VSRS Sodba X Ips 11/2020

I. Reviziji se delno ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike SlovenijeI U 1771/2018-9 z dne 14. 6. 2019 se spremeni tako, da se glasi:

"1. Tožbi se delno ugodi in se sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 42331-20757/2016-2 z dne 23. 6. 2016, odpravi v delu, ki se nanaša na zahtevo za vračilo trošarine za oktober, november in december 2015, ter se zadeva v tem obsegu vrne temu organu v ponoven postopek.

2. V preostalem se tožba zavrne."

II. V preostalem se revizija zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 546,00 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 42331-20757/2016-2 z dne 23. 6. 2016, s katero je bil tožnikov zahtevek z dne 16. 2. 2016 za vračilo trošarine za plinsko olje za leto 2015 zavržen. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-498-3-61/2016-5 z dne 16. 7. 2018, tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je Upravno sodišče pritrdilo presoji carinskega organa tožene stranke, da je tožnik z zahtevkom za vračilo trošarine z dne 23. 4. 2015 za koledarsko leto 2015 izbral trimesečni način uveljavljanja vračila trošarine, in s tem, skladno z določbo 54č. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro), izključil možnost mesečnega ali letnega načina uveljavljanja vračila trošarine za leto 2015. Glede na to, da postopek vračila trošarine teče na zahtevo stranke (128. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in da je tudi v skladu z navedeno določbo ZTro izbira načina uveljavljanja vračila trošarine pridržana upravičencu do vračila, carinski organ ni imel podlage, da bi presojal utemeljenost predmetnega (letnega) zahtevka z dne 16. 2. 2016 le za preostale tri kvartale leta 2015, niti za to, da bi zahtevek po uradni dolžnosti prekvalificiral v trimesečni zahtevek za vračilo trošarine za zadnji kvartal leta 2015 in presojal le utemeljenost tega dela zahtevka. Ker je bil zahtevek vložen zaradi priznanja materialnopravne pravice, ki tožniku očitno ne pripada, ga je carinski organ tožene stranke na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgel.

3Tožnik je zoper sodbo Upravnega sodišča vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 126/2019-3 z dne 2. 10. 2019 revizijo dopustilo glede vprašanja: "Ali je na podlagi zahtevka, ki je drugačen od prvotno deklariranega obdobja za vračilo trošarine po 54č. členu Zakona o trošarinah, v celoti izključeno upravičenje do povračila trošarine?".

4Zoper izpodbijano sodbo je tožnik (v nadaljevanju revident) na podlagi navedenega sklepa o dopustitvi revizije vložil revizijo iz razlogov po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. V obrazložitvi nasprotuje razlagi četrtega odstavka 54.č člena ZTro, ki sta je zavzela tožena stranka ter Upravno sodišče in navaja, da navedena določba ZTro v delu, ki določa "mesečni, trimesečni in letni način uveljavljanja vračila trošarine v posameznem koledarskem letu se izključujejo", ne vsebuje tudi besedne zveze "med seboj", kar bi pomenilo, da bi bilo mogoče ugoditi le enemu od zahtevkov. Poudarja, da ni nikjer določeno, da ima upravičenec le enkrat letno pravico izbrati način uveljavljanja zahtevka, in zaključuje, da pravica do vračila trošarine obstoji za dvanajst mesecev v posameznem koledarskem letu, ne glede na to, na kakšen način in s kakšnimi zahtevki se uveljavlja. Če carinski organ ugotovi, da se zahtevek podvoji, ga v tem delu zavrne. Ni pa v relevantni zakonodaji podlage za to, da se morebitni podvojeni zahtevek v celoti zavrže. Revident predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje Upravnemu sodišču. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revidentova navedbe in predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

K I. in II. točki izreka

6Revizija je delno utemeljena.

7Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve davčnih organov in sodišča prve stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena.

8Procesno dejansko stanje, ki je med strankama nesporno, temelji na ugotovitvi, da je revident na pristojni carinski organ 23. 4. 2015 podal zahtevo za vračilo trošarine za komercialni prevoz za prvo koledarsko trimesečje 2015 (januar, februar, marec) in prejel vračilo trošarine v višini 65,16 EUR. Dne 16. 2. 2016 je na obrazcu TRO-K vložil zahtevek za vračilo trošarine za skupno 159.732,55 litrov plinskega olja, ki naj bi ga za komercialni prevoz porabil v (celotnem) letu 2015. Porabo je v zahtevku specificiral po posameznih mesecih in priložil enaindvajset računov o nakupu plinskega olja ter kopije prometnih dovoljenj trinajstih vozil.

