VSL Sodba in sklep II Cpg 89/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba

1) razveljavi v I. 1. točki izreka (sklep);

2) delno spremeni in sicer:

- v I. 2. točki izreka tako, da mora toženka v 8 dneh od prejema te sodbe plačati tožnici 1.085,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2019 do plačila in da vsaka stranka nosi svoje stroške izvršilnega postopka.

- v II. točki izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu I. 2. točke izreka izpodbijana sodba potrdi.

III. Toženka mora v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v znesku 132,55 EUR.

IV. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Uvodno pojasnilo

1Tožnica od toženke zahteva plačilo 1.085,80 EUR¹ iz (1) računa št. 2018-2859 (A29), izdanega za opravljene storitve spletnega oglaševanja toženkinih ur v decembru 2018² (in s tem povezanih stroškov), ter (2) plačilo računa št. 2019-0141 v znesku 1.207,80 EUR (A30) za izvajanje teh storitev v januarju 2019.

Izpodbijana sodba

2Sodišče prve stopnje je s I.1. točko izreka (sklep) zavrnilo zahtevek tožnice na razveljavitev sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 53498/2019 (brez datuma). S I.2. točko izreka (sodba) pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.293,60 EUR s pripadki, s stroškovno posledico vred (I.3. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožnica povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 1.094,40 EUR s pripadki (II. točka izreka).

3Svojo odločitev je oprlo na naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da je toženka pri tožnici naročila spletno oglaševanje dveh modelov ur, in sicer X ter Y; (2) da je bil dogovor o oglaševanju sklenjen za obdobje do konca decembra 2018; (3) da je tožnica poleg modelov X in Y oglaševala tudi model W, katerega oglaševanja toženka ni naročila; (4) da je toženka 12. 12. 2018 tožnico takoj opozorila na napako pri izvajanju oglaševanja; (5) da je tožnica na elektronsko sporočilo z dne 12. 12. 2018 toženki še istega dne odgovorila takole: „Oglasi, ki smo jih izdelali za modela… nimata veze s tem izdelkom“ in „gre za dinamičen oglas, ki se generira glede na to kaj imate v ponudbi“; ter (6) da je tožnica vse do poteka dogovorjenega obdobja spletnega oglaševanja oglaševala vse tri modele ur.

4Pravno razmerje med strankama je sodišče prve stopnje presojalo po pravilih podjemne pogodbe (619. člen in nadaljnji Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1207,80 EUR iz računa št. 2019-0141, ki je bil izdan za oglaševanje v januarju 2019, je zavrnilo zato, ker tožnica ni dokazala obstoja pogodbene podlage za januar 2019. Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.085,80 EUR (iz računa št. 2018-2859) za oglaševanje v decembru 2018 pa je zavrnilo na podlagi presoje, da je toženka zato, ker je tožnica oglaševala tudi nenaročeni model ure W, na podlagi določila 639. člena OZ³ upravičeno odstopila od pogodbe. Zavzelo je stališče, da toženka ni bila dolžna tožnici postaviti primernega roka za odpravo napake, saj iz tožničinega odgovora na elektronsko sporočilo z dne 12. 12. 2018 izhaja, da te napake ni nameravala odpraviti. Ker tožnica ni prerekala navedb toženke, da je ta odstopila od pogodbe, je te navedbe štelo za priznane. Z razvezo pogodbe pa naj bi obe stranki na podlagi določila 111. člena OZ postali prosti svojih obveznosti.

Pritožba in odgovor na pritožbo

5Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico v celoti ugodi. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

6Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Tudi ona je zahtevala povračilo svojih pritožbenih stroškov.

K odločitvi o pritožbi

7Pritožba je delno utemeljena.

