88. člen ZUP

Toženka je ob obravnavi pritožbe na podlagi podatkov iz spisovne dokumentacije pravilno ugotovila, da je bila odločba vročena pooblaščencu tožnice 10. 11. 2022. V pritožbi, ko je tožnica bila seznanjena z odločbo in torej tudi s tem, da upravni organ odloča na osnovi vloge, ki jo je v njenem imenu podal tam navedeni pooblaščenec, ni zanikala, da bi vlogo v njenem imenu podal pooblaščenec oz. da ima v postopku pooblaščenca niti ni opozorila na kakšno nepravilnost v zvezi s tem pooblaščencem, zato njen procesni ugovor o neobstoju pooblastilnega razmerja, prvič podan v tem upravnem sporu, sodišče zavrača kot nedovoljen in prepozen, saj je tožnica že v upravnem postopku (ki ni bil enostopenjski) imela možnost uveljavljati to kršitev določb postopka pred tem upravnim organom.

Vezano na okoliščino, da pooblaščeni odvetnik v vlogi za brezplačno pravno pomoč ni predložil novega pooblastila stranke za zastopanje, sodišče pritrjuje tožniku, da bi morala toženka, če pooblastilo ni bilo dano, pozvati tožnika oziroma pooblaščenca k predložitvi pooblastila in nato v odvisnosti od tega, ali bi odvetnik predložil pooblastilo za zastopanje ali ne, nadaljevati s postopkom na način, da bi poziv za dopolnitev vročala odvetniku (v kolikor bi ta predložil ustrezno pooblastilo) ali tožniku osebno (če odvetnik ustreznega pooblastila ne bi predložil).

Sodišče ugotavlja, da je imela tožnica že od vložitve prošnje za dodelitev BPP dalje pooblaščenca in ima tožnica prav, ko meni, da poziv na izjasnitev ni bil pravilno vročen. Po določbi prvega odstavka 88. člena ZUP se namreč v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, pisanja vroča njemu. Sodišče tako sodi, da je bil tožnici poziv za izjasnitev z dne 4. 9. 2024 vročen nepravilno, ker ji ni bil vročen po pooblaščencu; gre za kršitev prvega odstavka 88. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Ker se po določbi četrtega odstavka 88. člena ZUP šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu, tako velja, da poziv za dopolnitev vloge tožnici ni bil vročen in tako ni imela možnosti pojasniti okoliščin in dejanskega stanja v zvezi z njenim neto prihodkom. Glede na navedeno pa organ za BPP tudi ni imel podlage, da o prošnji za dodelitev BPP odloči glede na znane podatke spisa. Iz navedenega razloga sodišče šteje, da tudi v ponovljenem postopku tožnica ni imela veljavne možnosti za izjasnitev o ugotovljenih dejstvih.

Takoj, ko ima stranka pooblaščenca, je v skladu z 88. členom ZUP edino veljavno vročanje njemu in to ne glede na to, če je bila ista odločba prej, istočasno ali kasneje vročena neposredno stranki sami.

V tej zadevi tožena stranka s tem, ko vabila na zaslišanje 15. 5. 2024 ni vročila tožnikovemu pooblaščencu (pri čemer iz podanih navedb oz. okoliščin zadeve ne izhaja, da je šlo za nujno osebno vabilo z osebno navzočnostjo določenega vabljenega), ni ravnala v skladu z določbo prvega odstavka 88. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Z opustitvijo vročitve vabila pooblaščencu je bila tožniku kršena pravica do zastopanja (prvi odstavek 53. člena ZUP) in s tem do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kar bi v tej zadevi moglo vplivati na zakonitost oz. pravilnost odločitve. V skladu z določbo četrtega odstavka 53. člena ZUP organ, ki vodi postopek, v primeru, če se pisni ali ustni izjavi stranke in njenega pooblaščenca, ki se tičeta dejstev, ne ujemata, obe izjavi presodi po 10. členu ZUP (prosta presoja dokazov). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je takšna presoja v tej zadevi v celoti izostala. Zaradi navedenega izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 7. točke prvega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

Zaradi kršitve pravil o vročanju po ZUP je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi dejstev, s katerimi stranka ni bila seznanjena in se o njih ni mogla izjaviti pred izdajo odločbe.

