4. člen ZLNDL

Po določbi 113. člena Zakona o obrambi preide premoženjebivše JLA na RS.

Ključno v predmetni zadevi je vprašanje, ali je tožeča stranka, ki je bila v skladu z 2. členom ZSKZ ustanovljena z namenom, da gospodari s kmetijskimi zemljišči in kmetijami v lasti Republike Slovenije, aktivno stvarno legitimirana za uveljavitev tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. ZSKZ namreč določa, da tožeča stranka (Sklad) opravlja naloge v imenu Republike Slovenije in za njen račun (peti odstavek 2. člena ZSKZ), medtem ko so sredstva, ki jih tožeča stranka pridobi z gospodarjenjem s kmetijskimi zemljišči in kmetijami, njen prihodek (drugi odstavek 10. člena ZSKZ). Upoštevaje ustaljeno sodno prakso je kljub pooblastilu tožeči stranki, da gospodari z delom premoženja države, Republika Slovenija tista, ki je upravičena uveljavljati zahtevke za zaščito svoje lastninske pravice. Čeprav država zaradi prenosa upravičenj dela svojega nepremičnega premoženja nima v posesti, ga ne uporablja in uživa, niti z njim ne razpolaga, pa ima aktivno stvarno legitimacijo za uveljavljanje zahtevkov stvarnopravne narave. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve so načeloma obligacijski, vendar pa je problematika predmetne zadeve dejansko stvarnopravna – uveljav

Ni mogoče enačiti pravice uporabe kot inštituta, ki ga je treba pojasniti v smislu tedanjih družbeno lastninskih razmerij in dejanske posesti nepremičnine. Zato ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo biti odločilno, da je bila na presečni dan 25. 7. 1997, tožeča stranka upravičena in dejanska resnična imetnica pravice uporabe družbene lastnine.

Odločba pojasnjuje: - lastninjenje poslovnih prostorov v t.i. sodnih stavbah, - kriterije za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVetL in ZVetL-1, s poudarkom, da morata oba predpisa ob pravilni uporabi kriterijev, privesti do enega rezultata.

Sodba presenečenja bi bila izkazana, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Tožnica je sama utemeljevala pridobitev lastninske pravice v postopku lastninskega preoblikovanja, na pomen ZLNDL pa je opozorila tudi tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi. Na tej pravni podlagi je sodišče prve stopnje tudi odločalo o obstoju lastninske pravice. Očitek o pomanjkljivem procesnem vodstvu tako ni podan. Sodnikova „pomoč“ ne sme iti tako daleč, da bi se pretvoril v odvetnika stranke, s čimer bi bilo porušeno ravnovesje med procesnimi subjekti v pravdi. Pravdni stranki sta odgovorni, da o zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago in dokazno gradivo. Če stranka pri tem ne pokaže potrebne skrbnosti, nosi posledice. Odsotnost trditev o posesti ob uveljavitvi ZLNDL onemogoča zaključek, da je imela tožeča stranka ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe in da je posledično pridobila lastninsko pravico.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je (tudi) tožeča stranka imela pravico uporabe na sporni nepremičnini na dan uveljavitve ZLNDL (25. 7. 1997). Ugotovilo je, da je kot ena od soinvestitorjev po Samoupravnem sporazumu št. 2/82 o združevanju dela in sredstev za skupno izgradnjo in koriščenje radiorelejne postaje B. iz leta 1982 imela pravico uporabe predmetne nepremičnine oz. objekta B. za opravljanje svoje dejavnosti in da je le-to tudi koristila. Solastninsko pravico je pridobila v deležu, sorazmernemu njenemu vložku sredstev, to je v obsegu 1231/10000.

Prvostopenjsko sodišče je kot odločilne okoliščine za zaključek, da parceli v celoti predstavljata funkcionalno zemljišče k stavbi upoštevalo njuno sedanjo in preteklo rabo in posest ter dejstvo, da sta obe parceli potrebni za redno rabo stavbe glede na naravo dela na sodiščih in število zaposlenih, za kar potrebujejo veliko parkirnih prostorov, intervencijske poti in svojo infrastrukturo.

Ključen razlikovalni znak med splošnim pravilom, da lokacijska in gradbena dovoljenja ne morejo predstavljati pravnega akta o prenosu pravice uporabe, in konkretnim položajem je, da so bili izdajatelji teh upravnih aktov organi Občine, torej organi subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe. Vsi ti akti zato predstavljajo hkrati tudi povsem jasno izjavnovoljno ravnanje. Poleg tega je pomembno še nekaj. Pravnoposlovni prenos med družbenopolitičnimi osebami (kar sta tako Občina kot SRS bili) je bil neodplačen. To pa je bistvenega pomena za vprašanje, ali je ustno pogodbo (soglasje volj) mogoče šteti za realizirano. O tem, da ugotovljeno dejansko stanje posesti na spornih nepremičninah vse od leta 1979 do danes ustreza položaju realizirane ustne pogodbe o prenosu pravice uporabe z Občine na pravno prednico tožeče stranke, ne more biti resnega pravnega dvoma. Očitno namreč je, da tožeča stranka ves ta čas izvršuje stvarnopravna (in ne kakšna drugačna, npr. obligacijska) upravičenja.

