VSL Sklep V Cpg 787/2020

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru tožeče stranke proti plačilnemu nalogu Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 1734/2020 z dne 28. 10. 2020 ugodi ter se navedeni plačilni nalog v celoti razveljavi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog IV Pg 1734/2020 z dne 28. 10. 2020 v višini 5.535,00 EUR. Presodilo je, da je po razdružitvi postopka IV Pg 2129/2019 na dvanajst ločenih postopkov tožeča stranka v tem postopku dolžna plačati še dodatno sodno takso v višini 5.535,00 EUR.

2Proti sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi kršitve določil materialnega prava in pravdnega postopka (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP)¹ v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1).² Trdila je, da ob razdružitvi postopka IV Pg 2129/2019 v tem novem postopku ni nastala nova taksna obveznost. Zavzela je stališče, da je odločitev o razdružitvi postopka vprašanje formalnega procesnega vodstva, ki je v diskreciji sodišča, in zato ne more imeti za posledico nastanka nove oziroma dodatne taksne obveznosti. Trdila je, da ZST-1 v primeru razdružitve postopka ne predvideva posebne takse. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru in razveljavi plačilni nalog. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Pritožba je utemeljena.

4Tožeča stranka je pred sodiščem prve stopnje s tožbo IV Pg 2129/2019 uveljavljala solidarno odgovornost dvanajstih različnih pravnih subjektov (toženih strank) za plačilo nadomestila po 37. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP)³ v višini 4.639.319,05 EUR. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe plačala sodno takso za postopek v višini 6.525,00 EUR. Ker solidarna odgovornost toženih strank za plačilo nadomestila ni bila podana, je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo, da dopolni svoje navedbe tako, da navede višino nadomestila, katerega plačilo zahteva od vsake od dvanajstih toženih strank. Tožeča stranka je na podlagi poziva sodišča spremenila svoj tožbeni zahtevek tako, da je od vsake tožene stranke zahtevala plačilo nadomestila v višini 386.609,92 EUR. Po spremembi tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje sledilo predlogu tožeče stranke za razdružitev postopka in s sklepom IV Pg 2129/2019 z dne 1. 10. 2020 (list. št. 29) postopek razdružilo tako, da se za vsako toženo stranko vodi ločen postopek, pri čemer tožeča stranka v vsakem postopku od tožene stranke vtožuje plačilo nadomestila v višini 386.609,92 EUR. Sodišče prve stopnje je po razdružitvi postopka IV Pg 2129/2019 na dvanajst postopkov v enajstih novih postopkih izdalo samostojni plačilni nalog za plačilo sodne takse.

5V pravdnem postopku taksna obveznost nastane ob vložitvi tožbe (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Za postopek na posamezni stopnji, vključno z odločbo, ki jo v tem postopku izda sodišče, se plača enkratna taksa, razen če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 18. člena ZST-1).

6Upoštevajoč pojasnjeno je taksna obveznost v tem primeru nastala ob vložitvi tožbe v postopku IV Pg 2129/2019. Iz določil ZST-1 in ZPP ne izhaja, da bi ob razdružitvi postopka nastala v novih postopkih nova oziroma dodatna taksna obveznost tožeče stranke. Odločitev sodišča, da skladno z določilom tretjega odstavka 300. člena ZPP zadevo razdruži in ločeno obravnava posamezne zahtevke iz iste tožbe, zato nima kar avtomatsko za posledico plačilo dodatne sodne takse.⁴ To velja tudi, če je razdružitev postopka predlagala tožeča stranka in je sodišče prve stopnje v okviru svoje diskrecijske pravice temu predlogu sledilo. Sodišče mora tako ob spoštovanju določila o nastanku taksne obveznosti in določila o enotni taksni obveznosti za postopek šteti, da je bila taksa že plačana v prvotnem postopku. Upoštevajoč pojasnjeno je tako utemeljeno pritožbeno stališče, da razdružitev sama po sebi še ne pomeni nastanka nove oziroma dodatne taksne obveznosti tožeče stranke v novem razdruženem postopku.

