VSL Sodba I Cp 2091/2020

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo v III. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je izročilna pogodba z dne 11. 5. 1987 nična v delu, ki se nanaša na toženca in A. A., na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na podlagi te izročilne pogodbe na parcelah, navedenih v tej točki izreka ter na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov tako, da se vse nepremičnine vknjižijo na pokojnega A. A. oziroma na tožnico. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan v izreku sodbe navedene premičnine. Odločilo je, da bo o podrednem zahtevku in stroških postopka odločalo s končno sodbo (IV. točka).

2Zoper delno sodbo se pritožujeta tožnica in stranski intervenient in jo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

3Tožnica v pritožbi navaja, da je nujno sosporništvo vseh dedičev po pokojnem A. A. sporno že zato, ker v obravnavani zadevi ne gre za spor o obsegu zapuščine, ampak za spor o delni ničnosti izročilne pogodbe, ki jo je sodišče obravnavalo kot preužitkarsko pogodbo. Četudi bi se ta spor obravnaval kot spor o obsegu zapuščine, ni nujno, da v njem nastopajo vsi dediči kot nujni sosporniki, ker je po stališču sodne prakse mogoča razveza preužitkarske pogodbe zgolj med pravdnima strankama, če se s tem ne bi posegalo v pravni položaj drugih strank pogodbe. Tožnica nadalje v pritožbi opisuje primere, ko je toženec pokazal do A. A. in njegove družine hudo nehvaležnost, zato je v nasprotju z moralo, da bi obdržal prejete nepremičnine. Prav tako je po sklenjeni izročilni pogodbi očitno odpadel nagib A. A., saj je že sam pogodbo izpodbijal. Toženec je bil zelo nehvaležen tudi do tožnice, z njo in tremi otroci je grdo ravnal, kar vse je šteti tudi kot nehvaležnost do A. A., saj je tožnica njegova hči. Neresnična je navedba, da je toženec že pred izročilno pogodbo začel z gradnjo ter da je kasneje vlagal v kmetijo. Toženec ni povečal vrednosti kmetije, ni kupil nobenih strojev, ni delal na kmetiji in ni gospodaril z njo. Tožnica sama je s pomočjo sina vodila zaščiteno kmetijo več kot dvajset let, najemala je posojila in delovno silo. Skupaj z družinskimi člani in prijatelji je poskrbela, da se je vrednost kmetije in parcel povečala. Ker je toženec nad njo in skupnimi otroci izvajal psihično in fizično nasilje, bi bilo v nasprotju z moralo in zakonom, če bi obdržal kmetijo. Tožnica navaja nekaj primerov nasilja, o večini so bili obveščeni policisti, nekateri dogodki pa so bili obravnavani v kazenskih postopkih. Ker sodišče vsega tega ni omenilo v sodbi, manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že oče tožnice je izpodbijal izročilno pogodbo, vendar je bil postopek zaradi njegove smrti ustavljen. Odločilni namen in pravna podlaga (kavza), da je oče tožnice sklenil izročilno pogodbo, je bil v tem, da bosta pravdni stranki kot zakonca složno živela in da se bo toženec lepo vedel do tožnice in njene družine, predvsem pokojnega očeta in njegove žene. Ta pravna podlaga je odpadla že leta 2008. Toženec je pogosto grozil in zmerjal tožnico in otroke, ni pomagal in ni skrbel za kmetijo, vdajal se je pijači. Zaradi odpadle pravne podlage je izročilna pogodba nična. Podredno gre za bistveni nagib, ki je prerasel v kavzo. Tudi po prvem odstavku 86. člena OZ je pogodba nična, ker bi bilo nemoralno, da bi toženec, ki izvaja fizično in psihično nasilje nad tožnico, obdržal kmetijo, ki je predmet izročilne pogodbe. Toženec je zavedel A. A., da bo zanj skrbel in ga preživljal ter skrbel za tožnico, izkoristil je stisko in njegovo nevednost in lahkomiselnost, kar ne ustreza ravni poštenja, ki se zahteva v pravno poslovnih odnosih. Kršitve morale so v konkretnem primeru tako hude, da izročilna pogodba ne bi smela imeti nobenih učinkov do toženca. Nagib A. A., da bo toženec zanj in za njegovo ženo lepo skrbel, se lepo obnašal do njegovih sorodnikov in do tožnice in vnukov, da bo izpolnjeval izročilno pogodbo, se ni uresničil. Zaradi porušenih medsebojnih odnosov med A. A. in tožencem je odpadel pogodbeni razlog in kavza pogodbe, kar ima za posledico ničnost. Ker pritožbeno sodišče o tem ni zavzelo pravilnega stališča, so bile kršene tudi ustavne in konvencijske pravice.