Presoja Vrhovnega sodišča

9Vprašanje, ki ga obravnava revizija, se nanaša na vprašanje presoje pravil trošarinskega postopka, in sicer določbe četrtega odstavka 54.č člena ZTro o vračilu trošarine za komercialni prevoz, v zvezi s katero je Upravno sodišče sprejelo stališče, da kupec plinskega olja z vložitvijo zahtevka za vračilo trošarine za komercialni prevoz za določeno obdobje (mesec, trimesečje ali leto) implicitno izbere takšen način uveljavljanja vračila v tem koledarskem letu, s čimer izključi ne le (procesno) možnost drugačnega načina uveljavljanja vračila trošarine, ampak z vložitvijo zahtevka, ki je drugačen od prvotno deklariranega, izgubi tudi materialnopravno upravičenje do vračila trošarine za to koledarsko leto.

10Vrhovno sodišče besedilo relevantne zakonske določbe ZTro razume drugače. Člen 54.č ZTro,¹ ki je urejal vračilo trošarine za komercialni prevoz, je v prvem in drugem odstavku določal, kdo in pod katerimi pogoji je upravičen zahtevati vračilo trošarine, nadaljnji odstavki pa so se nanašali na postopek vračila trošarine. V četrtem odstavku 54.č člena ZTro je bilo določeno: "Zahtevek za vračilo trošarine iz prvega odstavka tega člena se vloži kot mesečni zahtevek do zadnjega dne tekočega meseca za pretekli mesec, kot zahtevek za koledarsko trimesečje (januar, februar, marec; april, maj, junij; julij, avgust, september; oktober, november, december) v šestdesetih dneh po preteku koledarskega trimesečja ali kot letni zahtevek do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. Upravičenec do vračila izbere mesečni, trimesečni ali letni način uveljavljanja vračila v okviru posameznega koledarskega leta. Mesečni, trimesečni in letni način uveljavljanja vračila trošarine v posameznem koledarskem letu se izključujejo. Vračila ni mogoče zahtevati za gorivo, kupljeno z gotovino". Podrobnejša pravila o načinu vračila trošarine, carinskem organu, pristojnem za vračilo, vsebini zahtevka za vračilo in potrebnih dokazilih ter evidencah, ki jih mora voditi upravičenec do vračila trošarine, je v skladu s šestim odstavkom 54.č člena ZTro urejal Pravilnik o vračilu trošarine za komercialni prevoz (v nadaljevanju Pravilnik).²

11Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v zvezi z razlago (dela) besedila četrtega odstavka 54.č člena ZTro, na kar se nanaša osrednje pravno vprašanje v tej reviziji, v prvi vrsti upoštevati, da je to umeščeno v tisti del relevantne določbe 54.č člena ZTro, ki določa način in roke za vložitev zahtevka za vračilo trošarine, in ne v prvi ali drugi odstavek, ki se nanašata na vprašanja, ki so povezana z (materialnopravno) utemeljenostjo zahtevka. Kupec, ki plinsko olje dokazljivo uporabi za komercialni prevoz, z vložitvijo prvega zahtevka za vračilo trošarine za določeno koledarsko leto (implicitno) izbere takšen način vračila trošarine za to leto, tj. da bo vračilo trošarine vsakič uveljavljal na mesečni, trimesečni ali letni ravni. Kupec za to koledarsko leto vračila trošarine ne more uveljavljati na podlagi različnih zahtevkov (tj. za različna časovna obdobja), saj je od (prvotno) izbranega načina odvisno, v katerih rokih je treba zahtevek vložiti. Glede na to, da se zahtevek za vračilo trošarine vloži kot mesečni zahtevek do zadnjega dne tekočega meseca za pretekli mesec, kot zahtevek za koledarsko trimesečje v šestdesetih dneh po preteku koledarskega trimesečja in kot letni zahtevek do 31. marca tekočega leta za preteklo leto (četrti odstavek 54.č člena ZTro), je že z vidika pravočasnosti zahtevka, ob izbranem načinu uveljavljanja, razumljivo, da izbrani način izključuje drugega.

