VSL Sklep II Cp 641/2021

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila odškodnine zoper toženo stranko po podlagi utemeljen do 70 %.

2Zoper vmesno sodbo se pritožujeta tožnica in stranski intervenient. Oba se sklicujeta na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagata ustrezno spremembo sodbe. Tožnica predlaga, naj se ugotovi, da je njen zahtevek zaradi plačila odškodnine po podlagi utemeljen v celoti, stranski intervenient pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa ugotovitev vsaj 90 % prispevka tožnice.

3Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče tekom dokaznega postopka v predmetni pravdi angažiralo tri sodne izvedence cestnoprometne stroke, a je brez kakršnekoli analize ali obrazložitve ugotovitve izvedencev A. A. in B. B. označilo kot prepričljive in strokovno podkrepljene, ugotovitve izvedenca C. C. pa kot neprepričljive in nesprejemljive. Zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je posledično v tem delu ni moč preizkusiti. Dejansko so si vsa tri izvedenska mnenja dosti podobna kar se tiče izračunov poteka prometne nezgode, bistvena razlika med mnenji pa se kaže v tem, da je sodni izvedenec C. C. prišel do zaključka, da je stranski intervenient tisti, ki je zakrivil kritično situacijo, medtem ko sta izvedenca A. A. in B. B. zaključila, da je do prometne nezgode prišlo tako zaradi ravnanj stranskega intervenienta kot tudi tožnice. Po mnenju tožnice je dokazni postopek jasno potrdil, da motorist ni bil pozoren na dogajanje ob vozišču, kar potrjuje izpoved zaslišanega stranskega intervenienta in tudi vsa izvedenska mnenja. Če bi bil stranski intervenient bolj pozoren na dogajanje ob cestišču, bi tožnico in njeno namero prečkanja cestišča pravočasno opazil oziroma zaznal ter prilagodil hitrost motorja tako, da bi ustavil in jo varno obvozil, česar pa ni storil. Izvedenec C. C. je v izvedenskem mnenju ugotovil in potrdil, da motorist ni bil pozoren na dogajanje ob cestišču ter da ni opazil namere peške, da prečka cesto, da pa bi jo lahko opazil na zadostni razdalji, da bi s potrebno previdnostjo kakorkoli drugače reagiral, kot je. Glede soprispevka tožnice k prometni nezgodi pritožba opozarja na obširno in ustaljeno sodno prakso, da peščevo prečkanje cestišča v naselju na območju, kjer ni bližnjega prehoda za pešce, ne predstavlja nikakršne nepričakovanosti oziroma bi posebej skrben voznik moral pričakovati takšne okoliščine. Napačna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da stranski intervenient s svojim ravnanjem ni v ničemer bistveno prispeval k nastanku škode, saj je prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost v naselju, prav ni vozil s prilagojeno oziroma primerno hitrostjo, s katero bi lahko preprečil prometno nezgodo (torej s hitrostjo 43 do 44 km/h po ugotovitvah izvedencev A. A. in B. B.). Tudi izvedenec B. B. je v dopolnilnem mnen.ajdiga je edini od angažiranih izvedencev že takoj v vzel v obzir, da bi bil v tem primeru naletni čas motorja daljši, tožnica bi prehodila toliko več razdalje, da bi jo stranski intervenient lahko obvozil brez zaviranja in zavijanja za njenim hrbtom. Prav tako C. C. ugotavlja, da v kolikor bi stranski intervenient vozil dovoljenih 50 km/h ter tožnico pravočasno opazil, bi lahko motor varno ustavil pred kritično točko (mestom trka). Odgovor na vprašanje, ali bi pri dopustni hitrosti 50 km/h, motorist uspel preprečiti nastanek obravnavane prometne nesreče, je zato pritrdilen. V sodbi so nasprotujoči zaključki o tem, da je tudi zaradi prehitre vožnje motorista prišlo do obravnavane prometne nezgode. Tožnica poudarja, da v ničemer ni prispevala k nastanku škode in da je cestišče prečkala v skladu z določili Zakona o pravilih cestnega prometa (ZprCP). Tudi sodni izvedenec C. C. je v izvedenskem mnenju strokovno pojasnil, zakaj je bila tožnica tista, ki je upravičeno menila, da lahko cestišče prečka varno. Zgolj podrejeno pa tožnica navaja, da njen soprispevek ne bi smel biti višji kot 10 %, kar je povsem skladno z ustaljeno sodno prakso v primerljivih zadevah.

