnost iz njihovih bruto plač, navedene določbe tudi kršil. Dopolnilne norme s področja delovnega prava in prava socialne varnosti so bile obrambi znane ves čas postopka. Obdolženca sta s seznanitvijo z obtožnim predlogom in njegovo kasnejšo modifikacijo natančno vedela, česa sta obdolžena, medtem ko sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni z ničemer posegalo v opis kaznivega dejanja, zaradi česar v konkretnem primeru ne gre za sodbo presenečenja. Sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe ZFPPIPP v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je terjala kompleksnost same zadeve, ki jo je potrebno obravnavati širše. Zaradi specifične situacije, ko je bila torej družba C. d.o.o. tik pred stečajem, je uporaba in razlaga določb ZFPPIPP smiselna ter glede na navedeno kompleksnost zadeve povsem umestna. Sicer pa se je tudi izvedenec finančne stroke dr. D.D. že v svojem mnenju z dne 3. 1. 2017 skliceval na posamezne določbe ZFPPIPP. Z izvedenskim mnenjem in njegovimi dopolnitvami sta bili obrambi nedvomno seznanjeni, prav tako so lahko stranke izvedencu tekom njegovega zaslišanja postavljale vprašanja, zaradi česar toliko bolj ni bilo onemogočeno učinkovito izvrševanje obdolženčeve pravice do obrambe.

8Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki zagovornika obdolženega B. B., da bi naj sodišče prve stopnje z zaključki, da niso podani pogoji za uporabo skrajne sile, kršilo kazenski zakon. Navedeni izpodbojni razlog pritožnik uveljavlja kot posledico zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj niso izpolnjeni pogoji za skrajno silo. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Na tem mestu pritožnik tudi brez uspeha uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 19 razlogov izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti instituta skrajne sile. Razlogi v tej smeri pa niso pavšalni, pač pa jasni in natančni, sodišče prve stopnje pa zagovora obdolženca ne relativizira, kot to zatrjuje pritožba. Nenazadnje ozko gledanje obrazložitve izpodbijane sodbe, kot to stori pritožnik, ni na mestu. Izpodbijana sodba ima namreč razumno pravno utemeljitev ter vsebuje konkretne razloge o vseh bistvenih sestavinah sodbe, medtem ko zakon posebej ne določa notranje zgradbe obrazložitve sodbe oziroma v kakšnem vrstnem redu sodišče obrazloži posamezna dejanska in pravna vprašanja. Slednje je namreč stvar subjektivnega pristopa predsednika senata oziroma sodnika posameznika. Na podlagi obrazloženega tudi ni mogoče ugotoviti kršitvi pravice do poštenega sojenja in pravice do pravnega sredstva, ki ju pritožnik uveljavlja zgolj s splošnim navajanjem določb, ne da bi ju konkretno utemeljil. Razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo neuporabo instituta skrajne sile, pa bo pritožbeno sodišče podrobno ocenilo v nadaljevanju, ko bo presojalo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9Zagovornica obdolženega A. A. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona zgolj uvodoma svoje pritožbe, medtem ko v nadaljevanju niti ne navede, katero kršitev konkretno iz 371. in 372. člena ZKP ima v mislih, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine njenih pritožbenih navedb. Da bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, ob preizkusu izpodbijane sodbe po 1. in 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo.

10Bistvo pritožbenih razlogovanj zagovornice obdolženega A. A. in zagovornika obdolženega B. B. je v graji na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsi pomisleki v smeri te kršitve pa so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovora obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da sta obdolženca storila v izreku izpodbijane sodbe opisani kaznivi dejanji. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

