84. člen ZOR

Morebitna prekoračitev pooblastila, samodejno še ne privede do sankcije ničnosti poravnave, saj praviloma ne učinkuje nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem – v danem primeru torej nasproti odgovornostni zavarovalnici toženca in s tem tudi nasproti njemu glede na vsebino poravnave, temveč povzroči le upravičenje pooblastitelja nasproti pooblaščencu zahtevati povrnitev morebitne škode (93. člen ZOR).

O isti zadevi je bilo pred prvim sodiščem odločeno dvakrat. Kadar sodišče odloči o zahtevku, o katerem že teče pravda, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da se je pravda v obravnavani zadevi začela pred drugo identično pravdo. Prvo sodišče torej z odločanjem in z izdajo sodbe ni zagrešilo očitane procesne kršitve. Sodbi v obeh zadevah na prvi stopnji sta bili izdani istega dne. Ni odločilno, kdaj sta ju stranki prejeli. Obstoj oziroma visečnost pravde bi prenehala le z morebitno pravnomočnostjo sodbe v kasneje začeti identični pravdi. Ker sta bili v obeh zadevah vloženi pritožbi in je v drugi pravdi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti že razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrglo tožbo v kasneje pričeti pravdi, ni podana kršitev iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki bi narekovala še razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe v tem postopku.

Dosedanji dokazni postopek pokazal, da sta bili v zvezi s spornimi deli v neposrednem kontaktu (le) priči B.V. in P.A. V nadaljnjem dokaznem postopku je sodišče prve stopje, kot sledi iz izpodbijane sodbe, ugotovilo, da zaslišana priča B.V. ni nastopal kot zastopnik tožeče stranke. Sklepanje sodišča prve stopnje, češ da je bila med pravdnima strankama sklenjena zatrjevana ustna pogodba o delu, je zato materialnopravno zmotno.

Ob pravilnih ugotovitvah o obstoju najemne pogodbe med tožnikom in drugim tožencem je prvostopno sodišče nepravilno sklepalo, da je prvi toženec v zvezi z najemno pogodbo nastopal v svojem imenu in da je zato tudi on pasivno legitimiran za vrnitev najemnine zaradi razdrtja pogodbe. Kot pooblaščenec drugega toženca ni bil stranka najemnega razmerja.

Ob združitvi pravnih oseb mora novi subjekt prevzeti vse obveznosti prejšnjih subjektov, saj pri tem ne more trpeti pravna varnost upnikov. Zato je veljavno sklenjena in realizirana kreditna pogodba za tožečo stranko ob združitvi predstavljala eno od obveznosti, ki jih je prevzela z združitveno pogodbo.

Zakoniti zastopnik ima v pravdnem postopku glede neobstoja svoje aktivne legitimacije enak položaj kot pogodbeni zastopnik oziroma pooblaščenec. Nastopa v imenu zastopanega (81. člen ZPP). Stranka v postopku je zastopani sam.

Ker je prvostopno sodišče izhajalo iz neustrezne materialnopravne podlage, kot zgornje premise, tudi ni, in na to pritožba v celoti pravilno opozarja, ugotavljalo tistih odločilnih dejstev, ki bi jih bilo dolžno ugotavljati, če bi se do obligacijskopravnega razmerja med pravdnima strankama uvodoma pravilno opredelilo. Zaradi navedenega iz dejstev, ki jih je izpodbijana sodba opredelila kot odločilna, ne more slediti materialnopravni zaključek, da tožena stranka ni dolžnik vtoževane terjatve.