Predlagatelja stranske intervencije sta izkazala zgolj ekonomski interes, ne pa tudi pravni intervencijski interes, ki je potreben za dovolitev intervencije (prvi odstavek 199. člena ZPP). Intervencijski interes bi imela le v primeru, če bi trdila in z verjetnostjo dokazala, da med strankama in predlagateljema obstaja določeno materialnopravno razmerje, na katerega bi odločitev v konkretni zadevi vplivala.

Materialnopravne pogoje za vpis konkretizira 148. člen ZZK-1. Ta (med drugim) določa, da je vpis mogoče dovoliti, če iz listine izhaja utemeljenost zahtevka in če je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen. Brez kakršnekoli listine glede statusa – (ne)obstoja sindikata oziroma pravnega nasledstva predlagateljica ne more računati na uspeh v strogo formalnem zemljiškoknjižnem postopku, kar bo morala upoštevati, ko bo ponovno predlagala vknjižbo pri navedenih nepremičninah.

O kršitvi prepovedi ponovnega sojenja o pravnomočno razsojeni stvari je mogoče govoriti le, če je bilo o identičnem zahtevku v prejšnji pravdi odločeno po vsebini.

Poočitev je v 114. členu ZZK-1 opredeljena kot pomožni vpis, zakon pa pozna tri vrste poočitev in sicer: poočitev spremembe identifikacijskega znaka nepremičnine, poočitev združitve ali delitve nepremičnin in poočitev spremembe podatkov o osebi. Poočitev je torej vpis, ki nima nobenih pravnih posledic niti pravnega pomena, kot jih imajo vknjižba, predznamba ali zaznamba, zato vpisa novega lastniškega stanja ni mogoče doseči s poočitvijo kot pomožnim vpisom, ampak zgolj z glavnim vpisom (vknjižbo).

Ob uveljavitvi SZ je imelo najširši obseg upravičenj v zvezi s sporno stavbo sodišče. S stavbo je upravljalo, s pravico upravljanja pa je imelo tudi pravico razpolaganja (245. člen ZZD). Kljub temu, da je bila toženka v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe, iz ugotovitev sodišč nadalje izhaja, da je sodišče na sporni stavbi imelo tudi pravico uporabe, ki je le ena od pojavnih oblik izvajanja pravice upravljanja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 664/2001 z dne 29. 11. 2002). Najemne pogodbe za sporne poslovne prostore je kot najemodajalec sklepalo prav sodišče (prim. prvi odstavek 10. člena ZPSPP. Toženka v reviziji pojem „uporabe“ iz prvega odstavka 128. člena SZ preozko razlaga, ko ga enači z neposredno posestjo poslovnih prostorov in pravico najemnikov do njihove uporabe. Raba najetih prostorov, do katere so bili upravičeni najemniki, je bila vsebinsko in časovno pogojena z voljo takratnega najemodajalca - sodišča. Po presoji revizijskega sodišča je zato tudi poslovne prostore, ki jih je sodišče oddalo v najem, uporabljalo sodišče, pa čeprav kot posredni posestnik. Z oddajanjem v najem je sodišče pridobivalo sredstva za svoje delo

Odločilnega pomena za odločitev o zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnih poslov je presoja, ali zemljišča, s katerimi so toženci razpolagali, predstavljajo funkcionalno zemljišče. Od tega vprašanja je namreč odvisno, ali so bile nepremičnine v samostojnem pravnem prometu ali ne. Čeprav funkcionalnega zemljišča v današnjih (drugačnih) družbenoekonomskih odnosih prava zakonodaja sploh ne pozna več, je bil v preteklosti ta pojem bistvenega pomena za določitev imetnika pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini. Zato je ta pojem v okviru pravil, ki so veljala v času družbene lastnine, pomemben v postopku lastninjenja in prevedbo pravic v sedanji lastninski sistem.

Pravni zaključek, ki sta ga sprejeli sodišči prve in druge stopnje, da je tožeča stranka pridobila na sporni nepremičnini lastninsko pravico na originaren način, na podlagi ZJGS, je pravilen, in zato izključuje lastninsko pravico tožene stranke, v zemljiško knjigo vpisane na podlagi ZLNDL. Konkreten dejanski stan se namreč ujema z abstraktnim dejanskim stanom iz druge alineje prvega odstavka 76. člena v zvezi z drugo alinejo 68. člena ZGJS.

