UPRS Sodba I U 1642/2019-26

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje za tožnikova starša kot družinska člana begunca.
2. Navedla je, da je tožnik dne 8. 9. 2016 vložil prošnjo po 47. b členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinske člane osebe s statusom subsidiarne zaščite, ki pa jo je 26 10. 2016 umaknil, saj mu je bil 5. 10. 2016 priznan status begunca. Zato je vložil novo prošnjo po 47. a členu ZTuj-1 in dne 25. 10. 2016 navedel, naj se v tem postopku upošteva dokumentacija, ki jo je priložil prejšnji prošnji (navedena je v prvem odstavku prve strani obrazložitve izpodbijane odločbe). Pristojni organ je navedene listine sicer upošteval, vendar je z dopisom z dne 9. 11. 2016 tožnika po pooblaščencu (Pravno-informacijski center nevladnih organizacij, v nadaljevanju PIC) pozval, naj v enem mesecu predloži tudi manjkajoče listine (navedene so v drugem odstavku druge strani obrazložitve izpodbijane odločbe). Hkrati ga je opozoril, da bo štel njegovo prošnjo za umaknjeno, če je ne bo dopolnil v določenem roku, razen če bo iz utemeljenih razlogov zaprosil za njegovo podaljšanje. Pooblaščencu je bil navedeni dopis vročen 10. 11. 2016, tožnik pa do izteka roka (10. 12. 2016), katerega podaljšanja ni predlagal, ni ravnal skladno z njegovo vsebino. Zato je pristojni organ skladno s tretjim odstavkom 90. člena ZTuj-2 njegovo prošnjo štel za umaknjeno in postopek skladno s 135. in 136. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dne 16. 1. 2017 ustavil.
3. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo, v kateri je navedel, da je poziv na predložitev dokazil prejel po PIC. To naj ne bi bilo pravilno, saj bi moral biti vročen svetovalki za begunce A.A., ki ga je zastopala. Zato je pri obveščanju o vsebini dopisa prišlo do zamude. Pojasnjuje, da so svetovalci za begunce dolžni le zastopati stranke pred sodišči, kar pomeni, da jih niso dolžni obveščati o odločitvah pristojnih organov. Zato bi morale biti odločbe in ostala pisanja strankam vročene neposredno. Priznava, da je bil z dopisom seznanjen okoli 18. 11. 2016, vendar pa njegove vsebine ni razumel, saj ne zna slovensko, njegova pooblaščenka pa ne zna arabskega jezika. Zato je prišlo do nadaljnje zamude. Ko je tožnik razumel vsebino navedenega dopisa, je moral pridobiti listine z območja, kjer veljajo izredne razmere, nato pa jih je moral še prevesti. Glede na navedeno je v dopisu določen rok neživljenjski. Določen bi moral biti vsaj trimesečni rok.
4. V pripravljalni vlogi pojasnjuje še, da je bil poziv na predložitev listin poslan na naslov pravne osebe, s katero pooblaščenci sodelujejo, skladno s tretjim odstavkom 88. člena ZUP pa bi moral biti vročen enemu izmed njih. Tudi sicer je prošnjo v postopku za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinske člane vložila A.A., kar pomeni, da bi ji tožena stranka morala vročiti s tem povezan poziv. Priglaša stroške.
5. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da je tožnik predstavnike PIC pooblastil za zastopanje v vseh upravnih in sodnih postopkih v zvezi z mednarodno zaščito, vključno s postopkom združevanja družine. Iz pooblastila naj bi bilo razvidno, da so poleg A.A. pooblaščeni tudi drugi predstavniki PIC, kar pomeni, da je bila vročitev pravilna. Ne strinja se s tožbenim ugovorom, da svetovalci za begunce tožnikov niso dolžni obveščati o odločitvah pristojnih organov in sodišč, in meni, da je to po ZUP glavna naloga pooblaščencev. Pojasnjuje, da ZTuj-2 v petem odstavku 47a. člena določa pravico do brezplačnega prevajanja in tolmačenja le pri preverjanju družinskih vezi, zaradi česar se za prevod ostalih sodnih pisanj uporabljajo določbe ZUP. Meni še, da bi moral tožnik predlagati podaljšanje roka, če je štel, da ne bo mogel pravočasno predložiti listin iz poziva, in da so tožbi priložene listine nedopustne tožbene novote.
6. Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo in sicer je dne 29. 5. 2019 tožbi v postopku opr. št. I U 288/2017 ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.
7. Tožena stranka je zoper sodbo vložila pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije dne 9. 10. 2019 s sklepom opr. št. I Up 150/2019 ugodilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek. V obrazložitvi sklepa je Vrhovno sodišče zapisalo, da sodišče prve stopnje pri presoji pravilnosti vročanja zmotno ni upoštevalo prvega odstavka 98. člena ZUP, ki določa, da se, če se zgodi pomota pri vročitvi, šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. Glede na tožbene navedbe bi namreč moralo ugotoviti, kdaj je bila vročitev na drug način opravljena in v nadaljevanju presoditi tožbene navedbe v okviru pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je mogoče na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2 postopek ustaviti.
8. Tožba ni utemeljena.
9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:
10. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka utemeljeno ustavila postopek za združitev tožnika z njegovimi starši po tem, ko ji tožnik v postavljenem enomesečnem roku ni predložil dokumentov, ki jih je od njega zahtevala tožena stranka. Tožnik izpodbijano odločbo izpodbija z navedbami, da (i) mu je bil poziv na predložitev dokumentacije vročen nepravilno, (ii) da je do nadaljnje zamude prišlo, ker ne razume slovenskega jezika, v katerem je bil sestavljen dopis, njegova pooblaščenka pa ne arabskega ter (iii) da bi mu moral biti glede na to, da je moral dokumente pridobiti iz območja, kjer so prisotni oboroženi spopadi in jih nato še prevesti, postavljen rok vsaj tri mesece.
11. V zvezi z datumom dejanske vročitve poziva tožene stranke z dne 9. 11. 2016 tožnik navaja, da mu je bil vročen okoli dne 18. 11. 2016. Tožena stranka te navedbe ne prereka. V izpodbijanem sklepu pa je ugotovljeno, da tožnik do dneva izdaje sklepa, 16. 1. 2017, toženi stranki ni predložil zahtevane dokumentacije.
12. ZUP v prvem odstavku 98. člena določa, da se, če se pri vročitvi zgodi pomota, šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. Tožnik točnega datuma prejema poziva tožene stranke ne navaja. Glede na to, da je bil sklep tožene stranke izdan 16. 1. 2017 in da do tega dne tožnik toženi stranki ni predložil zahtevane dokumentacije, bi bila tožba lahko utemeljena le v primeru, če bi tožnik poziv, v katerem mu je bil postavljen enomesečni rok, prejel 15. 12. 2016 ali kasneje. V tem primeru bi bil izpodbijani sklep izdan pred iztekom postavljenega roka. Vendar pa je tožnik glede na lastne navedbe poziv tožene stranke prejel bistveno prej. Besedna zveza »okoli 18. 11. 2016« lahko namreč pomeni obdobje največ nekaj dni pred in po 18. 11. 2016, nikakor pa ne more zajemati tudi datumov v decembru 2016. Pomota pri vročanju, do katere je prišlo, torej ne more imeti vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, saj tožnik zahtevanih dokumentov tudi v roku enega meseca od dne, ko mu je bil poziv dejansko vročen, ni predložil toženi stranki. Tožbene navedbe z zvezi s tem so tako neutemeljene.
