VSL Sklep I Cp 2168/2020

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

- v I. točki izreka ugotovilo, da parcele št. 1590, 1592, 1593, 1594, 1596, 1597, 1598 in 1548/1, vse k.o. X, predstavljajo pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu Ulica A. 1 in 2, z identifikacijsko številko 0000-1426 (ki je povezana s parcelama št. 1591 in 1595, obe k.o. X) ter da so kot take v (so)lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe,

- v II. točki izreka zavrnilo predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča glede parcele št. 1548/2 (nastala iz parc. št. 1548) k.o. X,

- v III. točki izreka odločilo o vpisu parcel iz I. točke izreka v zemljiško knjigo v vrstnem redu zaznambe postopka določitve pripadajočega zemljišča, in sicer kot splošni skupni del stavbe z identifikacijsko številko 0000-1426.

2Nasprotna udeleženka je zoper ta sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sklep izpodbija v I. in III. točki izreka.

Meni, da predlagateljica ni nedvoumno dokazala, da so etažni lastniki z nakupom stanovanj v stavbi 0000-1426 (v nadaljevanju: predmetna stavba) pridobili tudi lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na parceli št. 1548/1 (v nadaljevanju: sporna parcela). Predlog pri sporni parceli posega v površino, ki predstavlja grajeno javno dobro lokalnega pomena. Ne gre za zemljišče, ki bi bilo kadarkoli namenjeno ali potrebno za redno rabo predmetne stavbe, saj površina te parcele v prostorskih aktih ni bila določena kot njeno funkcionalno zemljišče. Sporno zemljišče po kriteriju iz 1. točke prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1¹) nikoli ni bilo namenjeno redni rabi stavbe, česar tudi prostorski akti od zgraditve stavbe do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) niso spreminjali. Posledično zahtevek glede sporne parcele ni utemeljen po kriterijih iz 1. in 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Za priznanje pravice uporabe na nepremičninah namreč ne zadošča, da so izkazane predpostavke iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1; treba je izkazati pridobitev pravice uporabe po materialnem pravu, ki je veljalo v času družbene lastnine (VSL sklep I Cp 446/2018 z dne 22. 8. 2018).

Predlog v zvezi s sporno parcelo ni utemeljen niti na podlagi kriterija iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, saj mora biti zemljišče kot dostopna pot, dovoz, parkirni prostor, prostor za smetnjake itd., določeno v javnem ali zasebnem pravnem aktu. Če bi zadoščala dejanska uporaba, bi bila kriterija iz 2. in 3. točke izenačena. Kriterij iz 2. točke je treba razumeti v povezavi s 1. in 4. točko prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Sodišče odločitev glede sporne parcele utemeljuje zgolj na podlagi kriterija iz 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, ki pa predstavlja dodatni (subsidiarni) spoznavni vir in ga je mogoče uporabiti zlasti v primeru, ko uporaba kriterija iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ne pripelje do jasne rešitve. Izpodbijana odločitev glede sporne parcele ne upošteva ostalih kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1, iz katerih pa zanesljivo izhaja, da sporna parcela ne predstavlja pripadajočega zemljišča k predmetni stavbi.

Okoliščine, da sporna parcela nikoli ni bila namenjena redni rabi predmetne stavbe, tudi pretekla raba ne more preseči (glej VSM sklep I Cp 469/2017 z dne 28. 7. 2017). Ker so bile navedbe nasprotne udeleženke v celoti preslišane, je bila kršena njena pravica do izjave. Sklep je glede na navedeno močno pomanjkljiv, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Severno ležeča večstanovanjska stavba z naslovom Ulica A. 3, 4 in 5, ki že ima določeno funkcionalno zemljišče, spornega pasu zelenice (načrtovanega kot pot za intervencijo) nima določenega za pripadajoče zemljišče. Drugačna odločitev sodišča v predmetnem postopku pomeni neenako reševanje problematike pripadajočih zemljišč v isti soseski.

