6. člen ZCRP
(identifikacija)
(1)Osebna identifikacijska številka v Republiki Sloveniji je enotna matična številka občana (v nadaljnjem besedilu: EMŠO), ki je identifikacija za enoznačno opredelitev posameznika in predstavlja temeljni, z matematično metodo izračunani numerični standard.
(2)Identifikacija je namenjena vodenju in vzdrževanju zbirk podatkov o prebivalstvu, povezovanju podatkov v teh zbirkah ter racionalizaciji dela državnih organov in drugih uporabnikov, ki imajo zakonsko podlago za uporabo EMŠO. Identifikacija je namenjena tudi uresničevanju pravic in obveznosti posameznika.
- VSL Sodba I Cp 1344/2024Višje sodišče v Ljubljani · 2025
Odločitev o pasivni (stvarni) legitimaciji toženca je pravilna, saj sta za identifikacijo posameznika ključni prav njegova enotna matična številka občana (EMŠO) in davčna številka. Naslov je bistveno manj pomemben in precej bolj nezanesljiv podatek predvsem zaradi možnosti njegove (večkratne) spremembe. Ključno je, da sta bili tako EMŠO, kot tudi davčna številka toženca (poleg pravilnega naslova v tujini) navedeni v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi katerega je izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi. To ne bi bilo mogoče, če se dani podatki ne bi ujemali s podatki iz uradnih zbirk podatkov o državljanih Republike Slovenije.
- VSL Sodba in sklep I Cp 1783/2020Višje sodišče v Ljubljani · 2020
180. člen ZPP določa, da so identifikacijski podatki o stranki, ki je fizična oseba, poleg imena in naslova, tudi enotna matična številka občana (v nadaljevanju EMŠO), če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva. Pritožnica svojo trditev, da tožnik, kot je identificiran v tožbi, ne obstaja, utemeljuje s sklicevanjem na podatke CRP, ki pa tega ne dokazujejo. Celo nasprotno: predloženi podatki potrjujejo, da gre pri osebi vpisani v CRP in osebi, ki je vložila tožbo, za isto (še živečo) osebo. Identiteta in obstoj tožnika zato ne moreta biti sporna. Kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je (med drugim) podana, če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, pravdna dejanja pa kasneje niso bila odobrena. Ker je smisel te določbe varstvo nepravilno zastopanih, to kršitev lahko uveljavlja le stranka, ki ni bila pravilno zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik. Zakon pod določenimi pogoji dopušča dogovor o krajevni pristojnosti (69. člen ZPP). Vendar pa mora tožnik sporazum priložiti tožbi, sicer se nanj kasneje ne more več sklicevati. Če tožbo kljub temu vloži pred drugim s
Povezano: sklici 2Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 10. 10. 2025Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL Sodba I Cp 1344/2024Višje sodišče v Ljubljani · 10. 10. 2025
Odločitev o pasivni (stvarni) legitimaciji toženca je pravilna, saj sta za identifikacijo posameznika ključni prav njegova enotna matična številka občana (EMŠO) in davčna številka. Naslov je bistveno manj pomemben in precej bolj nezanesljiv podatek predvsem zaradi možnosti njegove (večkratne) spremembe. Ključno je, da sta bili tako EMŠO, kot tudi davčna številka toženca (poleg pravilnega naslova v tujini) navedeni v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi katerega je izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi. To ne bi bilo mogoče, če se dani podatki ne bi ujemali s podatki iz uradnih zbirk podatkov o državljanih Republike Slovenije.
- VSL Sodba in sklep I Cp 1783/2020Višje sodišče v Ljubljani · 30. 11. 2020
180. člen ZPP določa, da so identifikacijski podatki o stranki, ki je fizična oseba, poleg imena in naslova, tudi enotna matična številka občana (v nadaljevanju EMŠO), če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva. Pritožnica svojo trditev, da tožnik, kot je identificiran v tožbi, ne obstaja, utemeljuje s sklicevanjem na podatke CRP, ki pa tega ne dokazujejo. Celo nasprotno: predloženi podatki potrjujejo, da gre pri osebi vpisani v CRP in osebi, ki je vložila tožbo, za isto (še živečo) osebo. Identiteta in obstoj tožnika zato ne moreta biti sporna. Kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je (med drugim) podana, če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, pravdna dejanja pa kasneje niso bila odobrena. Ker je smisel te določbe varstvo nepravilno zastopanih, to kršitev lahko uveljavlja le stranka, ki ni bila pravilno zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik. Zakon pod določenimi pogoji dopušča dogovor o krajevni pristojnosti (69. člen ZPP). Vendar pa mora tožnik sporazum priložiti tožbi, sicer se nanj kasneje ne more več sklicevati. Če tožbo kljub temu vloži pred drugim s