121. člen ZD

Tretji lahko v primeru, ko je z izročilno pogodbo v njegovo korist dogovorjeno dosmrtno preživljanje, po določbah ZOR in ZD samostojno (brez sodelovanja izročitelja) zahteva poseg v vsebino takšne pogodbe zgolj, kolikor se nanaša na sámo razmerje dosmrtnega preživljanja, ne more pa uveljavljati upravičenj, ki v svojih pravnih učinkih privedejo do prenehanja veljavnosti pogodbe. S tem bi namreč posegel v veljavnost "tujega" obligacijskega razmerja. Procesno lahko tretji svoja upravičenja za novo ureditev dosmrtnega preživljanja ali njegovo spremembo v denarno rento uveljavi s postavitvijo oblikovalnega zahtevka, s katerim zahteva spremembo sklenjene pogodbe.

Predlog se zavrne.

Tožnik utemeljeno opozarja na napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da sprememba preužitka v dosmrtno denarno rento po analogiji s pogodbo o dosmrtnem preživljanju ni mogoča. V konkretnem primeru gre za obligacijsko razmerje, nastalo pred uveljavitvijo OZ, saj je preužitek med pravdnima strankama pričel veljati in se izvajati v letu 1986, zato se v tej zadevi uporabljajo prej veljavne določbe ZD. V praksi se je za preužitek uveljavila analogna uporaba pravil pogodbe o dosmrtnem preživljanju, torej tudi 121. člena ZD, ki je dopuščal možnost spremembe preživljančeve pravice v dosmrtno denarno rento, če je to ustrezalo eni in drugi stranki. Tej določbi je danes vsebinsko enak 562. člen OZ. Drži, da je nomotehnično res umeščen (le) v poglavje o pogodbi o dosmrtnem preživljanju, a je zaradi podobnih značilnosti te pogodbe s pogodbo o preužitku in ker sedmo poglavje posebnega dela OZ ne ureja razveze ali spremembe pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi spremenjenih razmer, tudi po uveljavitvi OZ, pri presoji pogodbe o preužitku, primerna njegova smiselna uporaba. Kljub zmotnemu izhodišču sodišča prve stopnje, pa to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpod

Sporni kmetijski stroji in pripomočki so bili predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne glede na to, da v tej pogodbi niso bili nikjer izrecno navedeni. Skupaj z izročenimi nepremičninami so ob mamini smrti postali last toženca in posledično ne spadajo v zapuščino po pokojni mami. Zgolj zaradi tega, ker tožnik (kot dedič po pokojni mami) ni bil stranka izročilne pogodbe oziroma ker se po lastnih navedbah s to pogodbo ni strinjal, izročilna pogodba še ni brez vsakršnih pravnih učinkov. Tožnikovo nesodelovanje pri sklepanju izročilne pogodbe oziroma njegovo nestrinjanje s to pogodbo v konkretnem primeru ne vpliva na veljavnost izročilne pogodbe tudi iz razloga, ker iz določil te pogodbe izhaja, da je bila odplačna. Če gre za odplačno izročilno pogodbo, strinjanje drugih izročiteljevih potomcev s to pogodbo ni relevantno, saj gre za običajno, odplačno obligacijskopravno razmerje med prednikom in potomcem. Zaključek (da je toženec izpolnjeval svojo pogodbeno obveznost do mame in skrbel zanjo) za odločitev v predmetni zadevi ni pravno pomemben, kajti tožnik niti glede izročilne pogodbe niti glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni izkazal, da bi bili zaradi tožen

Skupna obveznost, ki jo imata pravdni stranki po preužitkarski pogodbi, ne dopušča, da bi se jo dalo zreducirati zgolj na denarno obveznost, saj je namen sklenitve pogodbe o preužitku osebne in zaupne narave. Če so se okoliščine, ki so obstajale ob sklenitvi pogodbe, spremenile, bi morala tožnica postaviti ustrezen oblikovalni zahtevek po določbah ZD, ki bi preuredil zdajšnje (zatrjevano) neučinkovito izvajanje pogodbe s strani toženca (121. člen ZD). Takega zahtevka ni postavila, do dajatvenega v razmerju do soprevzemnika obveznosti pa ni upravičena.

Sodišče je prepričljivo zaključilo, da so izpolnjeni pogoji za razvezo sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju v notarskem zapisu, in sicer najprej zaradi neizpolnjevanja obveznosti s strani tožene stranke, za katere je prepričljivo in dokazno podprto zaključilo, da je zanje odgovoren toženec, pa tudi, da je zaradi spremenjenih razmer postala izpolnitev pogodbe znatno otežkočena, zaradi porušenih odnosov med strankama pa tudi drugačen način ureditve razmerja med pravdnima strankama ne bi prišel v poštev.

Do ureditve pogodbe o preužitku v OZ so se glede razveze zanjo analogno uporabljala pravila ZD, ki so urejala pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

Ker je bil odnos med tožnico in prvotoženko ob sklenitvi pogodbe primerljiv z odnosom, kakršnega sta gojili ob smrti tožničinega sina oziroma prvotoženkinega moža, in da tožnica odklanja izvrševanje obveznosti s strani prvotoženke, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da tožbene navedbe ne utemeljujejo zahtevka za razvezo pogodbe.

