98. člen ZUP

Ker je bila pritožba, ki jo je zoper v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o denarni kazni vložil tožnik, iz procesnih razlogov (kot prepozna) zavržena, drugostopenjski organ pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o izrečeni denarni kazni vsebinsko sploh ni presojal, kar pomeni, da pritožba ni bila vsebinsko izčrpana, akt, izdan v postopku na prvi stopnji, pa ni postal materialnopravno dokončen. V takšnem primeru zoper upravni akt, izdan v upravnem postopku na prvi stopnji, tožbe v upravnem sporu ni mogoče vložiti, dokler stranka s tožbo uspešno ne izpodbije procesnih ovir za vsebinsko obravnavo pritožbe. Opravičenost vzroka za zamudo roka pa lahko organ po prvem odstavku 103. člena ZUP po vsebini presoja šele, ko ugotovi, da je stranka rok za opravo dejanja (npr. za vložitev pritožbe) zamudila zaradi vzroka, ki je na strani stranke. V primeru, če se ugotovi, da pisanje stranki ni bilo vročeno skladno s predpisi (t. i. pomota pri vročanju), gre za napako organa oziroma za procesno kršitev, zaradi katere se vročitev šteje za opravljeno šele tisti dan, za katerega se ugotovi, da je naslovnik pisanje dejansko prejel. Stranka zato v primeru ugotovljene napake pri vro

Stranka lahko vselej dokazuje, da v primeru vročitve odločbe s fikcijo vročitev ni bila pravilna. Zaradi izkazanega resnega dvoma v pravilnost in zakonitost vročitve odločbe je treba šteti, da je rok za pritožbo zoper odločbo začel teči takrat, ko se je tožeča stranka dejansko seznanila z izpodbijano odločbo.

Po presoji sodišča je dokazan resen dvom v pravilnost in zakonitost vročitve in je treba šteti, da je tožbeni rok začel teči takrat, ko se je tožeča stranka dejansko seznanila z izpodbijano odločbo.

Vročanje je v upravnem postopku dolžnost upravnega organa, ki je odločbo izdal. Ta organ je tudi odgovoren za zakonito in pravilno izvedbo postopka vročanja (VI. Poglavje ZUP, 83. člen in nasl.). O tem, da je bila odločba ali drug dokument (osebno) vročena, mora pridobiti in v postopku s pravnimi sredstvi predložiti vročilnico (97. člen ZUP) ali druge dokaze. V primeru nastopa fikcije vročitve pri presoji, ali je bila vročitev zakonito opravljena na podlagi tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, je sodišče dolžno upoštevati in po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP) vrednotiti vsa dejstva in dokaze, ki so jih predložile stranke upravnega spora glede na okoliščine posameznega primera. Pri tem pa je tudi pomembno, da je upravni organ (toženka) tisti, na katerem je dokazno breme o tem, da je bil postopek vročanja izpeljan zakonito in ne na stranki upravnega postopka (tožniku). Tako še posebej velja, da tožnik ni dolžan dokazati negativnih dejstev v zvezi s tem, npr. da sporočilo o prispelem pismu ni bilo puščeno v njegovem hišnem predalčniku. To bi glede na njegov pravni položaj, ko je v postopku vročanja zgolj naslovnik oziroma prejemnik pisanja in ne uradna ali

Ker vročitev ni bila pravilna, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko za dan vročitve ni štelo dneva objave v Uradnem listu, temveč v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZUP šele dan, za katerega se je lahko na podlagi drugih okoliščin prepričalo, da je pritožnik vedel tako za obstoj odločbe kot za njeno vsebino. Na ta dan tudi ni bilo več razlogov, da ne bi bilo mogoče šteti, da je bila vročitev opravljena, saj je bila pritožniku s tem, ko se je seznanil z obstojem odločbe in z njeno vsebino, zagotovljena pravica do pravnega sredstva oziroma je bila pomota pri vročanju sanirana v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZUP.

Čeprav je torej vročanje natančno predpisano procesno dejanje, je bistvo vročanja v tem, da se stranka seznani z vsebino odločitve, to pa je bilo v predmetni zadevi jasno in nedvomno zagotovljeno. Ne glede na način vročanja namreč ni nobenega dvoma o tem, da je storilcu bil sklep o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja osebno vročen 30. 11. 2021, s čemer je bil seznanjen z vsebino sklepa in je tudi pravočasno poskrbel za zagotovitev brezplačne pravne pomoči in vložitev pravnega sredstva zoper ta sklep. Tako način vročanja, ki se ga je poslužilo sodišče prve stopnje za vročitev izpodbijanega sklepa (ko je za pomoč pri vročanju zaprosilo PP Celje), v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Navedba stranke v prošnji za brezplačno pravno pomoč, da želi za zastopanje izbrati določenega odvetnika, sama po sebi še ne zavezuje odvetnika, da bi bil na tej podlagi dolžan opravljati storitve za stranko. Vložitev prošnje za brezplačno pravno pomoč prav tako sama po sebi še tudi ne pomeni, da bo strankini prošnji ugodeno. Pred izdajo odločbe namreč Organ za brezplačno pravno pomoč preveri pogoje za upravičenost stranke do brezplačne pravne pomoči in le v primeru, če ugotovi, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, izda odločbo, v kateri med drugim opredeli obseg zastopanja. V obravnavanem primeru pa ne more biti nobenega dvoma o tem, da odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči (še) ni bila izdana in posledično ni mogla pomeniti obveznosti odvetnice, da bi bila dolžna v imenu in za račun stranke dopolniti vlogo.

