VSRS Sodba II Ips 100/2019

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 280,24 EUR stroškov revizijskega postopka.

Bistvene dejanske okoliščine spora in zahtevki

1Tožnica je trdila, da je solastnica parcele št. 266/85 k.o. ... do ¼, tožena stranka pa parcelo uporablja brez pravne podlage. Zahtevala je, naj jo izprazni oseb in stvari, ji jo vrne v posest in opusti vse nadaljnje posege na njej ter ji za čas od 1. 1. 2006 dalje plača mesečno uporabnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločitev in ključni razlogi sodišč prve in druge stopnje

2Sodišče prve stopnje je vse zahtevke zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica v zemljiški knjigi vpisana kot solastnica sporne nepremičnine na podlagi odločbe o denacionalizaciji Upravne enote Tržič, a je bila ta z odločbo Upravne enote Laško glede sporne parcele izrečena za nično, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je odločbo o ugotovitvi ničnosti potrdilo, s čimer je odločba o ničnosti denacionalizacijske odločbe postala skladno z določbo 224. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dokončna. Tožnica je zoper odločbo ministrstva vložila tožbo v upravnem sporu, zato odločbi nista pravnomočni. Odločba Upravne enote Laško je dokončna, zato tožnica kljub vpisu solastninske pravice v zemljiški knjigi v njeno korist ni solastnica sporne nepremičnine in ni aktivno legitimirana za negatorno tožbo po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

3Drugostopenjsko sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Tako kot je tožnica solastninsko pravico pridobila z dokončno denacionalizacijsko odločbo, jo je z dokončnostjo odločbe o njeni ničnosti tudi izgubila. Z odločbo o ugotovitvi ničnosti denacionalizacijske odločbe je bilo v pridobljeno pravico poseženo z učinkom za nazaj (ex tunc), z vzpostavitvijo stanja, kakršno bi bilo, če nezakonitega upravnega akta sploh ne bi bilo. Zato tožnica ni nikoli postala solastnica sporne nepremičnine in ni aktivno legitimirana za negatorno tožbo po 99. členu SPZ in tudi ne za uveljavljanje uporabnine po drugem odstavku 96. člena SPZ.

4Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili ključno tožničino tezo, da lastninske pravice ni izgubila že z dokončnostjo odločbe o ugotovitvi ničnosti odločbe o denacionalizaciji in da bi jo lahko izgubila le, če bi bila odločba o ugotovitvi ničnosti pravnomočna, a ni, saj je še v teku upravni spor. Po jasni določbi 42. člena SPZ je podlaga za pridobitev lastninske pravice že dokončna in ne šele pravnomočna odločba upravnega organa. SPZ je od Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) kasnejši in specialnejši glede načina in trenutka pridobitve lastninske pravice. Določba 66. člena ZDen, na katero se sklicuje tožnica, ne posega v SPZ in ne zahteva pravnomočnosti za nastanek lastninske pravice, ampak le za deklaratorni vpis v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti. Če za nastanek lastninske pravice zadošča dokončnost upravne odločbe, to velja tudi za njeno izgubo.

Dopuščeni vprašanji

5S sklepom II DoR 493/2018 z dne 16. 5. 2019 je Vrhovno sodišče na predlog tožnice dopustilo revizijo glede vprašanj:

- ali in kakšen vpliv na pravnomočno odločbo o denacionalizaciji (o vrnitvi nepremičnine upravičencu do denacionalizacije) ima dokončna upravna odločba o ničnosti takšne odločbe o denacionalizaciji ter

- ali lahko preneha lastninska pravica na nepremičnini, pridobljeni s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, že zgolj z dokončnostjo upravne odločbe, zoper katero je vložena tožba v upravnem sporu.

Povzetek revizijskih navedb in navedb odgovora na revizijo

6Tožnica v reviziji trdi, da je v izpodbijani sodbi presoja vprašanj, glede katerih je bila dopuščena revizija, materialnopravno zmotna, kar obširno obrazloži.

