VSL Sodba VII Kp 13704/2015

I. Ob reševanju pritožbe se izpodbijani sklep po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obdolženega A. A. iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

zavrne obtožba,

da je oškodovanko B. B., ... lahko telesno poškodoval, da je bila prizadeta njena zunanjost, začasno okvarjeno njeno zdravje oziroma začasno zmanjšana zmožnost za delo s tem, da je

na domačem naslovu ..., dne 24. 8. 2014 v trenutku, ko je oškodovanka hodila mimo parkiranega avtomobila iznenada odprl vrata vozila na voznikovi strani tako, da je pri tem zadel z vrati oškodovanko v prednji del telesa in jo z vrati odrinil v ograjo, ki je bila na desni strani, gledano v smeri hoje, zaradi česar je oškodovanka utrpela udarnino desnega komolca, udarnino desne nadlakti in udarnino desne strani prsnega koša, kar predstavlja lahko telesno poškodbo,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1.

II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se oškodovanko kot tožilko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov obremenjujejo proračun. Po drugem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo proračun stroški oškodovanke kot tožilke in stroški njenega pooblaščenca.

1Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom obdolženemu A. A. po tretjem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika – 1 (KZ-1) v zvezi z 68. členom KZ-1 izreklo sodni opomin zaradi storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko kot tožilko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani. Sodno takso je odmerilo na 50,00 EUR.

2Zoper sklep so pritožbo vložili zagovorniki obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagali so, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Ob reševanju pritožbe zagovornikov je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremenilo po uradni dolžnosti.

4V okviru preizkusa izpodbijanega sklepa o sodnem opominu po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 446. člena ZKP), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je kazenski pregon zoper obdolženca v tej zadevi zastaral (3. točka 372. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP).

5Iz opisa dejanja, navedenega v izreku obtožnega predloga oškodovanke kot tožilke in povzetega v izrek izpodbijanega sklepa, je razvidno, da naj bi obdolženi očitano kaznivo dejanje storil dne 24. 8. 2014. Za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, je zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta.

6Prvi odstavek 91. člena KZ-1 določa, da se zastaranje kazenskega pregona začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. V predmetni zadevi torej zastaranje teče od dne 24. 8. 2014 dalje. Po 5. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Upoštevaje navedeno zakonsko določbo ter dejstvo, da po podatkih spisa obdolženi v času teka zastaralnega roka ni storil enako hudega ali hujšega kaznivega dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje, je kazenski pregon za predmetno kaznivo dejanje zastaral dne 24. 8. 2020. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep o sodnem opominu izreklo dne 8. 7. 2020, torej še pred potekom zastaralnega roka, zastaranje pa je nastopilo še preden je bila zadeva dne 8. 10. 2020 predložena v odločanje sodišču druge stopnje.

7Zaradi epidemije virusne okužbe SARS-CoV-2 (COVID-19) je bil dne 20. 3. 2020 sprejet Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19)¹ (v nadaljevanju: ZZUSUDJZ). Zakon je v veljavo stopil dne 29. 3. 2020, začasni ukrepi v zvezi s sodnimi, upravnimi, drugimi javnopravnimi zadevami in zadevami na področju izvrševanja kazenskih sankcij (1. člen ZZUSUDJZ), ki jih je določil, pa so veljali do dne 31. 5. 2020, ko so prenehali razlogi zanje na podlagi Sklepa Vlade Republike Slovenije o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19)². Sklep je bil sprejet na podlagi 2. člena ZZUSUDJZ, veljati pa je začel dne 1. 6. 2020.

8ZZUSUDJZ je v 3. členu urejal tek rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena je določal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Kot pravilnejša se nakazuje razlaga, da se navedena zakonska določba glede zadržanja teka rokov v nenujnih zadevah nanaša tako na procesne kot tudi na materialne roke, kamor spada tudi rok za zastaranje kazenskega pregona. Situacija v času epidemije, ko so sodišča poslovala v omejenem obsegu in so naroke opravljala le v nujnih zadevah, je namreč po mnenju pritožbenega senata primerljiva s situacijami iz tretjega odstavka 91. člena ZKP (čas, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe), ko zastaranje ne teče.

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ob upoštevanju navedenega stališča kazenski pregon v tej zadevi zastaral. Glede na določbo 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) obravnavana zadeva ne spada med nujne. Zastaralni rok zato v času trajanja začasnih ukrepov na podlagi ZZUSUDJZ, to je v obdobju od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (skupaj 64 dni), ni tekel, iztekel pa se je dne 26. 10. 2020.

10Ker kazenski pregon v tej zadevi zaradi nastopa zastaranja v nobenem primeru ni več dopusten, je sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi zagovornikov izpodbijani sklep o sodnem opominu po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je zoper obdolženca izdalo sodbo, s katero je iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (drugi odstavek 450. člena ZKP).

11V posledici izrečene zavrnilne sodbe je pritožbeno sodišče odločilo še o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka.

12Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko kot tožilko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

13Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov obremenjujejo proračun. Ker je kazenski pregon zastaral zaradi zavlačevanja postopka, ki ga ni mogoče pripisati v krivdo oškodovanki kot tožilki, je pritožbeno sodišče po drugem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da proračun obremenjujejo tudi stroški oškodovanke kot tožilke in njenega pooblaščenca.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo ni pritožbe.

¹ Uradni list RS, št. 36/20 in 61/20.
² Uradni list RS, št. 74/20.