12Vendar pa ZTro ne vsebuje procesne ovire, na katero se sklicuje Upravno sodišče, saj zakonodajalec ni določil, da se kasnejši zahtevek, ki se nanaša na drugačno obdobje, zavrže že zaradi uporabe drugačnega načina uveljavljanja vračila od prvotno izbranega.³ To ne izhaja niti iz določb Pravilnika niti iz zakonodajnega gradiva v zvezi z relevantno spremembo ZTro-M.⁴ Če bi zakonodajalec želel posledico, ki jo je navedlo Upravno sodišče, bi to tudi izrecno določil.

13Glede na to, da prvotno izbrani način uveljavljanja trošarine skladno z določbo četrtega odstavkla 54.č člena ZTro, da se mesečni, trimesečni in letni način uveljavljanja vračila trošarine v posameznem koledarskem letu izključujejo, vzpostavi časovne meje (pravočasnost) nadaljnjih zahtevkov, se lahko zavrže le zahteva, (oziroma del zahteve) za vračilo trošarine, ki je glede na prvotno deklarirani način uveljavljanja vračila trošarine za posamezno koledarsko leto, prezgodnja ali prepozna (na podlagi četrtega odstavka 54.č člena ZTro v zvezi s 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP⁵). Ni pa torej pravilno te določbe razlagati tako, da je zahtevek, ki se nanaša na drugačno obdobje za vračilo trošarine od prvotno deklariranega, že samo iz tega razloga tudi materialnopravno neutemeljen.

14Drugačna razlaga bi tudi nesorazmerno omejevala (posegala v) pravico kupca plinskega olja do vračila trošarine, ne glede na to, da je bil sam kupec tisti, ki je napačno uveljavljal njeno vračilo za različna obdobja. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, trošarina po svoji vsebini predstavlja davek (oziroma del davkov) na porabo oziroma potrošnjo določenih proizvodov, in s tem (če je to prekomerno) poseg v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava).⁶ Zakonodajalec je s sistemom (delnega) vračila trošarine zasledoval namen oprostitve oziroma vsaj znižanja ravni dejanske obdavčitve kupcev, porabnikov energentov v tistih dejavnostih in industrijah, v katerih prihaja do večje, intenzivnejše porabe določenih energentov.⁷ Zakonodajalec ima v zvezi z določitvijo pogojev za to dejansko oprostitev trošarinske obveznosti, tudi zaradi zagotavljanja pravilne in enotne uporabe izjem oziroma oprostitev, polje proste presoje (147. člen Ustave).⁸ Diskrecija zakonodajalca vključuje tudi predpisovanje formalnih pogojev za vračilo trošarine,⁹ na primer način vračila trošarine, rokov za uveljavitev pravice in določitev vsebine zahtevka za vračilo, potrebnih dokazil ter evidenc, ki jih mora voditi upravičenec do vračila trošarine ipd. Vse to v prvi vrsti zaradi zagotavljanja pravilne in enotne uporabe pravil o vračilu trošarine, hkrati pa tudi zagotavljanja učinkovitosti in ekonomičnosti samega načina in sistema izvedbe vračila trošarine. Da je pomembno, da so takšni (formalni) pogoji razumni in ustrezni za dosego teh ciljev in ne presegajo tega, kar je nujno za njihovo dosego, v svojih sodbah poudarja tudi SEU,¹⁰ sicer pa gre za spoštovanje splošnih pravnih načel pravne države, vključno s splošnim načelom sorazmernosti iz 15. člena Ustave.

15Vrhovno sodišče ocenjuje, da zakonodajalec z zahtevo, da kupec, ki uveljavlja vračilo trošarine za plinsko olje, to zahteva z mesečnim, trimesečnim ali letnim zahtevkom, ki mora biti podan v določenem roku in kateremu mora priložiti določena dokazila in evidence (glej tudi relevantne določbe Pravilnika), ni nesorazmerno posegel v pravico kupca do vračila trošarine. Zaradi zagotavljanja učinkovitosti in ekonomičnosti samega načina in sistema izvedbe vračila trošarine po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni nesorazmerna sama nadaljnja, formalna zahteva, tj. da kupec, ki plinsko olje dokazljivo uporabi za komercialni prevoz, v okviru posameznega koledarskega leta izbere, ali bo vračilo trošarine uveljavljal na mesečni, trimesečni ali letni ravni. Ob pravilni razlagi, da se to nanaša le na način uveljavljanja vračila trošarine in pravočasnost zahtevka, pa ni nesorazmerno niti, da se mesečni, trimesečni in letni način uveljavljanja vračila trošarine v posameznem koledarskem letu izključujejo - kupec plinskega olja, glede na izbrani način, vračila trošarine logično ne more pravočasno uveljavljati na podlagi različnih zahtevkov.