Teorija navaja, da od januarja 2008 domnevni pooblaščenec za vročanje ne potrebuje več niti pisnega pooblastila stranke, zadošča njegova izjava (ustna in podpis vročilnice), da je pooblaščen, pri čemer vročevalec le preveri istovetnost te osebe. Vročanje (domnevnemu) pooblaščencu je poleg tega povsem neomejeno, saj ni vezano zgolj na družinske člane. Pri tem pa takšna pravila vročanja veljajo tudi za odločbe, sklepe in dokumente, za katere je mogoče v zakonitih rokih vložiti pravna sredstva. Smiselno enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 78/2015 z dne 12. 4. 2017, da je bil glede na obrazložitev predloga spremembe ZUP-E, namen spremembe drugega odstavka 89. člena ZUP poenostavitev vročanja dokumentov pooblaščencem strank v upravnem postopku. Hkrati se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v citirani sodbi postavilo na stališče, da se drugi odstavek 89. člena ZUP lahko ustavno skladno razlaga le, če se stranki (naslovniku) dovoli nasprotni dokaz, da pooblastila ni dala in dokazovanje, da je bila vročitev dejansko opravljena (98. člen ZUP).

Pomota pri vročanju, do katere je prišlo, ne more imeti vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, saj tožnik zahtevanih dokumentov tudi v roku enega meseca od dne, ko mu je bil poziv dejansko vročen, ni predložil toženi stranki. Ne ZUP ne ZUS-1 ne vsebujeta pravne podlage za to, da bi sodišče v upravnem sporu razveljavilo akt upravnega organa, izdanega zaradi strankine zamude roka zaradi razlogov, ki jih stranka kot upravičene razloge za zamudo navaja šele v tožbi.

Sodišče prve stopnje bi moralo glede na izrecno tožbeno navedbo, kdaj je tožnica odločbo prejela, ki očitno nasprotuje tistemu, kar izhaja iz listin v spisu (iz vročilnice), pritožnico pred odločitvijo s tem neskladjem seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi. Stranko je namreč treba v takih procesnih situacijah v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pa je nato možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o (ne)pravočasnosti tožbe.

Da lahko stranka uresniči svojo pravico izpodbijanja pravilnosti dejstev, ki izhajajo iz vročilnice, ji mora biti ta možnost v sodnem postopku ustrezno zagotovljena. Sodišče prve stopnje bi moralo, glede na izrecno tožbeno navedbo, kdaj je odločbo prejel, ki očitno nasprotuje tistemu, kar izhaja iz listin v spisu (iz vročilnice), pritožnika pred odločitvijo s tem neskladjem seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi. Stranko je namreč treba v takih procesnih situacijah v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pa je nato možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o (ne)pravočasnosti tožbe

Sodišče prve stopnje ni razpolagalo ne z vročilnico ne s sporočilom o prejetem pismu, ki bi ga oseba, ki je opravljala vročitev, izpolnila s potrebnimi podatki (o datumu neuspelega poskusa osebne vročitve in o vložitvi sporočila o prispelem pismu v naslovnikov hišni predalčnik z opozorilom na posledice upustitve prevzema dokumenta ter datumom vložitve pisma v naslovnikov predalčnik). Oprlo se je na drugo listino – poizvednico, v kateri pošta izjavlja toženki, kaj se je dogajalo z njeno pošiljko pritožniku, ne da bi imel slednji možnost temu nasprotovati in predlagati dokaze. Če je po presoji sodišča mogoče tožbo kot prepozno zavreči, iz okoliščin primera (npr. iz vsebine tožbe) pa ne izhaja, da bi se stranka zavedala, da je njena tožba glede na sodišču predložene listine (vročilnico, poizvednico itd.) lahko prepozna, jo je treba v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Šele na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pred predsednikom senata je možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o nepravočasnosti tožbe. V ob

Tožeča stranka ima sicer prav, da bi morala tožena stranka po uvedbi stečajnega postopka pisanja v upravnem postopku stečajnemu dolžniku kot stranki, vročiti po upravitelju na poslovni naslov pravno organizacijske oblike, prek katere opravlja pristojnosti in naloge upravitelja, vpisanem v register. V konkretnem primeru je torej z vročitvijo na osebnem naslovu stečajnega upravitelja prišlo do kršitev procesnih pravil glede vročanja, vendar po mnenju sodišča kršitev pravil v konkretnem primeru ni bistvena, saj je stečajni upravitelj odločbe dejansko prejel. Ob poskusu vročitve na nepravem naslovu stečajni upravitelj vročitve ni zavrnil, saj je s podpisom vročilnice o osebni vročitvi potrdil prejem spornih odločb o vrnitvi sredstev.

