VSRS Sodba I Ips 93283/2010

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenega A. M. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju pogodb preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je drugemu nastala premoženjska škoda, s tem, da je v času od meseca septembra 2008 do meseca marca 2009 v Ljubljani in Vojniku kot družbenik in dejanski poslovodja v gospodarski družbi M. P., d. o. o., s sedežem XX, preslepil predstavnike družbe F., d. o. o., PXX, s tem, da se je z J. Č. kot predstavnikom družbe F., d. o. o., dogovoril za takšno obliko in pogoje poslovnega sodelovanja, in sicer, da je M. Š. kot direktor družbe M. P., d. o. o., z B. Č., direktorico družbe F., d. o. o., sklenil tri pogodbe o sodelovanju, in sicer dne 24.09.2008, 14.11.2008 in 20.12.2008 ter še aneks z dne 11.12.2008 za dobavo in prevzem DVD medijev ter se pri tem kot direktor družbe zavezal, da bo družba M. P., d. o. o., izstavljene račune dobavitelju družbi F., d. o. o., XX poravnala v roku 30 dni, kar so mu v družbi F., d. o. o., tudi verjeli, A. M. pa je vsakokrat obljubljal redno plačilo za dobavljene DVD medije, katere so jim v družbi F., d. o. o., tudi dobavili, saj so verjeli, da bodo izstavljeni računi tudi plačani in so za opravljene dobave izdali tudi račune in sicer:

- po pogodbi o sodelovanju z dne 24.09.2008:

- račun št. 801211 z dne 15.10.2008 v znesku 12.000,00 EUR z zapadlostjo 08.12.2008,

- račun št. 801212 z dne 15.10.2008 v znesku 9.600,00 EUR z zapadlostjo 14.11.2008,

- račun št. 801227 z dne 28.10.2008 v znesku 9.600,00 EUR z zapadlostjo 22.11.2008,

- račun št. 801236 z dne 03.11.2008 v znesku 9.600,00 EUR z zapadlostjo 28.11.2008,

v skupnem znesku 40.800,00 EUR, pri čemer so družbi M. P., d. o. o., zaradi vrnitve DVD-jev bili priznani tudi dobropisi v skupni višini 25.264,80 EUR, pri tem pa je razen zneska 9.000,00 EUR, ki je bil plačan šele dne 06.02.2009, preostali znesek v višini 6.535,20 EUR ostal neporavnan;

- po pogodbi o sodelovanju z dne 24.09.2008:

- račun št. 801269 z dne 10.11.2008 v znesku 7.200,00 EUR z zapadlostjo 05.12.2008,

- račun št. 801329 z dne 17.11.2008 v znesku 7.200,00 EUR z zapadlostjo 13.12.2008,

- račun št. 801334 z dne 24.11.2008 v znesku 7.200,00 EUR z zapadlostjo 26.12.2008,

- račun št. 801344 z dne 27.11.2008 v znesku 7.200,00 EUR z zapadlostjo 26.12.2008,

v skupnem znesku 28.800,00 EUR, pri čemer so družbi M. P., d. o. o., zaradi vrnitve DVD-jev bili priznani tudi dobropisi v skupni višini 18.028,80 EUR, preostali znesek v višini 10.771,20 EUR pa ostal neporavnan;

- po pogodbi o sodelovanju z dne 14.11.2008:

- račun št. 801412 z dne 05.12.2008 v znesku 7.200,00 EUR z zapadlostjo 03.01.2009,

- račun št. 801470 z dne 11.12.2008 v znesku 7.200,00 EUR z zapadlostjo 10.01.2009,

- račun št. 801483 z dne 24.12.2008 v znesku 7.200,00 EUR z zapadlostjo 17.01.2009,

- račun št. 801484 z dne 24.12.2008 v znesku 7.200,00 EUR z zapadlostjo 22.01.2009,

- račun št. 801490 z dne 27.12.2008 v znesku 7.200,00 EUR z zapadlostjo 22.01.2009,

v skupnem znesku 36.000,00 EUR, pri čemer so družbi M. P., d. o. o., zaradi vrnitve DVD-jev bili priznani tudi dobropisi v skupni višini 24.744,00 EUR, preostali znesek v višini 11.256,00 EUR pa ostal neporavnan;

- po pogodbi o sodelovanju z dne 20.12.2008:

- račun št. 900004 z dne 15.01.2009 v znesku 7.200,00 EUR z zapadlostjo 13.02.2009,