Glede zelenice na sporni parceli predlagateljica tudi ni izkazala, ali je bil za to zemljišče oziroma za neizvedeno širšo povezovalno pešpot sploh upoštevan strošek zemljišča v ceni stanovanj, in ne gre za strošek, ki ga je nosila pravna prednica nasprotne udeleženke v sklopu ureditve javnih površin.

V zvezi s kriterijem pretekle redne rabe je v naravi razvidno, da na sporni parceli, ki predstavlja prosto dostopne zelene površine, ni mogoče v celoti izključiti javne rabe, saj gre za neograjeno prehodno območje celotne soseske. Pretekla raba zemljišča v smislu 43. člena ZVEtL-1 mora biti namenjena izključni uporabi prebivalcev določene stavbe. Iz ugotovitev, da so etažni lastniki predmetne stavbe v preteklosti sporno parcelo urejali in vzdrževali sami, še ne izhaja zaključek, da je bila njihova uporaba sporne parcele v razmerju do drugih stavb v soseski izključujoča.

Končno sodišče tudi ni upoštevalo, da je pri določanju pripadajočega zemljišča k stavbi nujno upoštevati javni interes (peti odstavek 48. člena ZVEtL-1). V nasprotju s postopkom vzpostavitve etažne lastnine v postopku ugotavljanja pripadajočega zemljišča ni možno nadaljevanje v pravdnem postopku, zaradi česar je toliko pomembneje, da sodišče presodi navedbe udeležencev po vseh materialnopravnih kriterijih in ne zgolj na podlagi pretekle redne rabe.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagateljice zavrže oziroma zavrne, podredno pa, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Predlagateljica je vložila pravočasen odgovor na pritožbo po pooblaščenki B. B., ki pa ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, prav tako to dejstvo ne izhaja iz evidence generalnih pooblastil. Glede na to, da je lahko po tretjem odstavku 87. člena ZPP v postopku pred pritožbenim sodiščem pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (na kar sta bili obe stranki opozorjeni tudi v pravnem pouku izpodbijanega sklepa), ter upoštevaje pravilo, da mora pooblaščenec že ob vložitvi pritožbe izkazati svojo kvalificiranost, pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 90. člena ZPP predlagateljičinega odgovora na pritožbo ni upoštevalo.²

4Ministrstvo za obrambo RS v odgovoru na pritožbo, ki ga je naknadno odobrila udeleženka postopka Republika Slovenija (glej vlogo na red. št. 88), oporeka pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nasprotna udeleženka sklep izpodbija le v delu, v katerem se odločitev nanaša na sporno parcelo št. 1548/1, medtem ko opredelitvi drugih parcel kot pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi v pritožbi ne nasprotuje.

7Izpodbijani sklep vsebuje jasne in prepričljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo ustrezne materialnopravne določbe. Ob tem se je v zadostni meri opredelilo tudi do navedb nasprotne udeleženke glede pretekle redne rabe sporne parcele s strani etažnih lastnikov predmetne stavbe oziroma glede njenega ugovora (grajenega) javnega dobra (7. stran izpodbijanega sklepa). Očitani absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato nista podani.

8Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo, zakaj je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da sporno zemljišče, ki v naravi predstavlja podolgovat pas zemljišča na jugovzhodnem delu nekdanje parcele št. 1548 (pod predmetno stavbo in njenimi atriji), sodi v obseg pripadajočega zemljišča k predmetni stavbi. Pri tem se je oprlo na mnenje izvedenke urbanistične stroke in na lastne ugotovitve z naroka, ki ga je opravilo na terenu. Ne glede na to, da je bila na spornem zemljišču, ki se nahaja med zelenico in pešpotjo, (naknadno) predvidena razširitev obstoječe asfaltirane poti z betonskimi tlakovci (za dostop intervencijskih vozil - tlakovano izogibališče, torej javna površina), je bilo ugotovljeno, da se ta razširitev dejansko ni nikoli izvedla. Sporno zemljišče je v naravi povsem zaraščeno in predstavlja zaokroženo celoto s parcelo št. 1590, ki obkroža predmetno stavbo (v naravi je tu enako rastje, predlagateljica ga uporablja in vzdržuje enako), na njem pa ni zaznati nobene javne rabe.

