VSL sodba II Cp 326/2009

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano zamudno sodbo je prvo sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je tožeča stranka do 1/6 lastnica nepremičnin parc. št. 289 in 261, obe vložek 1282 k.o. P. Zavrnilo je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na navedenih nepremičninah. Pravdne stroške tožeče stranke v višini 537,71 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je naložilo v plačilo toženi stranki.

Tako je odločilo po ugotovitvi, da so podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) za ugotovitev, da je tožeča stranka na navedenih nepremičninah pridobila lastninsko pravico na originarni način na podlagi 4. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL, Ur. l. RS, št. 44/97) v zvezi z Zakonom o določitvi nalog, ki jih od 1.1.1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov (Ur. l. SRS, št. 42/1989) ter Dogovorom med VGP K. in OVSG K. z dne 15.12.1983 in Pogodbo o sofinanciranju investicije izgradnje poslovnega objekta na P., sklenjeno med VGP K. in OVSG K. z dne 23.12.1977.

Proti ugodilnemu delu sodbe vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 7., 8., 10., 11., 12. , 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih stroškov ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Po izteku pritožbenega roka vlaga še dopolnitev pritožbe s predlogom za razveljavitev sodbe z zavrženjem tožbe in s stroškovno posledico za tožečo stranko.

V pritožbi navaja, da je o isti zadevi odločeno dvakrat: tudi s sodbo istega sodišča opr. št. I P 608/2008, ki je bila njej pravilno vročena 27.11.2008. Zaradi absolutne bistvene kršitve iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v dopolnitvi pritožbe predlaga razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe v tem postopku.

Nadalje meni, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo obstoj vseh potrebnih pogojev iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe in pri odločitvi kršilo materialno pravo. Tožbene navedbe o pridobitvi solastninske pravice na poslovnem objektu so po njenem mnenju v nasprotju s Pogodbo o sofinanciranju investicije izgradnje poslovnega objekta na P. št. 37/77 z dne 23.12.1977, konkretno z njenim 2. odstavkom 6. člena. Po njem je ostala pravica uporabe na zemljišču, na katerem bo stala poslovna stavba, VGP K. Sodišče ni upoštevalo vsebine te pogodbe, ki jo je predložila tožeča stranka, in je v nasprotju z dejstvi, na katera opira svoj tožbeni zahtevek in z dokazi, ki jih je predložila sama. OVSG K. bi lahko pripadala le stavbna pravica. Vsebine dogovora z dne 15.12.1983 sodišče ne bi smelo upoštevati, ker je nična: besedilo funkcije zastopnika druge pogodbene stranke – OVSG K., je natipkano z drugačnim pisalnim strojem kot ostalo besedilo, njegov podpis ni overjen in ni ugotovljena njegova istovetnost, vsebina II. točke dogovora (prenos pravice uporabe do 1/6 na poslovni stavbi in zemljišču parc. št. 289 ter parc. št. 261 k.o. P.) je v nerazumljivem nasprotju z interesom VGP K. Podan je dvom v verodostojnost tega dogovora, predložene listine so si med seboj v nasprotju, dogovor je predložen v fotokopiji. Sodišče mora paziti na ničnost po uradni dolžnosti. Ker tega ni storilo, je kršilo materialno pravo. Očita mu tudi kršitve iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava, češ da ni navedlo določb zakonov, njihovih naslovov in objav v Uradnem listu, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Zmotna je njegova ocena, da je prišlo do napačnega zemljiškoknjižnega vpisa. Prezrlo je predlog za ureditev razmerij z dne 10.3.2005 v prilogi A7. Razlogi sodišča so v nasprotju z načelom superficies solo cedit. Tožeča stranka ima le obogatitveni zahtevek. Tožba je nesklepčna in neutemeljena. Sodišče bi moralo najti akt, na podlagi katerega je bila ustanovljena OVSG K.. Zmotno ugotavlja pravno nasledstvo tega subjekta. Prezrta so določila Zakona o vodah in drugih predpisov, ki govorijo o prenosu funkcij OVSG K. na VGP K.. Samoupravne interesne skupnosti so ustanavljali tudi pravni predniki VGP K.. Tožeča stranka ni njena edina pravna naslednica. O tem ni predložila ustreznih aktov. Sodišče bi moralo ugotoviti pooblastilno razmerje in pristojnosti namestnika predsednika izvršilnega odbora kot podpisnika dogovora in šele nato z gotovostjo izdati zamudno sodbo.

Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila le na zatrjevano kršitev iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Priznava, da je bilo v identični zadevi odločeno tudi s sodbo I P 608/2008 z dne 14.1.2008, ki ji je bila vročena 27.11.2008. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane zamudne sodbe in ustavitev tega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Obe stranki upravičeno opozarjata, da je bilo o isti zadevi pred Okrožnim sodiščem v AA. odločeno dvakrat: z izpodbijano sodbo in sodbo pod opr. št. 608/2008. Kadar prvostopenjsko sodišče odloči o zahtevku, o katerem že teče pravda, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je preverilo navedbe strank z vpogledom v spis tukajšnjega sodišča opr. št. II Cp 382/2009 (oziroma I P 608/2008 Okrožnega sodišča v AA). Ugotovilo je, da je bila tožba v obravnavani zadevi vložena 4.8.2008 in 26.9.2008 vročena toženi stranki. V zadevi I P 608/2008 pa je bila identična tožba vložena 21.8.2008 ter toženi stranki vročena 2.10.2008. Tako se izkaže, da prvo sodišče v obravnavani zadevi ni storilo zatrjevane kršitve iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki bi narekovala razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe v tem postopku (2. odstavek 354. člena ZPP). Pravda I P 607/2008 se je namreč pričela z vročitvijo tožbe toženi stranki, ki je bila opravljena pred vročitvijo tožbe v identični zadevi I P 608/2008 (1. odstavek 189. člena ZPP). Iz podatkov obeh spisov izhaja, da sta bili sodbi v obeh zadevah izdani 14.11.2008. Ni odločilno, kdaj sta ju stranki prejeli, kot zmotno navajata v svojih vlogah. Obstoj oziroma visečnost pravde bi prenehala le z morebitno pravnomočnostjo sodbe v kasneje začeti identični zadevi I P 608/2008. Tudi ta pogoj za razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe zaradi kršitve iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa v konkretnem primeru ni podan. Iz podatkov spisa tukajšnjega sodišča II Cp 382/2009 je namreč razvidno, da je bila tudi v zadevi I P 608/2008 vložena pritožba, pritožbeno sodišče pa je po uradni dolžnosti razveljavilo sodbo št. I P 608/2008 z dne 14.11.2008 in tožbo v navedenem postopku zavrglo (glej sklep II Cp 382/2009 z dne 20.5.2009).

O tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje odločilo z zamudno sodbo in mu po 1. odstavku 318. člena ZPP delno ugodilo, ker tožena stranka v roku iz 277. člena istega zakona (v 30 dneh) ni odgovorila na tožbo. V izpodbijani sodbi je obrazložilo vse potrebne predpostavke iz 318. člena navedenega zakona za njeno izdajo: da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali s splošno znanimi dejstvi.

Pritožnica ne izpodbija ugotovitve, da na tožbo ni odgovorila in da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta navedeni ugotovitvi prvega sodišča pravilni.

Prav tako pritožnica ne oporeka ugotovitvam prvega sodišča o pravilnosti vročitve. Pavšalno sicer uveljavlja kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in 10. točke istega člena, ki bi utegnile nakazovati ugovor v tej smeri, vendar ga ni z ničemer konkretizirala. Gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). To pa pomeni, da bi morala pritožnica, če bi si hotela zagotoviti pritožbeni preizkus navedenih kršitev, oba omenjena očitka obrazložiti in konkretizirati. Zgolj navedba člena za posamezno kršitev oziroma pavšalno sklicevanje na posamezne kršitve ne zadošča in jih pritožbeno sodišče ni dolžno preizkušati oziroma upoštevati.

Pač pa pritožnica nasprotuje ugotovitvam prvega sodišča o sklepčnosti tožbenega zahtevka in meni, da njegova utemeljenost ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, oziroma da obstajajo nasprotja med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi. Trdi, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni vsi potrebni pogoji za izdajo zamudne sodbe. S tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na obstoj katere mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti. Uveljavljani pritožbeni razlog ni podan.

Uveljavljani pogoj za izdajo zamudne sodbe (sklepčnost tožbenega zahtevka) je procesne narave, čeprav sega na področje materialnega prava. Sodišče presoja, če je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe, utemeljen, torej če je sklepčen. Dejstva v tožbi glede na fikcijo priznanja (ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila) štejejo za resnična. Sodišču se ni treba spuščati v njihovo dokazovanje. Vendar mora iz njih izhajati tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Že v tožbi mora biti naveden sklop pravno relevantnih dejstev, ki zadošča za sklep o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če je navedeno le eno od dejstev, ki je relevantno glede na abstraktno pravno normo, ki jo je treba uporabiti v zadevi, sklepčnosti ni. Zamudne sodbe pa ni mogoče izdati tudi takrat, kadar tožeča stranka sama predloži dokaze, s katerimi so njene trditve v nasprotju ali če so te v nasprotju z notoričnimi dejstvi.