- račun št. 900013 z dne 26.01.2009 v znesku 7.200,00 EUR z zapadlostjo 21.02.2009,

v skupnem znesku 14.400,00 EUR, pri čemer so družbi M. P., d. o. o., zaradi vrnitve DVD-jev bili priznani tudi dobropisi v skupni višini 8.616,00 EUR, preostali znesek v višini 5.784,00 EUR pa ostal neporavnan;

- po pogodbi o sodelovanju z dne 20.12.2008:

- račun št. 900029 z dne 04.02.2009 v znesku 7.200,00 EUR z zapadlostjo 28.02.2009,

- račun št. 900048 z dne 11.02.2009 v znesku 7.200,00 EUR z zapadlostjo 07.03.2009,

- račun št. 900107 z dne 16.02.2009 v znesku 7.200,00 EUR z zapadlostjo 14.03.2009,

- račun št. 900145 z dne 19.02.2009 v znesku 7.200,00 EUR z zapadlostjo 21.03.2009,

v skupnem znesku 28.800,00 EUR, pri čemer so družbi M. P., d. o. o., zaradi vrnitve DVD-jev bili priznani tudi dobropisi v skupni višini 19.975,20 EUR, preostali znesek v višini 8.824,80 EUR pa ostal neporavnan;

in je pri tem zaradi delne neizpolnitve obveznosti družbi F., d. o. o., Vojnik nastala premoženjska škoda v višini 43.171,20 EUR;

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika.

II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovano družbo F., d. o. o., s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 43.171,20 EUR in zakonskimi zamudnimi obrestmi napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 28. 10. 2015 obdolžena M. Š. in A. M. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obema obdolžencema je izreklo pogojni obsodbi z določenima kaznima enega leta zapora, ki ne bosta izrečeni, če v preizkusni dobi treh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja, pod posebnim pogojem, da v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe poravnata oškodovani družbi F., d. o. o., vsak po 21.585,60 EUR. Odločilo je, da morata obdolženca nerazdelno plačati oškodovani družbi premoženjskopravni zahtevek v višini 43.171,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencema naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, vključno s sodno takso. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 14. 10. 2016 pritožbi zagovornika obdolženega M. Š. ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tega obdolženca po 3. točki 357. člena ZKP oprostilo obtožbe. Po uradni dolžnosti je spremenilo izpodbijano sodbo v odločbi o pravni opredelitvi kaznivega dejanja glede obdolženega A. M., tako da je njemu očitano kaznivo dejanje opredelilo kot kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Odločbo o premoženjskopravnem zahtevku je spremenilo tako, da je premoženjskopravni zahtevek v plačilo naložilo le obdolženemu A. M. Stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki se nanašajo na obdolženega Š., potrebne izdatke obdolženca in nagrado ter izdatke njegovega zagovornika je naložilo v breme proračuna. Pritožbo zagovornikov A. M. pa je Višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obdolžencu naložilo plačilo sodne takse.

2Zagovorniki obsojenega A. M. so 7. 2. 2017 zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navajajo, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali sojenje pred spremenjenim senatom.

3Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 8. 3. 2017 navaja, da sodba sodišča prve stopnje v 6. točki obrazložitve vsebuje razloge glede obstoja zakonskega znaka preslepitve, vendar pa je njen izrek v zvezi tem znakom šibek. Z ostalimi navedbami v zahtevi pa po oceni tožilke vložniki uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki so se o njem izjavili. V izjavi z dne 21. 3. 2017 vztrajajo pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti, nasprotujejo tožilkini oceni, da v zahtevi uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in poudarjajo, da prezadolženost družbe ne izkazuje obsojenčevega naklepa.

B.

5Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti s trditvami, da opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe, ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka preslepitve, uveljavljajo kršitev kazenskega zakona in kršitev načela zakonitosti. Navajajo, da je tako v tenorju obtožbe kot tudi izreku izpodbijane sodbe glede zakonskega znaka preslepitve le citirano vsebinsko prazno besedilo določbe iz prvega odstavka 228. člena KZ-1. Takšen opis dejanja pa obsojencu ne omogoča učinkovite obrambe, saj ne ve, kršitev katerega konkretnega ravnanja se mu očita. Izpodbijana sodba v opisu dejanja po trditvah zagovornikov ne vsebuje konkretnega očitka, kako je obsojenec oškodovano družbo preslepil, na kakšen način naj bi pri predstavnikih oškodovane družbe vzbudil lažen vtis, da bodo obveznosti izpolnjene, zakaj naj bi bil vtis lažen, ali je imel pri tem direktni naklep in katere okoliščine kažejo na to, da ne gre le za običajno zavezo stranke pri sklenitvi pogodbe. Opisana ravnanja po stališču zagovornikov v ničemer ne odstopajo od običajne poslovne prakse med pogodbenima strankama. Iz njih tudi ni mogoče sklepati na obstoj obsojenčevega preslepitvenega namena. Zagovorniki še navajajo, da je nedojemljivo, da je glavni očitek obsojencu, da je obljubljal redno plačilo, saj posla drugače kot z zavezo k plačilu ni mogoče skleniti.

