498. člen ZGD-1

S stopnjo verjetnosti je upnica, ki je terjatev prerekala, izkazala, da je šlo za posel, ki je bil le navidezno sklenjen s tretjo osebo, kar pomeni, da je šlo za dejanje po 498. členu ZGD-1, ki se šteje za kapitalsko posojilo družbenika. Tega dejstva ne spremeni okoliščina, da je bila terjatev prenesena na pritožnico.

V skladu s pooblastilom iz tretjega odstavka 248. člena ZUP je pomanjkljivo obrazložitev dopolnila tožena stranka v drugostopenjski odločbi. Pojasnila je razloge, zakaj navedbe o računovodski napaki šteje deloma za neverodostojne, deloma pa nedokazane, opredelila se je do predložene posojilne pogodbe in njenih posledic na kapital družbe ter obrazložila, kako bi se zatrjevana odpoved terjatvi morala odraziti v izkazu poslovnega izida za leto 2019, pa se ni, saj je izkaz ostal nespremenjen. Nasprotna tožbena trditev ostaja nedokazana. Sodišče se zato v tem delu v izogib ponavljanju na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na obrazložitev tožene stranke na 4. strani drugostopenjske odločbe. Tožeča stranka takšnega dokaznega predloga ne v postopku pred davčnim organom ne kasneje, npr. v pritožbenem postopku (in tudi ne sedaj v tožbi) ni podala. Glede na to, da je na njej dokazno breme in da je bila pred izdajo izpodbijane odločbe pozvana k izjasnitvi in predložitvi dokazov, sodišče sodi, da je imela vse možnosti dokazati svoje trditve in je bil torej postopek izveden pravilno in zakonito. Če se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je končal za stranko

Pravilo iz prvega odstavka 498. člena ZGD-1 velja za družbenika gospodarske družbe, kar ni niti upnica niti C. C. Tudi če bi bil C. C. družbenik dolžnika (a ni, to je družba D., d. o. o.), družbenica dolžnika še vedno ne bi bila njegova zunajzakonska partnerica in ji zato ni mogoče pripisati dolžnosti, da mora v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, to storiti tudi ona. Samo če bi to po določilih ZGD-1 morala storiti tudi upnica, ne bi imela pravice zahtevati vrnitve posojila v postopku prisilne poravnave.

Za presojo aktivne legitimacije upnika je pomembno stanje verjetno izkazane terjatve, s katero upnik izkazuje svojo aktivno legitimacijo, to dejstvo pa mora obstajati ves čas postopka. Če dolžnik po vložitvi predloga terjatev plača, upnik ne izgubi aktivne legitimacije, če verjetno izkaže tudi druge terjatve do dolžnika, in to ne glede na to, ali so te terjatve dospele pozneje. Za presojo je ključen / presečen trenutek zaključek naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečaja nad dolžnikom, to pa pomeni, da je ključno vprašanje, ali so ob zaključku naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom izpolnjeni zakonski pogoji, torej verjetno izkazana terjatev ter zamuda s plačilom te terjatve več kot dva meseca.

Z odločitvijo USRS o protiustavnosti ZPSVIKOB in njegovi razveljavitvi so razlogi za prekinitev postopka, na katerih je tožeča stranka utemeljevala svoj predlog za prekinitev, odpadli.

Po tretjem odstavku 57. člena ZFPPIPP novi upnik s prenosom terjatve pridobi procesno legitimacijo, to je upravičenje opravljati vsa procesna dejanja v glavnem postopku zaradi insolventnosti, torej tudi glasovati in konvertirati, v kolikor niso podane ovire, določene v četrtem odstavku 190. člena oziroma četrtem odstavku 200. člena ZFPPIPP. Ker imetništvo terjatve upniku daje upravičenje glasovati in opraviti konverzijo terjatev v stvarni vložek in ker je ovira za takšno postopanje vezana na osebo - imetnika terjatve oziroma njegovo razmerje do dolžnika in ne na samo terjatev, ni relevantno, če je takšna ovira obstajala pri prejšnjem imetniku terjatve. Pritožnik zgolj s ponavljanjem navedb o prenosu terjatev iz povezanih oseb tik pred koncem glasovanja o prisilni poravnavi neutemeljeno vztraja pri stališču o obidu zakonske prepovedi iz četrtega odstavka 190. člena in četrtega odstavka 200. člena ZFPPIPP. Že iz razloga, ker se je sodišče prve stopnje do navedenih dveh okoliščin že obrazloženo in pravilno opredelilo. Nadalje pa tudi zato, ker sodišče prve stopnje ugovora, da so bile terjatve z dolžnikom povezanih oseb prenesene na zgolj navidez nepovezane osebe z namenom, da

Zakon neposredno ne uporablja izraza "kriza", pač pa to opisuje kot "čas, v katerem bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki družbi zagotoviti lastni kapital". Čeprav so lahko pri ugotavljanju gospodarske krize podjetja v pomoč tudi merila, ki jih v 14. členu določa ZFPPIPP, ni mogoče šteti, da se izpolnjevanje pogojev 498. člena ZGD-1 v vseh primerih ugotavlja zgolj na podlagi zakonskih določil ZFPPIPP o insolventnosti.