4Stranski intervenient v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče zaradi tega, ker je vzročna zveza med njegovim ravnanjem in škodo izpodbita, tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Kolikor se v tem delu nejasno obrazložitev sodbe razume, kot da vzročna zveza ni izpodbita, pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s presojo prispevka udeležencev. Ni razumljivo, zakaj je sodišče prispevek stranskega intervenienta ocenilo v takšni višini, saj sodišče tožnici utemeljeno očita, da je odločilno prispevala k nastanku škode, ker je stopila na cesto, čeprav je videla hitro bližajoče se motorno kolo, zato je cesto prečkala tudi s kršitvijo ZPrCP. Sodna praksa v podobnih zadevah, ko je oškodovančev prispevek k nezgodi odločilen, prisodi oškodovancu prispevek v večjem deležu, kot vozniku. Če bi že ugotovilo vzročno zvezo, bi moralo sodišče oceniti prispevek tožnice vsaj na 90 %.

5Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe stranskega intervenienta. Opozarja, da v kolikor tožena stranka pritožbe ne bo vložila, potem takšno pravno dejanje stranskega intervenienta nima učinka. Tudi v ostalem s svojimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti zaradi pomanjkanja trditvene in dokazne podlage.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Tožnica zahteva od toženca plačilo nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je utrpela kot peška v prometni nezgodi 19. 6. 2014 na ... cesti v ...,, ko je pri prečkanju cestišča vanjo trčil stranski intervenient kot voznik motornega kolesa. Ker ni bilo sporno, da motorno kolo stranskega intervenienta v času prometne nezgode ni bilo registrirano in ni bilo zavarovano, tožnica zahteva od toženke odškodnino z direktno tožbo na podlagi prvega odstavka 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s 38. členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP).

8Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku glede okoliščin nastanka prometne nesreče ugotovilo, da je motorist (stranski intervenient) vozil s hitrostjo, ki je presegala dovoljeno hitrost 50 km/h (62 oziroma 64,7 km/h), do trčenja pa je prišlo na razdalji 2,5 m od roba cestišča oziroma 0,2 m čez sredino cestišča. Tožnica je imela možnost opaziti motorno kolo in voznika na razdalji vsaj 120 m, preden je stopila na vozišče pa je bil motorist od nje oddaljen 33,2 m oziroma 19,3 m. Motorist je reagiral z intenzivnim zaviranjem na oddaljenosti najmanj 19,3 m od mesta trka. Motorist je imel možnost videti tožnico, ko je ta hodila na razdalji najmanj 5 m v smeri proti cestišču. Pred mestom trka bi lahko varno ustavil le, če bi vozil s hitrostjo, nižjo od 43 do 44 km/h. Če bi vozil s predpisano hitrostjo 50 km/h, pa nesreče ne bi mogel preprečiti, a bi bile posledice verjetno bistveno manjše od dejanskih. Glede na povzete ugotovitve je po mnenju prvostopenjskega sodišča do obravnavane prometne nesreče prišlo iz dveh razlogov in sicer zaradi vožnje voznika motornega vozila s hitrostjo, večjo od dovoljene, in ker je tožnica prečkala cestišče kljub temu, da je opazila hitro bližajoče se motorno vozilo. Na tej podlagi je nato sprejelo zaključek, da stranski intervenient s svojim ravnanjem ni v ničemer dodatno prispeval k nastanku škode, kajti prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti ni bila v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, prav tako ne dejstvo, da motorno kolo ni bilo registrirano in zavarovano, da je motorist vozil brez čelade in brez vozniškega izpita za motorno kolo. Glede ravnanja tožnice pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pomenilo odločilen prispevek k nastanku škodnega dogodka, saj se pred prečkanjem vozišča ni prepričala, da to lahko varno stori zase in za ostale udeležence v prometu.

9Pravilno je materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča o objektivni odškodninski odgovornosti tožene stranke (drugi odstavek 131. člena OZ), ker je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo (149. člen OZ). Prvostopenjsko sodišče je pravilno povzelo tudi zakonske določbe, ki veljajo za oprostitev odgovornosti (153. člen OZ) ter stališča sodne prakse in pravne teorije o tem. V tem okviru je potrebno v vsakem konkretnem škodnem primeru presojati in ovrednotiti okoliščine, ki so prispevale k škodnemu dogodku in na ta način določiti delež odgovornosti, ki ga lahko pripišemo vsakemu od udeležencev prometne nesreče.