6Iz opisa kaznivega dejanja, kot ga je mogoče povzeti iz izreka prvostopenjske sodbe, izhaja, da je bil A. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, ker je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju pogodb preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve pa je drugemu nastala premoženjska škoda (abstraktni del opisa), s tem, da se je kot družbenik in dejanski poslovodja v družbi M. P., d. o. o., s predstavnikom družbe F., d. o. o., J. Č. dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja (tj. za sklenitev treh pogodb o poslovnem sodelovanju ter aneksa za dobavo in prevzem DVD medijev, v skladu s katerimi se je družba M. P., d. o. o., zavezala, da bo izstavljene račune za dobavo DVD medijev družbi F., d. o. o., poravnala v roku 30 dni) in pri tem vsakokrat obljubljal redno plačilo za DVD medije, ki jih je družba F., d. o. o., tudi dobavila, saj so v družbi verjeli, da bodo izstavljeni računi plačani in so za opravljene dobave tudi izdali račune, pri tem pa družba M. P., d. o. o., izstavljenih računov, razen računa v znesku 9.000,00 EUR, ni plačala, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je družbi F., d. o. o., nastala premoženjska škoda v višini 43.171,20 EUR (konkretni del opisa).

7Sodišče druge stopnje je na identične pritožbene očitke glede pomanjkljive konkretizacije zakonskega znaka preslepitve v opisu kaznivega dejanja odgovorilo v 12. točki obrazložitve sodbe. Presodilo je, da je opis dejanja sklepčen. Pri tem je navedlo, da je očitek preslepitve v tem, da se je obsojenec dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja [...] in vsakokrat obljubljal redno plačilo [...] in nato še nadaljevalo, da je obsojenec preslepil drugega s tem, da je direktorju oškodovane družbe med izvajanjem pogodb zagotavljal spoštovanje prevzetih obveznosti oziroma vsakokrat obljubljal redno plačilo, kar so mu v oškodovani družbi verjeli in v zmotni predstavi dobavili naročeno blago.

8Predmetna zahteva za varstvo zakonitosti odpira pomembno pravno vprašanje ne le za obravnavano zadevo, ampak za obravnavo dolžniško-upniških razmerij, pri katerih pride do delne ali celotne neizpolnitve obveznosti ene od pogodbenih strank v dogovorjenem roku, z vidika kaznivega dejanja poslovne goljufije nasploh, to je vprašanje t. i. normativne konkretizacije oziroma, kakšen in kako določen mora biti opis (tega) kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta oziroma izreku sodbe, da ga je mogoče šteti za sklepčnega.

9Opis slehernega kaznivega dejanja mora skladno z načelom zakonitosti,¹ katerega vsebina se med drugim izraža v načelu določnosti (lex certa), vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni.² Če je obdolženec obsojen za dejanje, ki ne izpolnjuje katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, je prekršeno načelo zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave.³ Prepovedi oziroma zahteve, ki izvirajo iz načela lex certa⁴, niso naslovljene le na zakonodajalca, ampak tudi na razlagalca zakona,⁵ kar je v svojih odločbah že večkrat poudarilo tudi Vrhovno sodišče, pri čemer se pomen tega načela v kazensko sodni praksi izraža (zlasti) z zahtevo po konkretizaciji zakonskih znakov (že) v opisu kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta oziroma izreku sodbe.⁶

