48. člen ZVEtL-1

Ne drži pritožbeni očitek, da se je s parcelacijo izvorno enotne parcele št. 17 v več ločenih parcel spremenila namenska vezanost obravnavanega zemljišča. Pretekla parcelacija po 1. in 3. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ni izrecno navedena kot podlaga za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Prav tako parcelacija po dinamičnem principu ne more biti koristna v spoznavnem smislu, če je bila izvedena ex ante - torej pred ureditvijo zemljišča - in je naknadno pri dejanski izvedbi prihajalo do zamikov in neskladij. Pritožbeno sodišče se ne more strinjati z naziranjem pritožnikov, da naj bi namensko vezanost in posledični obseg pripadajočega zemljišča izkazovala denacionalizacijska odločba. Ta namreč ne pomeni določitve funkcionalnega zemljišča, zlasti ob upoštevanju, da se je odvzeto nepremično premoženje, ki je, kot je že pojasnjeno, predstavljalo enoten stavbni kompleks, denacionalizacijskemu upravičencu vračalo postopoma z delnimi odločbami. Po poudarjenem inkvizitornem načelu je v postopkih po ZVEtL-1 dovolj, da predlagatelj poda opis razmerja in (splošno) zahtevo po določitvi pripadajočega zemljišča (47. člen ZVEtL-1), na vsebino zahtevka pa sodišče ni strogo v

Te pritožbene navedbe so neutemeljene že iz razloga, ker nasprotni udeleženec ni stvarno legitimiran (t.j. ni legitimiran po materialnem pravu), da uveljavlja pravice tretjih (etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe na naslovu A. ulica 1) na spornem pripadajočem zemljišču, zato kot zemljiškoknjižni lastnik sporne parcele z ID znakom ... 940 ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi bilo treba etažnim lastnikom sosednje stavbe na naslovu ..., ki niso vključeni v ta postopek, del te parcele določiti kot pripadajoče zemljišče zgolj na podlagi navedb o košnji in vzdrževanju zemljišča. Pritožbeno sodišče v tej zvezi dodaja, da je iz zakonodajnega gradiva razvidno, da je merilo iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 iz življenjskega in izkustvenega vidika najpomembnejše med vsemi merili iz prvega odstavka navedenega člena, saj v večini primerov praviloma velja, da je zemljišče, ki je bilo ob izgradnji namenjeno, potrebno oziroma urejeno za potrebe redne rabe stavbe, ostalo v tej funkciji tudi pozneje oziroma do zdaj. Da ne bi z uporabo samo tega merila prihajalo do življenjsko nesprejemljivih in očitno nepravilnih položajev, je zakonodajalec ocenil, da je treba nave

Pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča znotraj večjega stanovanjskega naselja je potreben celovit pristop, ne parcialno urejanje prostorske situacije v naselju. Takšen pristop narekuje vključenost vseh potencialno prizadetih skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov v postopek. Delitev parkirišč, ki so bila načrtovana in izvedena za vse stavbe v naselju (smiselno tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1), predpostavlja, da so v postopek vključeni vsi, ki jih takšna delitev zadeva.

Namen postopka vzpostavitve etažne lastnine je uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. V konkretnem primeru imamo opravka s tako imenovano navidezno solastnino, ki je ena od oblik dejanske etažne lastnine. Prav takšni primeri, nastali pred 1. 1. 2003, so namenjeni urejanju po določbah ZVEtL-1. Postopek za delitev (razdružitev) stvari v solastnini pride v poštev samo, če imamo opravka s "pravo" solastnino. Obstoj takšne solastnine ni združljiv s položajem, kot je obravnavani, ko sta nasprotni udeleženec (z dedovanjem in darovanjem) ter predlagatelj (z nakupom) postala lastnika vsak določenih delov stavbe (njenih prostorov). Pri etažni lastnini različen položaj zemljišča pod stavbo ni možen, kajti lastništvo zemljišča pod stavbo kot skupnega dela stavbe je neločljivo povezano z lastninsko pravico na posameznih delih. Ne glede na to, da je v zemljiški knjigi kot lastnik določenih nepremičnin vpisan le pritožnik, gre dejansko za zemljišče pod stavbo, ki je v etažni lastnini, to zemljišče pa se šteje kot skupni del stavbe v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov. Zahteva pritožnika, da ostane vpisan kot izključni lastnik dveh zemljišč, na katerih enotna stavba deln

Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnika s svojim predlogom ne izpolnjujeta pogojev po 41. členu ZVEtL-1. Trdita namreč, da sta lastnika garaže, št. 7950, pri čemer na zatrjevanem pripadajočem zemljišču kot lastnika te garaže nimata vknjižene lastninske pravice. Ta je vknjižena le v korist etažnih lastnikov stavbe, št. 689. Ker predlagatelja zahtevata ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča k tej stavbi in garaži, morajo biti udeleženci postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča neizogibno tudi etažni lastniki stavbe, št. 689 (prvi odstavek 48. člena ZVEtL-1). Pri tem je v tej fazi bistveno, da za presojo obstoja procesne predpostavke za začetek in izvedbo postopka po 41. členu ZVEtL-1 ni pomembno, ali gre pri zahtevanem zemljišču zares za pripadajoče zemljišče stavbe v lasti lastnika stavbe ali ne, niti to, ali bo tej stavbi pripadajoče zemljišče sploh mogoče vknjižiti. Pomembno je le, da predlagatelj to zatrjuje. Ali to drži, pa je glavno vprašanje postopka, ki ga sodišče v fazi predhodnega preizkusa ne razrešuje.

Obravnavani položaj, v katerem so osebe pred seznanitvijo s strani sodišča, da o isti stvari že teče postopek, vložile samostojen predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k istim stavbam, v zakonu ni izrecno urejen, je pa o dolžnem procesnem ravnanju sodišča mogoče sklepati ob uporabi argumenta analogije. Vložitev predloga je tako treba šteti za izjavo volje po udeležbi v postopku, ki že teče, navedbe v predlogu in ostalih vlogah pa kot procesno dejanje v tistem postopku.

Po drugem odstavku 12. člena ZVEtL-1 namreč sodišče izvedenca ustrezne stroke postavi po uradni dolžnosti, če je to potrebno za vpis stavbe ali njenih delov v kataster stavb, za evidentiranje potrebnih sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb ali za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča. V predmetnem primeru je obstoj in obseg pripadajočega zemljišča sporen, saj predlogu predlagateljice nasprotni udeleženci skozi celoten postopek jasno in izrecno nasprotujejo. Opredelitev nalog izvedenca je namreč v pristojnosti sodišča, ki je odmero zemljišča pod stavbo, ki naj dobi svojo parcelno številko, izvedenki odredilo ob sklicevanju na pravni položaj povezanih nepremičnin. Pripadajoče zemljišče je mogoče vknjižiti le pri stavbi, ki je v etažni lastnini in je predmet samostojnega zemljiškoknjižnega vpisa (11. člen ZZK-1), medtem ko se stavba, ki ni v etažni lastnini, kot samostojna stavba ne vpisuje v zemljiško knjigo in pri takšni stavbi tudi ni mogoče vknjižiti pripadajočega zemljišča. SPZ-B je zato uvedel institut povezanih nepremičnin, ki ureja tiste primere, ko ima določena nepremičnina (t. i. pomožna nepremičnina) enako funkcijo kot skupni del zgradbe v eta

Po ZVEtL-1 se vprašanje pripadajočega zemljišča reši dokončno, z učinki materialne pravnomočnosti, kar pomeni, da, upoštevaje subjektivne meje pravnomočnosti, udeleženci postopka nimajo pravdne poti. Pot pravde imajo na razpolago le tisti, ki v postopku niso sodelovali in o njem niso bili obveščeni.

V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZVEtL-1 sodišče, če v postopku po tem zakonu nastopata dve ali več skupnosti etažnih lastnikov, ki imajo istega upravnika, in so njihove koristi v navzkrižju, vsaki od takih skupnosti postavi skrbnika za poseben primer. Utemeljeno pa pritožba opozarja na neekonomičnost postavitve skrbnikov za posebni primer SVEL stavb na naslovih A. ulica 12, 14 in 16, ker so si pooblaščenca izbrali že sami. Glede na vsebino vlog in glede na vsebino naknadno predloženih zapisnikov zborov etažnih lastnikov pritožbeno sodišče šteje, da koristi skupnosti etažnih lastnikov stavb na naslovih A. ulica 12, 14 in 16 niso v medsebojnem navzkrižju. Zato je nesmotrno in neekonomično, da se vsaki izmed teh postavi svojega skrbnika za posebni primer.

Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov je po zakonu udeleženec postopkov po ZVEtL-1. Glede na povedano v tem postopku ni potreben poseben postopek odločanja o tem, ali je skupnosti mogoče priznati položaj stranke ali ne, in ugotavljanja, ali gre za spor v zvezi z upravljanjem večstanovanjske stavbe, morebiti celo za pravno praznino.

Z dodatno ugotovitvijo izpodbijanega sklepa, da sta sporni parceli pomožna nepremičnina glavne nepremičnine (parcele, na kateri stoji nevpisana stavba z naslovom A.), ni v ničemer vsebinsko poseženo v bistvo odločitve, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo in obrazložilo že v sklepu z dne 27. 10. 2022: bistven je zaključek, da sta navedeni parceli potrebni in namenjeni za redno rabo predlagateljičine nepremičnine in da sta zato njena last. Upoštevaje uvodoma pojasnjeni širši in smiselni kontekst uporabe določb ZPP v nepravdnih postopkih ter posebno naravo postopkov po ZVEtL-1, v katerih se varuje tudi javni interes, pritožbeno sodišče ugotavlja, da z izpodbijanim popravnim sklepom ni bilo vsebinsko poseženo v odločitev iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 27. 10. 2022, temveč je bila popravljena oziroma spremenjena zgolj nomotehnična označitev pravice, katere vsebina je ostala ves čas enaka.

Sodišče ni vezano na vsebinski predlog udeleženca, temveč lahko razmerje glede zemljišča in stavb, za katere je podana ustrezna zahteva, uredi drugače, kot izhaja iz predloga, če tako narekujeta dokazni postopek in materialno pravo. Čeprav udeleženci v postopku za določeno zemljišče izrecno predlagajo, da predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k zgradbi, to ni ovira za odločitev, da gre za skupno pripadajoče zemljišče k dvema zgradbama. Od dejstva, kdo je lastnik zemljišča, je odvisno tudi upravičenje za uveljavljanje odkupne pravice. Če namreč lastninska pravica etažnih lastnikov na parceli naknadno ni prenehala, je podan primer iz 2. točke prvega odstavka 53. člena ZVEtL-1, po katerem je upravičenec za uveljavljanje odkupne pravice graditelj, ki je kot zemljiškoknjižni lastnik izvedel gradnjo. Sodišče bi moralo udeležencem postopka v okviru materialno procesnega vodstva jasno predstaviti svoje stališče ter možnost uveljavljanja odkupne pravice kot instituta, s katerim je mogoče reševati kolizijo med legitimnimi partikularnimi interesi za spremembo lastništva v primeru, ko graditelj kot zemljiškoknjižni lastnik zakonito zgradi objekt, čeprav na zemljišču ni pravno

Reševanja predlogov za določitev skupnega pripadajočega zemljišča na istih parcelah k več večstanovanjskim stavbam v soseski se je treba lotiti z združevanjem zadev v skupno obravnavo in z vključevanjem vseh potencialnih udeležencev v en (skupni) postopek. Zakon v takšni situaciji ne nalaga ravnanja (npr. kakršne koli dopolnitve predloga) predlagateljem, ampak sodišču.

Za izpolnitev pogoja iz 10. točke 394. člena ZPP je pomembno, da se nov dokaz nanaša na dejstvo, ki je obstajalo pred izdajo prvostopenjske sodbe. Ker se pravnomočnost sodbe lahko razteza le na dejstva, na pa tudi na dokaze, je prestrogo stališče, da tudi za nove dokaze velja, da morajo v času glavne pravde že obstajati, le da stranka zanje ni vedela ali jih ni mogla uporabiti. Izvedenskega mnenja samega po sebi ni mogoče uporabiti kot dokaz v drugem sodnem postopku, prav tako ponovitev dokaza z istim ali novim izvedencem, za reševanje vprašanja, ki se je na enak način enkrat že reševalo, praviloma ne pomeni novega dokaza. Lahko pa bi se štelo, da gre za nov dokaz, če bo spremenjena dokazna tema ali če bo samo dokazno (znanstveno) sredstvo bistveno drugačno oz. novo.