16Odgovor na osrednje pravno vprašanje v tej reviziji torej je, da kupec plinskega olja, ki vračilo trošarine po 54č. členu ZTro uveljavlja z drugačnim zahtevkom od prvotno deklariranega zahtevka za to koledarsko leto, zgolj zaradi tega ne izgubi pravice do vračila trošarine. Kot že navedeno, pa iz prvotno deklariranega zahtevka izhajajo časovne omejitve in način uveljavljanja te pravice.

Uporaba v obravnavanem primeru

17Revident je na pristojni carinski organ dne 23. 4. 2015 podal zahtevo za vračilo trošarine za komercialni prevoz za prvo koledarsko trimesečje 2015 (januar, februar, marec) in prejel vračilo trošarine v višini 65,16 EUR. Upravno sodišče je pravilno zaključilo, da je v skladu s četrtim odstavkom 54.č člena ZTro revident s tem izbral, da bo v okviru koledarskega leta 2015 vračilo trošarine uveljavljal na trimesečni ravni, torej na podlagi štirih trimesečnih zahtevkov, v roku šestdesetih dni po preteku posameznega koledarskega trimesečja. Ker se mesečni, trimesečni in letni način uveljavljanja vračila trošarine v posameznem koledarskem letu izključujejo (četrti odstavek 54.č člena ZTro), je pravilen tudi zaključek, da revident vračila trošarine za to leto ne more uveljavljati drugače (na podlagi mesečnih ali letnega zahtevka).

18Revidentov (drugi) zahtevek za vračilo trošarine z dne 16. 2. 2016, ki ga je deklariral kot letni zahtevek in s katerim je uveljavljal vračilo trošarine za plinsko olje za komercialni prevoz za leto 2015, je glede na izbrani trimesečni način uveljavljanja vračila trošarine, v delu, ki se nanaša na prvi,¹¹ drugi in tretji kvartal leta 2015, prepozen. Zato niso utemeljene revizijske trditve, da bi moral carinski organ presojati utemeljenost letnega zahtevka tudi v tem delu, ker po mnenju revidenta o tem zahtevku (na podlagi prejšnjega trimesečnega zahtevka) še ni bilo odločeno in ima kupec plinskega olja pravico do vračila trošarine za porabljeno gorivo za dvanajst mesecev v posameznem koledarskem letu, ne glede na to, na kakšen način in s kakšnimi zahtevki to uveljavlja. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že zgoraj, zahteva zakonodajalca, da kupci vračilo trošarine uveljavljajo na določen način in v predpisanih rokih, ni nesorazmerna njihovi pravici do vračila trošarine.

19Glede na pojasnjeno pa na drugi strani tudi ni pravilno stališče Upravnega sodišča, da je revident s tem, ko je drugič vložil drugačen zahtevek kot prvič, v celoti izgubil tudi materialnopravno upravičenje do vračila trošarine za koledarsko leto 2015. Ker se 16. 2. 2016, ko je bil vložen predmetni zahtevek, še ni iztekel tudi rok za vložitev zahtevka za vračilo trošarine za zadnji, četrti kvartal leta 2015,¹² bi moral carinski organ, z namenom varovanja koristi in pravice revidenta do vračila trošarine (prim. 7. člen ZUP v zvezi s 65. členom ZTro, tretjim odstavkom 2. člena Zakona o davčnem postopku in 14. točko obrazložitve te sodbe), ta zahtevek obravnavati kot (možni in pravočasni) trimesečni zahtevek in presojati njegovo utemeljenost za povračila trošarine v zadnjem trimesečju koledarskega leta 2015.

20Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji delno ugodilo in na podlagi 4. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbi delno ugodilo, tako da je sklep prvostopenjskega davčnega organa tožene stranke, št. DT 42331-20757/2016-2 z dne 23. 6. 2016, odpravilo v delu, ki se nanaša na zahtevo za vračilo trošarine za oktober, november in december 2015, ter zadevo v tem obsegu vrnilo temu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo tožena stranka ob vezanosti na stališča iz te sodbe (64. člen ZUS-1), lahko tudi po pridobitvi ustreznih pojasnil, morala ponovno odločiti o utemeljenosti revidentovega zahtevka za vračilo trošarine za plinsko olje za komercialni prevoz za zadnje trimesečje leta 2015.

21Ker je v preostalem izpodbijana sodba v okviru opravljene revizijske presoje pravilna in zakonita, je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

22Ker je revident z revizijo delno uspel, je Vrhovno sodišče odločilo o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje in o stroških revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

23Stroški postopka na prvi stopnji so priznani na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter odmerjeni v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV (62,70 EUR), skupaj torej 347,70 EUR.

24Stroški revizijskega postopka pa so odmerjeni na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 12. členom Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji (drugi odstavek). Pri tem je upoštevano, da vrednost spornega predmeta ni bila ocenjena (revident je zahteval vračilo trošarine po litrih porabljenega goriva, zahtevek pa je bil zavržen). Vrhovno sodišče je zato revizijske stroške odmerilo v skladu z drugo alinejo 1. točke tarifne številke 30 OT, tj. 500 točk (veljavne v času, ko je odvetnik delo opravil) in (sedanje) vrednosti točke 0,60 EUR. Revident je zahteval povračilo stroškov tako za predlog za dopustitev revizije kot za revizijo. Ker OT ne vsebuje izrecne določbe o odmeri stroškov za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, je Vrhovno sodišče stroške za obrazložen predlog za dopustitev revizije odmerilo na podlagi določb OT, ki veljajo za pravdni postopek in revidentu, ki je v upravnem sporu uspel s četrtino svojega zahtevka (drugi odstavek 154. člena ZPP),¹³ za vložitev predloga za dopustitev revizije priznalo 156,25 točk (4. točka tarifne številke 21 v povezavi s 1. točko tarifne številke 30 OT). Za revizijo pa je Vrhovno sodišče revidentu priznalo 109,37 točk, pri čemer je upoštevalo 5. točko tarifne številke 30 OT in 5. točko tarifne številke 21 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo. Revident se torej za revizijski postopek priznajo stroški v znesku 159,40 EUR in 3,19 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 198,30 EUR. Skupni stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje in stroški revizijskega postopka torej znašajo 546,00 EUR.

25Zahtevane zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

26Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife izvršilo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.