4Stranski intervenient v pritožbi navaja, da sodelovanje tožničinih sodedičev v tej pravdi ni potrebno in ni podano nujno sosporništvo, saj v primeru ugotovljene delne ničnosti obravnavane izročilne pogodbe ne bi bilo poseženo v pravni položaj sodedičev tožnice, ker jim tožnica njihove pravice, pridobljene z izročilno pogodbo, priznava tudi v delu, ko le-te bremenijo toženca. Glede zatrjevanih in dokazanih nepoštenih in nasilnih ravnanjih toženca, ki so moralno in zakonsko tako sporna, da je zaradi njih naknadno odpadla kavza izročilne pogodbe in jo je zato mogoče razglasiti za nično, se stranski intervenient sklicuje na pritožbo tožnice. Do kršitev prisilnih predpisov pri sklepanju izročilne pogodbe je prišlo tudi zato, ker je bila sklenjena v nasprotju z določilom takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih, da se s pravnimi posli kmetija ne sme deliti, sicer je pogodba nična. Dejstvo je, da v času sklepanja obravnavane izročilne pogodbe v maju 1987 zakonska zveza oziroma življenjska skupnost tožnice in toženca še ni obstajala. Zato gre za pravni promet z zaščiteno kmetijo v nasprotju s prisilnimi predpisi.

5Toženec je odgovoril na pritožbo tožnice in stranskega intervenienta, predlaga zavrnitev obeh pritožb in potrditev sodbe. Tožnica je odgovorila na pritožbo stranskega intervenienta.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo dejansko stanje in ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot jih očita pritožba. Ne drži, da manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in da je zato storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni podrobneje opredelilo le do tistih navedb tožnice, ki za odločitev nimajo odločilnega pomena. Dejansko stanje je v izpodbijani sodbi v zadostni meri in pravilno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, četudi delno iz drugačnih razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi sodbe.

8Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, na katerih sloni odločitev, so v bistvenem sledeče:

- tožnica in toženec sta razvezana zakonca; poročila sta se 5. 3. 1988, pravnomočno razvezala pa 1. 9. 2015; stranski intervenient je njun sin, tožnica je nanj prenesla svoj solastninski delež na nepremičninah, ki so predmet tega postopka;

- pokojni oče tožnice A. A. je kot izročitelj 11. 5. 1987 sklenil s pravdnima strankama kot prevzemnikoma izročilno pogodbo; pogodbene stranke so to pogodbo overile pred sodnikom po sklenitvi zakonske zveze pravdnih strank 16. 3. 1988;

- predmet izročilne pogodbe je bilo celotno kmečko posestvo, takrat vpisano v vl. št. 52, k. o. ..., ki je poleg stavb obsegalo večje število kmetijskih zemljišč, ki so predmet spora med pravdnima strankama;

- tožnica in toženec sta se na podlagi izročilne pogodbe vknjižila v zemljiško knjigo kot solastnika nepremičnin vsak do ½;

- že v letu 1990 je oče tožnice zoper njo in toženca vložil tožbo zaradi razveljavitve (razveze) izročilne pogodbe in zahteval vrnitev izročene kmetije; postopek se je (med ostalim) vodil pod opr. št. I P 605/95 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani; v tožbi jima je očital opustitev obveznosti po izročilni pogodbi, slabo gospodarjenje s kmetijo, grobo ravnanje z njim in njegovo ženo;

- kot pogodbene stranke so bili udeleženi tudi žena izročitelja B. B. ter ostali njuni otroci (sestra in bratje tožnice) C. C., D. D. in E. E.; zanje so bile v izročilni pogodbi dogovorjene preživninske obveznosti in dedni odpravki;

- izročitelj je tekom pravdnega postopka na razvezo izročilne pogodbe umrl, njegovi dediči pa pri zahtevku na razvezo izročilne pogodbe niso vztrajali;

- ob sklenitvi izročilne pogodbe je bil glavni namen izročitelja, da sebi in ženi zagotovi varno starost, ne pa skupno življenje tožnice in toženca kot zakoncev ter njuno medsebojno razumevanje;