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ trditev, da je poškodovanca ugriznil tožničin pes, utemeljil na podlagi izjave poškodovanca in na podlagi zdravniškega izvida z dne 26. 5. 2019. Glede na to, da se upravni organ opira predvsem na izpoved poškodovanca in večkrat poudari, da je ta verodostojna, sodišče vendarle opozarja, da izjave, ki jih je podal tekom postopka, niso povsem konsistentne. Poškodovanec je tako v svoji prvi pisni izjavi navedel, da je padel po tleh in izgubil zavest, ko je ležal pa naj bi ga tožničin pes pogrizel, medtem ko je 30. 10. 2019 ob zaslišanju povedal drugače, in sicer, da je najprej čutil udarec v bok, da je svojega psa dvignil v zrak, nakar da so sledili ugrizi tožničinega psa, šele nato pa da je padel po tleh in izgubil zavest. Sodišče pojasnjuje, da iz izvida urgentne kirurške ambulante Splošne bolnišnice Novo mesto (v nadaljevanju zdravniški izvid z dne 26. 5. 2019) izhaja, da je zdravnica, dr. med. C. C. ugotovila, da so rane na poškodovančevih dlaneh posledica ugriza psa. Sodišče nima razloga, da bi dvomilo v pravilnost in strokovnost zdravniškega izvida zdravnice, vendar pa pritrjuje tožnici v delu tožbe, v katerem zatrjuje, da na podlagi tega

Potrdilo o vročitvi, tj. povratnica, je po svoji naravi javna listina, za katero velja domneva o resničnosti vsebine javne listine, dokler se ne dokaže nasprotno. Upravni postopek se vodi v uradnem jeziku, tj. v slovenskem jeziku. Organu pri tem ni treba zagotavljati prevoda uradnih pisanj, vključno z akti, s katerimi se konča postopek in mora stranka v primeru nerazumevanja sama poskrbeti za prevod.

Glede na izrek sklepa EPVD 655/2022 z dne 19. 8. 2022 se mora storilec v roku 4 mesecev od prejema tega sklepa udeležiti rehabilitacijskega programa, in sicer edukacijske delavnice v obsegu 6 pedagoških ur. Iz podatkov spisa izhaja, da ima storilec v predmetnem postopku zagovornico A. A., in sicer je bilo pooblastilo v spis vloženo dne 4. 8. 2022 oziroma je bil že dne 19. 7. 2022 predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vložen po pooblaščenki A. A. Po podatkih spisa je bil sklep EPVD 655/2022 z dne 19. 8. 2022 vročen zgolj storilcu, ne pa tudi njegovi zagovornici (vpogled v vročilnice, pripete k l. št. 27 spisa). Ob navedenem je ugotoviti, da je zaključek sodišča prve stopnje, da storilec v podeljenem roku po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni izpolnil naloženih obveznosti, preuranjen, saj 4 mesečni rok za opravo edukacijskih delavnic, glede na prej povzeti četrti odstavek 88. člena ZUP, še niti ni pričel teči.

Ker se po določbi četrtega odstavka 88. člena ZUP šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu, sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba tožniku ni bila (pravilno) vročena.

Tožena stranka za zavrženje njene vloge ni imela podlage, ker je bil poziv za dopolnitev vloge poslan tožnici neposredno, ne pa njenemu pooblaščencu - odvetniku, ki je podal že vlogo za dodelitev BPP ter jo tudi dopolnil. Ker je bil poziv tožene stranke na dopolnitev prošnje za BPP tožeči stranki vročen nepravilno, tako velja, da ta poziv tožnici sploh ni bil vročen.

V skladu z določbo prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Rok za vložitev tožbe je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati; to pomeni, da tožbe po poteku roka ni več mogoče vložiti in da zamuda roka narekuje zavrženje tožbe. Stranka je imela pooblaščenca, zato je nepomembno, kdaj je stranka sama prejela drugostopenjsko odločbo. Zgolj okoliščine, ki bi vzbudile resen dvom v zakonitost in pravilnost vročanja omenjenega pisanja pooblaščencu, bi imelo za posledico, da bi rok začel teči na drug datum kot sicer.

Če je bila pritožba v upravnem postopku zavržena kot prepozna, lahko tožnik v upravnem sporu izpodbija le sklep o njenem zavrženju. Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vroča njemu in se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu.