10Kateri so sestavni deli obtožnega akta in sodbe v kazenskem postopku ter kaj morajo posamezni deli vsebovati, na abstraktno-regulativni ravni določa ZKP. Glede ključnega vprašanja, ki ga problematizira zahteva, je pomembno izpostaviti, da mora obtožnica skladno z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP obsegati opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. V primeru, da je obtoženec spoznan za krivega, pa mora skladno s četrtim odstavkom 364. člena ZKP izrek sodbe obsegati vse potrebne sestavine, navedene v 359. členu ZKP. Ta v 1. točki prvega odstavka določa, da sodišče v sodbi izreče katerega dejanja obtoženca spozna za krivega, pri čemer navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča⁷ izhaja, da mora opis slehernega kaznivega dejanja obsegati vse prvine posameznega kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja namreč predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča (sodišču) pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani. Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno. Vrhovno sodišče sicer sprejema razlago, da v primeru, da opis kaznivega dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, ki sicer ni nujni in obvezni del opisa, sestavljata abstraktni in konkretni del opisa celoto. V več svojih odločbah⁸ pa je tudi zavzelo stališče, da v primeru, če je v abstraktnem opisu določen zakonski znak dovolj konkretno opredeljen, ni vselej nujno, da se ta v konkretnem delu ponovno pojavlja z istim ali drugačnim besedilom.

11Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe. Ključna in primarna odgovornost, da so v opisu dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, s tem pa tudi odgovornost za določnost in jasnost opisa dejanja, je na (državnem) tožilcu. Že v odločbi I Ips 101/2008 z dne 18. 12. 2008 je Vrhovno sodišče zapisalo, da bo zahtevi, da mora opis dejanja kot historičnega dogodka vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje, v večini primerov zadoščeno z opisom t. i. izvršitvenega dejanja (ravnanja) in nastale prepovedane posledice, kadar je ta znak kaznivega dejanja, vendar pa v vseh primerih takšen opis ne bo zadostoval, na primer tedaj, ko je opis dejanja v obtožnem aktu mogoče različno razlagati. V takšnem primeru je breme na tožilcu, da v opisu dejanja navede tudi dejstva in okoliščine, ki omogočajo: 1) presojo ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja; 2) določitev, kaj je predmet postopka oziroma dokazovanja in 3) obrambi, da natančno ve, kaj je predmet obtožbe, kar je predpogoj za uspešno obrambo.

12Kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča⁹ izhaja, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije posebna oblika goljufije, ki jo je možno izvršiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer ni potrebno, da bi storilec zasledoval goljufivi (preslepitveni) namen že od vsega začetka, torej od sklenitve posla, temveč je izvršitev dejanja možna tudi med izvajanjem posla. Izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju poslovne goljufije je preslepitev drugega, bodisi s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, bodisi s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene. Preslepiti drugega pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali jo pustiti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Storilec neresnično (lažno) prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene, ali prikriva, da tega ne bo storil ali ne bo mogel storiti,¹⁰ s čimer zapelje drugega v zmoto ali ga pusti v zmoti. Med preslepitvijo storilca in zmoto oškodovanca mora obstajati vzročna zveza.

13V predmetni kazenski zadevi je bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe, v tem, da je oškodovano družbo F., d. o. o., preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene (abstraktni del opisa), s tem, da se je s predstavnikom oškodovane družbe J. Č. dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja in vsakokrat obljubljal redno plačilo za dobavljene DVD medije, ki jih je oškodovana družba tudi dobavila, saj so njeni predstavniki verjeli, da bodo izstavljeni računi plačani [...] (konkretni del opisa).

14Pri presoji utemeljenosti zahteve glede zatrjevane kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, je treba odgovoriti na vprašanje, ali je tako opisano ravnanje, ne da bi bila v izreku sodbe navedena dejstva in okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče določno sklepati, da so bile obsojenčeve izjave, dane ob sklenitvi dogovora o poslovnem sodelovanju, in obljube, dane med izvajanjem pogodb, prazne in neresnične (lažne), mogoče šteti kot preslepitev. Povedano drugače; ali za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve zadostuje že opis, da se je obsojenec s predstavnikom oškodovane družbe dogovoril za poslovno sodelovanje in med izvajanjem pogodb obljubljal redno plačilo.

