VSL Sklep I Cpg 21/2021

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse opr. št. V Pg 1280/2020 z dne 2. 20. 2020 zavrnilo. Bistveni razlogi v izpodbijanem sklepu so, da je sodišče s sklepom opr. št. V Pg 1280/2020 z dne 29. 9. 2020 določilo novo vrednost spornega predmeta v zvezi s primarnim zahtevkom in podrejenim zahtevkom, ki znaša za vsakega od zahtevkov po 1.052.931,00 EUR. Sodišče, ki je vezano na ta sklep, je v izpodbijanem plačilnem nalogu z dne 2. 10. 2020 sodno takso odmerilo v skladu z navedenim sklepom. Zato je sodna taksa v izpodbijanem plačilnem nalogu pravilno odmerjena in ugovor tožeče stranke ni utemeljen v skladu s prvim odstavkom 34.a člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), po katerem bi lahko tožeča stranka ugovarjala zoper plačilni nalog le iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo.

2Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila in je uveljavljala pritožbena razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru v celoti ugodi, plačilni nalog razveljavi oziroma ga spremeni in ohrani prvi plačilni nalog.

3Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da je obravnavalo pritožbo tožeče stranke tudi glede uveljavljane zmotne določitve vrednosti spornega predmeta, čeprav je zoper odločitev o ugotovitvi prave vrednosti iz prvega odstavka 31. člena ZST-1 dopustna posebna pritožba samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1). Ustavno skladna pa je razlaga določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse.¹

6ZST-1 določa v 4. poglavju (19. do 32. člen) način ugotovitve vrednosti predmeta oziroma zahtevka, ki se v posameznih vrstah postopkov vzame kot podlaga za odmero sodne takse. V 19. členu je določeno, da se sodne takse plačujejo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po zakonu. Kot podredno pravno podlago določa uporabo določb ZPP, ki se nanašajo na ugotovitev vrednosti spornega predmeta. Odločilna je vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja. Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek (in za takšen primer tudi gre), je (načeloma) odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Ob tem pa ZPP v tretjem odstavku 44. člena določa korektivno dolžnost sodišča glede vrednosti spornega predmeta, če je od tega odvisna stvarna pristojnost sodišča.

7Vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer, pač pa se je zastavilo vprašanje pravilne vrednosti predmeta kot podlage za odmero sodne takse. Tedaj velja, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, pa ZST-1, kot specialen predpis, v 31. členu prav tako nalaga sodišču korektivno dolžnost, da na primeren način preveri in določi pravo vrednost predmeta oziroma zahtevka. Na tak način ravna tudi sodišče na ugovor druge stranke, da je navedena vrednost zahtevka oziroma predmeta nepravilna. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 29. 9. 2020 na ugovor tožene stranke v odgovoru na tožbo ugotovilo drugačno vrednost spornega predmeta od vrednosti, ki jo je tožeča stranka opredelila v tožbi. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 44. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje so res skopi, vendar omogočajo materialno pravni preizkus pravilnosti izpodbijanega sklepa. Zato očitek, da je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 ni utemeljen. Kot je bilo pojasnjeno, pa sodišče tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

8Tožeča stranka s tožbo izpodbija skupščinski sklep, ki se nanaša na povečanje osnovnega kapitala tožene stranke s stvarnimi in denarnimi vložki, pri čemer gre za povečanje za najmanj 2.006.731,00 EUR in največ 2.386.125,00 EUR. Tožena stranka je v ugovoru zoper v tožbi določeno vrednost spornega predmeta pojasnila, da emisijska zneska znašata najmanj 6.622.212,30 EUR, če se vplačajo samo delnice s stvarnimi vložki, ki jih zagotovi drugi delničar oziroma največ 7.874.212,50 EUR, če bi tožeča stranka vpisala sorazmerni del delnic. Če bi tožeča stranka v sporu uspela, bi toženi stranki izostalo v plačilo od najmanj 6.622.212,30 EUR in največ 7.874.212,50 EUR. Če bi morala tožeča stranka vpisati 379.394 delnic bi morala zanje plačati emisijski znesek 1.252.000,20 EUR.

9Pravilni so razlogi v sklepu z dne 29. 9. 2020, da je pri ugotovitvenih in nedenarnih zahtevkih vrednost spornega predmeta vezana na vrednost interesa, ki ga tožeča stranka zasleduje s posamezno tožbo. Glede na pojasnjeno, je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi morala tožeča stranka kot delničar tožeče stranke, če ne bi s tožbo uspela in sklep ne bi bil izpodbit oziroma ugotovljen kot neveljaven vpisati najmanj 319.070 delnic in zanje plačati emisijski znesek v vrednosti najmanj 1.052.931,00 EUR. V teh okvirih je sodišče druge stopnje tudi dolžno preizkusiti pravilnost določene vrednosti spornega predmeta.

10Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da ima delničar le prednostno možnost, ne pa obveznosti vpisati in plačati nove izdane delnice, ampak zasleduje interes, da navedeni skupščinski sklepi ne bi bili veljavni. Imetništvo 319.070 delnic je mogoče izraziti v denarju, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo.

11V zvezi z izračunom višine na novo odmerjene sodne takse, razen v zvezi z vrednostjo spornega predmeta, tožeča stranka ni uveljavljala nobenih pritožbenih razlogov.

12V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZST-1 se v primeru, če sodišče po 31. členu ZST-1 določi novo vrednost predmeta, vzame kot podlaga za plačilo takse nova vrednost. Če je nova vrednost višja od prvotne, mora stranka doplačati ustrezen del takse. Glede na vrednost spornega predmeta, kot jo je določilo sodišče prve stopnje s sklepom z dne 29. 9. 2020, znaša vrednost spornega predmeta za primarni in podrejeni zahtevek po 1.052.931,00 EUR. Zato je tožeča stranka v skladu s tarifno št. 1111 ZST-1 pravilno dolžna plačati sodno takso še v znesku 6.185,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato, ob upoštevanju že plačane sodne takse 340,00 EUR, s plačilnim nalogom z dne 2. 10. 2020, tožečo stranko pravilno pozvalo k njenemu doplačilu, njen ugovor zoper plačilni nalog pa kot neutemeljenega zavrnilo.

13S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

14Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, ni ugotovilo nobenih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev. Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

15O pritožbi je odločila sodnica posameznica (prvi odstavek 366.a člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

¹ VSL sklep I Cpg 201/2019, 23. 4. 2019, VSL sklep I Cpg 202 /2017, 19. 4. 2017.