11Skupno obema pritožbama je obširna obrazložitev o objektivni nezmožnosti izpolniti obveznosti do delavcev, kar bi naj bila posledica nezakrivljenega slabega finančnega stanja družbe C. d.o.o. Po mnenju pritožnikov je bilo splošno znano, da je imela družba finančne težave, zaradi česar je bilo potrebno sprejeti ukrepe za nadaljevanje poslovanja družbe. Obdolženca sta imela s strani „lastnice“ družbe, E. E., zagotovilo, da bo v družbo vstopil tuj investitor, ki bi naj družbo dokapitaliziral na način, da bi lahko ponovno poslovala. Do vstopa investitorja je bilo potrebno družbo ohraniti pri „življenju“, zaradi česar je bilo potrebno poleg neto plač poskrbeti tudi za plačilo nujnih stroškov za ohranitev proizvodnje. Neplačilo nujnih stroškov in posledično začetek stečajnega postopka bi pomenila konec proizvodnje ter socialno katastrofo za širšo regijo, ki je že tako ena gospodarsko najmanj razvitih regij. K vstopu novega strateškega partnerja se je zavzemala tudi država. Da se prispevki za socialna zavarovanja ne plačujejo, so vedeli delavci, sindikat in tudi glavna upnica Davčna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju DURS), ki so soglašali s takšnim načinom poslovanja. DURS pa je tudi čakala več kot eno leto, da je predlagala začetek stečajnega postopka družbe C. d.o.o., prav tako je z uvedbo stečaja počakalo stečajno sodišče.

12S povzetimi pritožbenimi izvajanji pritožbeno sodišče ne soglaša, pač pa pritrjuje ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje, da sta se obdolženca kot direktorja družbe C. d.o.o. v inkriminiranih časovnih obdobjih (obdolženi A. A. od aprila 2013 do 18. 10. 2013, obdolženi B. B. pa od novembra 2013 do 18. 2. 2014) zavestno odločila reševati družbo na škodo pravic delavcev in da sta sredstva, ki sta jih pridobila iz poslovanja družbe, zavestno in hote porabila za poplačilo drugih, v primerjavi z obveznostmi do delavcev, neprednostnih terjatev. Obdolženca sta pri tem ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa (točka 23 razlogov izpodbijane sodbe).

13Kot bistveno je potrebno izpostaviti, da slabo finančno stanje družbe, kjer so zaposleni delavci, na škodo katerih sta bili izvršeni kaznivi dejanji, obdolžencev ne more razbremeniti odgovornosti za očitani kaznivi dejanji. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v več svoji odločbah zavzelo stališče, da poslovanje podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR oziroma ZDR-1 in ZFPPIPP. Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev.¹

14V obravnavani zadevi je bil postavljen izvedenec ekonomske stroke dr. D.D., ki je izdelal mnenje z več dopolnitvami, prav tako je bil zaslišan na glavni obravnavi. Njegovo mnenje je sodišče prve stopnje korektno povzelo v točkah od 8 do 14 razlogov izpodbijane sodbe ter v nadaljevanju pravilno ocenilo njegove bistvene ugotovitve, in sicer da je družba C. d.o.o. imela do aprila 2014 (torej do konca inkriminiranega obdobja) v vsakem posameznem mesecu dovolj sredstev, da bi ob neto plačah izplačala tudi pripadajoče davke in prispevke za socialno varnost, vendar pa bi ta sredstva morala preusmeriti iz druge porabe, ki je bila po oceni poslovodstva nujna za nadaljevanje proizvodnje. Praktično to pomeni, da bi do stečaja prišlo že kakšno leto prej. Iz mnenja izvedenca še izhaja, da so čisti prihodki od prodaje v letu 2013 komajda pokrili stroške dela, ne pa tudi drugih stroškov oziroma da zaradi pokrivanja drugih stroškov niso bile plačane dajatve od izplačanih neto plač in da je v avgustu in septembru 2013 družba C. d.o.o. vrnila posojila svojima družbenicama, to je E. E. ter družbi F. d.o.o. v skupni višini 177.888,42 EUR. Družba C. d.o.o. je postala insolventna najkasneje dne 14. 3. 2013, stečaj z začetkom 23. 5. 2014 pa je bil le neizogibna posledica poslovanja družbe.