10Za ugotovitev vseh okoliščin obravnavane prometne nezgode je sodišče prve stopnje določilo tri sodne izvedence za raziskave prometnih nezgod in sicer najprej D. D., nato E. E. in še F. F., vsem trem pa postavilo v bistvenem enako nalogo in sicer raziskati vse okoliščine in vzrok nastanka prometne nezgode. Vsi izvedenci so izdelali vsak zase pisno izvedensko mnenje in podali izračune časovno-potne analize gibanja udeležencev (glede vožnje motorista in hoje tožnice) ter odgovorili na pripombe pravdnih strank pisno oziroma ustno na zaslišanjih. Pri ugotavljanju in obrazložitvi dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje upoštevalo le izvedenski mnenji sodnih izvedencev E. E. in F. F., ni pa sledilo ugotovitvam in mnenju izvedenca D. D., ker naj bi ta podal nasprotujoče ugotovitve, katerih v neposrednem zaslišanju ni prepričljivo utemeljil in obrazložil.

11Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi vmesne sodbe ni obrazložilo, v čem in zakaj naj bi bile ugotovitve izvedenca C. C. nasprotujoče oziroma njegovo mnenje neprepričljivo in nestrokovno v primerjavi z mnenjema izvedencev E. E. in F. F. Res je, da izvedenec D. D. drugače kot izvedenec E. E. in deloma drugače kot izvedenec F. F. ugotavlja, da je kritično situacijo povzročil motorist in ne peška, do kritične situacije pa po njegovem mnenju sploh ne bi prišlo, če bi motorist pravilno reagiral v trenutku, ko je opazil peško in ocenil, da je lahko situacija kritična, ob tem pa vozil z dovoljeno hitrostjo 50 km/h. A drugačno mnenje izvedenca, brez drugih argumentov, samo po sebi ne pomeni, da je nestrokovno in neprepričljivo. Izvedenec je drugače ocenil tudi obstoj vzročne zveze med dejstvom, da voznik motornega kolesa ni imel opravljenega izpita za motorno kolo in nastankom prometne nezgode. Tudi, ko je bil zaslišan, je izvedenec C. C. v bistvenem vztrajal pri svojem izvedenskem mnenju in utemeljeval pravilnost svojih zaključkov, hkrati pa se je opredelil do razlik v primerjavi z izvedenskim mnenjem izvedenca E. E.

12Tožnica zato utemeljeno nasprotuje dokazni oceni, na katero je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo, saj ni upoštevalo in sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP: katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišča po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Tožnica ima prav v tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov in sicer do mnenj vseh treh izvedencev cestno prometne stroke. Pri tem ni ustrezno pojasnilo, zakaj je prezrlo mnenje izvedenca C. C., v čem so njegove ugotovitve nasprotujoče in zakaj v neposrednem zaslišanju ni bil prepričljiv. Enako kot v primeru, ko sodišče prve stopnje zavrne dokazni predlog, mora vsebinsko obrazložiti tudi odločitev, ko katerega od izvedenih dokazov ne oceni in ga ne sprejme v dejansko podlago sodbe. V nasprotnem primeru krši pravico stranke do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Hkrati pa selektivna dokazna ocena onemogoča pritožbeni preizkus sodbe, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodbe mora biti takšna, da strankama in pritožbenemu sodišču omogoča ugotoviti razloge, zaradi katerih je sodišče sprejelo svojo odločitev.

13Sodišče druge stopnje je glede na navedeno ugodilo pritožbi tožnice in posledično tudi pritožbi stranskega intervenienta ter izpodbijano sodbo razveljavilo. Zadevo vrača sodišču prve stopnje bodisi v novo sojenje (novo izdelavo sodbe brez ponovne glavne obravnave) na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP, ali pa v nadaljnje sojenje, v kolikor se sodišče prve stopnje odloči izdati končno sodbo. Do ostalih pritožbenih trditev obeh pritožnikov se pritožbeno sodišče glede na doslej navedeno ne more opredeljevati. S takšno odločitvijo ne bo prišlo do hujše kršitve pravic pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je že izvedlo vse predlagane dokaze glede podlage tožbenega zahtevka, medtem ko bi moralo pritožbeno sodišče zaradi spoštovanja načela neposrednosti vse dokaze izvesti ponovno, to pa bi pomenilo, da bi se v tem primeru postopek bistveno zavlekel in podražil. Sodišče prve stopnje naj torej pri ponovnem pisanju sodbe oziroma novem sojenju skrbno oceni vse izvedene dokaze in se nato obrazloženo opredeli do celotnega trditvenega in dokaznega gradiva pravdnih stranB. B.

14Ker je odločitev o priglašenih pritožbenih stroških odvisna od končnega izida pravde, jo je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.