115. člen ZD

Nična je le tista pogodba, pri kateri nedopusten nagib bistveno vpliva na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti (prvi in drugi 40. člena OZ). Ker nagib, zaradi katerega sta pravdni stranki in izročitelj sklenili sporno pogodbo, ni nedopusten, pogodba iz tega razloga ne more biti nična.

Sporni kmetijski stroji in pripomočki so bili predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne glede na to, da v tej pogodbi niso bili nikjer izrecno navedeni. Skupaj z izročenimi nepremičninami so ob mamini smrti postali last toženca in posledično ne spadajo v zapuščino po pokojni mami. Zgolj zaradi tega, ker tožnik (kot dedič po pokojni mami) ni bil stranka izročilne pogodbe oziroma ker se po lastnih navedbah s to pogodbo ni strinjal, izročilna pogodba še ni brez vsakršnih pravnih učinkov. Tožnikovo nesodelovanje pri sklepanju izročilne pogodbe oziroma njegovo nestrinjanje s to pogodbo v konkretnem primeru ne vpliva na veljavnost izročilne pogodbe tudi iz razloga, ker iz določil te pogodbe izhaja, da je bila odplačna. Če gre za odplačno izročilno pogodbo, strinjanje drugih izročiteljevih potomcev s to pogodbo ni relevantno, saj gre za običajno, odplačno obligacijskopravno razmerje med prednikom in potomcem. Zaključek (da je toženec izpolnjeval svojo pogodbeno obveznost do mame in skrbel zanjo) za odločitev v predmetni zadevi ni pravno pomemben, kajti tožnik niti glede izročilne pogodbe niti glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni izkazal, da bi bili zaradi tožen

Skladno s sodno prakso so dejanja, ki dosegajo nivo hude nehvaležnosti, kazniva dejanja zoper izročitelja ali njegove bližnje. Huda nehvaležnost je ravnanje osebe, ki izraža ali pomeni zelo intenzivno prekršitev zoper moralna načela in skupne norme obnašanja.

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj ob odločanju o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine pravilno presodili trditve tožencev o vlaganjih v nepremičnine.

Plačevanja preživnine v smislu drugega odstavka 115. člena ZD ne gre razumeti le dobesedno kot izplačevanje preživninskega zneska. Gre za neizpolnjevanje vseh dogovorjenih obveznosti oziroma bremen, ki so bila dogovorjena za ohranjanje izročiteljevega dotedanjega življenjskega standarda. To vključuje tudi oviranje užitka izročenega premoženja ali oviranje izvrševanja dogovorjene služnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je kljub elementu tveganja obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank, pri čemer nesorazmerja (pravilno) ni ugotavljalo na podlagi matematična izračunana s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, ampak na podlagi volje in namena pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe.

Pritožbeno sodišče se je pri presoji pravnega standarda velike nehvaležnosti oprlo na vzroke za razdedinjene iz 42. člena ZD, kar je v skladu z uveljavljeno sodno prakso (prim. zadeve II Ips 251/95 in II Ips 22/2006). Pravilno je zaključilo, da verbalne žalitve in nekorektnosti ter medsebojni spori pravdnih strank, katerih pobudnica je večkrat sama tožnica, ne pomenijo velike nehvaležnosti. Zaradi nesporazumov med pravdnimi strankami izročilna pogodba tudi ni nična.

Okoliščine, ki nastopijo po sklenitvi pogodbe, ne morejo biti razlog za njeno razveljavitev. Tožnik, ki se v tožbi ni skliceval na morebitne napake pri sklenitvi izročilne pogodbe, ampak je toženki očitana velika nehvaležnost in neizpolnitev prevzetih pogodbenih obveznosti, ne more zahtevati razveljavitve izročilne pogodbe, ampak jo ima pravico preklicati in zahtevati vrnitev izročenega ali prisilno izpolnitev pogodbene obveznosti.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaenkrat več razlogov govori za dejstvo, da predstavlja sporno nepremično premoženje skupno premoženje pravdnih strank. Takšen sklep, upoštevajoč tudi aleatorni značaj konkretne pogodbe, temelji na III. členu izročilne pogodbe z dne 22.10.1980, s katerim so se pogodbene stranke med drugim dogovorile, da si izročevalec - toženčev oče zase in za svojo ženo v primeru bolezni in onemoglosti izgovori celotno gospodinjsko pomoč, bolniško nego, zdravila in zdravniško pomoč, ob smrti pa krajevnim običajem primeren pogreb. Narava spornega razmerja je sodišču prve stopnje v obravnavani zadevi narekovala, da se opredeli ne le glede sklenitvene faze pogodbe, ampak tudi glede njenega izpolnjevanja. Zakonska definicija skupnega premoženja namreč vsebuje dve temeljni predpostavki, ki morata biti podani kumulativno: - premoženje mora biti pridobljeno v času trajanja zakonske zveze; - pridobljeno mora biti z delom. Premoženje, ki ni pridobljeno z delom, ne more biti skupno premoženje. Čeprav bi se torej izkazalo, da sta toženec in njegov oče skleni

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ocenili, da vsebuje sporna pogodba največ elementov izročilne pogodbe in sta razvezo pogodbe utemeljili z razlogi, ki so navedeni v 115. členu ZD. Pri tem nista navajali razlogov iz prvega odstavka tega člena, kot meni tožena stranka, temveč sta se (vsaj opisno) opirali na drugi in tretji odstavek 115. člena ZD, ki omogočata razveljavitev izročilne pogodbe, če prevzemnik ne izvršuje dogovorjenih določil o preživljanju ali plačilu dolgov ter v drugih primerih neizpolnitve bremen, če gre za bremena, ki so pomembna za izročitelja, in druge okoliščine primera.