Pojma funkcionalno zemljišče ni mogoče razlagati široko, temveč ga je treba razlagati restriktivno. Iz tega izhaja, da ni mogoče vsakršne rabe zemljišča razumeti kot rabo, ki uživanje stavbe sploh omogoča. Zgolj dostop čez notranje dvorišče do manjše poslovne stavbe na njem ne spada med takšne rabe. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da poslovna stavba na parc. št. 2479 in 2476/2, glede na svojo velikost (40 m2), uporabo, nastanek in pozicioniranost samostojnega funkcionalnega zemljišča in posledično tudi pripadajočega zemljišča, ne potrebuje (podobno kot npr. zidane individualne garaže).

Materialnopravna merila za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi so določena v prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1. Zakon ne določa nobenega razmerja med kriteriji. Opredeljuje jih enakovredno. Od vsakega posameznega primera je odvisno, na podlagi katerih kriterijev bo sodišče lahko ugotovilo obseg pripadajočega zemljišča: ob samostojni uporabi kateregakoli kriterija ali v kombinaciji z drugimi kriteriji. Pravilna ocena sodišča, da so bile dovozne površine in parkirišča, ki so ugotovljena kot (skupna) pripadajoča zemljišča obravnavanih stavb, vselej načrtovana za potrebe obravnavanih stavb in ne kot javne površine, ima oporo v pravilno ocenjenih izvedeniških mnenjih. Z ogledom na kraju samem in z zaslišanjem udeležencev pa se je sodišče zanesljivo prepričalo tudi o dejanski namembnosti in funkcionalni povezanosti obravnavanih zemljišč s stavbami ter o njihovi dejanski pretekli rabi.

Tudi če je pritožnica med postopkom nasprotovala vzpostavitvi etažne lastnine, ker je bila stavba predvidena za rušenje, to še ne pomeni, da je bil postopek voden izključno v interesu predlagatelja. Ureditev razmerij med etažnimi lastniki je v interesu vseh udeležencev, saj se v tem postopku pri stavbah z več posameznimi deli v skladu s konceptom etažne lastnine usklajuje zemljiškoknjižno stanje z dejanskim stanjem.

Reševanja predlogov za določitev skupnega pripadajočega zemljišča na istih parcelah k več večstanovanjskim stavbam v soseski, se je treba lotiti z združevanjem zadev v skupno obravnavo in z vključevanjem vseh potencialnih udeležencev v en (skupni) postopek. Sodišče mora na udeležbo potencialnih udeležencev v postopku določitve skupnega pripadajočega zemljišča k večstanovanjskim stavbam paziti po uradni dolžnosti. Če ugotovi, da bi bilo zemljišče, ki je predmet postopka, skupno pripadajoče zemljišče ali pripadajoče zemljišče druge stavbe, katere zemljiškoknjižni lastnik še ni udeleženec postopka, mora po uradni dolžnosti ugotoviti, kdo so potencialni udeleženci, jih pozvati k izjavi, jih seznaniti s procesnim gradivom, ki zadeva njihove pravice, ter odločiti, da se udeležijo postopka kot udeleženci.

Naknadna izločitev dela soseske in njeno nadaljnje samostojno načrtovanje ne pomeni nujno vsakršno zanikanje pravic etažnih lastnikov dotlej že zgrajenih stavb na načrtovanih skupnih funkcionalnih zemljiščih, ki so bila kasneje obenem z izločenim delom soseske tudi dejansko zgrajena; zlasti ne upoštevajoč ugotovitve izvedenca, da so se površine teh funkcionalnih zemljišč nepravilno upoštevale dvakrat. Območje se je urejalo z namenom zagotovitve funkcionalnih površin načrtovanih sosesk, kar izključuje javno dobro in uporabo površin s strani vseh in vsakogar. Ni odločilna sedanja raba, ampak pretekla raba do lastninjenja, vztrajanje pri ohranitvi sedanjega stanja in načina uporabe pa tudi ni jamstvo, da bo v interesu stanovalcev, etažnih lastnikov in drugih uporabnikov tako ostalo tudi vnaprej. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo določbo 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 in presodilo, da je pretekla redna raba zemljišča utemeljena tudi v primeru, če se ni izvrševala od izgradnje stavbe dalje. Ob upoštevanju dinamičnega načela so namreč pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča poleg sprememb na normativni ravni relevantne tudi vse naknadne spremembe v naravi,

B. B. je izkazala interes, da predmetni postopek nadaljuje in vstopi namesto predlagateljice, ki je podala odstopno izjavo in predlagala, da se postopek ustavi.