Glede na trditveno in dokazno osnovo tožeče stranke je prvo sodišče upravičeno sledilo tožbenim navedbam o pridobitvi lastninske pravice tožeče stranke kot pravne naslednice OVSG K. (nekdanje samoupravne interesne skupnosti) na 1/6 parc. št. 289 in 261 k.o. P.. Pri tem se je pravilno oprlo na materialno pravna določila 3. in 4. člena ZLNDL, po katerem so postale nepremičnine lastnina pravnih oseb, ki so imele na nepremičnini pravico uporabe. Da je tako pravico pravna prednica tožeče stranke na vtoževanih nepremičninah tudi pridobila, je pravilno povzelo po tožbenih navedbah, te pa so bile v celoti skladne z obema predloženima listinama: Pogodbo o sofinanciranju investicije izgradnje poslovnega objekta na P. v prilogi A 1 in z Dogovorom med istima pogodbenima strankama z dne 15.12.1983 v prilogi A2 (v nadaljevanju: Dogovor). V pritožbi zatrjevanega neskladja med tožbenimi navedbami in dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, pritožbeno sodišče ne najde. Pritožbene navedbe, ki opozarjajo le na del pogodbenih določil pogodbe o sofinanciranju iz leta 1977, kasneje eksplicitno preciziranih in spremenjenih v točki 2. dogovora z dne 15.12.1983, so neutemeljene.

Enako velja za pritožbeno kritiko o ničnosti navedenega Dogovora. Res je, da je sodišče dolžno na ničnost paziti po uradni dolžnosti. Vendar tudi tu velja, da mora nasprotna stranka ponuditi trditveno podlago in navesti razloge za ničnost, česar tožena stranka z opustitvijo vložitve odgovora na tožbo ni storila. Zato prvo sodišče ni imelo nobenih razumnih razlogov za dvom v resničnost tožbenih navedb, da sta pogodbeni stranki sklenili veljavno pogodbo (Dogovor) o prenosu pravice uporabe tako na poslovni stavbi, zgrajeni na podlagi sofinanciranja po pogodbi z dne 23.12.1977, kot na zemljišču, na katerem poslovna stavba stoji (2. točka Dogovora z dne 15.12.1983).

Odločitev je tudi pravno pravilna. Obravnavani pogodbi sta bili sklenjeni v obdobju družbenolastninskega sistema z uveljavljenim institutom družbene lastnine. Na njej ni bilo mogoče izvajati lastninskopravnih pravic, kot jih lahko izvaja lastnik nad svojo lastnino. Lahko se jo je le uporabljalo, z njo upravljalo in razpolagalo v mejah zakonov. Po Zakonu o združenem delu (ZZD; Ur. l. SFRJ, št. 53/1976 s spremembami), ki je v VI. poglavju urejal upravljanje družbenih sredstev, je do prehoda kakršnegakoli upravičenja, ki se je nanašalo na nepremičnino v družbeni lastnini, lahko prišlo le na podlagi pisnega samoupravnega sporazuma ali pogodbe (204. člen). Kmetijskega in stavbnega zemljišča ni bilo mogoče odtujiti iz družbene lastnine, če zakon ni določa drugače (206. člen ZZD). Po tedaj veljavnem Zakonu o prometu z nepremičninami (ZNP, Ur. l. SRS, št. 19/1976 s spremembami) na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice, temveč le pravice, ki jih je določal zakon (4. člen). Šlo je za pravico uporabe, ta pa se je lahko prenesla le s pisno pogodbo, sicer je bil posel ničen (5. člen). Dogovor v prilogi A2 te obličnostne pogoje izpolnjuje. Družbenopravne osebe so morale pri sklepanju obligacijskih razmerij ravnati v skladu s svojim statutom ali z drugimi splošnimi akti (1. odstavek 22. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pogodbe in druge pravne posle pa so lahko sklepale po zastopnikih (1. odstavek 84. člena ZOR). Upravičenost za zastopanje je temeljila na zakonu, statutu ali drugem samoupravnem aktu oziroma aktu pristojnega organa (2. odstavek 84. člena ZOR). Tudi če je bila pogodba ali drugo pravno dejanje sklenjeno oziroma je bilo storjeno v nasprotju s takim aktom, kot skuša šele v pritožbi pavšalno, nekonkretizirano in prepozno nakazati tožena stranka, pa je taka pogodba ostala v veljavi, razen če je druga stranka to vedela ali bi morala vedeti (2. odstavek 22. člena ZOR).To pa pomeni, da v konkretnem primeru prvo sodišče ob pomanjkanju drugačnih navedb tožene stranke ni imelo nobenega razloga za dvom v pravilnost in veljavnost sklenjenega pravnega posla. Tako iz predloženih listin kot iz tožbenih navedb izhaja, da sta bili predloženi pogodbi sklenjeni v predpisani obliki, po upravičenih zastopnikih in skladno s tedaj veljavnimi predpisi.

