54. člen ZVEtL-1

Glede na to, da niti iz pritožbenih navedb niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi zgoraj navedeni etažni lastniki prijavili udeležbo v postopku (zaradi česar jim sodišče prve stopnje tudi ni vročalo sodnih pisanj v predmetnem postopku, vključno s končnim sklepom), imajo status materialnih sospornikov, ki se niso udeleževali postopka. Glede na zgoraj predstavljena teoretična izhodišča to pomeni, da se zaslišujejo kot priče in je zanje mogoče uporabiti določbo prvega odstavka 238. člena ZPP. Pritožbeno zatrjevana kršitev pravice do izjave in sodelovanja v postopku torej ni podana. To pomeni, da zakon določa dva pogoja za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ki morata biti kumulativno izpolnjena. Prvi je, da je bilo sporno zemljišče neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe (dejanski vidik), drugi pa, da je sporno zemljišče postalo last lastnikov stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini itd. (pravni vidik). Pri ugotavljanju, kateri trenutek je odločilen za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev iz 43. člena ZVEtL-1, je v sodni praksi ob sklicevanju na predlog ZVEtL-

Glede na to, da je lahko po tretjem odstavku 87. člena ZPP v postopku pred pritožbenim sodiščem pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (na kar sta bili obe stranki opozorjeni tudi v pravnem pouku izpodbijanega sklepa), ter upoštevaje pravilo, da mora pooblaščenec že ob vložitvi pritožbe izkazati svojo kvalificiranost, pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 90. člena ZPP predlagateljičinega odgovora na pritožbo ni upoštevalo. Kriteriji za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča so v prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 navedeni zgolj primeroma in niso razvrščeni po pomembnosti (na primarne in subsidiarne), saj raznolike situacije v praksi zakonodajalcu onemogočajo oblikovanje trdih taksativnih pravil. V 2. in 3. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ni govora o izključni rabi, temveč o redni rabi zemljišča, kar je razlagati kot pretežno, pogosto, običajno rabo.

K objektom pripadajoča zemljišča lahko segajo tudi v varovalni pas javne ceste. Pri obravnavanih parcelah vpisana zaznamba javnega dobra glede na določbo 54. člena ZVEtL-1 ne vpliva na ugotovitev pripadajočega zemljišča. Varovalni pas ob občinski cesti pomeni območje omejene rabe prostora, ki je podvrženo določenemu varovalnemu režimu ne glede na to, kdo je njegov lastnik. Za odvzem ali omejitev lastninske pravice zaradi potreb po ureditvi cestnega telesa onkraj sedanjih gabaritov pri obravnavanih parcelah v tem postopku ni bilo podlage, saj je zahteva v lokacijski odločbi oblikovana pogojno in ne vsebuje vseh parametrov po 211. členu ZUreP-2. Upravna odločba o pridobljenem statusu grajenega javnega dobra, izdana na podlagi 212. člena ZGO-1, za odločanje o pripadajočem zemljišču k stavbi ni ovira. Ugovor javnega dobra bi bil utemeljen le v primeru, ko bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine v času pred 1. 1. 2003. Pritožnica ni uspela izkazati, da predstavlja sporno zemljišče po namenu in dejanski uporabi javno površino, ki je namenjena splošni rabi vseh, ne le predlagateljice, zato so brezpredmetna tudi njena opozorila o potrebnem tehtanju med pravic

Pri predlaganju dokaza z izvedencem sodišče ni vezano na predlog, kakšne stroke naj bo izvedenec. Katerega izvedenca in kakšne stroke bo postavilo, je odločitev sodišča. Stranka oziroma udeleženec postopka tudi ni dolžan dokaznega predloga konkretizirati na tak način, da navede stroko izvedenca, ki naj ga sodišče postavi. Njena dolžnost je, da navede v zvezi s katerim dejstvom predlaga dokaz (dokazna tema) ter da navede, da predlaga tovrsten dokaz (torej dokaz z izvedencem).