15Vrhovno sodišče se je že večkrat¹¹ srečalo z vprašanjem, ali so v krivdoreku izpodbijane sodbe ustrezno zajeti (beri: konkretizirani) vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije. Z vprašanjem sklepčnosti opisa kaznivega dejanja se je ukvarjalo tudi v zadevah I Ips 361/2004, I Ips 65/2007 in I Ips 47016/2010, ki so glede na tam navedene opise kaznivih dejanj primerljive z opisom dejanja, kot ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, izpodbijane z obravnavanim izrednim pravnim sredstvom. V vseh navedenih zadevah je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da so opisi dejanj, kot so bili vsebovani v izrekih sodb, sklepčni. V prvonavedeni zadevi je Vrhovno sodišče presodilo, da je očitek preslepitve drugega v tem, da je obdolženec prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene (abstraktni del izreka), s tem, da je zagotavljal, da bo blago, ki ga je naročil, tudi plačal [...], s čimer je C. Ž. zaslepil in zapeljal, da mu je blago izročila [...], zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je [...] oškodoval podjetje V., d. o. o., za 277.765,00 SIT (konkretizacija opisa). Tudi v zadevi I Ips 65/2007 je Vrhovno sodišče ocenilo, da iz izreka sodbe dovolj jasno izhaja očitek preslepitve, ki se kaže v navedbi, da je obdolženec preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene (abstraktni del izreka), ko je v času od 24. 2. 2000 do 18. 8. 2000 [...] nabavljal v trgovini N. različen gradbeni material [...], pri izdobavi materiala pa se je zavezal, da bo v roku trideset dni material plačal, česar pa ni storil in je na ta način družbo oškodoval za 312.791,50 SIT. Da krivdorek sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije, je Vrhovno sodišče presodilo tudi v odločbi I Ips 47016/2010 z dne 17. 10. 2013. Iz te odločbe je razvidno, da je obdolženec po dogovoru o dobavi različnega delovnega materiala in po predhodnih dobavah, ki jih ni plačal, ponovno zatrjeval, da bodo računi plačani, tako da mu je oškodovana družba blago ponovno dobavila, vendar tudi to blago ni bilo plačano v dogovorjenem roku. V navedenih zadevah je Vrhovno sodišče zavzelo (strogo) stališče, da za konkretizacijo očitka preslepitve v opisu dejanja in za obstoj poslovne goljufije lahko zadostuje že gola zaveza in zagotavljanje oziroma zatrjevanje dolžnika, da bodo obveznosti izpolnjene, če naknadno do izpolnitve le-teh ne pride. V zadevah I Ips 361/2004 in I Ips 65/2007 se je pri tem oprlo tudi na razlago, da v primeru, kadar opis dejanja v izreku sodbe vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, predstavlja ta skupaj s konkretnim delom opisa celoto, zaradi česar ni potrebno, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo opisa zakonski znak preslepitve ponavlja.

16Obravnavani primer je glede na vsebino ravnanj, ki se v krivdoreku sodbe očitajo obsojencu, v bistvenem podoben zgoraj citiranim zadevam. Tudi tu se obsojencu v abstraktnem delu opisa dejanja očita, da je preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene; kar je storil s tem, da se je dogovoril za vsebino posla in obljubljal redna plačila (konkretizacija ravnanja). Po presoji Vrhovnega sodišča stališča, ki jih je zavzelo v zgoraj citiranih zadevah, v premajhni meri izostrujejo kriterije, ki omogočajo jasno razmejitev, ali v izreku opisano ravnanje sodi med kazensko ali civilno pravna razmerja. Ne upoštevajo namreč v zadostni meri, da morajo biti zakonski znaki, kar je zlasti pomembno za opis izvršitvenega ravnanja, v opisu kaznivega dejanja določno opredeljeni, dejanje pa kar se da natančno opisano, zaradi česar za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije, ki je pomensko odprt pojem, prepis zakonskega dejanskega stanu v povezavi z navedbo ravnanj, ki so sicer tipična za sleherno pogodbeno razmerje, ne zadošča. Taka ravnanja pogodbenih strank lahko le zaradi določenih okoliščin, v katerih so bila storjena, omogočajo sklepanje na obstoj preslepitve in preslepitvenega namena storilca. S to odločbo Vrhovno sodišče iz razlogov, ki bodo prikazani v nadaljevanju, zato odstopa od svoje prakse, po kateri je za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v določenih primerih lahko zadostovalo že, če je opis dejanja (v povezavi z abstraktnim delom) vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in/ali obljubljal plačilo, pa do izpolnitve obveznosti ob dospelosti ni prišlo.

17Predmetna zahteva za varstvo zakonitosti po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno navaja, da v dejanju, ki je predmet krivdoreka, zakonski znak preslepitve ni (v zadostni meri) konkretiziran, iz opisa dejanja pa tudi ni mogoče sklepati na obstoj obsojenčevega preslepitvenega namena. Navedbe v opisu dejanja, da se je obsojenec "dogovoril za obliko in pogoje poslovanja" in da je "vsakokrat obljubljal redno plačilo", ob kasnejši (delni) neizpolnitvi pogodbenih obveznosti, po presoji Vrhovnega sodišča same zase ne zadostujejo za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve. Vsebina in narava teh ravnanj namreč nista takšni, da bi (že) na njuni podlagi bilo mogoče sklepati na obstoj tega zakonskega znaka. Gre za ravnanja, ki so v večji ali manjši meri značilna za vsa pogodbena razmerja. Izjava volje je nujen element za sklenitev sleherne pogodbe. Ta je sklenjena, ko pogodbeni stranki dosežeta soglasje volj glede njenih bistvenih sestavin.¹² Izpolnjevanje prevzetih obveznosti pa je v skladu z načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti¹³ temeljna dolžnost vsake izmed strank pogodbenega razmerja. Pogodbene zaveze in/ali obljube plačil s strani dolžnika zato same po sebi ne predstavljajo uresničitve zakonskega znaka preslepitve. V obravnavani zadevi je v abstraktnem delu opisa dejanja sicer navedeno, da je obsojenec (pri sklenitvi in izvajanju pogodb) preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene. Vendar pa Vrhovno sodišče, drugače kot v zgoraj navedenih zadevah, meni, da povezovanje abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja poslovne goljufije z opisom obsojenčevih ravnanj v konkretnem delu opisa ne prispeva h konkretizaciji znaka preslepitve oziroma njegove vsebine.¹⁴ Kot je bilo že predhodno navedeno, mora biti po določbah ZKP dejanje že v tenorju obtožnice (2. točka drugega odstavka 269. člena ZKP) in (nato) v izreku sodbe (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP) do te mere določno opredeljeno, da je že na podlagi opisa mogoče ugotoviti, da obdolžencu očitano dejanje predstavlja uresničitev zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Opis slehernega kaznivega dejanja mora vsebovati določno opredelitev izvršitvenega ravnanja (storitev ali opustitev), z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, ki ga opredeljujejo. Vsebina posameznega dejstva konkretnega dejanskega stanu mora ustrezati vsebini posameznega znaka kaznivega dejanja, kar pomeni, da je z razlago znaka kaznivega dejanja mogoče zajeti samo tista dejstva, ki se z zakonskim in dejanskim stanom vsebinsko določno in striktno (lex certa in lex stricta) ujemajo. Preslepitev je eden izmed bistvenih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije in predstavlja izvršitveno ravnanje. Gre za abstrakten, pomensko odprt pojem,¹⁵ zato ga je treba v opisu dejanja ovsebiniti oziroma opredeliti z navedbo konkretnih ravnanj storilca, ki pomenijo uresničitev tega zakonskega znaka, po potrebi pa navesti tudi spremljajoče dejanske okoliščine,¹⁶ ki ravnanju storilca jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve.

18V že citirani zadevi I Ips 101/2008 z dne 18. 12. 2008 je Vrhovno sodišče poudarilo, da mora tožilec tedaj, ko je opis dejanja v obtožnem aktu mogoče različno razlagati in je za pravo razumevanje vsebine izvršitvenega ravnanja potrebno poznavanje še drugih okoliščin, tudi te okoliščine navesti že v tenorju obtožnega akta. V obravnavani zadevi v opisu dejanja niso navedena nikakršna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je obsojenec s tem, ko se je dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja in obljubljal redno plačilo, preslepil predstavnike oškodovane družbe, kot tudi ne, da je pri tem ravnal s preslepitvenim namenom. Povedano drugače; preslepitev, v obravnavani zadevi izvršena v obliki prikazovanja, da bodo obveznosti izpolnjene (abstraktni del opisa), bi morala biti v konkretnem delu opisa dejanja konkretizirana z navedbo in opisom takšnih dejanskih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so bile obsojenčeve izjave in obljube prazne in neresnične (lažne). Sprejeti, da je opis dejanja, kot ga imamo pred sabo v tej kazenski zadevi, sklepčen, bi pomenilo, da lahko že vsaka sklenjena, a (kasneje) neizpolnjena pogodba, predstavlja uresničitev biti inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. S tem bi prišlo do nedopustnega širjenja polja kaznivosti, ker bi kot kazniva opredelili tudi takšna ravnanja pogodbenih strank, ki sama po sebi niso kazniva in jih zakonodajalec kot taka ni zajel v polje kaznivosti; kazenskopravni postopek pa bi v nasprotju z načelom ultima ratio praktično postal nadomestek civilnemu izvršilnemu postopku.