Da se je s predmetno kupoprodajno pogodbo prenesla zgolj pravica uporabe in ne lastninska pravica, pa je mogoče zaključiti tudi na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska za to nepremičnino, iz katerega izhaja, da je bila lastninska pravica toženke vknjižena na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 13. 7. 1984 in Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (v nadaljevanju: ZLNDL). Če bi se s kupoprodajno pogodbo prenesla lastninska pravica, bi podlaga za vknjižbo bila le kupoprodajna pogodba, ker pa se je prenesla pravica uporabe in je torej ta obstojala na dan uveljavitve ZLNDL, se je vknjižba opravila tudi na podlagi predmetnega zakona. Ker je bilo ugotovljeno, da je z dnem uveljavitve ZSKZ originalno lastninsko pravico na nepremičninah pridobila tožnica, je od tega dne naprej šteti, da nepremičnine niso bile v družbeni lastnini in jih je bilo mogoče priposestvovati. Ker iz kupoprodajne pogodbe nedvomno izhaja, da se prenaša na toženko pravica uporabe družbene lastnine, toženka s tem ne more izkazati pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice in zato njena posest po določbah ZTLR ne more biti opredeljena kot zakonita.

Na podlagi določb ZLNDL so etažni lastniki pridobili lastninsko pravico tudi na funkcionalnem zemljišču, ki je sorazmerna vrednosti stanovanja tudi v primeru, če ta še ni odmerjena in vpisana v ZK. Tudi po lastninjenju je solastninska pravica na funkcionalnem zemljišču ostala lastninsko podrejena lastninski pravici na posamezni etaži in ne dovoljuje samostojnega razpolaganja. Stanovanja, kot posebnega dela stavbe, torej ni (bilo) mogoče prodati brez ustreznih upravičenj, nekdaj pravice uporabe, sedaj pa ustreznega solastniškega deleža na skupnih prostorih, delih, napravah in na zemljišču. Razpolaganje s predmetom, ki ni v samostojnem pravnem prometu ,pa ni dopustno in je pogodba s takšnim predmetom nična

Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo, zakaj šteje, da sporni nepremičnini, ki sta bili predmet izpodbijane pogodbe, predstavljata funkcionalno zemljišče (to je stavbno zemljišče, potrebno za redno rabo objekta) in da zato drugotožena stranka s temi nepremičninami ne bi smela prosto razpolagati. Toženi stranki sta namreč z izpodbijano pogodbo razpolagali s funkcionalnim zemljiščem, ki sodi k stavbi tožnikov. Funkcionalno zemljišče ali njegov del pa nista v samostojnem pravnem prometu. Funkcionalno zemljišče sodi k stavbi, za katero je določeno, in tvori z njo neločljivo celoto. Funkcionalno zemljišče, ki naj zaokroži določeno stavbno zemljišče postane njegov sestavni del in ga potem ni več mogoče dodeljevati samostojno ali samo k delu nekdaj skupne parcele. Pogodba, s katero se s takim zemljiščem razpolaga ne v korist parcele, za katero je bilo funkcionalno zemljišče določeno, pa je nična. Gre namreč za razpolaganje s predmetom, ki ni več v samostojnem pravnem prometu (47. člen ZOR).

Etažni lastniki imajo v primeru, ko je etažna lastnina vpisana na podlagi Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo, pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodb o samostojnem razpolaganju s funkcionalnim zemljiščem, na katerem so z dnem lastninjenja pridobili solastninsko pravico. Odločanje o lastninski pravici in zahtevku za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila ni upravna stvar (2. člen ZUP). Gre za civilno zadevo in etažni lastniki lahko svoje pravice zavarujejo le v ustreznem sodnem postopku.

O isti zadevi je bilo pred prvim sodiščem odločeno dvakrat. Kadar sodišče odloči o zahtevku, o katerem že teče pravda, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da se je pravda v obravnavani zadevi začela pred drugo identično pravdo. Prvo sodišče torej z odločanjem in z izdajo sodbe ni zagrešilo očitane procesne kršitve. Sodbi v obeh zadevah na prvi stopnji sta bili izdani istega dne. Ni odločilno, kdaj sta ju stranki prejeli. Obstoj oziroma visečnost pravde bi prenehala le z morebitno pravnomočnostjo sodbe v kasneje začeti identični pravdi. Ker sta bili v obeh zadevah vloženi pritožbi in je v drugi pravdi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti že razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrglo tožbo v kasneje pričeti pravdi, ni podana kršitev iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki bi narekovala še razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe v tem postopku.