Tudi dejstvo, da podpis zastopnika pridobitelja pravice uporabe v Dogovoru ni overjen in da je listina v sodnem spisu predložena v fotokopiji, nista relevantni. Na pogodbah mora biti overjen le podpis stranke, ki premoženje odtujuje, kar je v obravnavanem primeru izpolnjeno. Iz listine v prilogi A2 pa je razvidno, da je originalna listina vložena v zbirko listin pristojne zemljiške knjige. Tudi v tem sklopu se torej pritožbene navedbe o dvomih v verodostojnost listine in pravilnost odločitve prvega sodišča izkažejo za neutemeljene.

Pritožbeno sodišče nadalje kot pravilno sprejema tudi vse ugotovitve prvega sodišča o pravnem nasledstvu med OVSG K. kot pogodbeno stranko v obravnavanih pogodbah ter tožečo stranko. Tudi v tem delu je pravilno sledilo v tožbi natančno navedenim potrebnim pravno relevantnim dejstvom o obstoju dveh vrst pravnih subjektov po Zakonu o vodah (ZV; Ur. l. SRS, št. 16/74), na katerega sicer opozarja tudi pritožnica, in sicer na samoupravne interesne skupnosti, kar je bila v konkretnem primeru pravna prednica tožeče stranke, in vodno gospodarske organizacije, ker je bil pravni prednik tožene stranke. Da je šlo za dva subjekta, kaže tudi samo besedilo v predloženih pogodbah. V sodbi so navedene vse relevantne pravne podlage o pravnem nasledstvu tožeče stranke. Razlogi sodbe vsebujejo navedbo vseh potrebnih pravnih predpisov, njihovih nazivov in objavo. So jasni, popolni in pregledni. Pritožbena graja v smeri absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je torej v celoti neutemeljena. Pojasnilo o prehodu nalog in lastninskopravnih upravičenj bivših samoupravnih interesnih skupnosti na tožečo stranko na podlagi Zakona o določitvi nalog, ki jih od 1.1.1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov ter ZLNDL zadošča in ni v nasprotju ne s tožbenimi navedbami ne z notoričnimi dejstvi o dveh vrstah subjektov na področju voda, o prehajanju nalog bivših samoupravnih interesnih skupnosti na družbeno politične skupnosti ter o preoblikovanju pravice uporabe na podlagi ZLNDL v lastninsko pravico. Končno ugotovitve sodišča in tožbene navedbe v ničemer niso v nasprotju niti s predpravdnim odgovorom tožene stranke tožeči na pobudo o izvensodni ureditvi zadeve, na katero se sklicuje pritožnica. S pritožbenimi navedbami o drugačnem dejanskem stanju glede pravnega nasledstva bivše O. v. s. G. K. pa pritožnica ne more uspeti, ker se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP).

Pritožbeno naziranje, da je tožeča stranka pridobila kvečjemu stavbno pravico oziroma da ima le obogatitveni zahtevek, je zmotno. Povezanosti stavbe in zemljišča, na katerem stoji (načelo superficies solo cedit, na katerega prav tako opozarja pritožba), sta se, sodeč po predloženih pogodbah, zavedali tudi pogodbenici – pravni prednici pravdnih strank, in sicer s sklenitvijo Dogovora z dne 15.12.1983, po katerem je pravni prednik tožene stranke priznal pravico uporabe pravni prednici tožeče stranke tudi na zdaj spornem vtoževanem zemljišču. Pravica uporabe na nepremičnini pa je po 3. členu ZLNDL v zvezi s 4. členom istega zakona bistvena za ugotovitev, da je tožeča stranka na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico na originarni način, kot je to pravilno ugotovilo tudi prvo sodišče.

Po povedanem je pravilno izdalo zamudno sodbo, pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Pritožba pavšalno in brez obrazložitve uveljavlja še kršitev iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi nanjo mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, a je v sodbi ne najde. Prav tako ugotavlja, da sodba ni obremenjena niti z drugimi uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Priglasila jih je le tožena stranka. Ker s pritožbo ni uspela, mora stroške z njo trpeti sama.