Kadar v upravnem sporu na strani tožeče stranke nastopa več tožnikov, je treba pri preizkusu obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe preveriti tudi, v kakšnem medsebojnem razmerju so tožniki oziroma, za kakšno vrsto sosporništva gre. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da enotnemu sosporniku (v smislu 196. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki v upravnem postopku ni izčrpal rednih pravnih sredstev, le zaradi tega v upravnem sporu ni mogoče odkloniti statusa tožnika, saj se učinki prvostopenjske odločitve in posledično tudi učinki odločitve o pritožbi drugih enotnih sospornikov zoper odločitev prvostopenjskega upravnega organa raztezajo tudi nanj in je spor mogoče rešiti le za vse na enak način. V takem primeru je zato treba pri presoji pravočasnosti tožbe poleg prvega odstavka 28. člena ZUS-1 upoštevati tudi 197. člen ZPP. Ta za primer, da se iztečejo roki za določena pravdna dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, določa, da lahko opravi vsak sospornik to pravdno dejanje do takrat, dokler še teče rok za kateregakoli izmed njih. Vse navedeno pa ne velja, če je več tožnikov v razmerju navadnih sospornikov. Takrat je treba obstoj procesni

Vročitev mora biti opravljena na naslovu pooblaščenca, ki je v registru naveden kot poslovni naslov odvetnika. Pravilna navedba naslova in tudi imena naslovnika, ki mu je pisanje vročeno, so elementi pravilno opravljene vročitve. Zato ni pravilno, da se pooblaščencu, ki je odvetnik, z odvetniško pisarno na točno določenem poslovnem naslovu, pisanje vroča na naslovu njegovega domačega bivanja. Pri izvajanju zastopanja stranke po pooblaščencu, ki je odvetnik, gre namreč za pooblastilno razmerje, ki ga odvetnik opravlja kot del svoje odvetniške službe, kar pa pomeni, da mu morajo biti pisanja vročena na poslovnem naslovu, kjer ima odvetniško pisarno.

V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso gre pri pooblastilu s takšno vsebino, kot izhaja iz obravnavanega primera, za splošno pooblastilo, brez omejitev na posamezna procesna dejanja v upravnem postopku. Odpoved pooblastila pa velja šele od naznanitve organu, pred katerim teče postopek, zato odpovedi pooblastila pa tudi ni mogoče upoštevati za nazaj. Odločbi sta bili že vročeni pooblaščencu A. (o obeh odločbah je bil naslovnik, tj. ... obveščen že 18. 2. 2019, fikcija vročitve tako je nastopila 6. 3. 2019, kar vse izhaja iz povratnic vrnjenih pošiljk ter navedenega obvestila z dne 6. 3. 2019), torej je bila vročitev opravljena.

Stranko lahko v upravnem postopku poleg odvetniške družbe zastopajo tudi druge pravne osebe, med katere sodijo tudi gospodarske družbe, a le pod pogojem, da so registrirane za opravljanje določene dejavnosti, ki je v neposredni zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih v upravnem postopku uveljavlja stranka. Kdaj se šteje, da je registrirana dejavnost pravne osebe v neposredni zvezi s pravicami in obveznostmi stranke v konkretni upravni zadevi, izhaja iz pravnih predpisov, ki urejajo določeno upravnopravno področje in ki dajejo pravni osebi v postopku upravičenje za izvedbo posameznih opravil. Kadar stranka v postopku nima pooblaščenca ali zakonitega zastopnika, se namreč upravne odločbe vselej vročajo stranki osebno

Med strankama ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za BPP preko pooblaščenca – odvetnika. Če pa je temu tako, potem bi moral organ za BPP poziv za dopolnitev vloge poslati tožnikovemu pooblaščencu. Tako ravnanje organu nalaga 88. člen ZUP, na katerega tudi opozarja tožnik. Po tej določbi se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vroča njemu (prvi odstavek) in se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu (četrti odstavek). Ker je bil torej tožnikov poziv na dopolnitev prošnje za BPP vročen nepravilno, tako velja, da ta poziv tožniku sploh ni bil vročen. Glede na tako stanje stvari pa organ ni imel podlage za zavrženje tožnikove prošnje za dodelitev BPP, ker je ta ni dopolnil v danem roku.

ZP-1 nima posebne določbe, po kateri se mora odločba o prekršku prekrškovnega organa vročiti kršitelju osebno in njegovemu zagovorniku. Storilcu se odločba o prekršku vroča po določbah ZUP, kar pomeni, da se uporabljajo med drugim tudi določbe 88. člena ZUP in da se, kadar ima storilec zagovornika, vroča njemu (prvi odstavek 88. člena ZUP); in se tako šteje, da je dokument vročen storilcu, kadar je vročen njegovemu zagovorniku (četrti odstavek 88. člena ZUP).

Stališče davčnega organa, da je bila vročitev predmetne odmerne odločbe s tem, ko je bila 21. 12. 2017 puščena v hišnem predalčniku naslovniku: „A.A.“, ki je tudi direktorica družbe B., d.o.o. (ki je bila nesporno tožnikov pooblaščenec v tej davčni zadevi) na naslovu stalnega prebivališča A.A.: „...“ (ki je nesporno tudi sedež družbe B. d.o.o.), ni pravilno.