VSL Sodba in sklep I Cp 1783/2020

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita zamudna sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1S izpodbijano zamudno sodbo in sklepom je toženki naloženo, da tožniku plača 8.000 EUR, ki mu jih dolguje iz naslova kupnine za kupljeno vozilo, zamudne obresti od tega zneska za čas od 26. 3. 2019 dalje ter stroške postopka v višini 643,66 EUR s pripadki.

2Toženka obe odločitvi izpodbija s pritožbo.

3V pritožbi zoper zamudno sodbo in njeni pravočasni dopolnitvi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP, posebej kršitev po 4., 7., 8., 11. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

V bistvenem navaja, da tožnik, kot je naveden v tožbi, ne obstaja in nima aktivne legitimacije. Po podatkih CRP obstaja le oseba A. A., ki je državljan BiH in ima tam tudi stalno bivališče, njegova EMŠO pa je 0000. Ker sodišče ni preverilo osebnih podatkov, je storilo bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

V nadaljevanju opozarja, da v spisu ni originalnega pooblastila tožnika njegovemu pooblaščencu, da podatki pooblastitelja niso točni in da se podpis pooblastitelja bistveno razlikuje od podpisa A. A. na njegovem potnem listu in osebni izkaznici, ki ju v fotokopiji prilaga. Ker pravdna dejanja pooblaščenca niso bila odobrena, je podana kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

V kupni pogodbi sta se stranki dogovorili za pristojnost Okrajnega sodišča v Novi Gorici. Ker sodišče sporazuma o pristojnosti ni upoštevalo, je storilo kršitev 69. člena ZPP.

Vročitev je bila opravljena na napačen naslov. Toženka svoje dejavnosti ne opravlja na naslovu Z., ampak (dejansko) posluje na naslovu poslovne enote D, s sedežem v Ž. Toženka ima na naslovu v Z. le poslovni naslov za prejemanje pošte, ki se nato na podlagi pogodbe z L. d. o. o., preusmerja na naslov v Ž. Sodno pošiljko je 2. 3. 2020 prevzela zgoraj navedena L. d.o.o., zaradi ukrepov, ki so veljali zaradi bolezni Covid-19 v Italiji, pa je zakoniti zastopnik toženke, ki tam živi, ni prejel, saj pošta ni delovala in tudi ni smel v Slovenijo. Popolna zapora Italije je veljala od 9. 3. 2020 do 18. 5. 2020, kar še podrobneje pojasni. Toženki je bila zato odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in storjena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Z izdajo zamudne sodbe je sodišče kršilo tudi materialno pravo, to je Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Navedbe ne utemeljujejo zahtevka, saj je prodajalec druga oseba kot oseba, ki je navedena v tožbi. Sodišče je zatrjevana dejstva, v nasprotju z 318. členom ZPP, preizkušalo z dokazi in ni presojalo le sklepčnosti. Zamudna sodba je zato nezakonita in je podana tudi kršitev po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker se sodišče v razlogih ni opredelilo do navedenih procesnih pomanjkljivosti, mu očita še kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

V (pravočasni) dopolnitvi pritožbe prilaga še prevod listin, ki jih je sicer pritožbi priložil v italijanskem jeziku.

Priglaša pritožbene stroške.

4V pritožbi zoper sklep o stroških pa v bistvenem navaja, da gre za odločitev, ki je odvisna od odločitve o glavni stvari. Ker je ta napačna, je napačna tudi stroškovna odločitev. V nadaljevanju povzema očitke iz pritožbe zoper sodbo. Meni, da je odločitev premalo obrazložena. Sodišču očita pristranost. Upoštevane bi morale biti okoliščine primera. Tožnik zaradi nedopustnega obremenjevanja nepristojnih sodišč ne more zahtevati povračila stroškov. Toženko je prikrajšal za njeno pravico pravočasno odgovoriti na tožbo in ugovor pristojnosti. Priglaša stroške.

5Tožnik je na obe pritožbi odgovoril. Meni, da sta neutemeljeni in predlaga njuno zavrnitev.

6Pritožbi sta neutemeljeni.

Glede pritožbe zoper zamudno sodbo

7Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. Izostanek razlogov o zatrjevanih procesnih pomanjkljivostih, ki jih toženka prvič uveljavlja v pritožbenem postopku, ne predstavlja te kršitve. S temi ugovori sodišče prve stopnje ni bilo seznanjeno.

8180. člen ZPP določa, da so identifikacijski podatki o stranki, ki je fizična oseba, poleg imena in naslova, tudi enotna matična številka občana (v nadaljevanju EMŠO), če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva. V tej zadevi je, kot izhaja iz tožbe, tožnik A. A.