Posebnosti spora majhne vrednosti

8Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV, primerjaj 495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot je povzeto v 3. točki obrazložitve te sodbe, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

9O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

K razveljavitvi I.1. točke izreka izpodbijane sodbe

10Izvršilno sodišče je 17. 6. 2019 izdalo sklep o izvršbi VL 53498/2019, s katerim je toženki (takrat dolžniku) naložilo, da poravna tožniku (takrat še upniku) terjatev, navedeno v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine (v skupnem znesku 2.293,60 EUR) in stroške izvršilnega postopka. Na ugovor toženke pa je s sklepom VL 53498/2019 z dne 1. 8. 2019 svoj sklep o izvršbi z dne 17. 6. 2019 razveljavilo (1. točka izreka) in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločilo Okrožno sodišče v Ljubljani (2. točka izreka). Ne glede na ta zadnji sklep pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v I.1. točki izreka še enkrat odločilo o usodi izdanega sklepa o izvršbi (z dne 17. 6. 2019). S to točko je zavrnilo zahtevek, (ki ga glede na razveljavitveni sklep z dne 1. 8. 2019 ne bilo več), da omenjeni sklep o izvršbi ostane v veljavi. Poleg tega pa je s I.2. točko izreka še enkrat zavrnilo tudi tožbeni zahtevek. Tako je odločilo kljub temu, da je v 1. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je s sklepom z dne 1. 8. 2019 razveljavilo svoj sklep o izvršbi in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku, kar sicer drži.

11Iz zgornje obrazložitve sledi, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo iz I.1. iz točke izreka (sklep) zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je, prvič odločitev iz tega sklepa v nasprotju z obrazložitvijo; drugič, s to odločitvijo je odločeno o zahtevku, ki ga ni bilo več in tretjič, dvakrat je odločeno o istem zahtevku. Izrek izpodbijane sodbe (kot celote) je zaradi sklepa iz I.1. točke izreka nerazumljiv. Zato je pritožbeno sodišče upoštevajoč določilo prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP to kršitev pritožbeno saniralo tako, da je sklep iz I.1. točke izreka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

K delni zavrnitvi pritožbe

12Sodišče prve stopnje je, kot rečeno, ugotovilo, da je bilo izvajanje oglaševanja dogovorjeno za obdobje do konca decembra 2018. S pritožbeno navedbo, da je bilo dokazno breme o tem na toženki, pritožnica uveljavlja relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 212. členom ZPP. Kot rečeno, pa v SMV tega pritožbenega razloga ni mogoče uspešno uveljavljati.

13Kot je zgoraj pojasnjeno, je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje, vezano. S pritožbenimi navedbami, da je (1) ugotovitev izpodbijane sodbe, da dogovor za oglaševanje med pravdnima strankama ni obsegal časovnega obdobja januar 2019, nepravilna, (2) da dejstvo, da naročilnica ni bila potrjena, ne pomeni, da dogovora o oglaševanju ni bilo, (3) da v kolikor naročila za januar 2019 ne bi bilo, bi toženka prav gotovo to v korespondenci pred pravdo v ugovorih zoper račun za leto 2019 omenila, kar pa ne izhaja niti iz izpovedb strank in prič ter (4) da ni nobenega dokaza, da bi bilo poslovno sodelovanje razmejeno ravno do 1. 1. 2019, pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, kot rečeno, v SMV ni upošteven. Zato se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

14Glede na zgornje razloge je pritožba proti zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 1.207,80 EUR za oglaševanje v januarju 2019 po računu št. 2019-0141 neutemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu tega dela sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo proti temu delu sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K delni spremembi izpodbijane sodbe

15Tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 1.085,80 EUR iz računa št. 2018-2859, za opravljene storitve oglaševanja v decembru 2018, pritožnica izpodbija z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj navaja: (1) da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo tako izpovedbo A. A., ki naj bi takoj opozorila na napako pri izvedbi naročila... kot tudi listinski dokaz – elektronsko pošto z dne 12. 12. 2018; (2) da izpodbijana sodba spregleda, da te elektronske pošte ni poslala A. A., temveč njen podrejeni, B. B.; (3) da A. A., ki je bila zainteresirana za izzid postopka, glede izvedbe samega naročila ni bila seznanjena in oglasov sploh ni spremljala; (4) da izpodbijana sodba napačno oceni verodostojnost priče B. B. in prokuristke A. A. ... ter (5) da je nerazumljivo, kako izpodbijana sodba A. A. verjame, da naj bi storitev grajala tudi telefonsko in po SMS sporočilu. Tovrstne pritožbene navedbe, pa kot rečeno, v SMV niso upoštevne.

16Pač pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba v tem delu posledica zmotno uporabljenega materialnega prava.

17Odstop od pogodbe je materialnopravno pravni institut, urejen v 103. do 111. členu OZ, ki kot tak predstavlja zgornjo premiso sodniškega silogizma, ne pa dejstva (praviloma je tako). Za presojo, da je do odstopa od pogodbe prišlo, mora zainteresirana stranka navesti pravno odločilna dejstva, ki vodijo do takega zaključka. V prid stališču, da je toženka odstopila od pogodbe, je sodišče prve stopnje zapisalo, da je toženka svoj odstop poslala po GSL pošti in da tožnica ni prerekala navedb toženke, da je toženka odstopila od pogodbe. Zato je štelo, da je do odstopa od pogodbe prišlo še preden se je ta iztekla (prim. 4. točko te obrazložitve).

18Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da iz navedb toženke (ki jih je podala v odgovoru na tožbo) ne izhaja, kdaj je odstopila od pogodbe, kar je pa bistveno za presojo ali je do odstopa od pogodbe sploh prišlo. Pač pa se je toženka v dokaz zatrjevanega odstopa sklicevala na dopis z dne 4. 2. 2019 (B5) „Odpoved sodelovanja“, (2. točka navedb na 5. strani odgovora na tožbo) s katerim je obvestila tožnico, da je z dnem 31. 12. 2018 prekinila sodelovanje z njo in da zato zavrača račun št. 2019-0141 (izdan za storitve opravljene v januarju 2019).

19Pritožbeno sodišče poudarja, da je za uporabo pravila, da se neprerekane trditve štejejo za resnične, potrebno, da so te trditve sklepčne⁴. Stranki namreč ni treba, da se do nesklepčnih navedb nasprotne stranke sploh vsebinsko opredeli. Ker pa toženkine navedbe, da je odstop od pogodbe poslala po GSL pošti, kar da izhaja iz dopisa z dne 4. 2. 2019, ne zadoščajo za ugotovitev, da je do odstopa prišlo pred iztekom pogodbe (31. 12. 2018), neprerekanje teh navedb tudi ne zadošča za presojo, da je toženka odstopila od pogodbe, še preden se je ta iztekla. Ker torej toženka ne navaja, da je odstopila od pogodbe prej, kot je navedla v dopisu z dne (B4 - tam je navedla, da odstopa od pogodbe 31. 12. 2018), potem do odstopa od pogodbenega razmerja pred 31. 12. 2018, ko je to pogodbeno razmerje izteklo, ni moglo priti. Toženka bi torej od sklenjenega dogovora lahko odstopila le tekom trajanja pogodbenega razmerja. Da bi se to zgodilo, pa ni zatrjevala.

20Stališče prvostopenjskega sodišča, da je toženka odstopila od pogodbe in da zato tožnici ničesar ne dolguje, glede na zgornje razloge pravno zmotno. Zato se je moralo pritožbeno sodišče opredeliti še do toženkinih navedb, da ji je zaradi oglaševanje treh ur, tudi ene tiste, ki jih toženka ni imela na zalogi, zaradi česar njenega oglaševanja ni naročila, nastala ogromna škoda (v glavnem navedbe v 1. točki odgovora na tožbo na 4. strani te vloge).