Ravnanje pogodbene stranke, ko najprej zavrača vsako izpolnitev pogodbenih obveznosti druge stranke, ko pa ta vloži tožbo, s katero zahteva spremembo dela naturalnih pogodbenih obveznosti v denarno rento, pa zahteva denarno vrednost njenih pogodbenih upravičenj, za katero bi naj druga stranka bila zaradi neizpolnitve obogatena, je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki veže vse pogodbene stranke tudi pri izpolnjevanju obveznosti iz pogodbenih razmerij.

Pogodbenik, ki drugemu onemogoča ali neutemeljeno odklanja izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma iz pogodbe o preužitku pravilno ne more zahtevati razveze pogodbe.

Ker uporaba splošnega pravila o dedovanju pogodbenih obveznosti vzpostavlja ustrezno ravnotesžje med položajema strank preužitkarske pogodbe v primeru prevzemnikove smrti, analogna uporaba pravil, ki veljajo za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pa bi pomenila vse prej kot zanemarljivo omejitev lastninske pravice prevzemnikovih dedičev in neutemeljeno neuravnotesženost pogodbe v korist preužitkarja, ni razlogov za sklep, da za primer smrti prevzemnika med izvrševanjem preužitkarske pogodbe ne velja 359. člen ZOR in da gre zato za prikrito pravno praznino.

Po ustaljenem stališču sodne prakse je izročilno pogodbo mogoče razvezati zaradi spremenjenih okoliščin ob analogni uporabi določb ZD, ki veljajo za pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Na podlagi ugotovitev, da razlogov za neizpolnjevanje pogodbe ni mogoče pripisati zgolj tožničinemu odnosu do pogodbenega razmerja in da je zaradi nastalega, dalj časa trajajočega spora med pogodbenimi strankami, izpolnjevanje pogodbenih obveznosti in s tem uresničitev namena pogodbe nemogoče, je stališče izpodbijanih sodb, da v pride v poštev le razveza pogodbe, materialnopravno pravilno.

Če je pogodba, ki je sicer naslovljena kot darilna pogodba, po vsebini preužitkarska pogodba, preklica darila ni mogoče zahtevati.

Po pogodbi o preužitku sta na strani posameznika nastopali dve osebi. Ker je ena od teh oseb v celoti izpolnjevala obveznost, ki je bila prevzeta proti preužitkarici, slednja ne more zahtevati razveze pogodbe proti osebi, ki obveznosti ni izpolnjevala. Obveznost posameznikov je solidarna.

Izračun rente je dejansko in ne materialnopravno vprašanje. Pri spremembi naturalnega preživljanja v denarno rento se ta določa glede na vrednost dogovorjenega dosmrtnega preživljanja, ne pa glede na preživninske potrebe upravičenca.

Ker je pogodba o dosmrtnem preživljanju v celoti odplačna, je neutemeljen zahtevek za vračilo s to pogodbo prenesenih nepremičnin v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Pri presoji odplačnosti ali neodplačnosti pogodbe pa se ne upošteva zgolj finančna podpora, temveč tudi vsakodnevna nega in oskrba pokojnega.

Vrhovno sodišče je na Občni seji 15.10.1980 sprejelo pravno mnenje, da pogodba, s katero ena stranka za življenja izroči vse premoženje drugi stranki, ta pa se jo zaveže preživljati do njene smrti, ni pogodba dednega prava, pač pa pogodba civilnega prava. Pač pa je bila analogna uporaba pravil ZD o pogodbi o dosmrtnem preživljanju v sodni praksi zaradi specifičnosti tovrstnih razmerij uveljavljena predvsem v zvezi z razvezo ali spremembo preužitkarske pogodbe. Sprememba preživljančevih pravic v dosmrtno denarno rento je glede na vse okoliščine (ko izvrševanje pogodbe zaradi tožnikovega odhoda v dom ne pride več v poštev, razveza pogodbe pa zaradi vmesne nadaljnje odtujitve premoženja tudi ne in ko tožnik ni upravičen do subvencije oskrbnine, ki presega njegovo pokojnino, ravno zaradi s tožencem sklenjenega dednega dogovora ter mu po podatkih spisa razliko doplačujeta sestri, čeprav so vsi "pravi" bratje in sestre tožnika svoje deleže odstopili tožencu zato, da bi skrbel za invalidnega brata pravilna odločitev.

Čeprav je pogodba o preužitku izrazito osebne, zaupne narave, si pogodbenik ne more kasneje samovoljno premisliti. Pogodba ga zavezuje, razvezati pa jo je mogoče le v izjemnih primerih.

Če ima odločitev o razdelitvi preostanka premoženja v likvidacijskem postopku oblikovalni učinek za pridobitev upravičenj na tem premoženju, ni razumnega razloga, da bi drugačen režim lahko veljal za premoženje, za katerega se je šele po zaključku likvidacijskega postopka ugotovilo, da je bilo del premoženja likvidiranega subjekta.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju je odplačna pogodba, le da je izročitev premoženja odložena do smrti preživljanca. Takšna pogodba vsebuje tudi elemente aleatornosti, saj ob sklenitvi stranka ne ve, ali bo za svojo izpolnitev prejela ustrezno protivrednost. V zvezi z vprašanjem morebitne neodplačnosti pogodbe je potrebno izhajati iz poslovnega namena strank ob sklenitvi pogodbe in ne iz dejanskega stanja ob smrti preživljanca.