- za časa življenja izročitelja ni bilo hudih konfliktov med tožnico in tožencem, složno sta skupaj nastopala v pravdi na strani tožene stranke in imela oba interes, da oče tožnice v pravdi propade; njuna hujša nesoglasja so se začela po rojstvu druge hčerke leta 2000 in postala hujša po letu 2006 oziroma 2007;

- izročitelj po izročitvi kmetije prevzemnikoma očitno ni soglašal z njunim načinom gospodarjenja in je želel uveljaviti svojo voljo; predvsem zaradi tega je prišlo do nesporazumov in nesoglasij, ki so večkrat prešli vse razumne meje, tako da je morala posredovati celo policija.

9Pritožbeno sodišče uvodoma pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča o pravni naravi izročilne pogodbe z dne 11. 5. 1987, ki je vir sporov med pravdnima strankama. V razmerju do toženca ta pogodba ne predstavlja izročilne pogodbe, ob sklenitvi urejene v določbah 106. do 116. člena Zakona o dedovanju - ZD (sedaj 546. do 556. člen Obligacijskega zakonika – OZ), pač pa pogodbo o preužitku, ki v ZD takrat sicer ni bila urejena, a se je razvila v praksi in se pogosto imenovala tudi izročilna pogodba¹. Ključna razlika med obema pogodbama je v tem, da je prevzemnik pri pogodbi o preužitku lahko kdorkoli, po izročilni pogodbi pa so to le potomci izročitelja. V ta krog pa sodi le tožnica.

10Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločalo o primarnem tožbenem zahtevku tožnice na ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe z dne 11. 5. 1987, a zgolj v delu, ki se nanaša na toženca ter na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice nanj na parcelah, ki so bile predmet izročilne pogodbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se nepremičnine vknjižijo na pokojnega A. A. oziroma na tožnico². O treh podrednih tožbenih zahtevkih sodišče prve stopnje še ni odločalo, nanašajo pa se na ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju in izročitev premičnin ter na denarne zahtevke. Tožnica tudi v pritožbi vztraja, da so izpolnjeni pogoji za delno ničnost izročilne pogodbe ter poudarja, da ničnost pogodbe lahko uveljavlja kdorkoli, tudi ona kot pogodbenica in dedinja po pokojnem izročevalcu, na ničnost pa pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti. Kot razloge za ničnost pogodbe navaja sledeče: toženec nikoli ni skrbel za A. A. in njegovo ženo, tudi ne za tožnico in njune otroke; do vseh in tudi do ostalih sorodnikov je bil nasilen in grob, zaradi česar je bil večkrat obravnavan v kazenskih postopkih; za kmetijo toženec že dalj časa ne skrbi in pri obdelovanju kmetije ne sodeluje. Tožnica se sklicuje na ničnostne razloge iz 39. in 40. člena OZ zaradi odpadle pravne podlage izročilne pogodbe in zaradi odpadlega nagiba, ki predstavlja kavzo tega pravnega posla. Po mnenju tožnice je tudi nasploh nemoralno, da bi toženec glede na vse opisano obdržal izročeno premoženje (prvi odstavek 86. člena OZ).

11Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ničnost sporne pogodbe je pravilna, a delno iz drugih razlogov. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je bil namen izročitelja ob sklenitvi izročilne pogodbe izročitev celotnega kmečkega posestva zaradi prepustitve gospodarjenja s kmetijo, v zameno za izpolnjevanje v pogodbi naštetih obveznosti. Gre za odplačno pogodbo, saj si je v njej izročitelj zase in za ženo poleg brezplačnega dosmrtnega bivanja v obstoječi hiši zagotovil tudi mesečno rento v denarju in potrebna živila, kurjavo ter vso ostalo oskrbo za starost in v primeru bolezni. Že iz pogodbenih določb jasno izhaja, da je bil skupen namen pogodbenikov ob sklenitvi pogodbe takšen, kot ga je opredelilo prvostopenjsko sodišče, torej izročitev celotnega kmečkega posestva v zameno za izročnino (causa acquirendi).

