555. člen OZ

Za hudo nehvaležnost po sodni praksi ne gre samo v primerih, ko prevzemnik izvrši kaznivo dejanje zoper izročitelja in njegove bližnje, kot bi bilo to mogoče sklepati iz dela presoje sodišče prave stopnje, ampak v vseh primerih ravnanja, ki pomenijo hudo in intenzivno kršitev moralnih načel in skupnih norm obnašanja zoper izročitelja in njegove bližnje. V skupino izročitelju bližnjih oseb po določbi prvega odstavka 555. člena OZ ne spadajo le osebe, ki so z izročiteljem v krvnem sorodstvu, pač pa vse osebe, na katere je izročitelj čustveno navezan.

Izročilna pogodba je pravni posel, na podlagi katerega izročitelj v breme svojega premoženja in v soglasju s svojimi nujnimi dediči prvega dednega reda enega ali več sopogodbenikov (izročiteljeve potomce ne glede na oddaljenost sorodstva z izročiteljem, lahko pa tudi izročiteljevega zakonca) neodplačno obogati. Interes pogodbenih strank, ki ga zasledujejo s sklenitvijo izročilne pogodbe, je v vnaprejšnji ureditvi dedno pravnih razmerij izročitelja in njegovih dedičev prvega reda. Pri izročitvi in razdelitvi vsega izročiteljevega premoženja je v njegovem interesu tudi zagotovitev dosmrtnega preživljanja zanj in za tiste, ki se pred izročitvijo preživljajo iz izročiteljevega premoženja. Izročitelj lahko zato zase ali za druge osebe pridrži posamezne pravice po 551. členu OZ. V tem primeru nastane med strankami dvostransko obligacijsko razmerje. Prvotni namen izročilne pogodbe zagotovo ni bil v tem, da tožnik kmetijo izroči tretji osebi - skrbnici, ki bi na daljavo urejala dokumentacijo, kmetijo pa bi obdelovale in za tožnika skrbele tretje osebe, ki jih niti ne pozna (najeti pomočniki), če bi drugi toženec in njegova partnerka dejansko sledila pozivu na izselitev. Zaradi spr

Sodišče druge stopnje pritrjuje materialnopravni kvalifikaciji zgoraj povzetega dejanskega stanja, tako glede zaključka, da toženčeva pripoznava primarnega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti sporazuma nasprotuje določbi 3. člena ZPP, zato sodišče takšnega razpolaganja ne sme dopustiti, kot zaključku o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka na ničnost spornega sporazuma.

V izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje ponuja sklep, da bi se lahko tožnica posledicam izognila s tem, da bi sprejela pomoč, ki je toženka ne zavrača in še vedno obstaja njena pripravljenost, da se s tožnico zbliža in ji pomaga. Nenazadnje tožnica sama v pritožbi navaja, da bi bila vesela in hvaležna toženkine pomoči.

Nična je le tista pogodba, pri kateri nedopusten nagib bistveno vpliva na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti (prvi in drugi 40. člena OZ). Ker nagib, zaradi katerega sta pravdni stranki in izročitelj sklenili sporno pogodbo, ni nedopusten, pogodba iz tega razloga ne more biti nična.

Glavna obravnava je bila končana na naroku dne 11. 3. 2020, tožnik takrat niti ni podal nobenega predloga za dodatno zaslišanje tožencev niti ni uveljavljal kršitve določb pravdnega postopka. Predlog za dodatno zaslišanje prve toženke s strani tožnika je podal šele z vlogo z dne 15. 4. 2020, torej po koncu glavne obravnave.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da odnosa med pravdnima strankama po sklenitvi izročilne pogodbe ni mogoče ocenjevati neodvisno od preteklih družinskih razmer in dogajanja pred sklenitvijo izročilne pogodbe. Prav tako je pravilno njegovo izhodišče, da je za odločitev o utemeljenosti zahtevka ključen odnos med pravdnima strankama. Ker pa sta na ta odnos pomembno vplivala tudi njuna partnerja, ga sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo izolirano, temveč je obravnavalo tudi druga razmerja v družini. Šele na ta način je namreč lahko ugotovilo, ali gre poslabšanje odnosa med pravdnima strankama pripisati spremenjenemu obnašanju toženke ali pa je posledica nerazčiščenih odnosov v družini ter ravnanja tožnice in A. A.