19Ravnanja, ki se očitajo obsojencu (dogovor za poslovno sodelovanje in obljube plačila), so po stališču Vrhovnega sodišča samo potrebni, ne pa hkrati tudi že zadostni pogoj za uresničitev zakonskega znaka preslepitve.¹⁷ Za uresničitev (konkretizacijo) znaka preslepitve se v takih primerih (opisov) ravnanj zahteva (bistveno) več. To pa je vedenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo.¹⁸ Ta je tisti element (differentia specifica), ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj, in jih jasno in določno razmeji od enostavne (civilnopravne) neizpolnitve obveznosti. To storilčevo zavest pa lahko izpeljujemo le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve.¹⁹ Takšna konkretizacija preslepitve spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe, saj šele to dejstvo ravnanju storilca daje jasen kazenskopravni značaj (preslepitve).²⁰ Povedano drugače; brez navedbe konkretnih dejanskih okoliščin, ki kažejo na to, da so izjave dolžnika prazne in neresnične (lažne), ostajamo na polju (nekaznive) enostavne neizpolnitve obveznosti. Takšne dejanske okoliščine bi zato nujno morale izhajati že iz opisa dejanja, navedenega v tenorju obtožnega akta oziroma izreku sodbe, saj bi le tako opis dejanja, ki predstavlja okvir predmeta obravnavanja, sodišču omogočal vrednotenje storilčevega ravnanja, obdolžencu pa hkrati zagotovil možnost učinkovite obrambe, ne da bi bil med postopkom izpostavljen nevarnosti, da se nanj vedno znova naslavljajo novi očitki (elementi), ki bi dopolnjevali pomanjkljiv opis dejanja.

20Dejanje, ki v izreku sodbe ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, ni kaznivo dejanje;²¹ glede na določbo prvega odstavka 28. člena Ustave RS in določbo 2. člena KZ-1 pa nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo.²² V izreku izpodbijane prvostopenjske sodbe opisano dejanje, ob odsotnosti konkretizacije zakonskega znaka preslepitve in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj preslepitvenega namena, po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja le elemente (navadnega) civilnopravnega razmerja, ne pa kaznivega dejanja poslovne goljufije. Nižji sodišči sta v obravnavani zadevi sicer ugotovili, da ni bilo nobenih realnih možnosti, da bi bile prevzete obveznosti izpolnjene, ker je bila družba M. P., d. o. o., že v času sklenitve posla prezadolžena, česar se je obdolženec po ugotovitvah nižjih sodišč tudi zavedal. Vendar te ključne okoliščine, ki bi nujno morale biti navedene že v opisu dejanja, izhajajo šele iz sodbenih razlogov. Dejstev in okoliščin, ki bi jih moral vsebovati izrek sodbe, a je njihova navedba v njem umanjkala, pa ni mogoče nadomeščati z razlogi sodbe.

21Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe, ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka preslepitve, iz opisa dejanja pa prav tako ni mogoče razbrati obsojenčevega preslepitvenega namena kot subjektivnega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije. Navedeno pomeni, da je z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP); s tem, ko sta z ohlapno razlago zakonskih znakov kot kaznivo opredelili ravnanje, ki samo po sebi ni kaznivo, pa sta nižji sodišči prekršili tudi načelo zakonitosti (lex certa, lex scripta in lex stricta).

C.

22Vrhovno sodišče je glede na navedeno na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP, ne da bi se opredeljevalo do ostalih navedb vložnikov, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je A. M. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Izdaja oprostilne sodbe je imela za posledico spremembo odločb o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Vrhovno sodišče je zato gospodarsko družbo F., d. o. o., na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP pa je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovih zagovornikov naložilo v breme proračuna.