12Najbolj izpostavljen pritožbeni očitek je v tem, da je po sklenitvi odpadel glavni namen oziroma razlog (kavza) pogodbe. OZ v 39. členu določa, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična. Glede tega je stališče novejše sodne prakse in pravne teorije³ jasno. Ničnost je sklenitvena napaka, ker lahko na pogodbo kot pravni posel vplivajo le tista dejstva in okoliščine (naravne ali pravne), ki so obstajale ob sklenitvi pogodbe. V nasprotju s pravno logiko pogodbenega prava bi bilo, da bi lahko pogodbena podlaga odpadla potem, ko je bila pogodba ne le sklenjena, ampak se je tudi že dalj časa izvajala. Nagibi, zaradi katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost. Nična je le tista pogodba, pri kateri nedopusten nagib bistveno vpliva na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti (prvi in drugi 40. člena OZ). Ker nagib, zaradi katerega sta pravdni stranki in izročitelj sklenili sporno pogodbo, ni nedopusten, pogodba iz tega razloga ne more biti nična.

13Pravilno je stališče sodbe, da je tožencu očitano neizpolnjevanje obveznosti, ki so bile dogovorjene v izročilni pogodbi in nesporazumi z izročiteljem, lahko le razlog za razvezo te pogodbe, ne morejo pa biti podlaga za ugotovitev njene ničnosti. Enako velja za vse očitke tožnice o grdem ravnanju, grožnjah in nasilju do nje in otrok. Tudi iz tega razloga tožencu ni mogoče odvzeti lastninske pravice na podlagi najstrožje pogodbene sankcije, ničnosti pogodbe. Ta pogodbena sankcija je po stališču sodne prakse in pravne teorije zadnje sredstvo, ki ga lahko utemelji predvsem izrazit javni interes ali kršitev temeljnih moralnih norm⁴. Pogodba je nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, pa še to le, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 86. člena OZ). Navedeno pomeni, da je imel izročitelj za pričakovanja, ki so se izjalovila po sklenitvi pogodbe, ker prevzemnika (ali zgolj toženec) nista izpolnila obveznosti po izročilni pogodbi, na voljo pravno varstvo po določbi 115. člena ZD (sedaj 555. člen OZ). Pokojni A. A. je tožbo na tej podlagi vložil že leta 1990, a po njegovi smrti leta 1994 njegovi dediči niso vztrajali pri tožbi na razvezo izročilne pogodbe in na vrnitev nepremičnin. Kot izhaja iz priloženega spisa I P 605/95 Okrožnega sodišča v Ljubljani so dediči pokojnega izročitelja s pravdnima strankama sklenili delno sodno poravnavo, po kateri sta se slednja zavezala B. B. (vdovi in materi tožnice) vsak mesec plačevati po 20.000,00 SIT kot nadomestilo za naturalne dajatve, ki so bile izgovorjene v njeno korist po izročilni pogodbi (delna sodna poravnava z dne 14. 11. 1996). Navedeni pravdni postopek se je nato vodil le še glede izpolnitve dednih odpravkov, ki so bili dogovorjeni v izročilni pogodbi v korist bratov tožnice D. D. in E. E.⁵. To še dodano potrjuje, da je izročilna pogodba veljavna, saj so pravni nasledniki izročitelja s tožencema spor o tem že razrešili z delno sodno poravnavo v smislu določb tretjega odstavka 115. člena in 121. člena ZD (sprememba preživljavčevih pogodbenih obveznosti zaradi spremenjenih razmer). Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da ni podana nobena od izjemnih situacij, ki bi utemeljevala ničnostno tožbo ali zgolj ugotovitev ničnosti kot predhodno vprašanje. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v točki III/2 izreka pa je posledica odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ničnost pogodbe.

14Pritožbi imata sicer prav, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe napačno oprta na zgrešeno pasivno legitimacijo, kar pa na pravilnost odločitve glede na zgoraj navedeno nima vpliva. Načelno velja, da so v pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe vse pogodbene stranke njeni sosporniki⁶. Obravnavani primer pa se razlikuje v tem, da tožnica zoper toženca uveljavlja ničnost pogodbe zgolj v delu, ki se nanaša na njemu izročen polovični solastniški delež na zemljiščih (88. člen OZ), pri čemer pa so ostali pogodbeni udeleženci (bratje in sestra tožnice) po trditvah tožnice in glede na zgoraj povzete odločitve v pravdi I P 605/95, že v celoti prejeli vse, do česar so bili upravičeni po določbah izročilne pogodbe in se nanje tožba in njeni učinki ne nanašajo. Glede na vse okoliščine tega primera je zato po presoji pritožbenega sodišča podana pasivna legitimacija toženca kot navadnega sospornika⁷.