Osrednje procesno dejanje v postopku prisilne poravnave je glasovanje upnikov o sprejetju prisilne poravnave. Procesno legitimacijo glasovati o tem imajo upniki samo glede tistih terjatev, ki so bodisi priznane bodisi verjetno izkazane (prvi odstavek 201. člena ZFPPIPP). Zato mora v postopku prisilne poravnave sodišče s sklepom o preizkusu terjatev odločiti tudi o tem, katere (prerekane) terjatve so verjetno izkazane (3. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). Če je bila terjatev v postopku prisilne poravnave prijavljena, ni pa ugotovljena, sklep o potrditvi prisilne poravnave ni izvršilni naslov za takšno terjatev. Položaj takega upnika je izenačen s položajem upnika, ki ni prijavil terjatve v postopku prisilne poravnave. Pri tem posebnega položaja nimajo upniki, katerih terjatve so bile prerekane, a je sodišče na podlagi 3. točke drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP s sklepom o preizkusu terjatev odločilo, da so verjetno izkazane. Za tako situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, saj je terjatev upnika prerekal drug upnik. Ugotovitev, da je terjatev verjetno izkazana ima za posledico le pridobitev glasovalnih pravic takega upnika v postopku prisilne poravnave (prvi odstavek

Poslovanje podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR oziroma ZDR-1 in ZFPPIPP. Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev. V skladu s 1. točko prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP predstavljajo plače in nadomestila plače delavcev prednostne terjatve, pri čemer so uvrščene na prvo mesto. Slednje imajo v primeru insolventnosti prednost tudi pred ostalimi nujnimi stroški poslovanja (1. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP), tudi pred v pritožbah izpostavljenimi tekočimi stroški rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno - 2. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIP). Gospodarska družba je tako dolžna vselej dati prednost plačam delavcev, šele nato, če ima presežek sredstev, pa lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, ki pr

V nasprotju z nemško kasnejšo ureditvijo, ki upnika iz kapitalskega posojila obravnava kot podrejenega insolvenčnega upnika, takšne posledice niso izrecno urejene v slovenski zakonodaji. Tega ne ureja 498. člen ZGD-1, prav tako pa tudi ZFPPIPP, ki je substančni zakon za postopke insolventnosti, nima posebnih določb, ki bi se nanašale na položaj upnikov iz kapitalskih posojil. Brez posebne ureditve takšnega položaja pa razlago, ki jo ponuja revidentka v reviziji, izključuje povsem jasna določba prvega stavka prvega odstavka 498. člena ZGD-1, ki določa, da [D]ružbenik …... ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku.... Takšna določba ne ponuja možnosti razlage, da naj bi se s tem zgolj spremenila narava terjatve iz navadne v podrejeno in naj se posledično to zgolj upošteva v smislu vrstnega reda poplačila po 359. členu ZFPPIPP.

Po določbi prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP in njegove 2. točke je posamezen član poslovodstva ali nadzornega sveta odgovoren upnikom za škodo iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona do višine dvakratnega skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva ali nadzornega sveta v letu, v katerem je bilo izvedeno ali opuščeno dejanje iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona, vendar pri članih poslovodstva srednje družbe ne manj kot 50.000 EUR. Glede na to, da tožbeni zahtevek znaša 50.000,00 EUR, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni bistveno, točno kolikšna škoda je nastala upnikom tožeče stranke, pač pa zgolj, da stanje ob zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje kaže, da škoda dosega oz. presega 50.000,00 EUR. O tožbenem zahtevku za povrnitev škode na tej podlagi pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mogoče odločiti še preden je v stečajnem postopku znana točna višina poplačila terjatev stečajnih upnikov iz stečajne mase, saj ima poslovodja oz. član nadzornega sveta v primeru višjega poplačila upnikom v stečajnem postopku regresno terjatev do družbe (šes

Družbeniki sicer samostojno odločajo, kako bodo financirali družbo in to velja tudi v kriznem obdobju, kar pomeni, da možnost dati posojilo tudi v takem položaju ni izključeno. Vendar v kriznem obdobju prevzame s tem družbenik določeno tveganje. Če bo posojilo zadoščalo za rešitev krize, bo verjetno imel priložnost, da mu posojilo družba vrne. Če pa bo družba prišla v stečaj ali prisilno poravnavo, pa bodo veljale posledice 498. člena ZGD-1. Kdaj se družba nahaja v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital oziroma kdaj se družba nahaja v kritičnem gospodarskem položaju je pravni standard, ki ga je v vsakem konkretnem primeru potrebno ustrezno zapolniti. Glede na dopolnitev, ki jo je ponudil dolžnik, sodišče prve stopnje tako ni moglo presoditi ekonomsko finančne situacije dolžnika v trenutku prejema posojil s strani posameznih družbenikov, to je tistih terjatev, ki jih je predlagatelj vključil v seznam navadnih terjatev.