Ključna razlika med izročilno pogodbo in pogodbo o preužitku ni v (ne)odplačnosti, temveč v tem, da je prevzemnik pri pogodbi o preužitku lahko kdorkoli, pri izročilni pogodbi pa so to le izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci ter zakonec oziroma zunajzakonski partner, hkrati pa se za njeno veljavnost zahteva soglasje vseh k dedovanju poklicanih potomcev izročitelja (prvi odstavek 547. člena OZ). Če so ti pogoji izpolnjeni, gre za izročilno pogodbo, ne glede na namen izročitelja in ne glede na to, ali si je ob sklenitvi pogodbe pridržal pravice v smislu 551. člena OZ ter kakšen obseg pravic si je pridržal. Tožnik je ob sklenitvi pogodbe upravičeno pričakoval, da mu bo podpora in pomoč nudena s strani oseb, ki mu bodo blizu. V nasprotju s tem je po smrti sina na mestu prevzemnika (in preživljalca) oseba, s katero nima nobenega stika ter ji ne zaupa in ki tudi sama kaže odklonilni odnos do njega. Te spremembe ni zakrivil tožnik, temveč je posledica objektivnih okoliščin. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da se je popolnoma izjalovil njegov namen ob izročitvi polovice stanovanja, ki je bil v tem, da bo v ranljivem obdobju starosti in načetega zdra

Obseg pravnomočnosti sodbe, v zadevi, v kateri je bilo že pravnomočno odločeno, je potrebno presojati iz vidika razlage celotne odločbe, tako izreka, dejanskega stanja in razlogov odločbe, navedeno pa kaže, da dejanska podlaga v obravnavani zadevi ni identična tisti, o kateri je bilo že odločeno, saj se tožnik sklicuje na slabo zdravstveno stanje nastalo po 30. 8. 2013, torej po trenutku zaključka glavne obravnave v prvi, že razsojeni zadevi pred sodiščem prve stopnje.

Skladno s sodno prakso so dejanja, ki dosegajo nivo hude nehvaležnosti, kazniva dejanja zoper izročitelja ali njegove bližnje. Huda nehvaležnost je ravnanje osebe, ki izraža ali pomeni zelo intenzivno prekršitev zoper moralna načela in skupne norme obnašanja.

Plačilo enega računa za elektriko (četudi je elektrika za pritožnika še tako pomembna dobrina), ob upoštevanju vseh ostalih bremen toženca ter okoliščin obravnavanega primera, iz katerih jasno sledi, da je vzrok nesoglasij med pravdnima strankama v tožnikovi sferi oziroma sferi njegove žene, nikakor pa ne v toženčevi sferi, ne utemeljuje zahtevka za preklic izročilne pogodbe in vrnitev danega premoženja.

Izročitelj si v izročilni pogodbi lahko izgovori dosmrtno preživljanje ali kakšno drugo nadomestilo, ki je v izročiteljevem življenjskem interesu, saj mu omogoča ohranitev njegovega življenjskega standarda ali pa mu celo zagotovi možnosti za preživetje, posebej ko izroči in razdeli vse ali glavnino svojega premoženja, drugih sredstev za preživljanje (npr. pokojnine) pa nima ali so le-ta preskromna. Čeprav je toženec v začetnem obdobju po sklenitvi pogodbe svoje obveznosti iz izročilne pogodbe v pretežni meri izpolnjeval, že več kot leto dni trajajoče popolno zanemarjanje obveznosti iz izročilne pogodbe več kot zadošča za zaključek, da je toženčevo neizpolnjevanje z izročilno pogodbo prevzetih obveznosti trajne narave.

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj ob odločanju o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine pravilno presodili trditve tožencev o vlaganjih v nepremičnine.

Za utemeljenost preklica ne zadostuje vsaka nehvaležnost, ampak mora biti ravnanje tako zavržno, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi potomec izročeno premoženje obdržal. Kot hudo nehvaležnost je mogoče šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic pogodbe. Presoja o obstoju velike nehvaležnosti narekuje celovito presojo vseh okoliščin in dejanj med potomcem in izročevalcem.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je kljub elementu tveganja obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank, pri čemer nesorazmerja (pravilno) ni ugotavljalo na podlagi matematična izračunana s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, ampak na podlagi volje in namena pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe.