UPRS Sodba II U 53/2018-11

Tožba se zavrne.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4933-59565/2017-3 z dne 21. 6. 2017, odločila, da mora tožnik plačati stroške postopka v znesku 83,54 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR, kar vse temelji na sklepu Policijske postaje Slovenska Bistrica, št. 991007876607-4 z dne 30. 5. 2016, ki je postal izvršljiv dne 5. 4. 2017. Odločila je, da se izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri banki A. d.d.. Sklep o davčni izvršbi je bil tožniku vročen dne 26. 6. 2017, zoper njega pa je vložil pritožbo, ki jo je dne 6. 7. 2017 oddal kot priporočeno pisemsko pošiljko. FURS je ugotovila, da bi moral tožnik pritožbo vložiti v roku 8 dni po prejemu sklepa o davčni izvršbi, to je najkasneje do dne 4. 7. 2017, kar pomeni, da je njegova pritožba prepozna in jo je zato s sklepom, št. DT 4933-59565/2017-5 z dne 10. 7. 2017 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), zavrgla.

2Tožnik je zoper odločitev FURS vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. DT-499-23-181/2017-2 z dne 25. 1. 2018, zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ pojasnil način vročanja pisemskih pošiljk in se pridružil ugotovitvi FURS, da je tožnik pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi vložil za dva dni prepozno. Pojasnil je, da zaradi prepozne pritožbe niso izpolnjeni formalni pogoji za presojanje pritožbenih navedb, ki se nanašajo na postopek davčne izvršbe. Pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave RS, Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni ugotovil, prav tako tudi ne drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Navedel je še, da je rok za pritožbo določen v 157. členu ZDavP-2, presoja, ali je tak rok prekratek, pa ni predmet postopka.

3Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Navaja, da postopki FURS niso bili zakoniti, saj ni bilo v skladu z Ustavo RS in EKČP izvedenega pravdnega postopka, v katerem bi bil s sodbo ugotovljen njegov dolg do države in njegova višina. Sklicuje se na nekatere primere, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) spoznalo Republiko Slovenjo za kršiteljico človekovih pravic (primeri Flisar, Kariž, Mesesnel, Mavrič, Gaspari, Perak, Mirovni inštitut). 25. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva in to brez omejitev. Zato odločitev tožene stranke, da pritožbo zavrže kot prepozno, ni pravilna. 8 dnevni rok ni v skladu z Ustavo RS in EKČP, saj je prekratek, poleg tega ga postavlja v neenakopraven položaj v primerjavi z državnimi organi, ki si za odločanje vzamejo najmanj 30 dnevni rok, kar pomeni kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. 24., 25. in 29. člen Ustave RS in 6. člen EKČP točno določajo pravdne postopke, v katerih je lahko ugotovljeno, da je dolžnik. 27. člen Ustave RS namreč zagotavlja, da kdor je obdolžen, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. 153. člen Ustave RS določa, da morajo biti vsi zakoni in podzakonski akti ter drugi splošni predpisi v skladu z ustavo, iz česar izhaja, da ga sodišče ne more obtožiti in ga spoznati za dolžnika brez javnega sojenja in izvajanja dokazov v njegovo korist. V postopku mu ni bila dana možnost, da bi bil zaslišan in da bi izvajal dokaze v svojo korist, kar je kršitev pravil postopka. Zaradi vseh teh kršitev gre za kazensko odgovornost uradnih oseb po 257., 258. in 288. členu Kazenskega zakonika. Sodišče naj upošteva določbo 22. člena Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopkih pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil ter 14. člena Ustave RS, ki prepoveduje diskriminacijo. Poseg v denarna sredstva je kršitev 33. člena Ustave RS ter 1. člena 1. Protokola k EKČP, ki varujeta zasebno lastnino in njeno mirno uživanje. Iz sodbe ESČP, ki je bila izdana v zadevi Vaskršič, izhaja, da državni organi ne spoštujejo pravice do zasebne lastnine. V nadaljevanju tožnik citira določbi 23. in. 3. člena Ustave RS ter navaja, da FURS ni upoštevala določbe 5. člena ZDavP-2, ki ga prav tako povzema, nato pa še določbi 8. in 9. člena ZUP ter 33. člena Ustave RS. Tožnik v nadaljevanju tožbe citira še določbe 14., 23., 24., 25., 27., 29., 33. in 155 člena Ustave RS; 6. in 13. člena EKČP; 1. člena Protokola k EKČP; 20, 21. in 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah; 5. in 6. člena ZDavP-2 ter 7., 8., 9. in 139. člena ZUP. Predlaga, naj se njegovi tožbi ugodi. Tožnik zahteva, da naj se upošteva, da Ustava RS vsakemu zagotavlja pravico do pravnega sredstva brez omejitev in da je na to v skladu s 120. členom vezan tudi upravni organ; navaja, da je prišlo do kršitev določb postopka; zahteva javno in pošteno sojenje ter izvrševanje vseh sodb ESČP; predlaga, da se upošteva, da niti policija niti FURS nista del sodne oblasti; predlaga, naj sodišče upošteva, da sta 8 in 15 dnevni rok prekratka za vložitev pravnega sredstva; in predlaga, naj sodišče postopek ustavi, saj so uradne osebe policije postopale nezakonito in kršile temeljne človekove pravice.

4Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5Tožba ni utemeljena.

6Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. FURS je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnila razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožnikovih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

7Sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmet tega postopka sklep FURS, št. DT-499-23-181/2017-2 z dne 25. 1. 2018, s katerim je ta kot prepozno zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi, št. DT 4933-59565/2017-3 z dne 21. 6. 2017. Sodišče se zato do tožnikovih tožbenih navedb in zahtev, ki se nanašajo na sklep o davčni izvršbi in na izvršilni naslov, torej sklep Policijske postaje Slovenska Bistrica, ni opredeljevalo.

8Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji (torej tudi sklep o davčni izvršbi), ima stranka pravico do pritožbe (prvi odstavek 229. člena ZUP). Pritožbo se vloži v 15 dneh, če ni z zakonom drugače določeno (prvi odstavek 235. člena ZUP). Zakon, ki skladno s to določbo določa drugačen pritožbeni rok, je ZDavP-2, ki v drugem odstavku 157. člena določa, da se pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi vloži v 8 dneh od vročitve tega sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. Rok za pritožbo prične teči od dneva, ko je pisna odločba vročena stranki (tretji odstavek 235. člena ZUP), vloži pa se pri organu, ki je izdal odločbo na prvi stopnji (prvi odstavek 239. člena ZUP). Vloga, torej tudi pritožba, je vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden se izteče rok za pritožbo (prvi odstavek 68. člena ZUP). Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto (drugi odstavek 68. člena ZUP). Če je pritožba vložena prepozno, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom (drugi odstavek 240. člena ZUP).

9V zadevi ni sporno, da je bil sklep o davčni izvršbi tožniku vročen dne 26. 6. 2017, prav tako tudi ne, da je bil v pravnem pouku poučen, da je zoper ta sklep dopustna pritožba v roku 8 dni od njegove vročitve. Tožnik ugotovitvi tožene stranke, da je pritožbeni rok iztekel dne 4. 7. 2017 ne oporeka, prav tako tudi ne oporeka, da je pritožbo vložil šele dne 6. 7. 2017, torej dva dni prepozno. Trdi pa, da naj bi bili postopki FURS nezakoniti zato, ker njegova obveznost ni bila ugotovljena s sodbo v pravdnem postopku, kar pa ni utemeljen tožbeni ugovor. Kot je že bilo poudarjeno, je predmet tega postopka presoja ali je tožena stranka utemeljeno zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi in ne presoja sklepa o davčni izvršbi in tudi ne presoja sklepa Policijske postaje Slovenska Bistrica, torej izvršilnega naslova. Ne glede na to sodišče pojasnjuje, da postopek davčne izvršbe tudi sicer ni pravdni postopek. V pravdnem postopku se namreč odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa (1. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in se torej ne odloča o neporavnanih davčnih obveznostih. Tožnikovo sklicevanje na pravdni postopek je torej neutemeljeno. Za pobiranje davka (torej tudi izterjavo neporavnanih obveznosti) so pristojni FURS, drugostopenjski organ in drugi državni organi, kadar v davčnih in drugih stvareh odločajo o davkih (11. člen ZDavP-2) in zato ne gre slediti tožniku, ki FURS oporeka pristojnost za odločanje v predmetni zadevi.

10Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje, da bi morala tožena stranka v postopku upoštevati domnevo nedolžnosti, to je, da vsak, kdor je obdolžen, velja za nedolžnega, dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo. Tožnik namreč ni obdolženec v kazenskem postopku, v katerem je domneva nedolžnosti ena od temeljih postulatov (prvi odstavek 3. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP), pač pa davčni dolžnik in je bil zato v skladu z določbami ZDavP-2 zoper njega uveden postopek davčne izvršbe z namenom, da se te obveznosti izterjajo. Zato tudi ni mogoče slediti tožniku, ki trdi, da ga je FURS obtožila brez sojenja in da v zadevi ne bi smela odločati, ker ni sodni organ, saj tožniku ni sodila, pač pa izdala sklep o davčni izvršbi zaradi izterjave neporavnanih obveznosti v skladu s pristojnostmi, tožnik pa je zoper ta sklep vložil pritožbo, ki pa je bila prepozna in jo je zato FURS z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrgla. Iz istega razloga ne gre slediti tožniku, da mu je tožena stranka s tem, ko ni izvedla javnega sojenja, odrekla pravico, da bi se v zadevi izjavil, neutemeljeno pa je tudi njegovo sklicevanje na nekatere sodbe ESČP, ki se ne nanašajo na vprašanja prepoznih pritožb oziroma drugih pravnih sredstev v postopku davčne izvršbe, pač pa na sodne postopke, kar pa sporni postopek nedvomno ni.

11Sodišče tudi ne sledi tožniku, ki navaja, da je v skladu s 25. členom Ustave RS vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva brez omejitev in da je zato odločitev tožene stranke, ki je njegovo pritožbo zavrgla kot prepozno, neutemeljena. Ta določba namreč ne pomeni, da pri vlaganju pritožbe stranka ni dolžna spoštovati roka za vložitev pritožbe, pač pa, da mora biti pravica do pritožbe v postopku, tudi v upravnem postopku, zagotovljena in da je ta zagotovljena vsem pod enakimi pogoji. V konkretnem primeru je bila tožniku pravica do pritožbe zagotovljena v skladu z določbo 157. člena ZDavP-2, vendar pa tožnik ni spoštoval zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe in jo je zato tožena stranka utemeljeno zavrgla. Trditev tožnika, da je 8 dnevni rok prekratek, torej ni utemeljen, saj gre za zakonsko določen pritožbeni rok, ki je enak za vse, ki jim je izdan sklep o davčni izvršbi, odločitev tožene stranke, ki je tožnikovo pritožbo, vloženo dva dni po izteku pritožbenega roka, zavrgla, pa pravilna in utemeljena na zakonu, konkretno na določbi 157. člena ZDavP-2 in na določbi 240. člena ZUP.

12Tožnik še navaja, da naj bi mu bile v postopku kršene pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS, torej pravica do enakega varstva pravic in prepoved diskriminacije, vendar pa te svoje trditve ni z ničemer utemeljil ali pojasnil, tako da ostaja na ravni neargumentiranega zatrjevanja. Enako to velja za njegov tožbeni ugovor, da naj bi tožena stranka z izdajo izpodbijanega sklepa kršila njegovo pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Do trditev, ki niso utemeljene, pa se sodišče ni dolžno opredeljevati.

13Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).