15Ugotovitve izvedenca pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča, upoštevaje prej navedeno, ne omogočajo zaključkov v smeri objektivne nezmožnosti družbe C. d.o.o. ob izplačilu neto plač v izreku navedenim delavcem plačati z zakonom predpisane obvezne prispevke za socialno varnost iz njihovih bruto plač. Pritožnika sicer poskušata s selektivnim povzemanjem izvedenskega mnenja izpodbiti njegovo verodostojnost, vendar sta pri tem neuspešna. Njuno sklicevanje le na del ugotovitev izvedenca vodi do zmotne ocene navedenega dokaza, saj je izvedensko mnenje treba razumeti kot celoto in kot takšnega ga je povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, v točki 13 obrazložitve pa je tudi pravilno navedlo, zakaj sprejema izvedenčeve zaključke. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s stališče sodišča prve stopnje, da je izvedenec mnenje pripravil natančno, po temeljitem pregledu in analizi relevantnih poslovno finančnih podatkov ter v skladu s pravili znanosti in stroke ter da je na glavni obravnavi argumentirano odgovoril na vsa zastavljena vprašanja strank in sodišča, medtem ko pritožnika niti natančno ne konkretizirata, v čem bi se naj kazala pomanjkljivost izvedenskega mnenja oziroma zakaj je le-to nestrokovno in neargumentirano. Zagovornica obdolženega A. A. pa tudi napačno navaja, da izvedenec ni vpogledal v stečajni spis. Izvedenec je namreč zaslišan na glavni obravnavi pojasnil, da je stečajni spis pregledal ob izdelavi prvotnega izvedenskega mnenja, kar je razvidno tudi iz samega mnenja z dne 3. 1. 2017 (stran 2). Da bi verodostojnost izvedenskega mnenja bila kakorkoli omajana, ker izvedenec naj ne bi opravil pregleda podatkov po posameznih mesecih, pa ni mogoče ugotoviti. Izvedenec je namreč zaslišan na glavni obravnavi pojasnil, da je pregledal letne izkaze in da družba od 2013 dalje nikoli ni imela dovolj sredstev za poplačilo vseh stroškov. Po mnenju izvedenca bi se glede na povprečje dalo oceniti, koliko je bilo v posameznem mesecu prilivov, pri čemer so bili stroški bolj ali manj fiksni, podatki iz pisnega izvedenskega mnenja pa pomenijo povprečje. Iz dopolnitve mnenja z dne 10. 4. 2020 pa še izhaja, da je iz izkaza poslovnega izida za družbo C. d.o.o. za leto 2013 razvidno, da je ta v povprečju za neto plače z dajatvami, nadomestili stroškov in regresom mesečno potrebovala 1.609.000,00 EUR, njeni mesečni prilivi pa so znašali 1.612.572,00 EUR.

16Pritožbeno sodišče zavrača vse pritožbene polemike v smeri ohranjanja poslovanja družbe v izogib stečajnemu postopku ter socialne katastrofe. Razlaga, kot jo ponudita pritožnika, kar je sodišče druge stopnje pojasnilo že v razveljavitvenem sklepu z dne 21. 5. 2019 (točka 11 obrazložitve), bi namreč lahko pomenila, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in tudi zaposlitve delavcev, katere potrebuje za svoje poslovanje, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, ki jim po zakonu pripada, to je z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti. Skratka, da je upravičen protipravno ravnati.

17Dejstvo je, da je družba C. d.o.o. imela vsak mesec do aprila 2014 dovolj sredstev za plačilo prispevkov in da je v času, ko je bil direktor obdolženi A. A., celo vrnila posojila svojima družbenicama, kar pa je nezakonito. Premoženje družbe z omejeno odgovornostjo je ne le navzven, temveč tudi v razmerju do njenih družbenikov tuje premoženje. Poslovodja je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, ki je samostojna (pravna) oseba in katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti.² Posojila, ki jih družbenik da družbi, postanejo premoženje družbe, zaradi česar družbenik na premoženju družbe nima nobenih pravic (primerjaj prvi odstavek 498. člena Zakona o gospodarskih družbah ter 31. in 32. člen ZFPPIPP). Vračilo posojil družbenicama je imelo v konkretnem primeru logično posledico v zmanjšanju obsega potrebnih sredstev za druge namene, zaradi česar zagovornica obdolženega A. A. neutemeljeno navaja, da v času, ko je bil direktor obdolženi A. A., ni bilo nobenih finančnih odlivov iz računov družbe C. d.o.o., ki bi vplivali na sposobnost družbe poplačati obveznosti iz naslova plač. Glede na obrazloženo takšno obdolženčevo ravnanje ne pomeni nezakrivljenega slabega finančnega stanja družbe C. d.o.o.

18Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi tudi pravilno razlagalo in upoštevalo (točka 14 obrazložitve) določbe ZFPPIPP, saj mora poslovodstvo, če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih rezultatov, sprejeti ustrezne ekonomske ukrepe, kot jih predvidevata ZDR in ZFPPIPP. V skladu s 1. točko prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP predstavljajo plače in nadomestila plače delavcev prednostne terjatve, pri čemer so uvrščene na prvo mesto. Slednje imajo v primeru insolventnosti prednost tudi pred ostalimi nujnimi stroški poslovanja (1. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP), tudi pred v pritožbah izpostavljenimi tekočimi stroški rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno – 2. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIP). Gospodarska družba je tako dolžna vselej dati prednost plačam delavcev, šele nato, če ima presežek sredstev, pa lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, ki predstavljajo nujne stroške poslovanja. Kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 je podano vselej, kadar storilec ravna v nasprotju s prednostno naravo terjatev delavcev iz naslova delovnega razmerja, celo, kadar to počne z namenom ohranitve dejavnosti. Kot že rečeno, poplačilo terjatev iz delovnega razmerja ima prednost tudi pred ohranjanjem dejavnosti, v ta namen pa je družba dolžna izvesti določene ukrepe, kot so zmanjšanje obsega poslovanja in dejavnosti, odpuščanje delavcev, prisilna poravnava ali stečaj.³ Ker je dolžnost izvedbe tovrstnih ukrepov sestavni del presoje protipravnosti kot elementa kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1, so neutemeljene pritožbene navedbe, da nespoštovanje pravil stečajne zakonodaje in opustitev ukrepanja v tej smeri nista predmet očitkov iz obtožbe. Zagovornik obdolženega B. B. pa tudi neuspešno navaja, da sodišče prve stopnje ne obrazloži, katere upnike konkretno bi naj obdolženec neenako obravnaval. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe namreč povsem jasno izhaja, da je obdolženec kot upnike neenako obravnaval vsaj delavce.

19Ob navedenem je potrebno glede v pritožbah izpostavljene skrajne sile dodatno ugotoviti, da uporaba instituta upravičljive skrajne sile (prvi odstavek 32. člena KZ-1) ni na mestu. Upravičljiva skrajna sila, ki izključuje protipravnost ravnanja, temelji na tezi, da tisti, ki zaščiti višji pravni interes pred neizogibno nevarnostjo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, s tem da poškoduje nižji pravni interes – torej izpolni bit kaznivega dejanja, ki pomeni manjšo škodo (manjše zlo), kot bi bila povzročena, če storilec ne bi nič naredil – ne ravna v nasprotju s pravom. Eden izmed pogojev za uporabo instituta je tudi, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače oziroma da je bilo odvračanje nevarnosti neizogibno potrebno. Odvračanje nevarnosti mora biti torej nujno potrebno, da se prepreči poškodovanje dobrine višje vrednosti oziroma da se prepreči večje zlo. Pomemben vidik neizogibne potrebnosti je, da ravnanje skladno z zakonom ni mogoče, kar pomeni, da pravo ne ponuja rešitve, kako ravnati v konkretni situaciji. Če namreč obstaja rešitev, ki je skladna s pravom oziroma jo pravo v konkretni situaciji ponuja za razrešitev nastale situacije, potem ravnanje storilca ni bilo neizogibno potrebno in se na skrajno silo ne more sklicevati.⁴ Slednje je mogoče ugotoviti v obravnavani zadevi. Obdolženca sta namreč kot direktorja družbe C. d.o.o. bila dolžna ravnati v skladu z določbami ZDR oziroma ZDR-1 in naposled ZFPPIPP. Za nastalo situacijo (insolventnost) torej pravo ponudi rešitev v določbah insolvenčne zakonodaje, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da nevarnosti, ki je po mnenju pritožnikov stečaj družbe in socialna katastrofa, ne bi bilo mogoče odvrniti drugače. S tem, ko je odpadla navedena predpostavka, pa tudi ni razumnih razlogov za presojanje ostalih, saj morajo biti za obstoj skrajne sile vse predpostavke izpolnjene kumulativno.

20Neutemeljena so tudi pritožbena problematiziranja, da so bili delavci seznanjeni, da se jim prispevki ne plačujejo in da so se s tem strinjali. S kaznivim dejanjem kršitev temeljnih pravic delavcev se varujeta sistem socialne varnosti, ki temelji na načelu solidarnosti, ter delovno razmerje, ki je primarno urejeno z delovnopravno zakonodajo, ki določa omejitev avtonomije delodajalca in delavca pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja. Varovane dobrine so nedisponibilne, zaradi česar morebitna privolitev osebe ne vpliva na protipravnost.⁵ Z možnostjo, da šibkejša stranka delovnega razmerja privoli v oškodovanje, navedena inkriminacija namreč ne bi dosegla svojega cilja (zagotoviti dohodkovno predvidljivost, dostojanstvo in eksistenco delavca). V tem kontekstu je torej socialna varnost dobrina, ki ni razpoložljiva, zato oškodovanec v njen poseg ne more privoliti.⁶