7Njene navedbe so osredotočene na tezo, da se lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele s pravnomočnostjo in ne že z dokončnostjo denacionalizacijske odločbe. Izpodbijana sodba se pri argumentaciji nasprotnega stališča sklicuje na stališče v komentarju SPZ iz leta 2004, ki je v novejšem komentarju opuščeno. Določba 42. člena SPZ je upoštevna v delu, ki določa, da se lastninska pravica pridobi z dokončno odločbo upravnega organa, ne pa v nadaljevanju, kjer je določeno, da to velja le, če zakon ne določa drugače. ZDen določa drugače, na primer v sedmem odstavku 44. člena, v 66. členu, v 78. členu ZDen, v 24., 25. in 27. členu novele ZDen-B in v 3. členu novele ZDen-C, in sicer, da učinkuje odločba o denacionalizaciji šele s pravnomočnostjo. Oblikovalni učinek odločbe o denacionalizaciji nastopi šele z njeno pravnomočnostjo, kar izhaja iz 13. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-457/09, 6. in 7. točke odločbe Up-20/10 ter odločb Vrhovnega sodišča II Ips 346/2014, II Ips 388/2011, II Ips 124/2012 in II Ips 242/2014. Ustavno in Vrhovno sodišče na to vežeta tudi načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave: pravnomočna odločba o denacionalizaciji je lahko iz razloga in po postopku, določenem zakonom, izrečena za nično samo s pravnomočno odločbo o ničnosti. Takšne odločbe pa ni, zato je v izpodbijani sodbi zmotno uporabljen tudi 158. člen Ustave. Samo pravnomočna odločba, s katero se izreče odločbo o denacionalizaciji za nično, lahko vpliva na veljavnost pravnomočne odločbe o denacionalizaciji. Zato pravnomočna odločba o denacionalizaciji velja in ni nična. To potrjuje določba izreka odločbe o denacionalizaciji, da se tožnici kot upravičenki do denacionalizacije vrnejo nepremičnine v last (šele) z dnem pravnomočnosti te odločbe. Izpodbijana sodba sicer omeni, da trenutek pridobitve lastninske pravice nastopi s trenutkom, določenim v posamični odločbi o denacionalizaciji, vendar tega ne upošteva pri odločitvi. Po 66. členu ZDen se spremembe zemljiškoknjižnega stanja na podlagi odločb o denacionalizaciji izvedejo šele po pravnomočnosti. ZDen torej določa, da se lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji in to mora veljati za odločbo o ugotovitvi njene ničnosti. Učinki določbe 66. člena ZDen (vsaj posredno) posegajo in vplivajo na lastninsko pravico, ki je ustavnopravno zavarovana človekova pravica. Ni je mogoče odvzeti ali omejiti brez učinkovite možnosti sodne presoje. Izpodbijana sodba tako krši četrti odstavek 15. člena in 23. člen Ustave, ki zagotavljata sodno varstvo človekovih pravic, tudi pravico do zasebne lastnine. Dokončna upravna odločba o ničnosti pravnomočne odločbe o denacionalizaciji ne pomeni odločitve o lastninski pravici, ampak zgolj ugotovi ničnost odločbe o denacionalizaciji. Na njeni podlagi ni mogoče presojati obstoja ali neobstoja lastninske pravice tožnice. Odločba ne pomeni odvzema lastninske pravice. Lahko je le podlaga za vložitev izbrisne tožbe in šele pravnomočna sodba, izdana po izbrisni tožbi, bi lahko vplivala na lastninskopravna razmerja. Izpodbijana sodba se zmotno sklicuje na deklaratornost vpisa v zemljiško knjigo, saj ne gre za pridobitev lastninske pravice, ampak odločanje o ničnosti odločbe. Zato krši 7. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) o oblikovalnem učinku vpisov. Stvarne pravice na nepremičnini se pridobijo oziroma prenehajo s trenutkom učinkovanja vpisa v zemljiško knjigo, če zakon ne določa drugače. Za prenehanje stvarne pravice pa zakon ne določa drugače.

8Revizijo tožnica zaključi s sporočilom, da je Upravno sodišče po vložitvi predloga za dopustitev revizije s sodbo U 1653/2017-56 z dne 19. 2. 2019 odločbo o ugotovitvi ničnosti odločbe o denacionalizaciji odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek. Ker odločbe o ugotovitvi ničnosti denacionalizacijske odločbe ni več, je tožnica vložila predlog za obnovo postopka v tej pravdni zadevi, o kateri sodišče še ni odločilo.

9Toženca sta na revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču sta predlagala, naj jo zavrne. Nasprotujeta revizijskim stališčem tožnice, da ZDen, drugače kot SPZ, določa, da se na podlagi denacionalizacijske odločbe lastninska pravica na nepremičnini pridobi (in izgubi) s pravnomočnostjo te odločbe. Menita, da si tožnica predpise in sodno prakso, na katere se sklicuje, zmotno razlaga, njena stališča pa so v nasprotju s temeljnimi značilnostmi originarnega načina pridobitve lastninske pravice. Kot pravilna povzemata stališča sodb nižjih sodišč.

Presoja utemeljenosti revizije

10Revizija ni utemeljena.

11Vrhovno sodišče je o pravnih vprašanjih, glede katerih je bila revizija dopuščena v tej zadevi, že odločilo o reviziji tožnice s sodbo II Ips 101/2019 z dne 5. 12. 2019, v pravdi, ki jo je vodila zoper drugo toženo stranko v zvezi z drugo nepremičnino, ki pa je bila predmet enake odločitve upravnih organov kot tu obravnavana nepremičnina. Zato v nadaljevanju povzema razloge navedene sodbe, ki utemeljujejo zavrnitev tožničine revizije tudi v tej zadevi.

O neupoštevanju sodbe Upravnega sodišča U 1653/2017-56 z dne 19. 2. 2019

12Vrhovno sodišče lahko odloča le po stanju ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Zato ni upoštevalo kasneje izdane sodbe Upravnega sodišča I U 1653/2017, s katero je bila odpravljena odločba Upravne enote Laško o ugotovitvi ničnosti odločbe o denacionalizaciji in zadeva vrnjena temu organu v ponoven postopek. Ta sodba bo lahko upoštevana v postopku po predlogu za obnovo postopka.

O učinkih dokončne upravne odločbe o ugotovitvi ničnosti odločbe o denacionalizaciji

13V upravnem postopku ima dokončnost odločbe enak učinek kot pravnomočnost, z razliko, da dokončnost ni ovira za izpodbijanje odločbe v upravnem sporu. Dokončnost je lastnost, zaradi katere stranka odločbe ne more izpodbijati s pritožbo, ker je bilo dokončno odločeno o njenem zahtevku oziroma o njenem pravnem položaju v postopku, ki se je začel po uradni dolžnosti. Dokončnost odločbe pomeni posebno obliko trdnosti odločitve o javnopravnem razmerju med državo in posameznikom, še preden odločba postane pravnomočna, kar je posebnost upravnega postopka v primerjavi z drugimi pravnimi postopki, saj je tudi v dokončno odločbo mogoče poseči le z uporabo izrednih pravnih sredstev ter upravnega spora.

14Pravna ureditev upravnega postopka veže učinkovanje odločbe praviloma na njeno dokončnost: tedaj postane izvršljiva, stranka lahko začne izvrševati svoje pravice (prvi odstavek 224. člena ZUP). Zakon lahko izjemoma določi, da pravni učinek odločbe nastopi šele po njeni pravnomočnosti.¹ Če je zoper dokončno in izvršljivo odločbo začet upravni spor, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

15Pravnomočna postane odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku (prvi odstavek 225. člena ZUP). Vendar pa tudi pravnomočnost upravne odločbe ne pomeni absolutne nespremenljivosti pravnega razmerja, ki izhaja iz dispozitiva izdane odločbe, saj se vanj lahko poseže ob pravilni uporabi pravnih sredstev, določenih z zakonom.² Po četrtem odstavku 225. člena ZUP je namreč (tudi) pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti (samo) na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.

16Iz doslej povedanega izhaja, da pravnomočnosti sodne odločbe vsebinsko ustreza dokončnost upravne odločbe. Zoper dokončno upravno odločbo je sicer dovoljen upravni spor kot sodni nadzor nad zakonitostjo dokončnih upravnih aktov (157. člen Ustave), kar pa odločbi ne jemlje kvalitete in učinkov, ki jih določa zakon, in kot jih sicer uživa pravnomočna sodna odločba. Načelo pravnomočnosti (158. člen Ustave) zato ni bilo kršeno, pa tudi ne pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj je tožnici zagotovljen nadaljnji preizkus zakonitosti dokončne upravne odločbe v upravnem sporu.

17Pravna posledica najhujših kršitev pravil procesnega in materialnega prava je ničnost upravne odločbe. Zaradi posledic, ki iz ničnosti izhajajo, so ničnostni razlogi v zakonu natančno določeni in omejeni. Odločba se izreče za nično s posebno novo odločbo, s katero se nična odločba ne odpravi, razveljavi ali spremeni, ampak se ugotovi njena ničnost (deklarativna odločba) in s tem tudi njena neobstojnost, kar ima za posledico odpravo pravnih posledic, ki so morebiti iz nje že nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). Ker se z izrekom odločbe za nično odpravijo tudi vse pravne posledice, ki so iz nje nastale, je treba hkrati odpraviti vse poznejše odločbe in sklepe, ki jim je bila temelj nična odločba.³

18Glede učinkovanja odločb, s katerimi se izreče kakšna odločba za nično, ZUP nima posebnih določb, zato velja splošno pravilo, pojasnjeno v 14. točki obrazložitve: odločba učinkuje, ko postane dokončna, torej ko je ni več mogoče izpodbijati s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Odstopa od tega splošnega pravila ne utemeljuje niti okoliščina, da gre v obravnavani zadevi za upravno odločbo, izdano v denacionalizacijskem postopku. V postopkih uveljavljanja pravic po ZDen se uporablja ZUP, če ZDen ne določa drugače (drugi odstavek 6. člena ZDen), ZDen pa o učinkovanju odločb (zlasti ne odločb o izreku ničnosti odločbe) posebnih določb nima.

19Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje torej je, da upravna odločba, da se pravnomočna odločba o denacionalizaciji o vrnitvi nepremičnine izreče za nično, s trenutkom dokončnosti učinkuje za nazaj, vse do dneva izdaje odpravljene odločbe, torej vzpostavlja stanje, kot da (nična) odločba sploh ni bila izdana.

O prenehanju lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, ki je bila z dokončno odločbo izrečena za nično

20Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa. Smiselno enako kot za pridobitev mora namreč veljati tudi za izgubo (prenehanje) lastninske pravice na tej podlagi.

21Določba 42. člena SPZ je jasna. Določa, da se lastninska pravica pridobi s pravnomočno sodno odločbo ali dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon določa drugače. V literaturi⁴ se pojasnjuje, da 42. člen SPZ kot pridobitni način določa takšno odločbo državnega organa, ki je ni mogoče izpodbijati z rednim pravnim sredstvom. Kot je bilo obrazloženo, je dokončnost upravne odločbe v tem pogledu izenačena s pravnomočnostjo sodne odločbe. Pravilo torej je, da se lastninska pravica pridobi že z dokončno (in ne šele pravnomočno) upravno odločbo upravnega organa, zakon pa lahko določi drugače.

22Drugače določa na primer Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) v prvem odstavku 204. člena: razlastitveni upravičenec pridobi lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah s pravnomočno odločbo o razlastitvi.⁵ ZDen podobne določbe nima, zato se po stališčih v literaturi uporabi splošna določba o pridobitvi lastninske pavice z njeno dokončnostjo.⁶ Opustitev posebne obravnave pridobitve lastninske pravice z (dokončno) upravno odločbo v novejšem komentarju⁷ ne pomeni nujno spremembe stališča v literaturi, kot to očitno razume tožnica, saj načelno stališče o pridobitvi lastninske pravice z dokončno odločbo upravnega organa ostaja tudi v tem komentarju enako.⁸

23Prav pa ima tožnica, da ZDen dokončnosti odločbe o denacionalizaciji ne omenja, na drugi strani pa na več mestih kot ključno okoliščino določa pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji.⁹ Vendar pa z izjemo 66. člena ZDen nobena druga določba ni povezana z vprašanjem lastninske pravice ali njene pridobitve. Vrhovno sodišče sodi, da gre za tako pomembno vprašanje, da mora biti trenutek pridobitve lastninske pravice nedvoumno določen (določljiv), ne pa odvisen od vsakokratnega razlagalca (konteksta) zakona. Zato se v nadaljevanju osredotoča na vprašanje, ali takšno nedvoumno določbo pomeni določilo 66. člena ZDen.

24V prvem odstavku 66. člen ZDen določa vsebino upravne odločbe o vrnitvi podržavljenega premoženja. Upravni organ tako odloči o premoženju, ki se vrača, o upravičencih, ki se jim premoženje vrača, o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača, o zavezancih za izročitev premoženja ter o rokih za izpolnitev odločbe. Tožnica opozarja, da je v konkretni odločbi o vrnitvi premoženja v izreku določeno, da se premoženje vrne v last z dnem pravnomočnosti. To je sicer res, vendar gre za odločitev v konkretni, posamični zadevi, ne pa splošno pravilo o trenutku pridobitve lastninske pravice z upravno odločbo, ki bi bilo zavezujoče za vse (enakovrstne) primere. Drugi in tretji odstavek 66. člena ZDen urejata »izvršitev« odločbe o vrnitvi premoženja v širšem pomenu. Določata namreč obveznosti upravnega organa za to, da se zagotovi polno učinkovanje izdane odločbe. Tretji odstavek 66. člena ZDen določa, da se spremembe zemljiškoknjižnega stanja na podlagi odločbe o denacionalizaciji po njeni pravnomočnosti izvedejo po uradni dolžnosti. Določba pomeni na eni strani obveznost upravnega organa, da pravnomočno odločbo o vrnitvi nepremičnin pošlje zemljiškoknjižnemu sodišču, na drugi strani pa obveznost zemljiškoknjižnega sodišča, da postopek vpisa lastninske pravice na podlagi takšne odločbe izvede po uradni dolžnosti (46. člen ZZK-1), ne določa pa trenutka pridobitve lastninske pravice. Sodna praksa¹⁰ je zavzela enotno stališče, da je pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa izviren (originaren) način pridobitve lastninske pravice. Upravičenec pridobi lastninsko pravico v trenutku, ko odločba državnega organa doseže tisto (tako) kvaliteto, kot jo za to določa zakon, vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo pa je v takem primeru deklaratornega značaja. Zato so neutemeljene trditve o kršitvi 7. člena ZZK-1 o oblikovalnih učinkih vpisov v zemljiško knjigo.

25Tožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na odločbe Ustavnega in Vrhovnega sodišča, v katerih naj bi ti dve sodišči že zavzeli stališče o tem, kdaj se v denacionalizacijskih postopkih pridobi lastninska pravica na vrnjenem premoženju. Izrecnega stališča o tem vprašanju v odločbah, ki jih tožnica citira v reviziji, ni, čeprav se je ob presoji drugih vprašanj zapisalo, da naj bi denacionalizacijski upravičenec postal lastnik vrnjenega premoženja s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Vprašanje trenutka pridobitve lastninske pravice pa v teh zadevah ni bilo ključnega pomena za odločitev in zato tak zapis tudi ni bil rezultat prave vsebinske pravne presoje.

26Vrhovno sodišče torej pritrjuje razlogom sodišč prve in druge stopnje, da glede pridobitve lastninske pravice z odločbo upravnega organa ZDen ne določa drugače, kot je predpisano v 42. členu SPZ.

27Doslej navedeno velja za pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe o vrnitvi nepremičnin, izdane v denacionalizacijskem postopku. Kot rečeno, mora smiselno enako kot za pridobitev veljati za izgubo lastninske pravice: izgubi se z dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon ne določa drugače.

28Ostane še presoja, ali za izgubo lastninske pravice zadošča izrek o ničnosti odločbe, s katero je bila lastninska pravica pridobljena, ali pa so za to res, kot meni tožnica, potrebni še nadaljnji postopki (izbrisna tožba). Če se odločba izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP-1 odpravijo pravne posledice, ki so iz nje nastale. Dokončen izrek o ničnosti denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja torej vzpostavlja stanje za nazaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. Ker odločba učinkuje z dokončnostjo, zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastninskega stanja. Za to pravdo ni pomembno, na kakšen način bo zainteresirana oseba poskrbela za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo, ampak je odločilno, da ob zaključku glavne obravnave tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Zato ji je sodišče utemeljeno odreklo pravno varstvo, ki ga uživa lastnik, in upravičenja, ki iz lastninske pravice izvirajo.

Odločitev o reviziji

29Revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Vrhovno sodišče jo je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

O stroških revizijskega postopka

30Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške revizijskega postopka in tožencema povrniti njune, odmerjene skladno z Zakonom o Odvetniški tarifi, ki ga je treba uporabiti po določbi 20. člena zdaj veljavne Odvetniške tarife, ker se je postopek pričel pred uveljavitvijo slednje. Toženki sta upravičeni do povrnitve nagrade za sestavo odgovora na revizijo po tarif. št. 3300, povečane za davek na dodano vrednost in pavšal za materialne stroške.

¹ E. Kerševan in V. Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 347.
² Prav tam, stran 350.
³ Prav tam, stran 468.
⁴ Glej M. Juhart, v M. Juhart in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 254; enako v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani in Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2016, stran 276.
⁵ Podobno je določal prej veljavni ZUreP-1 v 103. členu.Glej še III Ips 112/2009.
⁶ Glej M. Juhart, v M. Juhart in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 260.
⁷ Glej M. Juhart, v M. Juhart in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 254; enako v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani in Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2016, stran 276.
⁸ V sodbi II Ips 101/2019 je Vrhovno sodišče kot razlog navedlo možnost, da je zaradi skorajšnjega zaključka postopkov denacionalizacije opustitev lahko posledica neaktualnosti tega vprašanja.
⁹ V 22., 24., 44., 66., 77. in 78. členu.
¹⁰ Na primer v zadevah II Ips 173/2012 (prodaja v stečaju), II Ips 100/2012 (prodaja v izvršbi), III Ips 112/2009 (razlastitev) in številnih drugih.