9Iz povzetih ključnih razlogov sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da sporna parcela sodi v obseg pripadajočega zemljišča k predmetni stavbi, upoštevalo tako kriterij iz 2. točke kot kriterij iz 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 (pogoj namembnosti zemljišča v razmerju do stavbe oziroma stanje v naravi (dostopna pot, zelenica, zemljišče pod atriji) ter pogoj pretekle redne rabe zemljišča).³ Ne drži torej, da je sporno odločitev oprlo le na enega od teh kriterijev. Kot bistveno je štelo dejansko (upo)rabo in namembnost spornega zemljišča, ne pa teoretično načrtovano, vendar nikoli uresničeno javno rabo (takšna raba na ogledu ni bila ugotovljena).⁴

10Kriteriji za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča so v prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 navedeni zgolj primeroma in niso razvrščeni po pomembnosti (na primarne in subsidiarne), saj raznolike situacije v praksi zakonodajalcu onemogočajo oblikovanje trdih taksativnih pravil. Pravilna presoja je odvisna od več okoliščin posameznega primera.⁵ Tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da kriterij iz 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 predstavlja zgolj dodatni (subsidiarni) spoznavni vir, ko uporaba kriterija iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ne pripelje do jasne rešitve. Četudi je kriterij iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 (prostorsko načrtovanje ali opredelitev v posamičnih pravnih aktih) v praksi uporabljen zelo pogosto in velikokrat zadostuje za določitev obsega pripadajočega zemljišča k določeni stavbi, ne gre za edini, izključni ali primarni kriterij.⁶ Tako se je izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 128/2018 z dne 9. 5. 2019, in to za primer, za rešitev katerega je sicer uporabilo določila Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL), ki je v četrtem odstavku 7. člena izrecno določal navedeni kriterij kot primarni kriterij za določitev pripadajočega zemljišča.⁷

11Pritožnica ima sicer prav, ko opozarja, da mora predlagateljica izkazati tudi pravni naslov za pridobitev pripadajočega zemljišča (pridobitev pravice uporabe po materialnem pravu, ki je veljalo v času družbene lastnine), vendar pa v predmetnem postopku ni bilo sporno, da je predlagateljica skupnost etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe, ki je bila zgrajena pred 1. 1. 2003 (glede na neprerekane trditve leta 1988). Tedaj veljavni predpisi so določali, da kupec stanovanja v večstanovanjski stavbi pridobi skupaj s stanovanjem tudi pravico uporabe stavbnega in funkcionalnega zemljišča (sedaj imenovano pripadajoče zemljišče), ne glede na to, ali je zemljišče posebej omenjeno v kupoprodajnih pogodbah ali ne⁸ (torej tudi ni pomembno, ali je bilo sporno zemljišče oziroma strošek ureditve tega zemljišča upoštevan v ceni stanovanj). Etažni lastniki predmetne stavbe so torej pravico uporabe na pripadajočem zemljišču dobili ex lege (na podlagi samega zakona).⁹ V postopku po ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe hkrati tudi lastnik zemljišča, za katero sodišče ugotovi, da je bilo po predtranzicijskem in tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1).¹⁰ Ta domneva je izpodbojna, trditveno in dokazno breme o nasprotnem pa je na tistem udeležencu postopka, ki se z njo ne strinja.¹¹

12V konkretnem primeru nasprotna udeleženka temu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila. V izvedenem dokaznem postopku ni uspela dokazati, da sporna parcela predstavlja površino, ki je v relevantnem času imela status grajenega javnega dobra lokalnega pomena. Ugovor javnega dobra je utemeljen v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003.¹² Zakaj bi sploh bila potrebna razširitev obstoječe intervencijske poti na parc. št. 1548 (sedaj parcela 1548/2) s tlakovanjem spornega zemljišča, nasprotna udeleženka tudi ni pojasnila.