13. Prav tako so neutemeljene tožbene navedbe, da je do nadaljnje zamude prišlo, ker tožnik ne razume slovenskega jezika, njegova pooblaščenka pa ne arabskega. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2, ki določa, da se, če je bil postopek po tem zakonu uveden na zahtevo ali prošnjo tujca oziroma njegovega delodajalca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, njegov molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka oziroma, če se iz opustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka.
14. Situacije, v katerih stranka iz opravičenih razlogov dejanja ne more opraviti v roku, ZUP ureja z institutoma podaljšanja roka (v tretjem odstavku 99. člena) in vrnitve v prejšnje stanje (v VIII. poglavju zakona). Ne ZUP ne ZUS-1 pa ne vsebujeta pravne podlage za to, da bi sodišče v upravnem sporu razveljavilo akt upravnega organa, izdanega zaradi strankine zamude roka zaradi razlogov, ki jih stranka kot upravičene razloge za zamudo navaja šele v tožbi. Tožbene navedbe v zvezi z zamudo roka zaradi tožnikovega nerazumevanja slovenskega jezika in nerazumevanja arabskega jezika s strani njegove pooblaščenke so tako neutemeljene.
15. Tožnik še navaja, da bi mu moral biti glede na razmere v Siriji in dejstvo, da je moral dokumente po prejemu še prevesti, postavljen daljši, vsaj trimesečni rok. ZTuj-2 v prvem odstavku 90. člena med drugim določa, da lahko pristojni organ tujcu postavi primeren rok, v katerem mora predložiti zahtevane listine, potrdila oziroma druge dokaze, sicer jih ni dolžan upoštevati.
16. Tožena stranka je tožnika v pozivu z dne 9. 11. 2016 izrecno seznanila, da je enomesečni rok, ki mu ga je postavila za predložitev dokumentov, ob navedbi utemeljenih razlogov mogoče podaljšati. Tožnik je bil tako še dodatno opozorjen na možnost podaljšanja postavljenega roka, ki izhaja iz 99. člena ZUP in v okviru katere bi tožnik lahko uveljavljal, da zaradi razmer v Siriji in prevajanja dokumentacije postavljeni enomesečni rok ni primeren. Tožnik za podaljšanje ni zaprosil, dejstva, zaradi katerih naj bi bil postavljeni rok neprimeren, pa je navedel šele v tožbi, vendar brez pojasnila, zakaj tega ni storil že v postopku pred toženo stranko. Sodišče teh navedb (tudi sicer pavšalnih) zato v skladu z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo.
17. Sodišče ob tem dodaja, da je pri razlagi pogojev za ustavitev postopka na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2 v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije1 treba izhajati iz ciljev Direktiva Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (v nadaljevanju Direktiva 2003/86ES) in stališč Sodišča Evropske Unije v zadevi C-635/17. Upoštevaje določbo drugega odstavka 11. člena Direktive 2003/86/ES in dolžnost obojestranskega sodelovanja med prosilcem in organom je mogoče domnevo o umiku zahteve v zadevah združevanja družine begunca uporabiti le izjemoma, praviloma samo, če prosilec izkaže popolno pasivnost glede izpolnjevanja svoje sodelovalne dolžnosti.
18. Tožnik v obravnavani zadevi tožene stranke pred izdajo izpodbijanega sklepa ni seznanil ne z zatrjevanimi jezikovnimi težavami v komunikaciji s pooblaščenko, ne z zatrjevanimi razmerami v Siriji, zaradi katerih naj bi zahtevane dokumentacije v postopek ne bil zmožen predložiti v postavljenem roku. Od prejema poziva dne 9. 11. 2016 do izdaje izpodbijanega sklepa dne 16. 1. 2017 s toženo stranko ni vzpostavil nikakršnega stika. Glede izpolnjevanja svoje sodelovalne dolžnosti je tako izkazal popolno pasivnost, zato je tožena stranka pravilno in zakonito uporabila fikcijo umika zahteve iz tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2 in postopek ustavila.
19. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.
20. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena, saj dejansko stanje med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).