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno pritrdilo tožbenemu stališču, da vročitev poziva PIC ni bila pravilna. Vendar za sklepanje, da tožnik obravnavanega poziva na predložitev dokazil ni prejel, ne v izpodbijanem sklepu ne v tožbenih trditvah ni imelo podlage. Glede na tožbene navedbe bi zato sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kdaj je bila vročitev na drug način opravljena in v nadaljevanju presoditi tožbene navedbe v okviru pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je mogoče na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2 postopek ustaviti.

Če pri vročitvi odpovedi nastane pomota, se na podlagi prvega odstavka 98. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je delavec, ki mu je bila odpoved namenjena, pisno odpoved dejansko dobil. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 1. 2013 dobil pred dejanskim prenehanjem delovnega razmerja, tj. 1. 4. 2013. Zato dejstvo, da je bila pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi skupaj z odgovorom na tožbo v tem sporu vročena dne 8. 7. 2013 pooblaščenki tožnika, ni pomembno. Vročitev pisne odpovedi po datumu odjave tožnika iz zavarovanja ne more imeti pravnih učinkov. Zato je tožnik skladno z 24. in 25. členom ZJU pravočasno uveljavljal kršitev pravic po vrnitvi z bolniške odsotnosti dne 2. 4. 2013, ko je zvedel, da mu je pri toženi stranki dejansko prenehalo delovno razmerje (na podlagi ustne odpovedi). To ni zakonito prenehalo, ker pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na podlagi pravilno vročene odpovedi v obliki pisnega sklepa (prvi odstavek 24. člena ZJU), česar pa tožena stranka v tem sporu ni dokazala. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o

Tožnik vročilnice odločbe z dne 24. 1. 2017 ni podpisal 25. 1. 2017. Ker se po 1. odstavku 87. člena ZUP odločbe, pri katerih od vročitve začne teči rok, vročajo osebno naslovniku, vročitev odločbe z dne 24. 1. 2017 tožniku ni pravilna. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, kdaj jo je dejansko prejel. Na podlagi 98. člena ZUP se, če pri vročitvi dokumenta pride do pomote, šteje, da je vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je naslovnik dokument dejansko dobil.

Zahteva za vročitev odločbe iz 235. člena ZUP se nanaša le na odločbo, zoper katero je dovoljena pritožba, to pa je odločba upravnega organa prve stopnje. Le sklep o zavrženju zahteve za vročitev upravnega akta prve stopnje pomeni odklonitev priznanja pravice udeleževati se konkretnega upravnega postopka kot stranka ali stranski udeleženec. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak upravni akt, je neutemeljeno sklicevanje na določbo četrtega odstavka 235. člena ZUP in zatrjevanje pravnega pomena zavrnjene vročitve kot odločitve o pritožničinem položaju stranke v postopku.

Vročilnica je sicer pomemben, vendar pa ne edini dokaz uspešne vročitve. Za uspešnost vročitve je ključno, da se to dejstvo ugotovi s stopnjo gotovosti na podlagi proste presoje dokazov s strani pristojnega organa oziroma sodišča. Če je nesporno ali ustrezno dokazano, da je stranka dokument prejela, je vročitev uspešno opravljena in lahko nastopijo učinki vročitve. Če se zgodi pri vročitvi pomota, se šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila in če se vročilnica izgubi, se vročitev lahko dokazuje tudi z drugimi sredstvi. Tako je sodišče v predmetnem postopku na podlagi zaslišanja obdolženčeve bivše žene zanesljivo ugotovilo, da je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 29. 10. 2009 sicer prevzela storilčeva žena, ki je z njim živela v skupnem gospodinjstvu in da je storilec sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja dejansko prejel 4. 11. 2009. Prvostopenjsko sodišče pa se je pri ugotavljanju dejstva, kdaj je storilec dejansko prejel sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja oprlo tudi na ostale okoliščine, ki jih je ugotovilo v pr

Dopolnitev vloge, ki jo je tožnik oddal 3. 6. 2016, je prepozna, saj je bila vložena po preteku 8 dnevnega roka, ki se je iztekel 2. 6. 2016 in je zato obstajala pravna podlaga iz četrtega odstavka 22. člena Javnega razpisa za zavrženje tožnikove vloge na Javni razpis.