22. člen ZPP

Tožba je bila pristojnemu sodišču odstopljena po poteku prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, zato je prepozna. Dejstvo, da velja v delovnih sporih izbirna pristojnost (glede na sedež toženca in glede na kraj, kjer se je delo opravljalo) in da je bila morda tožba vložena celo na pristojno sodišče, odločitve ne spremeni. Sklep o nepristojnosti je namreč pravnomočen, zato vprašanja pristojnosti ni več mogoče odpirati.

Temeljno izhodišče instituta krajevne pristojnosti je, da naj se postopek čim manj zapleta. Čas, ki teče, in molk udeležencev v času, sta tu pravotvorna in vodita v ustalitev pristojnosti. Če sodišče zamudi fazo postopka, v kateri se še lahko izreče za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti, tedaj tega pooblastila več nima. S tem, ko vroči tožbo toženki, je tako storjen pomemben korak k ustalitvi krajevne pristojnosti. Ustalitev krajevne pristojnosti sanira nepravočasen odziv sodišča na kršitev pravila o izključni krajevne pristojnosti.

Okrožno sodišče v Kopru se je izreklo za krajevno nepristojno, še preden je tožeča stranka dopolnila tožbo in preden je tožena stranka lahko odgovorila na tožbo, torej v fazi postopka, v kateri procesne predpostavke za obravnavo ugovora krajevne nepristojnosti po prvem odstavku 22. člena ZPP niso bile podane. Sodišče bi se zato lahko izreklo za krajevno nepristojno le pod pogoji iz drugega odstavka 22. člena ZPP, ki pa niso izpolnjeni, saj izključna krajevna pristojnost drugega sodišča ni določena.

ZPSPP najemodajalčevega zahtevka za sodno odpoved najemne pogodbe ne pogojuje s predhodnim obveščanjem najemnika o nameravani odpovedi. Najemnika namreč varuje (vsaj enoletni) odpovedni rok, ki začne teči od trenutka, ko je najemnik z odpovedjo seznanjen, pri čemer je dan izročitve oziroma prevzema poslovnih prostorov v odpovedi lahko določen tudi opisno (z opredelitvijo začetka teka odpovednega roka in njegove dolžine).

Sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je drugo sodišče izključno krajevno pristojno za odločanje v zadevi. Ker v konkretnem primeru ne gre za to - saj je predvidena izbirna in ne izključna pristojnost - Okrožno sodišče v Celju za svojo odločitev ni imelo procesnopravne podlage. Predlagatelji so namreč izmed pristojnih sodišč; tj. celjskega in mariborskega sodišča; z vložitvijo predloga uresničili dano možnost izbire pristojnosti. Njihovo izbiro bi moralo sodišče - ne glede na razloge o smotrnosti, ki jih je navajalo v sklepu - spoštovati. Vrhovno sodišče je odločilo glede na naknadno izkazano voljo predlagateljev in nujnost postopka po ZPND, ki se je z odločanjem o kompetenčnem sporu že tako zavlekel, še bolj pa bi se s ponovnim odstopom zadeve drugemu sodišču.

Predlog se zavrne.

Prvi odstavek 13. člena ZNP-1 določa posebno izbirno krajevno pristojnost zaradi zaščite otrok kot ranljive skupine in predstavlja realizacijo načela splošne otrokove korist. V skladu z 22. členom ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je podana izključna krajevna pristojnost kakšnega drugega sodišča, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

Kot je bilo pojasnjeno, in kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje štelo, da je iz navedb tožnika v tožbi v celoti razviden dejanski stan (okvir) zadeve, na podlagi katerega tožnik zahteva plačilo odškodnine, da pa dejanja, katera očita drugemu tožencu, niso protipravna, česar tožnik ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo navedb v okviru istega dejanskega stanu.

Sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, sme sprožiti spor o pristojnosti samo znotraj časovnega mejnika iz prvega oziroma drugega odstavka 22. člena ZPP, tj. do razpisa glavne obravnave oziroma ob predhodnem preizkusu tožbe. V obravnavanem primeru je Okrožno sodišče v Celju predlog za odločitev v sporu o pristojnosti vložilo po vročitvi tožbe toženi stranki in po prejemu odgovora na tožbo, zato je ob upoštevanju drugega odstavka 22. člena ZPP sprožilo kompetenčni spor prepozno.

Tožnik je imel v tem postopku že dvakrat možnost uveljavljati, da se ne strinja z določitvijo pristojnega sodišča za odločanje v pravdi, pa te možnosti ni izkoristil. Zato je z uveljavljanjem ugovora krajevne pristojnosti sodišča v dopolnitvi tožbe glede na okoliščine konkretnega primera prepozen.

Glede na to, da v obravnavani zadevi ni podana izključna krajevna pristojnost, se Delovno sodišče v Mariboru ni moglo izreči za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti.