S trditvijo, da polagalcu ploščic ni dala navodila, da sme prevzeti ploščice druge nianse in da ploščic ne bi naročila, če bi vedela, da tožeča stranka ne razpolaga z zadostno količino ploščic enake nianse, tožena stranka smiselno uveljavlja prekoračitev pooblastil njenega zastopnika, ki je kljub opozorilu tožeče stranke, da je del ploščic druge nianse, pogodbo s tako dogovorjeno izpolnitvijo sklenil. Vendar tožena stranka ne ugovarja dejstvu, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena, pač pa uveljavlja jamčevalne zahtevke iz 488. člena ZOR (znižanje kupnine in povračilo škode zaradi nepravilne izpolnitve). Uveljavljanje teh zahtevkov pa predpostavlja, da je bila kupoprodajna pogodba veljavno sklenjena. Glede na to, da je bila pogodba sklenjena, kot je bilo zgoraj že obrazloženo, za nakup ploščic delno druge nianse, o napakah izpolnitve niti ni moč govoriti.

V konkretnem primeru spor izvira iz pogodbe o zavarovanju potrošniških kreditov. Za tovrstne zavarovalne pogodbe pa ne veljajo določbe ZOR iz poglavja o Zavarovanju. Uporabo določb XXVII. poglavja za tovrstne pogodbe izrecno izključuje 2. odst. 899. čl. ZOR. Za nasprotno ponudbo je značilno, da naslovnik ponudbe izjavi, da ponudbo sprejema, hkrati pa povsem konkretno predlaga svojemu prejšnjemu ponudniku, naj se njegova ponudba v nečem spremeni ali pa dopolni. To pogodbenima strankama na eni strani omogoča, da napravita jasen in nedvoumen zaključek, da sprejem nasprotne ponudbe pomeni, da je pogodba po ponudbi in nasprotni ponudbi sklenjena, na drugi strani pa izključuje dvom o vsebini tako sklenjene ali spremenjene pogodbe.

Za posojilno pogodbo (557. - 566. člen ZOR), na kateri temelji vtoževana obveznost, zakon ne predpisuje posebne oblike, zato tudi pooblastilo za takšno pogodbo ne potrebuje posebne oblike. Kadar se ne zahteva posebna oblika pooblastila, je lahko pooblastilo dano v kakršnikoli obliki, tako npr. tudi molče ali s konkludentnim ravnanjem.

Pri pogodbi o posredovanju po 813. členu ZOR si mora posrednik le prizadevati, da najde in spravi v stik z naročnikom bodoče sopogodbenike, ni pa upravičen z njimi skleniti pogodbe namesto ali v imenu naročnika. Oznako v pogodbi o posredniškem zastopanju, da je stranski intervenient dolžan posredovati posojilo, je zato razumeti v smislu razlage pritožbenega sodišča in ne zakonskih določb o posredniški pogodbi. Ta oznaka torej vsebuje tudi pooblastilo za sklenitev pogodb v smislu drugega odstavka 84. člena ZOR. Toženec je kot posojilojemalec na podlagi prvega odstavka 557. člena ZOR dolžan tožniku kot posojilodajalcu vrniti prejeto posojilo, saj je stranski intervenient posojilno pogodbo sklenil v imenu tožnika in v mejah danih pooblastil. Zato tako sklenjena pogodba na podlagi prvega odstavka 85. člena ZOR zavezuje obe pogodbeni stranki.

V kakšne oblike naložb lahko investicijski skladi naložijo svoja sredstva, določa 93. člen ZISDU, 99. člen ZISDU pa določa, v katerih pravnih osebah jih ne smejo imeti. Borzno posredniška družba ali banka (pooblaščenec), ki na predlog zainteresirane osebe za vpis javno ponujenih vrednostnih papirjev to stori, veljavno zaveže pooblastitelja (izdajatelja vrednostnih papirjev). S tem je posel prodaje in nakupa vrednostnih papirjev v smislu 3. alinee 109. člena ZISDU sklenjen, in sicer, če do konkretnega vpisa pogoj uspešnosti javne ponudbe iz 1. odstavka 24. člena ZTVP še ni bil izpolnjen, z razveznim pogojem njegove neizpolnitve v roku iz 23. člena ZTVP, če pa je že bil izpolnjen pa nepogojno.