7Skladno z določilom prvega odstavka 19. člena ZST-1 se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka. Za ugotavljanje vrednosti zahtevka se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v ZST-1 drugače določeno (drugi odstavek 19. člena ZST-1). Za plačilo sodne takse je odločilna vrednost zahtevka ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, če zakon ne določa drugače (tretji odstavek 19. člena ZST-1). V tem primeru je bila vrednost zahtevka ob vložitvi tožbe 4.639.319,05 EUR. Ta znesek je namreč tožeča stranka kot nadomestilo po določbi 37. člena ZASP nerazdelno vtoževala od toženih strank. Upoštevajoč navedeno vrednost je bila tožeči stranki pravilno odmerjena sodna taksa v višini 6.525,00 EUR. To sodno takso je tožeča stranka tudi plačala.

8Ker pa je bil v tem postopku pred razdružitvijo spremenjen tožbeni zahtevek, tako da je tožeča stranka od vsake tožene stranke kot navadnega formalnega sospornika zahtevala plačilo nadomestila v višini 386.609,92 EUR (prvotno je od vseh toženih strank nerazdelno zahtevala plačilo 4.639.319,05 EUR), bi lahko ta sprememba povzročila tudi spremembo taksne obveznosti tožeče stranke. V primeru, da tožeča stranka z eno tožbo uveljavlja zahtevek zoper več toženih strank, se namreč skladno z določilom drugega odstavka 41. člena ZPP določi pristojnost (in s tem tudi vrednost spornega predmeta) po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.⁵ To pomeni, da bi bilo treba vrednost spornega predmeta po spremembi tožbenega zahtevka določiti po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

9Vendar pa skladno z določilom prvega odstavka 32. člena ZST-1 prvotna vrednost ostane podlaga za plačilo takse ne glede na to, ali se vrednost med postopkom spremeni. Izjemi od tega pravila sta določeni v drugem in tretjem odstavku 32. člena ZST-1, in sicer lahko sodišče vzame kot podlago za plačilo takse novo vrednost, če je s sklepom po 31. členu ZST-1 v postopku ugotovilo novo vrednost spora, ali če se vrednost spora spremeni zaradi razširitve tožbe. Po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo navedenih izjem.

10O razširitvi tožbenega zahtevka v tem primeru namreč ni mogoče govoriti. Prav tako pa sodišča prve stopnje po spremembi tožbenega zahtevka ni izdalo sklepa o določitvi nove vrednosti spora v smislu 31. člena ZST-1.⁶ Čeprav je v sklepu o razdružitvi IV Pg 2129/2019 z dne 1. 10. 2020 (list. št. 29) sodišče prve stopnje v izreku navedlo sporno vrednost za vsako od dvanajstih toženih strank pa to po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni določitve nove vrednosti spornega predmeta po 31. členu ZST-1. Iz obrazložitve navedenega sklepa namreč ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje določilo novo vrednost spornega predmeta v smislu 31. člena ZST-1, ki bi bila lahko podlaga za odmero dodatne sodne takse.

11Glede na navedeno tako v tem primeru nova oziroma dodatna taksna obveznost tožeče stranke ni nastala. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

12O pritožbi je odločila sodnica posameznica (prvi odstavek 366.a člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št.: 26/1999 in naslednji.
² Ur. l. RS, št.: 37/2008 in naslednji.
³ Ur. l. RS, št.: 21/1995 in naslednji.
⁴ Primerjaj: VSL sklep I Cp 2945/2012 z dne 21. 1. 2013 in VSL sklep I Cp 2946/2012 z dne 24. 1. 2013.
⁵ Primerjaj VSRS sklep II Dor 250/2014 z dne 22. 1. 2015.
⁶ Besedilo prvega odstavka 31. člena ZST-1 se glasi: „Če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka določila prenizko, sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri. Tudi na ugovor druge stranke, da je navedena vrednost zahtevka oziroma predmeta nepravilna, sodišče na ta način določi pravo vrednost za plačilo takse.“