21Po določilu drugega odstavka 635. člena OZ ima namreč naročnik takrat, kadar je o napakah pravočasno obvestil podjemnika, tudi po izteku tega roka pravico z ugovorom zoper njegov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode. Da je toženka o napaki tožnico pravočasno obvestila, je v izpodbijano sodbi ugotovljeno.

22Tudi ta naročnikov (v tej pravdi toženkin) ugovor mora biti povsem konkretiziran in po višini opredeljen. Ker pa iz trditev toženke, da ji je zaradi napačnega oglaševanja, to je oglaševanja tudi tiste ure, ki je ni imela na zalogi nastala ogromna škoda, ni mogoče povzeti, v čem konkretno se izraža ta škoda in kolikšna je bila po višini, je ta toženkin ugovor ne le nepopoln, ampak tudi nesklepčen in kot tak neutemeljen.

23Ker je torej zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka odstopila od pogodbe, je zmotna tudi presoja, da je toženka prosta svoje obveznosti plačila zneska 1.085, 80 EUR iz računa št. 2018-2859 za opravljene storitve spletnega oglaševanja v decembru 2018. Zato mora ta znesek plačati, kot se je bila zavezala. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi proti I.2. točki izreka delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, kot je razvidno iz I.2. točke izreka te odločbe.

K odločitvi o stroških postopka

24Delna sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Končni uspeh tožnice v tej pravdi znaša 47,34 %. Na drugi strani je torej končni uspeh toženke 52,66 %. Ker je uspeh pravdnih strank v pravdi približno enak, njuni stroški pa so primerljivi, saj je obe pravdni stranki v postopku zastopal odvetnik, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče o pritožbi proti odločitvi o vseh stroških postopka odločilo tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

25Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato ji je toženka dolžna povrniti tudi sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka. Tožnica je izpodbijala zavrnitev zahtevka v višini 2.293,60 EUR, uspela pa je za 1.085,80 EUR. Njen uspeh v pritožbenem postopku torej znaša 47,34%. Pritožbeno sodišče ji je priznalo: 375 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) in 7,5 točk za administrativne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 382,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti veljavne odvetniške točke (0,60 EUR) znese 229,50 EUR. Na ta znesek je pritožbeno sodišče odmerilo še 22 % DDV v višini 50,49 EUR. Glede na pritožbeni uspeh je dolžna toženka tožnici v roku 8 dni povrniti 132,55 EUR (47,34% od 279,99 EUR), v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila (299. člen v zvezi s 378. členom OZ).

26Toženka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi na pritožbeni stopnji. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Ta račun je bil sicer izdan za znesek 1.207,80 EUR, vendar je tožnica kasneje toženki izdala dobropis št. 2018-0030 za 122,00 EUR (A31), zato po računu št. 2018-2859 vtožuje le še 1.085,80 EUR.
² Gre za storitve (1) „Google search“: zakup ključnih besed na iskalniku Google, (2) „Google remarketing“: storitev za pripravo oglasnih konceptov, dizajn oglasov, nastavitev sistema, kampanj in oglasnih skupin ter zagon in optimizacija oglaševanja in (3) „agencijske storitve“: priprava seznama ključnih besed, priprava oglasov, vnos v sistem, optimizacija in vodenje oglaševalske agencije ter mesečna poročila.
³ 639. člen OZ: (1) Če ima izvršeni posel napako, ki ni taka, da bi bilo delo neuporabno, oziroma če posel ni izvršen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, je naročnik dolžan dovoliti podjemniku, da napako odpravi. (2) Naročnik lahko določi podjemniku primeren rok za odpravo napake. (3) Če podjemnik ne odpravi napake do izteka tega roka, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe. (4) Naročnik ne more odstopiti od pogodbe, če gre za neznatno napako. (5) V vsakem primeru ima tudi pravico do povračila škode.
⁴ Glej na primer odločbo VSRS II Ips 619/2009.