Kadar je pri sklepanju pogodbe za eno od strank navzoč njen posrednik, ki pa jo po telefonu v navzočnosti druge stranke seznani o bistvenih sestavinah pogodbe, na katere ta telefonično pristane, druga stranka pa pristanek sprejme, je sklenjena ustna pogodba, ki lahko ob izpolnitvi pogojev iz 73. člena ZOR konvalidira.

Vsebina pogodbenega razmerja kaže, da je stranski intervenient nastopal kot zastopnik (1. odst. 84. čl. ZOR), upravičenje za zastopanje pa je od pooblastitelja - tožnika dobil s pravnim poslom - pogodbo o posredniškem zastopanju (2. odst. 89. čl. ZOR). Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, pa zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (1. odst. 85. čl. ZOR). Četudi obe pogodbi uporabljata izraz posredovanje, pa glede tako opredeljeno vsebino razmerja posredniške vloge stranskega intervenienta ni moč razlagati v smislu določil ZOR, ki urejajo posredovanje kot posebno vrsto pogodbe, temveč je njegova posredniška vloga v tem, da najde posojilojemalca(e) in pod danimi pogoji sklene pogodbo za posojilodajalca ter da posreduje vsa plačila (sprejema in izroča denar).

Pooblaščenemu odvetniku, ki med pravdo neha opravljati odvetništvo, ker je postal notar, ne preneha pooblastilo in če ga stranka ne prekliče oziroma ga sam ne odpove, mora še naprej nastopati kot pooblaščenec, ki ni odvetnik, in mu mora sodišče vročati vsa pisanja (prvi odstavek 138. člena ZPP) in tako tudi vabila na naroke (114. člen ZPP).

Sploh ni mogoče govoriti, da bo neki posel nastal šele takrat, ko bo izpolnjen, ker je to pač v nasprotju z njegovo naravo. Pogodba nastane takrat, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Res je sicer prodajno pogodbo mogoče skleniti tudi s pridržkom lastninske pravice (540. člen ZOR), vendar pa je posel sam sklenjen, ko se stranki dogovorita o njegovih bistvenih sestavinah. Zaradi povedanega je tudi načelno gledano nesprejemljiva konstrukcija o sklenitvi prodajne pogodbe takrat, ko je ta že izpolnjena.

Pasivno legitimiran v sporu zaradi prenehanja služnostne pravice ali le njene premestitve (nadomestitve), je lastnik zemljišča, ki bo obremenjeno s služnostno pravico in ne pooblaščenec tega zemljišča.

Tožena stranka ni banka na ozemlju Republike Slovenije, zato se zanjo zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih hranilnih vlog ne uporablja.

Za pravni institut zastopanja veljajo splošna določila členov 84 do 98 Zakona o obligacijskih razmerjih in posebna določila Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) za posamezne oblike družb. Za vse oblike gospodarskih družb pa velja, da pooblaščenec pridobi in izgubi pooblastila po volji pooblastitelja. Časovne meje nastanka in prenehanja pooblastila niso vezane na čas vpisa v sodni register. Tako po 413. členu ZGD ima poslovodja pravico predlagati vpis v sodni register, čeprav tam še ni vpisan kot pooblaščena oseba.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila s prodajno pogodbo z dne 17.4.1973 tožnici prodana stavba in pravica uporabe zemljišča, na katerem stavba stoji (fundus). Revizijsko sodišče soglaša s pravno ugotovitvijo drugostopnega sodišča, da je bila le takšna prodaja stavbe v družbeni lastnini, ki je izključevala prenos pravice uporabe na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno zemljišče), v skladu s takrat veljavnim določilom 2. odst. 6. člena Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Ur.l. SFRJ št. 43/65). Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča druge stopnje delavca tožene stranke, ki sta bila dne 18.4.1990 prisotna pri odmeri funkcionalnega zemljišča, nista imela pooblastil za sklenitev pogodbe; tožena stranka pa tudi ni storila kakšnih dejanj, ki bi lahko pomenile njeno soglasje za prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču na tožnico.