Glasovanje

Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

¹ Zakon o trošarinah, Uradni list RS, št. 84/98 z dne 11. 12. 1998, po spremembi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-M), Uradni list RS, št. 109/12 z dne 31. 12. 2012, ki je veljal do 31. 12. 2016.
V zvezi z vračilom trošarine za komercialni prevoz ima takšno določbo tudi trenutno veljavni Zakon o trošarinah, Uradni list, št. 47/2016 z dne 1. 7. 2016, ki velja od 1. 1. 2017 (v nadaljevanju ZTro-1). Sicer pa po določbah ZTro in ZTro-1 to velja tudi v zvezi z vračilom trošarine za kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo.
² Uradni list RS št. 16/2013 z dne 22. 2. 2013.
³ Niti kaj podobnega ZTro ne določa v zvezi z drugimi nameni in postopki vračila trošarine.
⁴ Prim. obrazložitev 6. člena Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o trošarinah z dne 19. 11. 2012. Vsebina tega dela določbe ni pojasnjena. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je predlagatelj zakona v tem delu sicer skliceval na odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 87/2008 z dne 17. 11. 2011, v kateri se je presoja Vrhovnega sodišča osredotočila na vprašanje, ali ima zaključek tožene stranke, da vložitev mesečnega zahtevka pomeni izgubo pravice do vračila trošarine za letni zahtevek, ustrezno podlago v zakonu. Ker je ugotovilo, da takratni veljavni ZTro ni imel niti posebnih določb o tem, da se ta pravica lahko uveljavlja le mesečno ali letno (da se ti dve obliki izključujeta) in da jo je treba uveljavljati v predpisanih rokih (30 dni oziroma 6 mesecev), po presoji Vrhovnega sodišča ni obstajala zakonska podlaga za zavrnitev revidentovega zahtevka za vračilo obravnavane trošarine zaradi načina in rokov za njeno uveljavljanje. S presojo, ali je to tudi ustrezno, se Vrhovno sodišče v zgoraj citirani zadevi torej ni ukvarjalo, saj s tem očitkom ni bilo soočeno.
⁵ Po tej točki se zahteva, glede na prvotno deklarirani zahtevek, zavrže, tudi če je prezgodnja (tako Kerševan, E., Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list, 2020, str. 28).
⁶ Z odločbo št. U-I-91/98 je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da so davčna bremena sestavina (ne omejitev) lastninske pravice, "ki jih lahko nosijo le titularji (pravice do) zasebne lastnine" (ibid., 19.tč.; v tem smislu tudi št. U-I-188/99; U-I-125/05). Država, ki človekove pravice ne samo varuje, ampak (pravice pozitivnega statusa) tudi zagotavlja, svoje vloge garanta človekovih pravic brez z davščinami zagotovljenih finančnih sredstev sploh ne bi mogla opravljati. Zato "davek, določen v tem okviru, ne pomeni posega v pravico do lastnine, če vanjo ne posega prekomerno" (št. U-I-59/03, 11. tč.).
⁷ Tako Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 10/2018 z dne 14. 10. 2020. Vračilo trošarine je tudi skladno s 6. členom Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije eden izmed načinov, ki je na voljo državam članicam za uveljavitev izjem ali za znižanje ravni obdavčitve. To je lahko bodisi neposredno, z diferencirano davčno stopnjo, ali s povračilom celotnega ali delnega zneska davka. Trošarina po svoji vsebini glede na predmet predstavlja davek (del davkov) na porabo oziroma potrošnjo določenih proizvodov. V tej zvezi primerjaj tudi stališča SEU, na primer v zadevi C-189/15 z dne 18. 1. 2017 in drugih.
⁸ Glej tudi stališče Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-299/96 z dne 12. 12. 1996. Predpisovanje davkov ne zajema le uvedbe davka in določitve njegovih elementov (predmeta obdavčitve, davčne osnove, davčnih zavezancev in davčne stopnje), temveč zahteva tudi, da mora biti iz zakona razvidno in predvidljivo, kaj država zahteva od davčnega zavezanca (o tem Ustavno sodišče tudi v odločbi št. U-I-9/98 z dne 16. 4. 1998).
⁹ Oziroma pooblastilo, da to uredi izvršilna veja.
¹⁰ Prim. na primer tudi stališči SEU z dne 2. 7. 2016 v zadevi ROZ-ŚWIT Zakład Produkcyjno-Handlowo-Usługowy Henryk Ciurko, Adam Pawłowski spółka jawna proti Dyrektor Izby Celnej we Wrocławiu, C-418/14, ki se nanaša na presojo sorazmernosti zahteve države članice po predložitvi mesečnega seznama izjav pridobiteljev, da so pridobljeni izdelki namenjeni za ogrevanje, in v zadevi z dne 13. 7. 2017, Vakarų Baltijos laivų statykla“ UAB proti Valstybinė mokesčių inspekcija prie Lietuvos Respublikos finansų ministerijos, C- 151/16, ko je SEU presojalo, ali lahko država članica davčno oprostitev iz člena 14(1) Direktive 2003/96 pogojuje z izpolnitvijo nekaterih formalnosti, in zaključilo, da države članice lahko določijo pogoje za oprostitev na podlagi člena 14(1)(c) v povezavi s členom 6(c) Direktive 2003/96. Načelo sorazmernosti ne prepoveduje, da se zahtevek tretje osebe za vračilo oziroma pobot zadevne trošarine pogojuje s predložitvijo nekaterih dokazov za zagotavljanje učinkovitega nadzora in preprečevanje dvojne oprostitve oziroma neupravičene neobdavčitve.
¹¹ Da je zahtevek v delu, ki se nanaša na prvo trimesečje leta 2015, tudi neutemeljen, saj je bilo o njegovi utemeljenosti že odločeno, ni sporno.
¹² Ki ustreza izbranemu načinu uveljavljanja vračila trošarine.
¹³ Tudi v zvezi s podrednim revizijskim zahtevkom.