Pogodba o preužitku je v bistvenem podobna pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenje ter je zanjo mogoče uporabljati določbe ZD, ki urejajo to pogodbo.

Če sodišče spozna, da primarni zahtevek ni utemeljen, odloči o podrejenem zahtevku hkrati z zavrnitvijo primarnega zahtevka, lahko pa tudi počaka z odločitvijo do pravnomočnosti odločitve o primarnem zahtevku.

Po prejšnjem zakonu o pravdnem postopku je obstajal objektivni razlog za izključitev pritožbenega sodnika le, če je sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča (5. točka 71. člena ZPP/77). S tem je nedvomno mišljeno le neposredno sodelovanje pri izdaji sodbe, s katero se je končal postopek na prvi stopnji, ne pa tudi pri pripravljalnih dejanjih.

Izročitelj ima pravico zahtevati, da mu potomec ali posvojenec vrne, kar je dobil z izročitvijo in razdelitvijo, če ta zagreši proti njemu veliko nehvaležnost, slednjo okoliščino pa se ugotavlja in presoja po pravnih pravilih 948. paragrafa ODZ.

Izročitelj ima pravico zahtevati preklic izročitve in da mu potomec vrne, kar je dobil z izročitvijo in razdelitvijo, če ta zagreši proti njemu veliko nehvaležnost. V drugih primerih neizpolnitve bremen, prevzetih s sporazumom o izročitvi in razdelitvi, pa sodišče odloči, upoštevajoč pomembnost bremen za izročitelja in druge okoliščine primera, ali ima izročitelj pravico zahtevati vrnitev danega premoženja ali pa ima samo pravico zahtevati prisilno izpolnitev bremen.

Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.

Pravnemu standardu velike nehvaležnosti kot razlogu za preklic izročitve premoženja iz prvega odstavka 115. člena Zakona o dedovanju (ZD), sta nižji sodišči dali pravo vsebino. Za ta pravni standard je mogoče uporabiti kot merilo določneje opredeljene vzroke za razdedinjenje dediča iz 1. in 2. točke prvega odstavka 42. člena ZD. Če namreč oporočitelj lahko iz tam naštetih razlogov razdedini dediča glede pričakovane dediščine, ni videti razloga, da to ne bi veljalo za preklic izročitve premoženja za izročiteljevega življenja. Po navedenih določbah lahko oporočitelj dediča razdedini, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom ali če je naklepoma storil zoper njega kakšno hujše kaznivo dejanje. Za slednje tožeča stranka niti ne trdi, da bi šlo. Za dejanje svojega moža, ki je vsekakor obsojanja vredno, pa toženka ne odgovarja in ji ga ni mogoče pripisati kot razlog za preklic izročitve. Kar zadeva kršitev moralnih dolžnosti, pa spet ni mogoče toženkinega dejanja, ko ni posegla v prepir med tožnico in svojim možem, ki se je sprevrgel v surov obračun slednjega s tožnico, presoditi kot kršitve moralne dolžnosti, kakršno opredeljuje zako

V takih primerih, ko izročevalec premoženja brez utemeljenih razlogov odklanja pravilno ponudene izpolnitve prevzemnika premoženja, ni mogoče govoriti o prevzemnikovem neizpolnjevanju pogodbe. Izročevalec premoženja v takih okoliščinah ni upravičen zahtevati razveze pogodbe, saj pogodbe ne more razdreti pogodbenik, ki s svojim ravnanjem preprečuje sopogodbeniku izpolnjevanje njegovih obveznosti, niti niso podane kakšne druge okolnosti, ki bi utemeljevale razvezo pogodbe. Pri tem je še pomembno, da je toženec po ugotovitvah nižjih sodišč pripravljen še naprej izpolnjevati s pogodbo prevzete obveznosti.

Pri izročilni pogodbi premoženje preide takoj na drugo pogodbeno stranko, pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju pa je izročitev odložena do preživljalčeve smrti.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta toženec in njegov sedaj pokojni oče J.K. sklenila 11.5.1981 izročilno pogodbo, s katero si je izročevalec izgovoril v svojo korist in korist žene M. ter hčerke K. dosmrtno pravico stanovanja in dosmrtno brezplačno oskrbo v breme toženca proti izročitvi svojega posestva tožencu v takojšnjo last in posest. Po takih ugotovitvah sta bila sopogodbenika le toženec in njegov oče, ne pa tožnica, v katere korist je bila izgovorjena pravica do dosmrtne brezplačne oskrbe. Tožnica kot oseba, v korist katere je njen oče izgovoril določene terjatve, je kot tretja pridobila lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku le do izpolnitve (prvi odstavek 149. člena zakona o obligacijskih razmerjih), ne pa pravice do razveze izročilne pogodbe, ki je pridržana le izročevalcu (analogno določilom prvega in drugega odstavka 115. člena zakona o dedovanju ter 120. člena istega zakona). To pravno dalje pomeni, da tožničin tožbeni zahtevek na razvezo izročilne pogodbe ni utemeljen.