13Kriterij pretekle redne rabe nasprotna udeleženka tolmači prestrogo. Ne drži, da bi takšni rabi ustrezala le (dobesedno) izključna raba (v smislu, da nobena oseba, ki ni etažni lastnik določene stavbe, ne bi smela nikoli stopiti na sporno površino). Takšno stališče je neživljenjsko in nima podlage v relevantnih določbah ZVEtL-1. V 2. in 3. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ni govora o izključni rabi, temveč o redni rabi zemljišča, kar je razlagati kot pretežno, pogosto, običajno rabo. Takšna raba s strani etažnih lastnikov določene stavbe seveda ne izključuje možnosti, da spornega zemljišča občasno, slučajno oziroma priložnostno ne bi smele uporabljati tudi druge osebe.¹³ Okoliščina, da sporna parcela predstavlja prosto dostopno, neograjeno zeleno površino, torej sama po sebi še ne pomeni, da gre za javno površino, namenjeno splošni rabi vseh. Na to, da je bila pretekla raba zemljišča namenjena izključni uporabi stanovalcev predmetne stavbe, pa kaže tudi dejstvo, da je s sporne parcele mogoč dostop do atrijev, ki spadajo k predmetni stavbi. Svojega zatrjevanja, da sporna parcela nikoli ni bila namenjena (pretekli) redni rabi predmetne stavbe, nasprotna udeleženka ni uspela dokazati.

14Pritožbeno opozarjanje na dejstvo, da (preteklo) urejanje in vzdrževanje sporne parcele s strani etažnih lastnikov predmetne stavbe še ne kaže na njihovo izključno uporabo sporne parcele, ni pravilno. Poleg tega nasprotna udeleženka ne dokazuje, da je sporno parcelo urejala in vzdrževala sama ter da bi šlo po namenu in dejanski uporabi za javno površino.

15Okoliščina, da severno ležeča večstanovanjska stavba z naslovom Ulica A. 3, 4 in 5, ki že ima določeno funkcionalno zemljišče, spornega pasu zelenice (načrtovanega kot pot za intervencijo)¹⁴ nima določenega za pripadajoče zemljišče, ni z ničemer izkazana. Nasprotna udeleženka ni predložila nobene odločbe sodišča ali kakšnega drugega dokaza, iz katerega bi izhajalo takšno pravno stanje. Tudi sicer je iz ugotovitev sodišča prve stopnje na naroku, ki je bil izveden na kraju samem, razvidno, da je stanje v naravi južno od stavbe Ulica A. 3, 4 in 5 drugačno kot pod predmetno stavbo: tam je bilo načrtovano tlakovanje dejansko izvedeno, tako da je pot, ki je asfaltirana med stavbo Ulica A. 3, 4 in 5 ter predmetno stavbo, razširjena s tlakovano površino. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek o neenakem reševanju problematike pripadajočih zemljišč v isti soseski.

16Tudi po oceni pritožbenega sodišča nasprotna udeleženka v predmetnem postopku ni uspela izpodbiti zakonske domneve o lastninski pravici na pripadajočem zemljišču k stavbi (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1). Namembnost, prostorska pogojenost in funkcionalna povezanost spornega zemljišča s predmetno stavbo kažejo na to, da sporno zemljišče pripada vsakokratnim etažnim lastnikom predmetne stavbe in ne nasprotni udeleženki.

17V zvezi s pritožbenim očitkom glede neupoštevanja javnega interesa pri določitvi individualnega pripadajočega zemljišča pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pravica do sodelovanja v predmetnem postopku zaradi varovanja javnega interesa (peti odstavek 48. člena ZVEtL-1) nasprotni udeleženki še ne daje avtomatične pravne podlage za ugotovitev, da neko zemljišče predstavlja javno dobro. Prav nasprotno: iz 54. člena ZVEtL-1 izhaja, da ima ugotovitev individualnega oziroma skupnega pripadajočega zemljišča prednost tudi pred morebitnim že razglašenim javnim dobrim.¹⁵

18Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP¹⁶).