Sodišče se lahko za krajevno nepristojno izreče le na ugovor tožene stranke, ki ga ta lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Po uradni dolžnosti pa le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, ob predhodnem preizkusu tožbe. Vrhovno sodišče je v tem primeru upoštevalo specifično procesno stanje; stranki se nista pritožili niti zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi, niti zoper popravni sklep, v katerem je določeno, da je za odločanje v sporu pristojno Okrožno sodišče v Kopru. Zato je treba šteti, da pravdni stranki soglašata s krajevno pristojnostjo sodišča po navedenem sklepu.

Sodna praksa se je s prelomno sodno odločbo IV Ips 105/2010 z dne 25. 5. 2010 spremenila. V navedeni odločbi je Vrhovno sodišče izrecno poudarilo, da spreminja dosedanjo prakso in odločilo, da je imetniku vozniškega dovoljenja na podlagi drugega odstavka 22. člena ZP-1 mogoče izreči kazenske točke v cestnem prometu tudi, če je prekršek storil s kategorijo vozila, za katero v času storitve ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Izpostavilo je, da že jezikovna razlaga tega člena ne daje podlage za drugačno interpretacijo, zlasti pa je pri svoji presoji izhajalo iz namena izreka sankcije kazenskih točk. Slednjega je v bistvenem prepoznalo v tem, da se določeno kategorijo voznikov, ki s svojim ravnanjem izkažejo posebno nevarnost, izloči iz prometa. Vsakršna drugačna razlogovanja sporne določbe so tako v nasprotju s temeljnim namenom izrekanja kazenskih točk.

Predlagateljica je lahko iz(bi)rala med (vsaj) dvema sodiščema, kamor bi vložila predlog, in izbrala je sodišče, pristojno glede na stalno prebivališče očeta - nasprotnega udeleženca. To se je izreklo za nepristojno, po vpogledu v Centralni register prebivalstva, opirajoč se na stalno prebivališče otroka in krajevno pristojnost CSD B., ne da bi presodilo, ali so podane okoliščine, zaradi katerih bi moralo sprejeti svojo pristojnost. V konkretnem primeru je za presojo pristojnosti, ki jo je izbrala predlagateljica in se ravna po prebivališču nasprotnega udeleženca, odločilen podatek, ki ga je predlagateljica navedla v predlogu (17. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), in ne podatek, ki ga je sodišče pridobilo iz Centralnega registra prebivalstva. V skladu z 22. členom ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je podana izključna krajevna pristojnost kakšnega drugega sodišča, za kar v obravnavanem primeru ne gre.

Dedič z dedovanjem pridobi vrsto upravičenj do zapuščine, četudi so v obravnavanem primeru (sporni) predmet zapuščine res le nepremičnine, pa to seveda ne velja za vse primere, ko je vložena dediščinska tožba. Posledično bi bilo nevzdržno uporabiti določbo 57. člena ZPP, saj v resnici ne gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah. V skladu s 46. členom ZPP je zato podana splošna krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu.

Predlagateljica je lahko iz(bi)rala med dvema sodiščema, kamor bi vložila predlog, in izbrala je sodišče, pristojno po otrokovem začasnem prebivališču. To se je izreklo za nepristojno, opirajoč se izključno na stalno prebivališče otroka, ne da bi presodilo, ali so podane okoliščine, zaradi kateri bi moralo sprejeti svojo pristojnost. Povedano drugače: ZNP-1 v prvem odstavku 13. člena omogoča izbirno pristojnost; gre za položaj, v katerem si konkurirata dve (načeloma prirejeni) krajevni pristojnosti. V skladu z 22. členom ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je podana izključna krajevna pristojnost kakšnega drugega sodišča, za kar v obravnavanem primeru ne gre. V konkretnem primeru bi se Okrožno sodišče v Ljubljani lahko izreklo za nepristojno le, če bi okoliščine kazale, da otrok kljub začasnemu prebivališču ne bo tam prebival dalj časa, ter bi to utemeljilo. Pa ni.

Posebna oblika se za veljavno sklenitev najemne pogodbe ne zahteva. Kljub temu, da je med strankama obstajal dogovor o pisni obliki najemne pogodbe, nobena od strank ni zatrjevala, da bi bila pisna oblika dogovorjena kot pogoj za veljavno sklenitev, slednje pa ne izhaja niti iz poteka sklepanja najemne pogodbe, saj je tožeča stranka toženi stranki izročila predmet najema še preden je le-ta podpisala najemno pogodbo. Stranki sta tako veljavno sklenili najemno pogodbo že s samim soglasjem o bistvenih sestavinah, hkrati pa nase prevzeli obveznost, da dasta pogodbi dogovorjeno obliko. Tožena stranka bi morala, če je imela ob koncu obdobja najema voljo po prenehanju najemnega razmerja, vrniti predmet najema, oziroma bi morala svojo voljo po prenehanju jasno sporočiti. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, vse do 7. 6. 2021 tožena stranka tožeči stranki na elektronska sporočila ni odgovarjala. Ker hkrati tudi tožeča stranka ni zahtevala vračila priklopnega vozila, je iz takšnega ravnanja razvidna volja obeh pravdnih strank do podaljšanja najemnega razmerja.