21Brez bistvenega vpliva na ugotovljeno dejansko stanje so tudi pritožbene navedbe zagovornice obdolženega A. A. v smeri, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so bili prispevki za socialno varnost plačani z zamikom. Prepovedana posledica pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 namreč nastopi že z neplačilom prispevkov, če so izpolnjeni pogoji za krivdno odgovornost storilca. Če delodajalec ob izplačilu plače delavcu ne izpolni svoje zakonske obveznosti in prispevkov ne plača, je ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialna varnost že ogrožena ter je tako vanjo poseženo, zaradi česar kasnejše plačilo prispevkov ne odpravlja kaznivosti.⁷ Prepovedana posledica v primeru neplačila prispevkov ni (morebitno bodoče) prikrajšanje za posamično pravico iz socialnega zavarovanja za delavca, za katerega delodajalec ni plačal prispevkov. Z neplačilom prispevkov se tako poseže v sistem socialne varnosti ter s tem ogrozi delavčeva socialna varnost. Poškodbena posledica neplačila prispevkov je torej prikrajšanost delavca za stabilen sistem socialne varnosti.⁸ Glede na obrazloženo so brez uspeha tudi vse pritožbene navedbe zagovornice obdolženega A. A. v smeri, da bi bilo potrebno ugotoviti, ali se je posameznemu delavcu inkriminirano obdobje kot del najugodnejšega zaporedja določenega števila let upoštevalo pri izračunu pokojninske osnove oziroma pokojnine. Razlaga, kot jo ponudi zagovornica, v smeri dejanskega prikrajšanja v višini odmerjene pokojnine, bi lahko privedla do nerazumnega položaja, ko bi delodajalec izvrševal kaznivo dejanje več let, tudi desetletje, pa bi o dokončanem kaznivem dejanju lahko govorili šele na podlagi odmere rezultata nižje pokojnine, kot bi delavcu šla, če bi bili prispevki plačani.⁹

22Glede preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

23Pritožnika odločb o kazenskih sankcijah ne grajata. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenskih sankcij. Glede na težo kaznivih dejanj, nevarnost dejanj in stopnjo krivde obdolžencev je sodišče prve stopnje obdolžencema izreklo po vrsti in višini ustrezni kazenski sankciji opozorilne narave, ki ju nikakor ne gre spreminjati v njuno korist. Pri tem je v obzir upravičeno vzelo tudi dejstvo, da sta obdolženca dejanji storila po splošni gospodarski krizi v posledici velikih pričakovanj po ohranitvi poslovanja in delovnih mest za regijo. Prav tako je sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino pravilno upoštevalo predhodno nekaznovanost obdolžencev, medtem ko obteževalnih okoliščin utemeljeno ni našlo.

24Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah zagovornice in zagovornika obdolžencev odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

25Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka sta obdolženca dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa za obdolženega A. A. odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7112 in 71113 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), za obdolženega B. B. pa na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7111 in 71113 ZST-1, upoštevaje premoženjske razmere obdolžencev.

¹ Prim. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 50655/2012 z dne 5. 3. 2020, I Ips 27748/2013 z dne 21. 12. 2017, I Ips 61453/2011-123 z dne 18. 1. 2017.
² Tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 35999/2015-165 z dne 23. 3. 2017.
³ Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 14695/2018 z dne 12. 6. 2020.
⁴ Tako Šepec M. v Kazenskem zakoniku (KZ-1) s komentarjem, splošni del, GV Založba, 2021, str. 490, 492 in 507.
⁵ Tako Filipčič K. In Tičar L. v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, 2. knjiga, str. 328.
⁶ Prim. tudi sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 44926/2012-87 z dne 6. 10. 2016 ter I Ips 13547/2015 z dne 11. 10. 2018.
⁷ Prim. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 32471/2011 z dne 24. 11. 2016, I Ips 27567/2012-56 z dne 22. 12. 2015 in I Ips 22840/2011-52 z dne 2. 3. 2017.
⁸ Ibidem, str. 345.
⁹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 27567/2012-56 z dne 22. 12. 2015.