¹ Ta zakon je treba v konkretnem primeru uporabiti na podlagi prehodne določbe 57. člena ZVEtL-1.
² Glej Aleš Galič v: Pravdni postopek - Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005 – str. 380, 2. točka.
³ Oba navedena kriterija sta pomembna tudi v primeru starejših stavb, ki so bile po prostorskih aktih predvidene za rušenje zaradi gradnje nove soseske. Če rušenje starejše stavbe nikoli ni bilo realizirano, njeno stavbišče kljub drugačnemu načrtovanju v prostorskem aktu in upravnih dovoljenjih ni moglo postati skupno pripadajoče zemljišče novih stavb. V razmerju do novogradenj sta kriterij dejanske urejenosti v naravi in kriterij redne rabe prevladala nad načrtovanjem soseske (glej članek Mateje Tamare Fajs in Jureta Debevca: Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, objavljen v reviji Odvetnik, št. 4/2017, 5. 10. 2017).
⁴ Primerjaj VSL sklep I Cp 1218/2020 z dne 7. 9. 2020 v 15. točki obrazložitve.
⁵ Glej članek Mateje Tamare Fajs in Jureta Debevca: Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, objavljen v reviji Odvetnik, št. 4/2017, 5. 10. 2017.
⁶ Tako tudi VSM sklep I Cp 469/2017 z dne 28. 7. 2017, ki ga sicer pritožba omenja v zvezi z drugim pritožbenim očitkom.
⁷ "Vrhovno sodišče sodi, da podlaga za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča stavbe ne morejo biti (zgolj) upravni akti iz časa gradnje, temveč je treba uporabiti (tudi) rezervne kriterije, in sicer ne le v primeru spoznavne stiske, ampak tudi v primeru, ko slednji (ureditev v naravi, pretekla redna raba in urbanistični standardi po izgradnji) pokažejo, da se je obseg pripadajočega zemljišča po izgradnji stavbe spremenil. Nasprotno stališče je preveč togo" (del 47. točke obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 128/2018 z dne 9. 5. 2019).
⁸ Glej tudi VSL sklep I Cp 1218/2020 z dne 7. 9. 2020 v 8. točki obrazložitve in VSL sklep 1684/2018 z dne 8. 5. 2019 v 13. in 19. točki obrazložitve.
⁹ Podobno VSL sklep I Cp 453/2020 z dne 26. 8. 2020 v 8. točki obrazložitve.
¹⁰ Citirana odločba VSL sklep I Cp 446/2018 z dne 22. 8. 2018 se nanaša na ugotavljanje lastninske pravice na pripadajočem zemljišču v pravdnem postopku (ne v nepravdnem postopku), poleg tega pa je šlo v tem primeru za pripadajoče zemljišče k stavbi, ki je bila zgrajena pred drugo svetovno vojno. Gre torej za drugačen primer od obravnavanega.
¹¹ Glej članek Mateje Tamare Fajs in Jureta Debevca: Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, objavljen v reviji Odvetnik, št. 4/2017, 5. 10. 2017.
¹² Glej ibidem. Primerjaj tudi VSL sklep II Cp 1563/2019 z dne 4. 12. 2019 in VSL sklep I Cp 1684/2018 z dne 8. 5. 2019.
¹³ Glej tudi VSL sklep I Cp 1218/2020 z dne 7. 9. 2020 v 18. točki obrazložitve.
¹⁴ Ob tem ima nasprotna udeleženka najverjetneje v mislih podoben del zemljišča na parc. št. 1548 (sedaj 1548/2), ki se nahaja južno od stavbe na Ulici A. 3, 4 in 5 in ki nikoli ni postal zelenica (saj je tlakovan), ne pa sporno zemljišče 1548/1 (južno od stavbe na Ulici A. 1 in 2), ki sploh ni v neposredni bližini prve navedene stavbe.
¹⁵ Omenjeni člen določa, da se v primeru, če je za določeno zemljišče v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 ugotovljeno, da predstavlja individualno ali skupno pripadajoče zemljišče, morebitna že izdana upravna odločba o razglasitvi javnega dobra na tem zemljišču razveljavi.
¹⁶ Ker se je postopek v obravnavani zadevi začel pred uveljavitvijo Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1,Uradni list RS, št. 16/2019), je treba upoštevaje prehodno določbo 216. člen ZNP-1 uporabiti določila prej veljavnega zakona, to je ZNP (Uradni list SRS, št. 30/86 s spremembami).