9Zakon o centralnem registru prebivalstva (v nadaljevanju ZCRP) v 1. odstavku 6. člena določa, da je EMŠO v Republiki Sloveniji osebna identifikacijska številka in je identifikacija za enoznačno opredelitev posameznika. EMŠO po tem odstavku predstavlja temeljni, z matematično metodo izračunani numerični standard. V 2. odstavku istega člena pa ZCRP določa, da je identifikacija namenjena vodenju in vzdrževanju zbirk podatkov o prebivalstvu, povezovanju podatkov v teh zbirkah ter racionalizaciji dela državnih organov in drugih uporabnikov, ki imajo zakonsko podlago za uporabo EMŠO. EMŠO je torej enolični identifikacijski znak, ki posameznika nedvoumno določi.

10Pritožnica svojo trditev, da tožnik, kot je identificiran v tožbi, ne obstaja, utemeljuje s sklicevanjem na podatke Centralnega registra prebivalstva (v nadaljevanju CRP, priloga B6), ki pa tega ne dokazujejo. Celo nasprotno: predloženi podatki potrjujejo, da gre pri osebi vpisani v CRP in osebi, ki je vložila tožbo, za isto (še živečo¹) osebo. Identiteta in obstoj tožnika zato ne moreta biti sporna. Razlika v naslovu je v tem pogledu nerelevantna. Toženka sodišču prve stopnje zato neutemeljeno očita storitev bistvene kršitve določb ZPP.

11Kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je (med drugim) podana, če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, pravdna dejanja pa kasneje niso bila odobrena. Ker je smisel te določbe varstvo nepravilno zastopanih, to kršitev lahko uveljavlja le stranka, ki ni bila pravilno zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik.² Toženka zato s trditvami, da v spisu ni originalnega pooblastila tožnika njegovemu odvetniku oziroma o tem, da tožnik pooblastila ni podpisal, ne more uspeti. O teh navedbah se zato pritožbeno sodišče podrobneje ne izjavlja.

12Zakon pod določenimi pogoji dopušča dogovor o krajevni pristojnosti (glej 69. člen ZPP). Vendar pa mora tožnik sporazum priložiti tožbi, sicer se nanj kasneje ne more več sklicevati. Če tožbo kljub temu vloži pred drugim sodiščem, pa se sodišče lahko izreče za nepristojno le na ugovor toženca, ki ga mora ta podati najkasneje v odgovoru na tožbo (prvi odstavek 22. člena ZPP). V konkretnem primeru se tožnik na sporazum o krajevno pristojnem sodišču, ki je del kupne pogodbe (priloga A7), v tožbi ni skliceval, toženka pa, ki odgovora na tožbo ni vložila, krajevni pristojnosti v pritožbi ne more več ugovarjati. Ker sodišče prve stopnje o ugovoru krajevne pristojnosti ni odločalo, kršitve po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni moglo storiti.

13Prvi odstavek 318. člena ZPP določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da sodišče lahko izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena istega zakona ne odgovori na tožbo. Poleg pogoja, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, pogoja, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, mora biti izpolnjen tudi pogoj, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in pogoj, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (t. i. sklepčnost).

14Sodišče prve stopnje je, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, v izpodbijani sodbi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so pogoji za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni, posledično pa je neutemeljen tudi očitek o kršitvi po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

15Pravnim osebam sodišče sodna pisanja vroča na naslov, ki je vpisan v register (tretji odstavek 139. člena ZPP). Vroča se tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu (prvi odstavek 133. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je toženki tožbo vročalo na naslov Z. Pritožnica ne trdi, da to ni njen sedež, niti ne trdi, da oseba, ki je pošiljko prevzela, za to ni bila pooblaščena. Trdi le to, da dejansko posluje drugje in gre pri naslovu, kamor je bila opravljena vročitev, za poslovni naslov za prejemanje pošte, ki jo po sklenjeni pogodbi L. d. o. o, preusmerja na naslov PE v Ž. in da zaradi omejitev gibanja, ki so bile posledica spomladanskega vala okužb s korona virusom v Italiji, zakoniti zastopnik pošiljke ni prejel. S takimi trditvami pa ne more utemeljiti napačne vročitve. ZPP namreč ne predpisuje vročanja na naslovu dejanskega poslovanja, prav tako ne vročitve osebi, ki je pooblaščena za zastopanje. Ker je bila v konkretnem primeru tožba toženki vročena na naslov, ki je vpisan v register in osebi, ki je bila pooblaščena za sprejem, je bila vročitev, čeprav vročilnice ni podpisal zakoniti zastopnik toženke, pravilna. S prepošiljanjem pošte povezane ovire, ki jih toženka navaja v pritožbi, pa za presojo pravilnosti vročitve niso relevantne.³

16Sodišče prve stopnje je, tako kot mu to nalaga 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP, pred izdajo zamudne sodbe preverilo tudi to, ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Ker pri tem ne gre za izvajanje (in ocenjevanje) dokazov in preizkušanje resničnosti tožnikovih dejanskih navedb, je očitek, da je sodišče dokaze ocenjevalo, neutemeljen. Kaj takega ne izhaja niti iz v sodbi navedenih razlogov. Glede na toženkine navedbe, da tožnik ni ista oseba kot oseba, ki je kot prodajalec naveden v kupni pogodbi, pa pritožbeno sodišče dodaja, da v tem pogledu med trditvami in predloženo kupno pogodbo ni nasprotja. Prodajalec namreč v kupni pogodbi ni identificiran drugače kot tožnik v tožbi, to je z drugo EMŠO številko.

17Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o sklepčnosti tožbe. Navedbe, da sta pravdni stranki 26. 3. 2019 sklenili kupno pogodbo za nakup osebnega vozila in se dogovorili za takojšnje plačilo kupnine 8.000 EUR; da je bilo vozilo toženki izročeno v last in posest, ta pa kupnine ni plačala, namreč utemeljujejo postavljeni tožbeni zahtevek.

18Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevku tožnika ugodilo z zamudno sodbo, je zato pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 339. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe o stroških postopka

19Tudi ta odločitev je dovolj obrazložena in ovir za njen pritožbeni preizkus ni. Smiselno zatrjevana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni bila storjena.

20Na pavšalen očitek o pristranosti sodišča prve stopnje lahko pritožbeno sodišče odgovori le na enak način - da kaj takega iz podatkov spisa ne izhaja.

21Tožnik je v pravdi uspel. Toženka mu je zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti vse potrebne pravdne stroške. Ker izjem od tega pravila ZPP ne pozna, je zavzemanje toženke za upoštevanje vseh okoliščin primera, brez podlage. Določilo drugega odstavka 154. člena ZPP, na katerega se toženka sklicuje, se uporablja, če stranka v postopku delno uspe.

22Tožnik je stroške priglasil v roku, ki ga določa sedmi odstavek 163. člena ZPP. Zamudno sodbo je namreč prejel 23. 6. 2020, zahtevek za povračilo stroškov pa je vložil 6. 7. 2020.⁴

23Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo tudi strošek plačane sodne takse. Ta mu je bila odmerjena na podlagi tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah v višini 345 EUR in jo je tožnik, kot izhaja iz podatkov spisa, plačal. Priznanju drugih stroškov toženka konkretizirano ne oporeka, zato pravilnosti odmere pritožbeno sodišče ni preverjalo.

24Tudi pritožba zoper sklep je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep potrdilo.

Glede pritožbenih stroškov

25Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker toženka s pritožbama ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožniku v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžan jih je zato nositi sam.

¹ Pritožbeno sodišče to dejstvo poudarja zato, ker fizična oseba sposobnost biti stranka pridobi z rojstvom in izgubi s smrtjo.
² Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 304.
³ Ne glede na to, da toženka predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni vložila, pritožbeno sodišče opozarja, da ovir v elektronskem komuniciranju tudi v času omejitev zaradi bolezni Corona-19 ni bilo in bi bila zato zakonitemu zastopniku sodna pošiljka lahko poslana po elektronski poti. Poleg tega so ukrepi, na katere opozarja toženka, v Italiji po njenih navedbah veljali do 18. 5. 2020, v Sloveniji pa do 15. 5. 2020, rok za vložitev odgovora na tožbo pa se je iztekel 17. 6. 2020.
⁴ Sodna praksa je usklajena, da se navedeno določilo smiselno uporablja tudi za primere, ko sodišče v zadevi brez obravnave izda sodbo. Gre za primer izdaje zamudne sodbe, sodbe na podlagi pripoznave, sodbe na podlagi odpovedi, pa tudi sodbe, izdane v postopku v sporih majhne vrednosti, ko pride do odločitve brez razpisa naroka (primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 4. 2001, objava: Pravna mnenja 1/01, stran 11, odločbo VSL I Cp 1374/97 in VDSS Pdp 141/2012). Takšno stališče je tudi logično, saj ni nikakršnega razloga, da bi bila stranka, ki v zadevi prejme sodbo, glede roka v katerem mora stroške priglasiti, v boljšem (ali slabšem) položaju kot stranka, ki prejme sklep o ustavitvi.