¹ Prvi odstavek 28. člena Ustave in 2. člen KZ-1.
² Gl. odločbe Ustavnega sodišča U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994, U-I-88/07-17 z dne 8. 1. 2009 in U-I-134/11-16 z dne 11. 7. 2013.
³ Tako odločbi Ustavnega sodišča Up-259/00 z dne 20. 2. 2003 in Up-911/15-11 z dne 14. 9. 2017. Pri tem z vidika zahtev iz prvega odstavka 28. člena Ustave ni (ustavnopravno) pomembno, ali je opis dejanja zajet in konkretiziran v izreku ali (šele) v obrazložitvi sodbe.
⁴ Ustavno sodišče je v odločbi U-I-335/02-20 z dne 24. 3. 2005 zapisalo, da se načelo nullum crimen, nulla poena sine lege certa izraža v prepovedi določanja kaznivih dejanj in kazni s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov, v odločbi Up-879/14-35 z dne 20. 4. 2015 pa še, da zahteva lex certa po drugi strani zakonodajalcu nalaga (obveznost), da mora biti kazenski zakon določen, gotov, jasen in predvidljiv.
⁵ Gl. odločbo Ustavnega sodišča Up-879/14-35 z dne 20. 4. 2015.
⁶ Gl. na primer odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 101/2008 z dne 18. 12. 2008, I Ips 22697/2011-77 z dne 29. 5. 2014, I Ips 41364/2011-101 z dne 24. 9. 2015, I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017 in druge.
⁷ Na primer odločbe I Ips 204/2008 z dne 26. 6. 2008, I Ips 22697/2011-77 z dne 29. 5. 2014, I Ips 20253/2014 z dne 10. 11. 2016, I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017, I Ips 47349/2014-65 z dne 6. 4. 2017 in druge.
⁸ Na primer I Ips 157/2004 z dne 23. 9. 2004, I Ips 196/2004 z dne 6. 10. 2005, I Ips 150/2004 z dne 4. 11. 2004, I Ips 361/2004 z dne 2. 6. 2005 ali I Ips 3471/2010 z dne 2. 6. 2011 in druge.
⁹ Na primer I Ips 270/2004 z dne 26. 5. 2005, I Ips 361/2004 z dne 2. 6. 2005, I Ips 140/2004 z dne 20. 10. 2005, I Ips 60/2008 z dne 22. 4. 2008, I Ips 84/2009 z dne 11. 6. 2009, I Ips 13304/2009-94 z dne 6. 9. 2012.
¹⁰ Prim. Deisinger, M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 481.
¹¹ Na primer odločbe I Ips 270/2004 z dne 26. 5. 2005, I Ips 140/2004 z dne 20. 10. 2005, I Ips 92/2007 z dne 17. 4. 2008, I Ips 60/2008 z dne 22. 4. 2008, I Ips 494/2008 z dne 12. 3. 2009, I Ips 84/2009 z dne 11. 6. 2009, I Ips 51/2011 z dne 14. 4. 2011, I Ips 11899/2009-209 z dne 24. 8. 2011, I Ips 48478/2010-189 z dne 20. 3. 2014, I Ips 2308/2010-112 z dne 8. 5. 2014, I Ips 19513/2011-197 z dne 8. 9. 2016, I Ips 61787/2010 z dne 8. 12. 2016 in druge.
¹² Gl. 15. člen Obligacijskega zakonika (OZ).
¹³ Načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti (lat. Pacta sunt servanda) je kot temeljno načelo obligacijskega prava urejeno v 9. členu Obligacijskega zakonika, ki v prvem odstavku določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.
¹⁴ Tako tudi Keršmanc, C., Preslepitve na meji in onkraj pregona, Analiza poslovnih goljufij in zlorab položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti v pravosodni praksi, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 180.
¹⁵ Prim. ibid., str. 25 in nasl..
¹⁶ Prim. ibid., str. 173 in 180. Avtor govori o incidenčnih dejanskih znakih (izvirajočih iz sfere dolžnika), na podlagi katerih je mogoče razlikovati poslovno goljufijo od enostavnega neplačila.
¹⁷ Gl. ibid., str. 180.
¹⁸ Prim. ibid., str. 180, kjer avtor navaja: "To, kar spremeni naravo izjave, ki se je pozneje izkazala za netočno, je zavest tega, ki jo daje, da gre za neresnično izjavo, kar jo vrednostno obarva v laž," in nadalje: "To njegovo zavest pa izpeljujemo iz incidenčnih dejanskih znakov [...]."
¹⁹ Gl. tudi Kozina, J., Korporacijska kriminaliteta - izkušnje in problemi prakse; v Korporacijski kriminal - praktični in teoretični vidiki, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2009, ki na str. 49 in nasl. navaja, katere so tipične navezne okoliščine, ki kažejo na preslepitev oziroma obstoj preslepitvenega namena storilca.
²⁰ Prim Keršmanc, C., ibid., str. 169, 180, 181, 194.
²¹ Gl. tudi Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 742: "Dejanje, za katero je obtoženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje, če v opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali če ti zakonski znaki pri opisu obtoženčevega dejanja niso konkretno navedeni."
²² Prim. odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 41364/2011-101 z dne 24. 9. 2015, I Ips 20253/2014 z dne 10. 11. 2016, I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017.