Revizija se dopusti glede vprašanja, kakšne pravne učinke ima določba prvega odstavka 498. člena ZGD-1, ki določa, da se t.i. kapitalsko posojilo v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe, na terjatev družbenika za vračilo takega posojila.

Gospodarsko ustreza posojilu tudi družbenikov odlog terjatve nasproti družbi. Iz tega razloga pravno dejanje odloga plačila dobička ob podani kapitalski neustreznosti družbe predstavlja nedovoljeno kapitalsko posojilo po prvem odstavku 498. člena ZGD-1. Za presojo, ali določeno pravno dejanje predstavlja kapitalsko posojilo po 498. členu ZGD-1, je namreč odločilen trenutek, ko je bila pravno dejanje izvedeno. Posojilo, dano v kriznih finančnih okoliščinah za družbo, se ipso iure prekvalificira v lasten kapital in se ne obravnava kot posojilo, ki bi ga družba kot posojilojemalka posojilodajalcu morala vrniti. Glede na to, da je za presojo ugovora kapitalskega posojila odločilen trenutek, kdaj je bilo posojilo dano, je ugovor po 498. členu ZGD-1 nastal že s trenutkom, ko je bilo pravno dejanje iz 498. člena ZGD-1 opravljeno. Iz tega razloga sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, kdaj je tožnica izvedela za odstop terjatve, saj se s cesijskim prenosom pravna narava terjatve ne spremeni. Nasprotna razlaga bi omogočala obid kogentne določbe 498. člena ZGD-1. S cesijo terjatev iz posojil, ki ustrezajo kriterijem iz 498. člena ZGD-1 na tretje osebe, bi se družbeniki, ki so

Okoliščina, da se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe zgolj sklicevalo na upnike, ki so našteti v izreku prvostopenjske sodbe (točka 13 obrazložitve), ni nezadostna, kot to sicer skuša prikazati zagovornica

Smisel ureditve instituta kapitalskega nadomestnega posojila je v tem, da se prepreči odlašanje s postopki zaradi insolventnosti na račun upnikov družbe. Ko je enkrat podana insolventnost družbe, so organi družbe tako ali tako zavezani k določenim ukrepom v skladu z določili ZFPPIPP, prav tako interesi upnikov v tem trenutku prevladajo nad interesi družbenikov družbe. Pred stanjem insolventnosti družbe pa so družbeniki tisti, ki so gospodarji njene pravne usode in so zaradi možnosti seznanjenosti z razmerami v družbi v boljšem položaju kot njeni upniki. Ta privilegiran položaj lahko prav s kapitalskim nadomestnim posojilom neupravičeno izrabijo na račun upnikov, ki jih je zakonodajalec zato z ureditvijo v ZGD-1 v okoliščinah gospodarske krize družbe posebej zaščitil.

O obstoju verjetnosti terjatve je bilo torej meritorno odločeno s sodno odločbo, kar mora pritožbeno sodišče v okviru konkretnega pritožbenega postopka zavarovanja te terjatve upoštevati kot pravno učinkovito okoliščino.

Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da gre v konkretnem primeru za neodplačen pravni posel, kar v posledici pomeni, da je zamudila materialni prekluzivni rok za vložitev tožbe na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (257. člen OZ). Tako ni več bistveno, da je bilo pravno dejanje nedvomno storjeno v škodo upnika, da je dolžnik to vedel, tožencu pa je bilo to prav tako znano ali pa bi mu moralo biti znano. Gre za materialni prekluzivni rok in po poteku takšnega roka tožba (po materialnem pravu) ni več dopustna. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti in ne tožbe zavreči, kar pa ne gre v škodo tožeče stranke.

Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da je ob verjetno izkazani terjatvi pred pravnomočnostjo sodbe v postopku zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnik v zamudi v trenutku, ko je bil pozvan, da zadevno terjatev prostovoljno plača. Po izrecni določbi prvega odstavka 278. člena ZFPPIPP pravne posledice izpodbitega pravnega dejanja (to je povračilni zahtevek) nastanejo, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja. Zapadlost povračilnega zahtevka je torej vezana na pravnomočnost sodbe o razveljavitvi pravnih učinkov izpodbitega pravnega dejanja, ne pa na poziv k njegovemu prostovoljnemu plačilu.