15Neutemeljen pa je pritožbeni očitek stranskega intervenienta o kršitvi določb Zakona o kmetijskih zemljiščih - ZKZ ob sklenitvi pogodbe, ki naj bi bila v tem, da je bila predmet izročilne pogodbe zaščitena kmetija, z izročitvijo pravdnima strankama, vsakemu do polovice takrat, ko sta bila še zaročenca, pa naj bi se zaščitena kmetija delila. Določba 22. člena ZKZ je v primeru delitve zaščitene kmetije v nasprotju z zakonom kot sankcijo določala ničnost pravnih poslov. Naveden ničnosti razlog je pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), nanj se niti tožnica niti stranski intervenient doslej nista sklicevala. Določba 92. člena OZ sicer sodišču nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, a ni izjema od razpravnega načela. Pomeni le, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se prizadeta stranka nanjo izrecno ne sklicuje, nikakor pa ne spreminja vsebine razpravnega načela⁸. To v konkretnem primeru pomeni, da bi moral stranski intervenient pravočasno med postopkom navesti vsa dejstva, s katerimi je utemeljeval ničnost pogodbe, a se je na kršitev pravil o drobitvi zaščitenih kmetij prvič skliceval šele v pritožbi. Tudi sicer pa je bil namen prepovedi iz tretjega odstavka 22. člena ZKZ delitev zaščitene kmetije oziroma promet s posameznimi zemljišči zaščitene kmetije s pravnim poslom zato, da se ne bi s tem zmanjšala njena gospodarska moč. Za takšen primer s sklenitvijo izročilne pogodbe ni šlo, saj se kmetija z izročitvijo pravdnima strankama, ki sta bila ob overitvi pogodbe že zakonca, ni drobila.

16Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v točki III/3 izreka, s katerim je tožnica od toženca zahtevala izročitev premičnin in sicer kmetijskih strojev in orodja. Odločitve v tem delu obe pritožbi konkretno ne izpodbijata, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), torej glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilnosti uporabe materialnega prava. Teh kršitev ni ugotovilo. Razlogi sodbe v tem delu so sicer kratki, a iz njih jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek v tem delu zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe in nepravilno oblikovanega tožbenega zahtevka, na kar je bila tožnica opozorjena že med postopkom. V tožbi in kasnejših vlogah je namreč glede zahtevka na vrnitev predmetov podajala nasprotujoče si navedbe: da so premičnine njeno posebno premoženje, da predstavljajo skupno premoženje, da so oba traktorja in drugi kmetijski stroji last stranskega intervenienta. Trditev, da bi bile premičnine predmet izročilne pogodbe in zato predmet vrnitvenega zahtevka, tožnica ni podala in tudi ni pojasnila nasprotujočih si trditev o pripadnosti premičnin. Zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi v tem delu pravilna.

17Ker pritožbi nista utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbi in delno sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za poznejšo sodbo (164. člen ZPP).

¹ Obligacijski zakonik s komentarjem, tretja knjiga, komentar k 564. členu.
² Tako zato, ker se pritožnica očitno šteje, da je edina dedinja po pok. izročitelju D. D.
³ VS RS II Ips 218/2017, II Ips 23/2018, VSL II Cp 2720/2017, III Cp 703/2020; več o tem tudi v članku L. Varinellija, Problem odpada in pomanjkanja pravne podlage pri neodplačnih pogodbah, Pravna praksa št. 35/2017.
⁴ Več o tem Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, komentar dr. A. Polajnar Pavčnik k 86. členu.
⁵ Glede obveznosti do brata tožnice D. D. je bila sklenjena delna sodna poravnava P 2279/2005-I z dne 19. 4. 2006, glede E. E. pa je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2840/2007-I z dne 17. 10. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 884/2012 z dne 12. 9. 2012.
⁶ Odločbe VS RS, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče, med ostalim II Ips 114/2000, II Ips 594/2000, II Ips 174/2008 in druge.
⁷ Pritožbi se sklicujeta na odločbo VS RS II Ips 89/2012, vendar gre v navedeni zadevi za drugačno situacijo, namreč za razvezo dednega dogovora, sklenjenega v zapuščinskem postopku, v katerem je vsebovana pogodba o preužitku. Šlo je torej za to, da ostali dediči niso bili stranke pogodbe o preužitku, vsebovane v dednem dogovoru.
⁸ VS RS II Ips 243/2006.